Avtor: Vanja Kržan

stran: 021

stran: 022

V 33. številki Zaveze smo opisali povojno usodo zakoncev Franca (1897–1964) in Frančiške (1902–1980) Dermastja iz Dravelj pri Ljubljani. Oba je povojna oblast »obsodila« na deset let zapora s prisilnim delom in po prestani kazni na deset let odvzema državljanskih pravic. Zaprli so ju takoj po osvoboditvi, najprej očeta v kočevskem zaporu, ko pa se je avgusta vrnil domov, so deset dni zatem aretirali oba: eno leto sta bila zaprta na ljubljanskem sodišču, potem pa je bila mama eno leto na prisilnem delu v begunjskem zaporu na Gorenjskem in tri leta v Rajhenburgu, današnji Brestanici, oče pa, po poklicu čevljar, na Igu in v Škofji Loki pet let in pol.
Starejše tri Dermastjeve hčerke Fanči (1922), Vera (1928), Mici (1929) in sin France (1924) so maja bežali na Koroško in od tam kasneje v Južno Ameriko. Doma pa je po aretaciji staršev v trenutku ostalo čisto samih sedem nepreskrbljenih otrok: Jožica (1930), Mihaela (1932), Anica (1936), Janez (1937), Marko (1938), Jure (1939) in Marjan (1942). Nobenega od tistih, ki so obsodili starše in jih odpeljali, nobenega od tistih Draveljčanov, ki so k temu pripomogli, niti malo ni brigalo, kaj bo z otroki. Kdo jih bo živil? Kdo zanje skrbel? Kdo nosil posledice njihovih ranjenih življenj? Skupaj s starši je bilo zato tudi vseh sedem nezaščitenih, nemočnih in brezpravnih sirot za dolgo let obsojenih na životarjenje. In to ne samo v dolgih letih očetovega in materinega zapora, njihove rane ostajajo boleče vse življenje. Vsakemu od njih je avgusta 1945, ko so odpeljali starše, življenje pričelo pisati svojo usodo, svojo neizprosno življenjsko zgodbo. Zahvaljujem se za zaupanje in smelost Mihaeli, ki mi jo je hotela razkriti.
Avgusta 1945 ni bilo Mihaeli niti trinajst let. Če danes opazujem kako dekle njene starosti, se mi zazdi kot popek, ki se razcveta v pomladi življenja in obeta plodno zorenje ter sad v jeseni življenja. Mihaela pa je bila takrat komaj brstič: po postavi drobcena in majhna, zaradi vojnih let podhranjena in slabotna. Še danes ima od globokih opeklin brazgotinasto kožo na prsih, vratu in pod pazduho leve roke, ki je zato ostala krajša. Ogenj je objel drobceno telo devetletne deklice na binkoštno soboto, ko je nalagala vejice v kotel, kjer se je kuhala krma za prašiče in ji je goreča vejica padla v naročje. Naslednji dan, na binkošti, naj bi šla k birmi, pa je osem mesecev preležala v bolnici. Po svoje jo je zaznamovalo bolniško življenje: od takrat naprej je želela postati zdravnica ali vsaj medicinska sestra.
Zgodaj je morala za pestrno k Ramovševim, po domače k Rojini v Dravljah, ki so imeli sedem otrok. Tam je dobila hrano, spat je hodila domov. Vendar ji hrana ni teknila, raje je ostajala lačna: otroci, ki so tekali okrog s skoraj golimi ritkami, so lulali in kakali povsod, celo po mizi in v mentrgo, kjer se je mesil kruh; gospodinje pa tako ponečedeno stanovanje ni prav nič motilo. Poleti je bila z otroki na dvorišču, ob slabem vremenu v kamri.
Ko so junija 1945 očeta zaprli v Kočevju, je mama ostala sama s sedmimi nepreskrbljenimi otroki. Nekega dne jih je zbrala okrog sebe in povedala, da jih sama ne bo mogla preživljati. Ena od najstarejših dveh, petnajstletna Jožica ali še ne trinajstletna Mihaela, bo morala služiti. Naj se sama javi, mama se ni mogla odločiti. Javila se je Mihaela, sama sebi se je zdela bolj sposobna kot sestra, imela je že za seboj težko vajeniško dobo pestrne. Ta odločitev je do neke mere že takrat zaznamovala življenje Mihaele: ostala je na razpolago materi in še dolgo let nepreskrbljenim bratom. Razumela je mamo, da jih sama ne bo mogla preživeti. Življenjske izkušnje, odločitve in trpljenje nedoraslega, slabotnega dekletca so pričele v njej kopičiti mnoga spoznanja, ki jih danes Mihaela razume kot bogastvo življenja. »Kaj pomaga človeku bogatija, če ostane brez srca, če v odnosu z drugimi ni človeški! Če gmotne dobrine samo grabimo, niso nič vredne, saj jih ne bomo odnesli s seboj. Življenje me je prisililo, da sem jih razdajala. Mama mi je zato večkrat rekla, da sem nespametna!«
Tako je mama drobceno Mihaelo, na jesen bo dopolnila trinajsto leto, ponudila v službo gospodarju Francu Tometu, po domače Dolničarju v Dravljah. Nič več za pestrno, tukaj je morala biti dekla. Delala je povsod: na gmajni, na travniku, na njivi, v hlevu, v svinjaku, v kuhinji. Ko je nekoč žela praprot v draveljski gmajni, je naletela na razpadajoče truplo. V grozi je morala žeti naprej, premalo je še bilo nažetega za poln voz, s katerim bo zvečer prišel gospodar po praprot.

