Avtor: Kajetan Gantar

stran: 039

Pred koncem vojne

Spomladi 1945 so se čez nebo nad Ljubljano čedalje pogosteje spreletavale velike jate angleških in ameriških bombnikov in lovcev. Dan na dan smo jih z navdušenjem opazovali in preštevali, včasih smo jim tudi z robčki veselo pomahali: v njih smo videli srebrne znanilce zlate svobode. Našteli smo jih tudi po šeststo na dan. Imeli smo neverjetno izostrena ušesa, tako da smo že iz velike daljave, še preden so se zalesketali v soncu, zaslišali njihovo zamolklo bobnenje, ki nam je zvenelo v ušesih kot čudovita uvertura v lepše čase. Občudovali smo njihove strnjene in lepo urejene formacije, ki so se risale visoko na nebu v obliki trikotnikov, kvadratov, deltoidov ali drugačnih geometričnih likov. In ob tem se nam je nabijanje dveh ali treh nemških flakov, ki so nemočno streljali vanje, zdelo kot kašljanje starca, ki ga pred smrtjo daje huda naduha.
Medtem je v mestu vladalo neko nenavadno zatišje. Partizanske ilegale skoraj ni bilo več čutiti. Na zidovih se je le še redkokdaj pojavila kaka petokrata zvezda. Tudi komunističnih letakov, ki so prej vsako jutro v vetru poplesavali po ulicah, ni bilo več opaziti.
Mojemu atu, ki je bil po svojem prepričanju krščanski socialist, domobransko zavezništvo z Nemci ni bilo všeč; govoril je, da sam nikoli ne bi mogel vzeti orožja iz nemških rok, »preveč so me Nemci poniževali, preveč hudega so nam naredili.« Spominjam se, kako sta se z mamo ponoči večkrat šepetaje o tem pogovarjala. Ker smo vsi spali v eni sami sobi, sem se večkrat pretvarjal, kot da spim, in njune zaupne pomenke vlekel na ušesa. Spominjam se, kako sta se nekoč pogovarjala o Fincih, ki sta jih zelo občudovala in spoštovala. »Fincem Amerikanci in Angleži ne morejo zameriti njihovega zavezništva z Nemci, saj pred komunističnimi apetiti nimajo druge izbire.«
Toda še veliko bolj kot domobransko zavezništvo z Nemci je ata odbijalo OF-arsko pobijanje nedolžnih ljudi. Umor kot sredstvo političnega boja – to je bilo edino, zaradi česar se ni maral pridružiti Osvobodilni fronti. Njegovemu moralnemu čutu so se upirale izvensodne likvidacije političnih nasprotnikov, ki jim ni bila dana možnost, da bi pred usmrtitvijo izrekli besedo v svoj zagovor.
Zdi se mi sicer, da je ata spočetka simpatiziral s partizanskim gibanjem in da je zanj opravil tudi nekaj dejavnosti. Ko je konec leta 1941 iz Srbije, kamor so Nemci izgnali našo družino, odpotoval v Ljubljano, je nesel polkovniku (poznejšemu generalu) Jaki Avšiču neko zelo pomembno, strogo zaupno partizansko pošto; izročil mu jo je Avšičev svak Jože Dekleva, znani primorski politik, s katerim sta bila skupaj v izgnanstvu v Srbiji. Jaka Avšič je ob prejemu te pošte mojim staršem rekel, da sta z njo veliko tvegala; on sam pa šele zdaj na podlagi te pošte ve, kako se bo končno odločil (sprva je okleval med Mihajlovićevimi četniki in Titovimi partizani).

stran: 040

Vendar je moj ata pozneje v odnosu do OF naredil radikalen preobrat. Čeprav ni bil privrženec bana Marka Natlačena, pa je ob atentatu na Natlačena OF izgubila vse simpatije v njegovih očeh. »Če bi bilo tistega kriminalca, ki se je našemil v fajmoštra in ubil Natlačena, kaj v hlačah, bi stopil pred talce, ki so jih Italijani segnali pred Natlačenovo vilo, in bi zavpil na ves glas: Ustrelite mene, te pa izpustite, ker so nedolžni! Tako pa je baraba iz varne razdalje gledal in poslušal, kako Italijani streljajo nedolžne ljudi zaradi kriminala, ki ga je on zagrešil. Mogoče so si pa ta sadist in njegovi komisarji ob streljanju talcev celo čestitali: Madona, to je pa dobra novica! Ata še nisem videl tako razburjenega, nikoli prej ne pozneje nisem slišal kletvice iz njegovih ust.


