Avtor: Vladimir Kos

stran: 091

»Pri nas so pa veseli sončni dnevi.

Nikdar se hrast ne skloni prav do tal,

odšel je piš v gozdove na pogorju …

Najlepše je ob zori, ko odsevi

deviške zarje bliskajo od skal,

Planine na Lasertzu se talijo …

Sicer pa poje zvon nekje v dolini,

Adela Horn pase tu svoj trop.

Še tja pod noč z očmi me išče – Čista.

In Ti? Živiš še vedno v taborišču?

Ponoči kliče zvezd me roj domov. –

Tu gori so vse bliže, bliže srcu …«