Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 076

stran: 077

Nikolaj Tolstoy, John Corsellis in Nigel Nicolson so trije Britanci, za katere po pravici pravimo, da so naši prijatelji. Vsi trije so bili tesno povezani z usodo slovenske domobranske vojske in slovenskih političnih beguncev na Koroškem po koncu vojne. Nigel Nicolson je kot obveščevalni častnik 5. korpusa sodeloval pri zvijačnem izročanju slovenskih domobrancev jugoslovanskim komunistom, Corsellis je kot civilni vojaški uslužbenec zasedal važna mesta v upravi begunskih taborišč na Koroškem, Tolstoy pa se je vpletel v zadeve, povezane z vračanjem domobrancev in z vlogo, ki so jo pri tem odigrali Britanci, šele v začetku osemdesetih let, ko je zanje izvedel – tedaj pa silovito in zvesto, kakor mu je to ukazovala njegova izostrena moralna in človeška občutljivost.
Tolstoy, Corsellis in Nicolson so trije Britanci, na katerih vidimo in jim priznavamo to izjemnost, da so razumeli neko dogajanje takrat, ko je še potekalo, še bolj pa ga razumejo danes, ko je po mnogih razmislekih obstalo pred njimi v svoji kulturni, politični in človeški neznanskosti. Razumejo to dogajanje in so ga pripravljeni imenovati s pravim imenom. Za to je bilo treba nekaj poguma takrat, kakor tudi danes. Tako kakor je treba nekaj poguma, če hočemo to dogajanje imenovati s pravim imenom, v svobodni državi Sloveniji.
Nova Slovenska zaveza je letos za deseto obletnico slovesnosti v Kočevskem rogu čutila, da mora te tri izjemne ljudi povabiti, da s svojo prisotnostjo povzdignejo jubilejni obletni spomin, pa tudi zato, da se pokloni njihovi človeški dragocenosti – sredi ravnodušnega in brezčutnega in podivjanega sveta. Želeli smo, da se to, kar so storili, zasveti pred vsemi, in spregovori o neki temeljni resnici sveta: da je vedno in povsod mogoče biti človek.
Za goste iz Britanije smo pripravili poseben program. Želeli smo, da pridejo v stik z nekaterimi ljudmi kulturnega in verskega življenja, posebej pa smo želeli, da nastopijo in spregovorijo pred člani Nove Slovenske zaveze in njihovimi prijatelji.
Že v sredo, 14. junija zvečer – to je bil dan njihovega prihoda – so nastopili v okviru Kluba Nove revije v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa. Uvodoma je goste pozdravil urednik Nove revije Niko Grafenauer, potem pa so bili naprošeni, da orišejo, kolikor je v njihovi moči, dogodke na Koroškem, kakor so dejansko potekali, potem pa tudi, kako so jih doživljali in ocenjevali takrat in kako jih doživljajo in ocenjujejo danes. Poslušali smo pretresljivo pripoved o tem, kako se je odvijala neka zanje tuja drama, pa tudi o tem, kako se je hkrati dogajala njihova lastna. Ko je vse minilo, smo, še preden smo utegnili spraviti vtise v potreben red, začutili, da nas je najbolj zadela pripoved Nigela Nicolsona s svojo precizno ekonomijo in pričevanjsko neposrednostjo.
Naslednji dan, v četrtek, 15. junija, so se stvari tako rekoč zgostile. Dopoldne nas je sprejel ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode in se kako uro zadržal z nami v pogovoru. Spričo človeka kulture, kakršne je dr. Rode, ni čudno, da je pogovor hitro prešel formalne okvire in stopil v središče bistvenih vprašanj zgodovine in politike, pa tudi duhovnosti in vernosti. Vsi smo začutili, da smo sredi pravega pogovora. Opoldne smo se udeležili tiskovne konference na Družini, ki so jo priredili zato, da seznanijo novinarje o pomenu razglasitve pričevalcev vere, ki naj bi bila osrednji dogodek na slovesnosti v Rogu. Obenem je bila na kratko predstavljena 2. knjiga farnih spominskih plošč, ki je tik pred tem izšla. Gostje iz Anglije so bili deležni primerne pozornosti in morali odgovarjati na novinarska vprašanja.
Glavni dogodek dneva pa je bilo večerno srečanje v veliki dvorani teološke fakultete. Prišlo je, kot pričakovano, veliko ljudi: polni sta bili dvorana in avla, nekaj jih je bilo tudi na dvorišču. Prišli so ljudje, ki so vedeli, da se bo govorilo o njihovih stvareh – ki so vedeli, da se bo pripovedovala njihova zgodba. Vzdušje, ki se je ustvarilo, je bilo pozorno, napeto in slovesno. Tolstoy, Corsellis in Nicolson so vsak prebrali svoje besedilo. Posebno prisrčno so ljudje sprejeli Corsellisa, ki se je potrudil in svoj prispevek napisal in prebral v slovenščini. Nekako dobro smo se vsi tudi počutili, ko je Georgina Tolstoy dobila velik šopek rdečih vrtnic. Prevajala je mlada in osvežujoča Urška Velikonja. Tudi ta besedila so dana na voljo bralcem na naslednjih straneh.