Podobno se je zgražal in razburjal tudi pozneje ob čedalje pogostejših likvidacijah.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Profesor slovenščine in francoščine dr. Kajetan Gantar (1901–1965)

Spominjam se, kako je nekoč prišel na obisk atov brat, stric Pavle z Dolenjskega, in pri nas – spali smo vsi v eni sami sobi – prenočil. Stric je imel krpo zemlje in kovačijo ob cesti, ki pelje iz Soteske v Dvor pri Žužemberku. Popravljal je orodje in podkoval je konje vsevprek, kmetom in vojakom, podnevi domobrancem, ponoči partizanom, ki so ga nekoč tudi odvlekli globoko v hosto, da jim je pomagal popraviti neki italijanski top. Z ženo Francko sta imela pet majhnih otrok, to je bila njuna največja in edina skrb, zato sta se razgovorov o politiki izogibala, bila sta molčeča in skrajno previdna, pazila sta na vsako besedo. Ker so v kovačijo zahajali kmetje od blizu in daleč, je bil stric na tekočem o vsem, kar se je dogajalo v okoliških vaseh.
Tistikrat sta se z atom vso noč šepetaje pogovarjala. »Veš, na deželi je veliko huje kot v mestu. Tebi edinemu lahko zaupam, kar mi leži na duši,« je govoril mojemu atu. Vso noč nisem zatisnil očesa, ampak sem njun pogovor radovedno vlekel na ušesa. Stric je pripovedoval o dogodkih na deželi, o pokolu zajetih mož in fantov iz revnih kmečkih družin v bližnjem Ajdovcu in o grozodejstvih v drugih sosednjih vaseh. »Veš, ena sama hiša v Ajdovcu je bila za partizane, vsi drugi so bili pri vaški straži. Ali je mogoče, da bi bila vsa vas, da bi bili vsi vaščani izdajalci, da bi bil v celi vasi samo en zaveden Slovenec? Pa ti fantje partizanom sploh nič niso hoteli, samo svoje hiše in svoje premoženje so varovali. Pa so jih vse potolkli, ti pokvarjeni mestni brezdelneži, vse so pobili, vse te žuljave kmečke fante in zgarane može. In vas sploh ni imela nobenega vojaškega pomena, saj leži daleč proč od ceste in od železnice med Ljubljano in Novim mestom. In podobno se je dogajalo tudi po drugih okoliških vaseh. Zato pa je šel moj svak Mohor k domobrancem, vsa Franckina žlahta je šla.«
Po tem razgovoru ata svojega ogorčenja ni več skrival pred svojimi znanci – krščanskimi socialisti, za katere je vedel, da so simpatizerji in zaupniki OF.
Obsojal pa je tudi žrtve na drugi strani. Globoko ga je pretresla smrt njegovega znanca in somišljenika Aleša Stanovnika, ki je bil po njegovem mnenju anima candida, eden najbolj čistih značajev med krščanskimi socialisti. Še bolj je bil prizadet in ogorčen ob usmrtitvi svojega nekdanjega univerzitetnega profesorja Franca Šturma, ki ni bil samo velik učenjak, ampak kar je še več, srčno dober človek, nikoli nikomur ni skrivil lasu, atu je nekoč po diplomi pomagal do francoske štipendije. – »Stanovnika so ustrelili tujci – Italijani; s krvjo tega pravičnega pa so si roke umazali naši lastni ljudje! Kakšna slepota, joj, kakšna sramota!« je ponavljal, ko je slišal žalostno novico.


stran: 041

Doma smo ob tem bratomornem klanju vsak večer molili rožni venec, kjer smo se ob zadnji desetki vsakokrat še posebej spomnili žrtev, ki so bile tisti dan po nedolžnem pobite. Ata je nosil rožni venec vedno v žepu in ga molil tudi čez dan, če je moral kdaj pred kako trgovino ali pred kakim uradom čakati v vrsti. Ob ubojih in drugih hudih preizkušnjah je rad ponavljal razne svetopisemske izreke, najrajši Moje kraljestvo ni od tega sveta in Kdor za meč zgrabi, bo z mečem pokončan. Večkrat je govoril, kako je slovenski narod v teh težkih časih kot Kristus na križu, razpet med levim in desnim razbojnikom.


