Avtor: John Corsellis

stran: 082

stran: 083

Najprej hvala Novi slovenski zavezi za njeno prijazno povabilo na letošnjo slovesnost v Kočevskem Rogu. Ko sem leta 1995 nastopil v tej dvorani, sem govoril angleško, prevajali pa so me v slovenščino. Za danes sem predlagal, da bi svoj prispevek bral kar v slovenščini, da prihranim čas. Domnevam namreč, da boste mojo sicer barbarsko izgovorjavo tako lepega jezika vseeno razumeli. Računam, da jih je bilo kar nekaj od vas v tej dvorani tudi pred petimi leti in če to drži, se vam opravičujem, kajti v svoji pripovedi bom marsikaj ponovil. Želim pa, da izvejo moj del zgodbe tudi tisti, ki jih takrat ni bilo.
Moja sogovornika bosta današnji večer posvetila temu, kar se je zgodilo maja 1945 slovenskim domobrancem, sam pa se bom ukvarjal s šest tisočimi civilnimi begunci v Vetrinju, s katerimi sem naslednji dve leti delal kot dvaindvajsetletni kvekerski socialni delavec pri Britanskem Modrem križu in kasneje pri UNRI (UNRRA). Med njimi so bili tudi žene in otroci, očetje in matere, bratje in sestre tistih, ki so bili tako tragično poslani v smrt.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: ?

Beda slovenskih civilnih beguncev je bila dvojna; bili so izgnanci – izgubili so dom in domače okolje, kmetije in drugo imetje, službo, sesula se jim je varna prihodnost, oropani so bili za narodno identiteto in ljubljeno domovino, izgubili so osebni ugled in samospoštovanje. Pa to bi še šlo, če ne bi čez dva tedna sledilo najhujše: izdaja, kot so tisto dejanje razumeli. Nad njihovimi so jo zagrešili tisti, katerim so absolutno zaupali in jim verjeli. Žal so jih hladnokrvno in cinično prevarali. Ta zadnji udarec, ki jih je oropal številnih najbližjih, jim je zapustil občutek popolne zapuščenosti in nemoči.
Vprašujemo se zato, kako je bilo mogoče, da jih pretres ni popolnoma ohromil in pognal v obup. Bil bi razdiralen, saj bi jim odvzel zmožnost živeti, ker bi jih onesposobil za načrtno razmišljanje in skladno delovanje? Ali pa bi jih prevzeli hromeča zagrenjenost, mržnja in sovraštvo do Angležev – čeprav še tako razumljiva, bi bila omenjena čustva negativna in sterilna, saj bi škodovala predvsem njim samim.
Odkod presenetljivi zasuk, odkod rešitev iz te more? Dejansko so se preprosto pobrali, si obrisali prah in zaživeli. Ob minimalni tuji pomoči so že v treh mesecih ustvarili v Liencu (Lienz) skupnost, ki je slonela na tako visokih strokovnih, socialnih in kulturnih vrednotah, da je postalo njihovo taborišče zgled za Južno Avstrijo. Novo UNRINO ekipo so poslali vanj na oglede, da bi videla, kako se da, če sta volja in znanje. Omenili bi samo, kako skrbno in zavzeto so izobraževali in skrbeli za otroke, da se mnogi od njih spominjajo tistih časov kot najbolj srečnih in varnih v svojem otroštvu.