stran: 023

Gospodar je bil zelo skop. Z Dermastjevo mamo sta se sicer dogovorila, da ji izplača Mihaelino delo s pridelki, toda komu le jih je lahko izročil, saj so avgusta odpeljali skupaj z očetom še mamo v zapor. Mihaeli pa niti na um ni prišlo, da bi si drznila zahtevati kaj zase.
Po aretaciji staršev so bili bratje in sestri Jožica in Anica tri tedne sami doma. Teta Ivanka Mulec naj bi prišla vsak dan k njim povedat, kaj naj jim Jožica skuha. Kaj neki le, če pa ničesar ni imela? Teta je preko organizacije AFŽ dosegla, da so vseh šest odpeljali zdoma: Jožico so dali v dom vajenk na Karlovški cesti, da se izuči za šiviljo moške konfekcije; Anica, Janez, Marko in Jure so našli svoj »novi dom« v internatu na Galjevici, Marjan pa je bil »dodeljen« internatu za predšolske otroke v Stanežičah. Vsega tega teta Ivanka Mihaeli ni povedala. Lepega dne jih je odpeljala na tramvaj mimo njiv, kjer je delala. Gospodar je gotovo vedel, za kaj gre, saj je ob pogledu na bedno četico rekel Mihaeli: »Poglej, tvoje brate in sestri nekam peljejo! Pojdi se poslovit!« Stekla je preko njive in v njej je trpko kričalo: »Zakaj mi niste tega povedali? Zakaj še jaz ne smem skupaj z njimi?« »Tako so odločili na občini,« ji je pojasnila teta Ivanka, »ti pa boš ostala pri Dolničarju.« Dermastjevi otroci so bili le še številke v rokah ničvrednih kramarjev. Zavedala se je, da od zdaj naprej nima več doma, nobenega svojih. Ostaja ji samo grob, nasilen, trdosrčen gospodar, ki mu je prepuščena na milost in nemilost in se ga je nebogljeno dekletce balo.
»Ali bom sploh še kdaj videla mamo in ata, moje brate, pa Jožico in Anico?« se je v njej vedno bolj razraščala bolečina nad spoznanjem popolne osamljenosti. Vanjo se je naselil odpor do Dravelj in ljudi, ki so krivi, da je ostala sama. Njena otroška pamet in srce nista našla nobenega opravičila, nobenega pojasnila. Zdaj se je povsem zaprla vase, nobenega ni hotela niti pogledati, kaj šele z njim spregovoriti. Dolničar je postajal še bolj grob in oblasten. Ko se je jeseni vrnila v šolo, hodila je v četrti razred ljudske šole, ji ni kupil niti zvezkov in knjig, kaj šele torbice. Zjutraj je še pred šolo morala skidati gnoj v hlevu ali na njivi voditi konje. Šele ko je zaslišala iz šole zvonec, je lahko stekla domov, vzela zvezek in svinčnik in umazana, kot je bila, tekla v šolo, oblečena v edino cunjico, ki jo je vse poletje imela noč in dan na sebi. Nalogo je lahko delala samo naskrivaj, običajno pod odejo, z baterijo, ki jo je dobila od Mance, Dolničarjeve sestre, ki je bila pri hiši za teto.
Poletje se je prevešalo v jesen, z deževnimi in vedno bolj hladnimi dnevi. Mihaela je septembra dopolnila trinajsto leto. Na njenem drobnem in od opeklin iznakaženem telescu se je njena edina poletna cunjica že trgala. Ali je morda Dolničarja pogled na to nebogljenost ganil, ali pa je nemara imel kaj drugega za bregom, ko ji je nekega dne rekel, naj bi šla »domov« pogledat, ali je ostalo še kakšno oblačilo? Mar ni vedel, da so vse pokradli? Določil ji je dan in uro, ko ji dovoli, da odide »domov«, če najde kakšen kos obleke. Pogleda naj v zgornji sobici s podstrešnim okencem, »kukerle« so ji pravili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mihaela v Pulju (26)