Seveda si je ata s svojimi odkritimi in prostodušnimi izjavami nabiral črne točke. Nekaj mesecev pred koncem vojne je domobranska politična policija v Ljubljani odkrila neko vosovsko skrivališče, v njem pa spisek oseb, ki jih bo treba ob osvoboditvi Ljubljane likvidirati; pri vsakem imenu je bila tudi kratka karakteristika. Na tem seznamu je bilo tudi atovo ime, zraven pa kratka oznaka: »gofljač, vendar nevaren«. Spisek je bil tudi objavljen v Slovencu.

- - -

Napočili so prvi majski dnevi leta 1945. Tretjega maja se je v dvorani na Taboru sestala skupščina zadnjih pred vojno izvoljenih slovenskih poslancev in oklicala slovensko vlado pod predsedstvom dr. Basaja. Prvo in skoraj edino, kar je storila slovenska vlada, je bil poziv rojakom – slovenskim partizanom; pozvala jih je k spravi in premirju. Seveda je bil ta poziv slovenske vlade iluzoren: partizani so imeli ob pomoči Stalinove Rdeče armade, ki jim je podarila Beograd, Vojvodino in tudi naše Prekmurje, zmago tako rekoč že v žepu. Njihovi politkomisarji, vosovci, knojevci in oznovci so samo še čakali, da se lotijo krvave rihte.
Petega maja so nam zjutraj v šoli (obiskoval sem četrti razred Škofijske klasične gimnazije) sporočili, da pouk do nadaljnjega odpade. Obenem so nam povedali, da ob treh popoldne z ljubljanske železniške postaje odpelje begunski vlak proti Gorenjski in Koroški. S tem vlakom bo odpotovalo tudi več profesorjev škofijske gimnazije. Če bi se kdo od dijakov s svojimi starši rad umaknil pred bližajočo se partizansko vojsko, se lahko odpravi na ta vlak.
Odhitel sem domov in atu prinesel svežo novico. Ata je začel razmišljati, da bi tudi sam odpotoval s tem vlakom. Spomnil se je vosovskega spiska predvidenih likvidacij, ki je bil objavljen v dnevnem časopisu. Tudi mama mu je prigovarjala, naj odide. Ata je najprej nekaj časa okleval, češ saj nikoli nisem bil pri »ta belih«; Nemci so me preganjali in me zaprli, vse so mi pobrali in nas selili v Srbijo. Menda takšnih partizani ne bodo preganjali in pobijali? Menda partizani ne bodo takoj z nožem med zobmi pridrli v mesto in klali vsepovprek? Za nekaj dni se bom nekam skril, da se prva ihta unese.
Mama pa: »Kam se boš skril? Ne bodi neumen! Izbezali te bodo, če treba, tudi iz mišje luknje. Kaj bom sama s sedmimi otroki brez tebe? Lažje mi bo, če bom vedela, da si živ, pa čeprav boš proč na Koroškem. Pojdi na varno! Saj ne bo za dolgo, za štirinajst dni. Potem bodo vsak čas Angleži tukaj, saj niso več daleč, menda so že na Piavi. Angleži ne bodo pustili partizanom Ljubljane in Trsta; saj tudi grškim partizanom niso pustili Aten. Ko pridejo Angleži, se boš vrnil. Pa naj gre najstarejši, naj gre Kajetan s tabo! Če bosta dva, boš lažje prenašal tujino in svojo bolezen.« Ata je imel namreč, odkar je prišel iz nemških zaporov, rano na želodcu in na dvanajsterniku, pogosto je bruhal.
In tako sva z atom pograbila dva nahrbtnika, vanju sva zbasala nekaj najnujnejših stvari in se od naše hiše na Karlovški cesti peš odpravila proti kolodvoru; mama naju je spremljala.
Prišli smo že do Magistrata, kar se ata ustavi in reče moji mami: »Nikamor ne grem, Fanči, pri tebi ostanem. Kar bo, pa bo. Gremo nazaj, gremo domov! Saj nas menda ne bodo takoj prvi dan klali. Mogoče me bodo malo zaprli, huje kot v gestapovskih zaporih ne bo. Navsezadnje so to naši ljudje!«
In smo se obrnili in šli nazaj proti naši hiši na Karlovški cesti. Potem pa je mama spet začela: »Pa tisti spisek likvidacij? Če so si kdaj kaj vtepli v glavo, so človeka mimogrede počili. Koliko so jih potolkli v Ljubljani, koliko na Dolenjskem in Notranjskem! Si pozabil, kaj je pripovedoval tvoj brat Pavle, kako je bilo v vaseh okrog Žužemberka? Koliko navadnih preprostih kmetov so pobili! Pa misliš, da bodo tebe, izobraženca, pustili na miru? Preveč si jezik otresal. Lahko bi bil tiho.«
»Naj bi bil tiho, ko so jih pobijali, poštene, nedolžne ljudi? Naj bi stisnil rep med noge? Pa naj me počijo, pa naj imajo še mene na vesti!«
Vračali smo se nazaj, prišli smo že do florjanske cerkve, ko se je ata po maminem pregovarjanju nazadnje spet premislil in se obrnil proti kolodvoru.
Na vlak sva se vkrcala med zadnjimi. Komaj sva še našla malo prostora.