stran: 078

V petek ob enajstih smo se oglasili na Društvu slovenskih pisateljev in Slovenskem Penu na kratek obisk – kakor smo mislili. Potem pa se je pogovor raztegnil na dve uri. Nič čudnega, saj so tu imeli pisatelji pred seboj pisatelje. Kar smo mislili, da bo formalna izmenjava vljudnosti, se je spremenilo v vprašanja in odgovore, ki so se tikali slovenstva, zgodovine in jezika. Pisatelje je zastopal predsednik Evald Flisar, penovce pa pesnik Veno Taufer.
V nedeljo, 18. junija, smo se z Angleži udeležili slovesnosti na Kočevskem rogu, o čemer bomo poročali posebej, v ponedeljek pa sta Tine in Urška Velikonja peljala goste na Koroško. Želeli so, da še enkrat prehodijo poti, ki so postale znane po tem, kar se je na njih dogajalo leta 1945. O tej poti bo v naslednjem poročal Tine Velikonja.
Za naslednje dni je tajnik Nove Slovenske zaveze Stane Štrbenk povabil angleške goste v svojo hišo v Savudrijo. Sedaj se nam je pridružila še Tolstoyeva družina: gospa Georgina in otroci, sin Dmitrij in hčerke Aleksandra, Anastazija in Xenia.
Druščini se je priključil tudi Corsellis, Nicolson pa je v torek z Brnikov odletel nazaj na svoj grad Sissinghurst. Po napornem tednu smo končno ujeli nekaj blagodejnega miru med oljkami v Savudriji – starejši, mlajši pa so se raje hodili na plažo izpostavljat soncu in valovom. Da so se naši savudrijski dnevi približali nečemu, kar nam je dajalo občutek polnosti, sta poskrbeli gospa Zofka in njena hči Barbka, ki sta urejali zadeve, povezane s kuhinjo tako, da sta se oba, angleški in slovenski okus o njih morala izražati z najlepšimi besedami.
Ob večerih smo imeli dolge pogovore. Enega, ki ga je imel s Tolstoyem urednik Zaveze, boste, če se boste tako odločili, lahko prebrali na straneh naslednje številke.
V petek zvečer smo se vrnili v Ljubljano in v soboto zgodaj zjutraj so Tolstoyevi že odleteli v Anglijo: Nikolai in Georgina na svoj dom v Southmoor pri Oxfordu, otroci pa na vse vetrove, v Grčijo, v Dalmacijo, v Rusijo. Zdi se, da so odšli z najlepšimi vtisi, posebno otroci, ki so dobili med kratkim bivanjem pri nas obilo dokazov, da je grof Nikolai Tolstoy v Sloveniji spoštovan človek.
Prve dni naslednji teden je Nigel Nicolson že poslal kopijo svojega članka, v katerem je opisal slovesnost v Kočevskem rogu in njeno zgodovino. Objavil ga je v The Sunday Telegraph, kjer ima redno tedensko kolumno. Članek dajemo v branje tudi našim bralcem.