V slepi pokorščini ga dekletce uboga in na določen dan in določeno uro plašno odpre vhodna vrata hiše, ki je bila nekdaj njen dom. Vrata so bila odklenjena, tatovi res niso imeli težkega dela. Tesnoben občutek pri srcu je v tistem trenutku obšel Mihaelo. S pogledom objame znane prostore, ki so zdaj gluhe stene. Le bitje svojega srca sliši utripati. Morda bo res v zgornjem prostoru našla kakšen ostanek česa, kar je včasih pripadalo njej, kakšno svojo obleko? V svetem upanju in otroškem pričakovanju se povzpne po stopnicah v zgornjo kamro. Zastane ji dih, zastane srce … Tam zagleda moškega zrelih let iz Dravelj. Ve, da je to miličnik Nino, tako so ga vsi klicali, ker je bilo to njegovo partizansko ime. Ve, da je oče trinajstletnega fantiča, ki ga Mihaela pozna. Njegovo pravo ime in priimek je zvedela kasneje, toda v življenju ga ne bo spregovorila. V tistem trenutku ne ve, kaj ji ta moški hoče, še manj, kaj pomeni biti posiljen. O spolnosti ne ve ničesar, ker se o tem takrat ni govorilo, tudi njeno telo še ni dozorelo v dekliškosti.