stran: 042

»Fanči, čez štirinajst dni se vrnemo … z Angleži … «
To so bile atove zadnje besede, ko je mami z vlaka mahal v slovo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Frančiška Gantar roj. Rejc (1903–1980) – Osebna izkaznica izdana 27. avgusta 1941 v Kruševcu

Čez Ljubelj

Še pred večerom je vlak pripeljal v Kranj, kjer smo prenočili v nekem zaklonišču. Drugo jutro smo navsezgodaj vstali in se zapeljali do Tržiča, nato pa peš proti Ljubelju.
Bilo nas je najbrž manj kot tisoč beguncev, spremljal nas je kak ducat lažje ranjenih domobrancev in kakih trideset do zob oboroženih srbskih četnikov s šajkačami in kraljevskimi kokardami na glavi. Glavnina beguncev in domobranske vojske je šla na pot šele dan ali dva pozneje.
Že smo se z vrha Ljubelja spuščali na koroško stran; skozi tunel nas niso pustili, Nemci in četniki bi se ob tem skoraj udarili. Hodil sem kakih dvajset korakov pred atom in se pogovarjal z nekim četnikom, ki je imel obvezano glavo, na rami je nosil mitraljez, čez prsi pa je imel »redenike«, polne municije; pripovedoval mi je o partizanskih in sovjetskih grozodejstvih na njegovi rodni Fruški gori.
Ko sva tako kramljala, je nenadoma z nekega pobočja zaregljala strojnica. Večina je polegla v jarke ob cesti, jaz sam pa sem kot brez glave po cesti planil v dir … okrog mene so žvižgale in sikale svinčene krogle. V hipu je četnik, s katerim sem se malo prej pogovarjal, planil nadme, me podrl na tla in potegnil k sebi v jarek za neko skalo. »Budalo«, je zavpil name. Nastavil je mitraljez in z njim pomeril v pobočje, od koder so lajali rafali. Tudi za drugimi skalami ob cesti so ležali četniki in merili v isti cilj. Streljanje ni trajalo več kot deset minut, ko je strojnica na pobočju utihnila; tam zgoraj je nekdo divje zaklel in zarjul od bolečine. »Ala smo ih utišali; ajdemo napred, momci!« se je zaslišalo povelje. Ozrl sem se nazaj in si oddahnil – tudi ata se je dvignil iz jarka ob cesti in mi smeje, obenem pa mrtvaško bled rekel: »Pa sva srečno prestala ognjeni krst!«
Šli smo mirno naprej in prispeli v Borovlje. Bila je že tema, ko smo se povzpeli na vlak, ki nas je, utrujene od dolge in naporne poti, popeljal do bližine Celovca. Tam nas je v neki šoli sprejel Rdeči križ, dobili smo topel obrok hrane in zaspali po tleh šolskih učilnic.
Naslednje jutro nas je vlak odpeljal iz Celovca proti zahodu. Vlak je bil do kraja nabasan, tudi na stopnicah vagonov so stali potniki. Pripeljali smo se do Gornjega Dravograda (Oberdrauburg), kar je prišel sprevodnik in nam povedal, da se bo vlak ustavil, ker so ponoči angleška letala bombardirala in poškodovala železniški most; zato bomo morali čez Dravo peš po nekem zasilnem mostu. Na drugem bregu Drave pa že čaka drug vlak, ki nas bo takoj odpeljal naprej, zato naj pohitimo. Vsem potnikom se je vljudno opravičil, ker bo vlak v Lienz prispel s polurno zamudo.
Bil je zadnji dan vojne. Naslednjega dne je Nemčija kapitulirala.

