Avtor: Marija Vrečar

stran: 072

»Oseminpetdeset let je že poteklo, odkar smo se tu, na tem mestu, pred 10.000 glavo množico, mnogi včlanjeni v Slovenski dijaški zvezi in akademskem klubu Straža, poslavljali od profesorja Ehrlicha in visokošolca Viktorja Rojica. Ob odprtem grobu smo kleče prisegli našemu duhovnemu vodju in vzgojitelju, da bomo v življenju ostali zvesti slovenskim in krščanskim izročilom. Mnogi so to prisego morali plačati s prerano smrtjo.« Tako je dr. Avguštin Kuk, zastopnik Ehrlichovih učencev v Kanadi in Združenih državah, 15. julija 2000, na Žalah začel svoj pretresljivi nagovor ob blagoslovitvi obnovljene nagrobne plošče. Umor v Streliški ulici v Ljubljani je takrat pretresel ves slovenski svet: katoliško mladino je obšla groza zaradi zločina in izgube njenega voditelja. Marsikdo se je zgrozil tudi kasneje, ko je izvedel, kaj so naredili z grobovi na Žalah. Tiho zadoščenje in notranja umiritev sta zato napolnjevala udeležence spominske slovesnosti: Končno se uveljavljata pravica in resnica.
Zelo spoštljivo, ob enem pa skromno in brez hrupa, smo se spomnili velikega moža. Besede škofa Jožefa Kvasa, ki je daroval mašo ob številnih somaševalcih, so segle v srce: »Morda v tej cerkvi še nikoli ni bilo zbrano toliko ljudi enakega mišljenja«. Kdo je bil ta, ki njegov duh po šestdesetih letih še gori v njegovih učencih in njihovih potomcih?
Rojen je bil leta 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, obiskoval je gimnazijo v Celovcu, študiral bogoslovje pri jezuitih v Innsbrucku in v Rimu in leta 1907 postal osebni tajnik krškega škofa Jožefa Kahna. Cerkev in slovenska narodna skupnost na Koroškem sta bili tedaj tarča ostrih napadov domačih liberalcev, ki so se že sprevrgli v vsenemške radikalce. Leta 1910 je nadarjeni Lambert Ehrlich postal profesor v celovškem bogoslovju, zaradi pomanjkanja slovenskih izobražencev pa je prevzel še dodatno težko in odgovorno nalogo. Bil je
»v desetletju pred in med prvo svetovno vojno nesporno dejanski vodja Koroških Slovencev, čeprav je vsled svoje skromnosti stal sam bolj v ozadju in je stavil druge v prve vrste. Bil je iniciator in spiritus agens vsega katoliškega prosvetnega dela med tem delom slovenskega naroda. Kakor ga je ljubezen Kristusova nagibala, da se je zavzel in vedno zavzemal za socialno najšibkejše sloje, delavce in kmete, tako je iz iste ljubezni posvetil vse svoje moči in vse svoje delo tistemu narodiču, ki je bil v neenaki borbi malih narodov za življenjske pravice izpostavljen najhujšemu pritisku in brez vsake zaslombe«.

stran: 073

(Dr. Franc Zeichen, Slovenska pot V/št. 2–3 (1957), str. 329)
Na mirovnih pogajanjih v Parizu je sodeloval kot izvedenec za severno slovensko mejo in si z vsemi močmi prizadeval za priključitev koroških Slovencev k matični Sloveniji v novi državi SHS. Ob slovenskem neuspehu in mednarodnem preziranju na teh pogajanjih je prišel do spoznanja, da bi bila samostojna država najboljša rešitev za slovenski narod. To spoznanje je razvijal ob misli na Sv. Višarje, kamor so romali Slovenci z vseh strani domovine in ob vznožju katerih je bil njegov rojstni kraj. Takole je tedaj govoril svojim študentom:
»Božja volja nam tukaj na Svetih Višarjih razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne prvo ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu!«
(Rudolf Čuješ, Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj, Antigonish 1992)
Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je Lambert Ehrlich sprejel ponudbo novoustanovljene ljubljanske univerze za profesuro na njenem bogoslovju. Na novo nalogo se je pripravil z dopolnilnim študijem v Parizu in Oxfordu, tako da je štel med takrat še redke znanstvenike v Ljubljani, ki so imeli bogato mednarodno izobrazbo in izkušnjo. Vsi so kaj hitro spoznali njegovo razgledanost, širokost v dojemanju družbenih, narodnih in mednarodnih vprašanj, skratka njegovo za slovenske razmere izjemno svetovljanstvo. Ni se mogel sprijazniti s takratno slovensko ozkostjo, zato je večkrat poudarjal, da Slovenija potrebuje za svoj razvoj sto diplomatov, sto univerzitetnih profesorjev, sto politikov, sto specialistov itn.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Obnovljeni grob dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica

stran: 074

Kakor že na Koroškem, mu je bila tudi v Ljubljani posebno pri srcu mladina. S prodornostjo svojega duha je v prelomnih tridesetih letih spoznal smer razvoja in se ves posvetil vzgoji in oblikovanju akademske mladine. Leta 1931 ga je škof Gregorij Rožman tudi uradno imenoval za dušnega pastirja študentov.
Trije »-izmi« so se takrat z vsemi močmi borili za duše posameznikov in narodov: fašizem, nacizem in komunizem. Njihova pogubnost, ki jo je zgodovina tako jasno razkrinkala, je bila razumnim ljudem prepoznavna že takrat. Italijanski in nemški šovinizem je Ehrlich okusil kot slovenski Korošec in Žabničan že v času avstro-ogrske monarhije in po njenem razpadu. Komunizem, ki v normalnih razmerah ne bi imel nobenih možnosti za uspeh, je izkoristil brezpravni položaj in narodovo stisko v času Aleksandrove diktature. Reorganizirana KP Slovenije se je uspešno vtihotapila v mnoge strokovne, kulturne, delavske in dijaške ustanove in organizacije. Ehrlich je kaj hitro spregledal nevarnost ateističnega materializma in totalitarizma – ne samo za krščanstvo, marveč za vsakršno humanistično pojmovanje človeka – in svoje študente neustrašeno opozarjal nanj. Proti navidezno moderni in privlačni ideologiji je zagovarjal krščanske vrednote. En sam rešitelj je: Jezus Kristus!
Na komunistično propagando v obliki številnih letakov in podtalnih glasil je Ehrlichov krog študentov odgovarjal v lastnem časopisu Straža v viharju, ustanovljenem leta 1934. Pojasnjevali so krščansko stališče, se borili za slovenske narodne pravice in razkrinkavali pogubni komunistični nauk, ki se je skrival za splošno sprejemljivimi narodnimi gesli. Ehrlich je svoje »Stražarje« vzgajal k verodostojnemu krščanstvu, idejni jasnosti, osebnemu pogumu in odločnosti v nastopu. Ni čudno, da so komunisti v njem kaj kmalu prepoznali sovražnika številka ena in so že tedaj razmišljali, kako bodo pri njem uporabili pravilo: Udarimo pastirja in njegova čreda se bo razkropila.
Druga svetovna vojna je gorje slovenskega naroda še stopnjevala. Sovražna okupacija in izredne razmere, ki so tedaj nastale, so dale komunističnim revolucionarjem edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo pod pretvezo boja proti okupatorju. Ena prvih žrtev takoimenovanega narodnoosvobodilnega boja je postal prav mož, ki je vse svoje življenje in vse svoje moči daroval za blagor ravno tega naroda.
Za posameznika, ki ne živi samo iz dneva v dan, ki se zaveda zgodovinske razsežnosti človeškega bivanja, ostane tolažba, da je zgodovina najboljša zaščitnica pravice in resnice. Napovedovani tisočletni Reich je doživel komaj nekaj let. Obljuba zemeljskega raja brezrazredne družbe se je izjalovila, ne da bi doživela stoletnico. Ostanejo vera, upanje, ljubezen. Dr. Lambert Ehrlich je to izpričal s svojim življenjem. Naj nam ostane kažipot v lepšo slovensko prihodnost!