Avtor: Janez Juhant

stran: 074

Spominu prof. dr. Lamberta Ehrlicha smo se na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani poklonili ob 50-letnici njegove smrti tudi s posebno številko Bogoslovnega vestnika.
Ravno te dni smo se spominjali ne le strahot Roga, Teharij in drugih množičnih grobišč na Slovenskem pred petdesetimi leti, pač pa tudi strahot Srebrenice pred petimi leti, skoraj še sveži pa so podobno boleči in vnebovpijoči zločini na Kosovu.
Vsi ti tragični dogodki imajo skupno ozadje. Prof. Justin Stanovnik je na žalni slovesnosti v Rogu govoril o revoluciji, ki še traja. Trajala je in traja po širnem svetu in le počasi seštevamo njene žrtve, še dolgo pa ne bomo uvideli njenih grozljivih sadov, ki so jih njeni služabniki kot ribiči človeških duš, tako pravi sociolog Đuro Sušnjić, pustili v človeških srcih in dušah. Te njene posledice odraža tudi stanje duha na Slovenskem, ki ga še vedno preganja revolucionarni strah, ki se kot megla v zavitih podobah vleče po slovenski zemlji. Ta straši tudi po tisti zemlji, ki ji je pokojni profesor Ehrlich z vso svojo življenjsko krščansko energijo in svežino izrisoval odprte, človeške in duhovne razsežnosti, utemeljene na krščanski podobi človeka kot osebe. Po njej je človek zavezan Bogu, a ima obenem slovenske korenine, ki se po Ehrlichu razraščajo z višarskih vrhov in ne objemajo le Slovencev, ampak se na tem presečišču narodov odpirajo v mednarodno širino, ki naj objame tako ne le slehernega Slovenca, ampak vsakega človeka dobre volje. Tako bo tedaj po Prešernu naš mejak sosed, ko bo krščanska vez objemala narode in jih združevala v duhu bratstva in ljubezni.