Prvi dnevi v Lienzu

V Lienz smo prišli en dan pred Angleži. V mestu ni bilo nobenega nemškega vojaka več. Četniki, ki so nas spremljali, so zasedli nekaj najpomembnejših točk v mestu – med drugim so zastražili železniško postajo in most čez Dravo –, polegli so poleg svojih mitraljezov in čakali zaveznike. Ob pogledu nanje je ata rekel: »Poglej no, to je pa skoraj tako kot pred 1400 leti, ko so do sem in še malo naprej, do Toblaškega polja, prišli Slovani.«
Angleški vojaki so se pripeljali na odprtih kamionih. Begunci in četniki smo jim veselo mahali v pozdrav, domačinov pa ni bilo videti ne na cesti ne na oknih.
Rdeči križ nam je razdelil neke kupone, s katerimi smo imeli pravico vsak dan do enega toplega obroka v določenih gostilnah; ta obrok pa je bil v bistvu ena sama nezakuhana juha. Z očetom sva zahajala v gostilno, ki se je imenovala »Zum goldenen Rössl« (»Pri zlatem konjičku«). Prenočišče si je moral vsakdo poiskati sam, kot je vedel in znal.

stran: 043

Z atom in z dvema njegovima znancema, ki ju je srečal v Lienzu, smo se peš odpravili pol ure hoda iz mesta, v bližnjo vas Grafendorf. Tam nam je neki polkmet, ki je bil obenem tudi vaški krojač, imel pa je sedem otrok, dovolil, da lahko prenočujemo pri njem na senu. Vsak večer nam je ponudil tudi skledo kuhanega krompirja – mislim, da nam je dal več kot lastnim otrokom.
Lakota nas je vse huje pestila. Govorili so sicer, da nas bodo namestili v bližnjem begunskem taborišču v Peggezu, kjer bo za nas bolje poskrbljeno. Toda dnevi so se vlekli in od lakote se nam je temnilo pred očmi.
Nekega dne nas je pred cerkvijo v Grafendorfu ustavil duhovnik Nande Babnik, ki je bil šofer škofa Gregorija Rožmana. Potožili smo mu, kako medlimo od lakote. Pa je predlagal, da bi vsaj mene kot otroka z avtom zapeljal h kakemu kmetu v vas Anras, kjer živijo zelo dobri ljudje.
Pekla me je vest, da bi očeta v tej bedi in pomanjkanju pustil samega; saj ravno zato sem šel z njim na pot, da ne bi bil sam, da bi mu bilo lažje v tujem svetu. Pa mi je oče sam prigovarjal, naj grem: »Sin, če ostaneš tukaj, mi ne moreš nič pomagati; samo še huje mi je, ko vidim, kako stradaš.«

V osrčju tirolskih gora

Nazadnje sem se vdal in odšel z gospodom Babnikom, ki me je pripeljal pred veliko stavbo župnišča v Anrasu. V tem župnišču je tiste dni našel zavetje tudi škof Rožman, z njim je bil tudi kanonik Kraljič. Tamkajšnji župnik – majhen, sivolas, dobrodušen gospod – me je spremil do nekega kmeta nedaleč od župnišča. Hišnemu gospodarju se je po domače reklo »Sep«; bil je star in betežen, imel jih je že precej čez sedemdeset. Večidel dneva je sedel za mizo, lupil krompir in rezal kruh ali kako drugače pomagal ženi, ki je bila tudi že precej nemočna, pri njenih gospodinjskih opravilih. Imela sta dva potomca, sina Tonija in hčerko Anni. Tonija so že ob začetku vojne vpoklicali k vojakom, nazadnje se je oglasil nekje iz Belgije, zdaj pa že več kot pol leta od njega ni bilo nobenega glasu; če je še živ, je najbrž kje v angleškem ujetništvu. In tako je imela Anni, postavna in krepka, a ne več rosno mlada domača hči, sama na skrbi vso veliko kmetijo. Bila je že pet let v črnini, odkar ji je ob norveški obali pred Narvikom kot nemški vojak utonil njen zaročenec, ravno v mesecu, ko sta se nameravala poročiti. Čeprav preprosto kmečko dekle, je bila zelo načitana in razgledana; pri hiši so imeli veliko knjig, ki jih je v prostem času rada prebirala. Do mene je bila materinsko dobrohotna, večkrat mi je razkazovala okoliške vrhove in krajevne znamenitosti ali pripovedovala o dogodkih iz domače zgodovine. Kot največja svetinja je bila v hiši na steni obešena velika oljna slika, na njej je bila v ozadju veriga gorskih vrhov, v ospredju pa skupina oboroženih moških v zelenih lovskih oblekah, ki jih vodi Andreas Hofer, »naš junak, ki je katoliško Tirolsko branil pred francoskimi brezverci in framasoni« – tako mi je razložila vsebino slike. Večkrat mi je rekla, kako sem prinesel novo življenje v njihovo žalostno hišo.
Kadar kake narečne besede nisem razumel, si je vzela čas in mi potrpežljivo in lepo razložila, kako se tej besedi reče »auf hochdeutsch«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Birmanec Kajetan Gantar maja 1944 – Boter dr. Franc Kotnik (1882–1955), slovenski narodopisec