stran: 024

Spominja se, da jo je nekoč Dolničar napodil v hlev, naj gleda, kako se obnaša krava Rjavka, in mu pride povedat, če bo kaj novega. Takrat je imel že moderen hlev z betonskim podom Mihaela na pod ročno nariše s koščkom kamna ristanc in veselo skače nad njim. Rjavke ji še mar ni bilo. Nenadoma začne krava presunljivo mukati, še bolj debelo gleda prestrašeno Mihaelo, ki opazi, da ji nekaj leze izpod trebuha. Misleč, da je to črevo, plane Mihaela v hišo obveščat o tem Logarja. Takrat je prvič videla kravo, ki je povrgla, kako pride do tega, pa še nikoli ni razmišljala.
Kako naj bi vedela zdaj, kaj se dogaja, ko brutalni Niko trga iz nje popek njene dekliškosti! Bolečin se dodobra zave, ko ostane na postelji sama. V ihtenju in stokanju preživi noč. Zjutraj mukoma prileze po stopnicah, da bi si v kuhinji izmila kri, ki ji še vedno počasi polzi iz ranjenega naročja. Opazi, da iz njene rane nekaj visi in misli, da je to črevo. Skuša ga poriniti nazaj, a vse zaman. Mislila je, da bo zdaj zdaj umrla. Pa to ni bilo črevo, ampak raztrganine njene dekliškosti, ki so jo za vedno oropale materinstva in doživljanja spolnosti z moškim. Od tega se sicer ne umre, umrli pa so v njej dragoceni zakladi deklištva, ženskosti in materinstva. Z osemnajstimi leti so ji morali odstraniti jajčnika, zaradi tumorjev in krvavitev kasneje še maternico.
Mimo hiše prideta ženski, ki odhajata v službo. Začudeni prisluhneta odkod stokanje, saj vsi v Dravljah vedo, da je Dermastjeva hiša zapuščena. Stopita noter in ob pogledu na nesrečno dekletce jima je v hipu vse jasno, pa vendar se ne moreta vzdržati: »Ljubi Bog, kaj pa je to?« Mihaela bi kot ranjena živalca najraje zbežala, če bi mogla in vedela kam. Prigovarjata ji, naj počaka, bosta takoj poklicali rešilni avto. Le kdo ji je »to naredil«, jo sprašujeta? Povedala je partizansko ime človeka, ki ji je »to naredil«. Odpeljali so jo v bolnico in tam je na operacijski mizi blagodejno potonila v omotico, prepuščena oskrbi sester in zdravnikov. Operiral jo je kirurg dr. Lavrič. Kasneje sta se on in še neki drug zdravnik ustavila ob njeni postelji in hotela vedeti za ime storilca. Ali bi javila, sta se posvetovala. Povedala jima je, da je bil bivši partizan, da živi čisto sama, ker sta oba starša zaprta in je za deklo trdosrčnemu Dolničarju. Če je tako, pa raje ne bosta javila, sta se zdravnika modro odločila …
Po osmih dneh so jo odpustili »domov«. Kam »domov«? Iz bolnice se Mihaela ni mogla vrniti drugam kot k svojemu gospodarju Dolničarju. Obnašal se je, kot da ničesar ne ve. Obleke še vedno ni imela nobene, v hišo svojega nekdanjega doma pa še stopiti ni upala.
Ali se v vseh Dravljah res ne bo našel človek, ki bi se mu Mihaela vsaj malo zasmilila in bi se zavzel za to poteptano siroto? Človek, ki bi imel vsaj še malo čutečega srca in občutka za pravico zavrženega, posiljenega in izkoriščanega otroka? Pač, to je bil končno njen dobrosrčni učitelj, ki ni bil iz Dravelj; edini, ki je hotel videti in razumeti Mihaelino bedo. V šolo je hodil peš mimo Dolničarjeve domačije in njive. Že to mu je zadoščalo, da je spoznal, zakaj Mihaela vsako jutro umazana in zasopla priteče zadnja v šolo z enim samcatim zvezkom v eni in svinčnikom v drugi roki. Pri vodstvu šole je dosegel, da se pobrigajo za Mihaelo.
Članice AFŽ so pričele iskati človeka, ki bi vzel Mihaelo k sebi. Nekega dne sta se pri Dolničarju pojavili dve ženski draveljskega AFŽ skupaj z miličnikom. Ali sta ga morali imeti za spremstvo, da ju ubrani nasilnega Dolničarja, doslej pa je ta lahko teroriziral deklico? Gospodarja ni bilo doma, samo njegova žena, malomarna brezbrižnica. Povedali so ji, da so prišli po Mihaelo, ker ji pri njih ne dajo, da bi hodila v šolo in se učila, poleg tega pa je vsa zanemarjena, hodi gola in bosa. Kar takoj jo bodo odpeljali k teti Johani Pečnik, sestri Mihaelinega ata. Od gospodinje so zahtevali, da izplača Mihaelo, pa se je izgovarjala, da se je glede plačila gospodar zmenil z mamo in bo že njej izplačal, ko se vrne iz zapora. Ženske so bile odločene, da odpeljejo Mihaelo s sabo, zato so ji veleli, naj vzame svoje stvari in gredo. Takoj se je vrnila s svinčnikom in zvezkom. »Kaj pa cunje?« so jo vprašale. »Saj nimam nobene,« jim pojasni. Potem so gospodinjo pričele še enkrat zmerjati, kakšna sramota, da za vse delo deklica ni dobila niti ene oblekce. »Z gospodarjem pa se bomo že pomenile in plačat bo moral, ker je morala Mihaela vse poletje trdo delati,« so še zagrozile ob slovesu. Seveda pa Mihaela tega denarja ni nikoli videla.

stran: 025

Odpeljali so jo k teti Johani Pečnik, atovi sestri. Čez nekaj dni so neki ljudje prinesli blago za tri oblekce, nekaj perila in čevlje. Pravcato bogastvo za deklico! Kdo je bil darovalec, Mihaela ne ve. Zraven Pečnikovih je v njihovi stari bajti stanovala družina Matoh in z njihovo hčerko Zinko je Mihaela hodila skupaj v isti razred. Matohovi so ji dali torbo in ji kupili knjige, Zinka pa ji je pomagala pri učenju, to je morala obljubiti učitelju. Tako je peti razred izdelala s prav dobrim uspehom.
Ob koncu leta je Mihaela izvedela, da je občina plačala stroške njenega šolanja samo za eno leto in da je njena nadaljnja usoda odvisna od odločitev občine. Zdaj je še ona postala občinska last. Teta Johana bi jo rada obdržala, pa ni imela pravice. Bila je že stara in bolehna, njen mož pa alkoholik in reven kmet. Štirinajstletni Mihaeli je našla delovno mesto v bližnji tekstilni tovarni Štora, ker je poznala tam ljudi. Tam bi se Mihaela lahko zaposlila, pri teti Johani bi pa stanovala in bila na hrani. To si je Mihaela tudi srčno želela.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mihaela po Pulju (32)

