Avtor: Nigel Nicolson

stran: 085

V veliko zadovoljstvo mi je, da vam lahko govorim – in to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je Anglija spremljala vaš boj za neodvisnost z naraščajočim občudovanjem. Vaše desetdnevne vojne skoraj ni mogoče primerjati z ničimer v zgodovini, tako po dramatičnosti kot po uspehu. Po letu 1991 ste ustvarili malo državo, bolj podobno grškemu polisu – državo iz 5. stoletja pred Kristusom, ki navdaja svet z občudovanjem. Nobeno presenečenje ni, da gleda Škotska na Slovenijo z zavistjo, ko spoznava, kaj lahko z neodvisnostjo dosežeš. Včeraj sem veslal po Blejskem jezeru in se čudil, kako je lahko tako lepa dežela doživljala tako veliko tragedijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nigel Nicolson na Teološki fakulteti

S tem sem se približal drugemu razlogu, zakaj sem tako vesel, da sem med vami. Bil sem mlajši oficir britanske armade, ki je zasedla avstrijsko Koroško ob koncu 2. svetovne vojne. Name je padlo breme, da sem moral sodelovati pri eni od najbolj nesrečnih operacij, ki je bila naložena angleškim vojakom. Ukazali so nam, da predamo Titovim partizanom 20.000 Jugoslovanov, vključno 10.000 Slovencev, ki so se borili proti njim v državljanski vojni, tudi žensk in otrok, ki so v strahu pred njimi zbežali iz Slovenije v Avstrijo. Ti ljudje so šli prek gora v Avstrijo v zaupanju, da jih bodo Britanci zaščitili. Naselili smo jih južno od Celovca v velikem taborišču v Vetrinju.

stran: 086

Samo dober teden kasneje so nam ukazali, naj jih vrnemo Titu. Zavedali smo se, kaj se bo zgodilo, če bomo ubogali, da jih bodo pobili in sami so vedeli, kaj jih čaka. V želji, da se izognemo uporu v taborišču, smo jim rekli, da jih premeščamo v britanska taborišča v Italiji. Takoj ko so jih zaklenili v vagone, so se naši vojaki umaknili. Zamenjali so jih Titovi partizani, ki so se skrili za postajno poslopje. Deset dni se je omenjena zgodba ponavljala dvakrat na dan, dokler nismo odšli.
Prav, da veste, kaj se je zgodilo. Vlaki niso peljali v Italijo, ampak zavili na jug proti Sloveniji. Večina ljudi je bila tajno pobita v Kočevskem Rogu. Ko jih je nekaj s transporta ušlo, se prebilo v Avstrijo in povedalo svojim tovarišem v Vetrinju, kaj se dogaja, jim ti niso verjeli. Predvsem niso mogli verjeti, da bi lahko Angleži ravnali tako izdajalsko.
Takrat sem protestiral kot mnogo drugih. Veseli me, da sem podpiral grofa Tolstoya, ko je v svoji knjigi prišel na dan s temi strašnimi dogodki. Podpiral sem ga tudi pri njegovem pričevanju na procesu zaradi razžalitve časti leta 1989. Njegova prizadevanja zaslužijo vso mojo podporo. Vsaj to hoče doseči, da bi se britanska vlada vsaj opravičila za vse tisto, kar se je zgodilo leta 1945 le malo kilometrov od tod. Z natančno analizo podatkov mu je uspelo, da je ganil angleško javnost in jo prepričal, da je šlo za velik vojni zločin. Tudi sam upam, da bo njegova poštenost in hrabrost prispevala, da bomo v očeh vaših ljudi deležni spoštovanja, ljudi, ki so pri tem najbolj trpeli.