Tudi na drugih kmetijah je manjkalo delovne sile. Domači fantje in možje so bili vsi pri vojakih ali v ujetništvu, kmečka dela pa v polnem razmahu – bilo je sredi poletja, bil je čas košnje in žetve. Zato so v Anrasu z odprtimi rokami sprejeli prvi val slovenskih beguncev, po večini študentov ali mlajših izobražencev iz akademskega društva »Straža«. Skoraj vsi so bili kmečkega rodu in vajeni dela na polju; neverjetno veliko med njimi jih je bilo s Štajerskega, begunstvo so prvič okusili že pred štirimi leti, ko so pred Nemci bežali v ljubljansko pokrajino. Vseh skupaj nas je bilo kakih sedemdeset v Anrasu in v dveh sosednjih vaseh; če se prav spominjam, se je ena teh vasi imenovala Asch, druga pa Ried.

stran: 044

Pri Sepu mi ni bilo nobene sile. Delal sem, kolikor sem po svojih najboljših močeh vedel in znal. Sekal in spravljal sem drva iz gozda, grabil in nakladal seno, zlasti kadar se je izza planine bližala nevihta, ki se je rada prikradla v hipu, tudi ob najbolj jasnem vremenu. Tudi žito sem žel in se ob tem urezal v palec leve roke; brazgotina se mi še danes pozna. Ob nedeljah sem bil po maši prost in sem se včasih podal v bližnje planine. Nekoč sem se zaplezal tudi v Dolomite na drugem bregu Drave, ki se je še vsa deviško čista vila in lesketala v dolini globoko pod vasjo.
Najlepše pa mi je bilo v planini nad vasjo, kjer so se pasle črede govedi in je cvetel rododendron. Vmes pa brusničevje in na njem tako gosta in bujna grozdičevja brusničevih jagod, kakršnih ni nikjer na svetu. Kot rdeči rubini med zelenimi smaragdi.
Pozneje smo se ob nedeljah popoldne Slovenci iz vseh treh vasi začeli zbirati ob kapelicah križevega pota na majhni vzpetini izven Anrasa pri pobožnosti, ki jo je vodil kanonik Kraljič. Po križevem potu smo vedno zapeli nekaj slovenskih narodnih, tako ubrano in tako lepo, da so jim tudi domačini z užitkom prisluhnili. Kot zadnjo smo vedno zapeli Moj fantič je na T’rolsko vandral. Potem pa so sledile debate, ki so se večkrat zavlekle globoko v noč in ki so se vrtele okoli ene same točke: svobodna slovenska država, Slovenija od Gospe Svete do Jadrana, od Porabja do Rezije, od Višarij do Gorjancev. Slovenija izven jeklenega objema Jugoslavije! Okrog tega so se iskrile in kresale vse misli študentov, ki so bili kakih deset let starejši od mene. S kakšno slastjo sem poslušal njihove debate, kako sem vlekel na ušesa njihove besede! Ves teden sem samo čakal, kdaj pride nedeljsko popoldne. Še danes se živo spominjam njihovih razmišljanj, ki so se nam takrat zdela neuresničljiva in odmaknjena kot sanje, še danes mi v ušesih zvenijo poudarki iz njihovih debat: … Samostojna slovenska država … Lahko je spočetka čisto majhna, kot Liechtenstein … samo del Koroške … samo Kanalska dolina … samo svet okoli Višarij … Toda iz tega majhnega koščka zemlje bodo naši ljudje ustvarili paradiž … naš Piemont, ki bo kot magnet privlačil vse Slovence, tudi rojake iz Jugoslavije …
Življenje na vasi, v osrčju tirolskih gora, se mi je neizbrisno vtisnilo v spomin. Še lepši, še bolj nepozaben je ostal spomin na dobre ljudi, ki so me sprejeli in me imeli radi kot rodnega sina.
Ostal sem v Anrasu celo poletje in kmetoval, vse do začetka septembra 1945, ko sem se preselil v taborišče v Peggezu.