Avtor: Maja A. Smolej-Ficko

stran: 062

Na zadnjih preddopustniških zasedanjih državnega zbora, ko so obravnavali zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo (zakon OBMP), so poslanci seveda na veliko govorili o ustavi in človekovih pravicah. Nekateri namreč dobro vedo, da so variacije na temo človekovih pravic tako rekoč »hit« vsakokratnih volitev, ki nikakor ne more škoditi. Prijetno čohlja ušesa volivcev najširšega spektra, saj si pri nas človekove pravice prav vsak predstavlja po svoje in si jih prireja po lastni potrebi in sličnosti.
Tako so predlagatelji amandmajev na lasten zakon privlekli na dan že precej obrabljeno, našemu političnemu trenutku prirejeno geslo sedemdesetih let – da je ženska gospodar svojega telesa (oz. svojega trebuha, kot je bilo v tistih letih zelo nazorno rečeno in izpisano na transparentih). Na komisijo, ki je strokovno utemeljila razloge za svoje odločitve, so zlivali golide gneva, vse v imenu človekovih pravic, ki nam jih zagotavlja ustava. Vsi po vrsti so se sklicevali na pravico ženske, da si lahko omisli otroka v skladu s svojimi željami. Neprestano so govoričili o v ustavi zajamčenih pravicah. Nobenemu se ni zdelo vredno omeniti, da človekove pravice veljajo ne le za mater, ampak tudi za otroka (mar otrok ni človek?), in konec koncev tudi za (ne)znanega očeta.

O neznanih očetih in znanih materah

Če so zagovorniki zakona povedali marsikaj v prid otroka in tako utemeljevali svoje rešitve, pa je bilo značilno, da se nihče od razpravljavcev, ne v parlamentu, ne v javnosti, ni dotaknil družbenega pojava »neznanih« očetov, oziroma nikomur se to dejstvo ni zdelo omembe vredno.

stran: 063

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V varnih rokah Mirko Kambič

Pojav »neznanih, visoko kvalitetnih očetov«, ki so deponirani v semenskih bankah, ni le znak visoko tehnološko razvite sodobne družbe, ki zmore tako rekoč vse. Gre tudi za v samem jedru hudo bolno družbo, ki že v svojem bistvu nosi klice razkroja in samouničenja. Najdragocenejši osebni medčloveški odnos je namreč razvrednotila in ga potisnila na goli »reproduktivni« nivo. Moški je v zadnji konsekvenci degradiran v »plemenskega bika«, ženska pa v »kravo«, ki jo je potrebno osemeniti. Ker smo od naše bližnje preteklosti podedovali tudi »Inštitut za človeško reprodukcijo«, me razvoj medčloveških odnosov v »reproduktivno« smer ter moralno etična otopelost sploh ne čudita preveč.
Tu ne gre več ne za enakopravnost in enakovrednost ženske in moškega, niti ne gre za partnerski, ustvarjalni odnos, niti ne za osvoboditev žene in za razvoj njene osebnosti, pa tudi ne za ustvarjanje »optimalnih pogojev« otrokovega razvoja. Gre za neko hudo deviacijo človekovega duha, ki se, popolnoma zapreden v mreže lastnega jaza, lastnih želja, lastnega egoizma, sklicuje na ustavo in človekove pravice. V tako k sebi obrnjenem svetu človek sam po sebi nič ne velja, ampak je le sredstvo za dosego ozkih, sebičnih ciljev. Otrok je le nova vrsta igračke, tako rekoč »pika na i« vsake uspešne ženske, ki nekaj da nase. Take ženske prav nič ne zanima, kako bosta živela otrokova duša in srce ob očetu, ki »ga ni«. Pomembno je le, da bo sebi in drugim dokazala, da je uspešna na prav vseh področjih, da je sposobna roditi otroka, ne da bi ji bilo treba ustvariti medčloveški odnos.
Ko sem sledila prenosu iz državnega zbora, sem nehote pomislila na znamenito Andersenovo pravljico o cesarjevi novi obleki. Vsi moški nasprotniki zakona so se zavihteli na okope, da bi branili »pravice žensk«. Pri tem pa so spregledali (hote ali nehote), da tako zlorabljen moški ostaja ne le gol in bos kot Andersenov cesar, ampak da, človeško razvrednoten, ostaja brez osebnega, človeškega dostojanstva.

O pravicah žensk

se je na tistem zasedanju državnega zbora res veliko govorilo. Sama njihovo neprestano govoričenje o tem, kako zelo jim je pri srcu usoda slovenskih žensk, vsak dan težje prenašam.

stran: 064

Ne vidim namreč samo tistih 120 parov in ne vem več koliko samskih žensk in invalidk, ob katerih se je naša politična in siceršnja javnost raznežila, ker imajo take ali drugačne težave z »reprodukcijo«, z uveljavljanjem svojih pravic, težave s tem, da razpolagajo ali ne razpolagajo s svojim telesom …
Vidim in srečujem mnogo številčnejšo populacijo, ki ima podobne, da, celo enake, da ne rečem celo hujše težave v življenju. Naše narodne dame in za človekove pravice zagreti poslanci, ki ob vsaki priliki vzdigujejo glas v obrambo ženskih pravic, iz svojih avtomobilov pač ne morejo zaznati težav z »reprodukcijo«, ki jih ima, na primer, mlad par, ki si želi otrok, pa nima niti najskromnejših pogojev za skupno bivanje, ne stanovanja in ne dela. Ali pa mlada ženska, ki si želi otrok, pa pod prisilo podpiše izjavo, da ne bo zanosila, saj se boji, da bo izgubila delovno mesto. Pred to »nezakonito razvado« (da ne rečemo kaj primernejšega) si vsi po vrsti zatiskajo oči.
Ko bi se ob koncu tedna sprehodili po naših nakupovalnih centrih in povprašali prodajalke, kako so kaj zadovoljne, bi izvedeli, kako te ženske razpolagajo s svojim telesom, saj delajo preko dovoljenega rednega delovnega časa. Povedale bi jim, da njihove nadure niso plačane, da svojih družin tako rekoč nikoli ne vidijo, da nimajo ne teoretične, ne dejanske pravice, da bi nadurno delo odklonile.
Ko bi zgodaj zjutraj namesto v svoj avtomobil sedli na mestni ali primestni avtobus ali vlak, pa bi izvedeli celo, kako razpolagajo s svojim bolnim telesom ženske, ki leta in leta delajo v nezdravih delovnih pogojih (ob tekočem traku, ob umetni svetlobi, z računalnikom, ne da bi bilo poskrbljeno za njihovo zdravje). V prenapolnjeni zdravniški čakalnici pa bi jim čakajoči povedali, kako razpolagajo s svojim telesom ženske, ki mesece dolgo čakajo na pregled n. pr. pri ginekologu. Da si ga svobodno izbirajo le po črki zakona, ne pa v praksi. Razen seveda, če imajo dovolj debelo denarnico. Da čakajo tedne dolgo na nujno potrebno operacijo, ker ni dovolj postelj na onkologiji. Saj gre denar namesto na onkološki inštitut za reprodukcijo …
O kaj vse bi naši gospodje poslanci lahko izvedeli, ko bi sestopili med ljudstvo! V vsesplošnem predvolilnem hrupu in preigravanju je to, verjamem, zanje silno težko. Pa vendarle bi bilo za demokratično državo normalno, da bi se slišal kdaj tudi glas večine. Prepričana sem, da, kjer niso spoštovane pravice večine, jih tudi manjšina ne more pričakovati.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2000