stran: 084

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vetrinj 1945

Po mojem je njihova zgodba izjemna, nosi epske in herojske razsežnosti, je dokaz trdnosti človeškega duha in v najplemenitejši obliki, ki ne klone niti takrat, ko se sooča s skrajnim razdejanjem.
Odkod izvirajo korenine vetrinjskega čudeža, izjemnega pojava, za katerega sta značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje šest tisoč ljudi, oropanih vsega? Omenil bi štiri dejavnike:
*Kakovost in silovitost njihove vere. Samo en zgled: ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s svojci, so se zgrnili in do konca napolnili cerkev na robu vetrinjskega taborišča; vsi sploh niso mogli vanjo. Begunec, ki je bil takrat star štirinajst let, se še danes živo spominja nenavadnih glasov in zvokov obupnega joka, ki so pretresali Božjo hišo. Psiholog bi dejal, da je šlo za ritual žalovanja, za katerega je znano, da je za svojce umrlih bistvenega pomena. Pomaga jim, da množično izgubo prepoznajo, se z njo spopadejo, posrkajo bolečino in se iz izgube prebijejo. Vendar je bil pri teh ljudeh proces žalovanja in okrevanja toliko bolj trpeč in težak, ker so bila telesa tistih, za katerimi so žalovali, neznano kje. Na drugi strani pa so proces ozdravljenja spodbujali številni duhovniki, ki so znali svojce, oropane najdražjih, tolažiti in jim svetovati. V času krize so se noč in dan vrstile maše, v katerih so prizadeti lastno trpljenje in žrtev primerjali s tistim Božje Matere.
* Drugi dejavnik je bil vzvišeni občutek domoljubja in narodne istovetnosti – strastna pripadnost narodu, jeziku, književnosti, glasbi, ki je bila toliko bolj silovita zaradi zgodovinske nuje malega naroda, ki je moral stoletja kljubovati nemškemu in italijanskemu pritisku. Moč jim je dajala tudi zavest, da so udje male skupnosti, ki jo povezuje trpljenje.
* Tretji dejavnik je bil skupina naravnih voditeljev, ki so dostojanstveno in umirjeno prenašali izgubo svojcev, obenem pa se nesebično in pošteno posvetili delu za skupnost in bili zgled drugim beguncem.
* Četrti, zelo močan dejavnik, pa je bilo petsto petdeset otrok, za katere so skrbeli, ne glede na to, kar se je zgodilo, ali ravno zato, saj so za njihovo skupnost pomenili bodočnost.

stran: 085

Ves čas svojega delovanja v Avstriji sem pisal dnevnik. Ko ga je prebrala slavna angleška pisateljica Iris Murdoch, ki je sama delala v taborišču za begunce-študente v Gradcu (Graz), mi je svetovala, naj zberem še drugo gradivo in snov razširim. Izvedel sem, da je eden od voditeljev te skupnosti Franc Pernišek (ki je, žal, lani umrl), tudi pisal dnevnik, ki je bolj bogat kot moj in je zajemal vse obdobje do izselitve v Argentino. Dovolil mi je, da ga uporabim. Leta sem nato obiskoval tudi druge begunce in snemal njihove spomine, tako tistih, ki so se izselili v Argentino, Združene države Amerike (USA), Kanado kot v Anglijo in Wales. Skupno sem jih posnel štirideset do petdeset.
Knjiga, ki je tako nastala, je po svoje nekaj posebnega, saj zasleduje življenje neke skupnosti skozi obdobje petdesetih let. Izvemo, zakaj in kako so bežali od doma, kako preživeli tista leta v taborišču, kako so jih sprejele in posvojile nove dežele in kako so si vsak zase utirali pot v novo življenje. Dejal bi, da je ta pojav integralni del zgodovine nove države Slovenije, toliko bolj značilen zaradi pomembnega prispevka, ki ga je diaspora dala svojim novim deželam, nedavno tudi domači.
Knjigo sem dokončal že pred časom in ugledni londonski založnik jo je bil pripravljen natisniti. Žal je kasneje svojo ponudbo iz nepojasnjenih razlogov umaknil. Na začetku tega leta nam je vodilni londonski založnik svetoval, da mora pri knjigi sodelovati tudi strokovnjak, vešč novinarstva in zgodovinsko podkovan. Le tako bomo namreč dosegli, da bo sprejemljiva za širše in bolj zahtevno bralstvo. Ubogali smo ga. Zdaj mora čimprej priti na dan. Njena objava je toliko bolj nujna, ker se pojavljajo nepreverjene novice kot ta, ki jo je prejšnji mesec objavil široko brani tednik The Economist. Zaničevalno je označil Slovence v Argentini za potomce »članov profašistične domače straže, znane kot domobranci« in dodal, da »jih mnogo Slovencev ima za kvizlinge (Quislings)«. Ravno obratno, za slovensko diasporo moramo priznati, da je postala vest naroda. Po štiriletni italijanski in nemški okupaciji se je uprla, da bi se podredila neznano dolgo trajajoči komunistični tiraniji.