stran: 075

Čas pa ni bil več odprt za sosedstvo in bratstvo, še manj za krščansko ljubezen in medsebojno sodelovanje. Če je Krek v začetku stoletja lahko še upal, da bi bilo katolištvo naša edina rešitev in podlaga tudi za avstrijske narode, sta medtem liberalistični nacionalizem s svojo tekmovalnostjo in ateistični kolektivizem z razrednim sovraštvom vedno bolj osvajala svet in uvajala nasilniška in revolucionarna pravila. Ehrlich se je zavedal, da se v tej tekmi liberalno-nacionalističnih in kolektivistično-internacionalnih ideologij Slovencem slabo piše, saj je že okušal nasilnost nemškega nacionalizma in spremljal grozečo moč italijanskega fašizma. Zaradi svobode duha, ki ga je v tistih težkih časih oznanjal Slovencem, pa je Ehrlichovo sporočilo vznemirjalo pri nas tiste, ki so hoteli z lažjo, terorjem in zvijačo podjarmiti slovenskega človeka.
Človek si od začetkov svojega bivanja na tem svetu zastavlja vprašanje, kako v razumnosti, pravičnosti in složnosti urediti razmerja med ljudmi, narodi in kulturami. Judovsko-krščanski model je oplemenitil grško-rimskega duha reda in urejenosti in se razširil po Evropi in svetu. Človek je v tem duhu sposoben urejevati svoje stvari in ima celo po božji zamisli judovsko-krščanskega izročila prek božje milosti pomoč, da v njegovi lastni osebi in tudi v družbi vladajo urejenost, pravičnost, mir in svoboda. Liberalistični in revolucionarni duh sta sicer zrasla iz tega izročila, postala pa sta njegovo nasprotje in sta zavrgla njegovo antropološko celostnost.
Enostavneje in učinkoviteje se je namreč uveljavljati tako, da le pri drugem zanikaš tisto, kar naj bi pokazal in uresničeval ti sam. Tako ti ni treba dokazovati, kaj imaš, pač pa moraš vztrajno ponavljati le to, česa vsega drugi nima. Drugega moraš tako napraviti neznatnega, nevrednega. Blišč komunizma je namreč v posebni meri – podobno pa tudi nacizma in fašizma – ravno v dokazovanju svojih prednosti s poniževanjem nasprotnikov, kot je zapisal Francois Furet.
Ehrlich se je zavedal stisk slovenstva, njegovih pasti in mej. Poznal je domet parol o samoodločbi narodov, ki jih je neposredno doživljal na pariški konferenci, in je spoznaval imperialistične meje svetovnopolitične razgledanosti evropskih držav. Ne le zaradi in na podlagi nauka Cerkve, pač pa tudi iz ljubezni do naroda je dojel pasti revolucije, ki jih nastavljajo nasilni oblastniki narodovi prihodnosti. Zaradi svojih strateških načrtov ohranjevanja slovenstva v brezupnemu stanju okupacije je torej postal očiten kamen spotike in predmet komunistične pozornosti. Znašel se je na seznamu razrednih sovražnikov, ki so ga v zemljevid Slovenije zarisali revolucionarji, da bi zategnili pas okoli narodovega vratu: Da bo njihova stvar uspela, so potrebne žrtve. Med prvimi sta bila tudi Viktor Rojic in Lambert Ehrlich.
Če se ob tem vprašamo, kako naj kristjan odgovarja na nasilje, nam je blizu odgovor prerokov in blagrov. Človek, ki se je odločil za pot resnice, je zanjo pripravljen zastaviti tudi svoje življenje. Na tej poti kristjane spremlja Jezusova beseda: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Absolutizmi so se lahko ohranjali le tako, da so v ljudeh gojili in vzdrževali strah. Še danes strah napolnjuje postkomunistični svet, da je ljudem svoboda le » nesrečni dar«, s katerim ne vedo kaj početi, kot je zapisal pokojni Josef Tischner. Strah je mogoče premagovati le z vero, ki gre na globoko in je ne morejo premagati nobene vsakdanjosti. Krščanski blagri so utemeljeni na brezpogojni veri, da je temelj vsega prizadevanja Bog. Zato je vedno aktualno vprašanje, ali bo Sin človekov še našel tako vero: danes, tukaj in sedaj. Trajno veljavo imajo zato njegove besede: Blagor vam kadar vas bodo zaradi pravice preganjali, veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Brez vere v nebesa človek namreč težko hodi v resničnosti, svetosti in pravičnosti. Le vera osvetljuje tako ekstremne položaje, kot jih je doživljal prerok Jeremija pri Izraelcih in smo jih tudi Slovenci v času okupacije. Jeremija jim je najprej govoril, da se je treba dogovoriti s sovražnikom, da ta ne bo uničil mesta in dežele, in proglasili so ga za izdajalca. Ko so sovražniki odpeljali Izraelce v sužnost, pa je Jeremija spet govoril o kazni, ki je zadela Izrael, ker narod ni spoštoval Boga, in znova so ga ljudje razglasili za izdajalca.
Papež Janez Pavel II. govori o komunizmu tudi kot posledici neurejenih družbenih zadev, ki so spodbudile k maščevanju. Že vsa človeška zgodovina se sprašuje zaradi trpljenja nedolžnih, ki so vedno najbolj prizadeti del človeštva. Človekova zaveza Bogu in sebi pa je ohranjanje resnice in delo za pravičnost. Po krščanskih načelih je prizadevanje za pravico delovanje za takšne razmere, da bo tudi drugi lahko prišel do svojih pravic. Kristjan ne more in v veri ne sme dopustiti krivičnega stanja. Bolje je zanj, da krivično stanje prenaša ali da ga doleti človeški poraz, kot pa da bi pristajal na krivična sredstva, stanja in dogodke. Profesor Ehrlich se je tega zavedal, zato je v moči svoje vere šel pokončno svojo pot in postal in ostal narodov svetilnik. Takih svetilnikov resnice potrebujemo še posebej danes, vedno novih in vedno živih.

stran: 076

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nekdanji Stražarji v sprevodu k Ehrlichovemu grobu

Tudi danes moramo namreč, ko hočemo vzpostavljati demokracijo, zastaviti svoje sile za resnico in pravična razmerja. Ista taktika, ki je nasilno odstranila Ehrlicha in še mnoge druge, poskuša danes na še bolj prefinjene načine odriniti resnico in njene pričevalce. Ne glede na uspeh moramo verni in vsi resnicoljubni ljudje za resnico zastaviti besedo in življenje. Tega ne bo nihče napravil namesto nas. Samo v srcu verni – se pravi samo ljudje brez strahu, predani resnici, bodo kažipot, bodo svetilnik in upanje za prihodnost. Sicer pa nas bosta še naprej tlačila mora prisile in nas bo hromil strah, našo resničnost pa bo prepredala megla laži in hipokrizije, v kateri bo lahko vsakdo počel, kar se mu bo zljubilo, uveljavljala pa se bo pravica močnejšega. Nasprotnika lahko pridobivamo samo z močjo neomajne osebne in družbene celostne resnice. Zato ni dveh resnic, ampak je Resnica, ki jo vsi iščemo, jo odkrivamo in smo ji, upam, pripravljeni z vso odločnostjo srca in duše služiti. Kot pa je dejal zadnji koncil, k temu nismo poklicani le kristjani, ampak vsi ljudje dobre volje.
Kot veroslovec je prof. Ehrlich vedel, da si ljudje vseh religij in svobodnih prepričanj prizadevajo doseči to resničnost in po njej tudi delovati, tako kakor je z vso predanostjo in doslednostjo človeka in duhovnika zanjo živel, trpel in umrl on sam.