Pa se je nepričakovano pojavila še ena očetova sestra Francka Černetova iz Šiške, ki je odločila, da »ena od Dermastjevih lahko ostane kar dekla«. Brez ugovarjanja jo je teta Francka odvlekla na Vodnikovo v Šiško, h Križajevim, po domače k Bajerčku. On je bil knjigovez in predsednik šišenske občine. Njegova žena je pred kratkim rodila dvojčka, zdaj pa rabi služkinjo, pestrno, perico … Mihaela je za plačilo dobivala samo hrano. Gospa je dvojčka podojila, potem pa jih je prepuščala Mihaeli. Poleti in pozimi je prala plenice v potoku na Grabnu, nosila gospodu kosilo v knjigoveznico v frančiškansko pasažo. V eni roki je držala posodo s hrano, z drugo porivala velik voziček z otrokoma. Nekega grdega zimskega dne jo vpraša gospod, zakaj otroka ob takem vremenu raje ne pušča doma. »Gospe ni doma, je šla v kavarno Evropa,« mu pojasni Mihaela. Gospod se razjezi in kar v delovni halji odvihra v kavarno, divje poriva pred seboj voziček, nažene gospo in njenega ljubimca iz kavarne, češ, naj kar doma podoji otroka.
Gospod Križaj je bil čebelar in med je hranil doma v leseni skrinji, ki jo je na notranji strani obil s pločevino. Mihaela je videla, da podarja gospa med svojemu ljubimcu. Ko gospod nekega dne hoče prodati nekaj medu, odpre pokrov skrinje in vidi, da ga manjka več kot polovica. Gospa je obdolžila Mihaelo, da ga krade. Gospod ji ni verjel in tudi štirinajstletni Križajev sin je povedal, kam izginja med. Mihaela je sklenila, da ponižanj ne bo več prenašala, in je kratkomalo odšla od Križajevih. Toda kam zdaj, ko je ostala brez »skrbnikov«?
Morda bi poskusila pri teti Angeli, mamini sestri v Dravljah? »Kaj pa si prišla?« je bil njen pozdrav, ko jo zagleda pri vrtni ograji, saj si noter ni upala. »Lačna sem« je Mihaelin prazen želodec izsilil priznanje. »Kakšna pa si! Niti za mamine pakete ne skrbiš! Sama jih moram nositi!« ji je namesto kruha oddrobila teta. Poslala jo je k premožnemu kmetu, ki je teti obljubil nekaj hrane za mamin paket. Dal je Mihaeli dve suhi klobasi, nekaj jih odnese teti. Njej, ki je bila tako strašno lačna, pa nič. Legla je v visoko travo in slastno ugriznila v klobaso. Toda obgriznjene teti Angeli ne more prinesti. To bi bila šele huda! Pa tudi prazen želodec lačne Mihaele se ni mogel zadovoljiti z enim samim grižljajem. Zagrizla je v klobaso še enkrat in še enkrat, dokler ni pojedla obeh. Zdaj se k teti Angeli res ne more več vrniti. Kam pa lahko še gre?

Pot v neznani svet

Biti svoboden, neodvisen, predvsem pa česa se izučiti in se zaposliti, so bile sanje petnajstletne Mihaele, odkar ji ni bilo dano postati delavka v tekstilni tovarni. Napotila se je v Dom vajenk na Karlovški in prosila za sprejem. V domu je bila že dve leti starejša sedemnajstletna sestra Jožica. Upravnica je bila zelo razumevajoča ženska in je sprejela Mihaelo kljub temu, da v domu ni bilo nobenega prostega mesta več. Računala je namreč, da bosta lahko z Jožico spali v eni postelji. Toda Jožica Mihaele ni marala ob sebi, niti ni razumela njene stiske, še poslušati je ni hotela. Upravnica je zato Mihaeli napravila zasilno ležišče kar v likalnici.

stran: 026

Vprašala jo je, kaj bi se hotela izučiti. V Mihaeli je že od takrat, ko je po zdravljenju opeklin zapustila bolnico, tlela želja, da bi postala medicinska sestra. Toda Mihaela je ni niti izrazila, ker je vedela, da je neuresničljiva. Lahko postane samo vajenka, da se priuči določenega poklica. Njen ata je bil čevljar, mama šivilja in je atu večkrat pomagala. Zato je prosila upravnico, da bi rada postala kar prikrojevalka za šivanje zgornjih delov čevljev, »šteparica«, kot so temu poklicu takrat rekli. To delo ji je bilo znano od doma. Upravnici ni uspelo dobiti zanjo takega mesta, zato bi se Mihaela izučila karkoli drugega, toda zanjo ni bilo prav ničesar. Ali je lahko po vojni »obnavljala domovino« samo mladina revolucionarnih staršev? Zaposlila se je kar v kuhinji doma, pomagala kuhati in pomivati posodo. Upravnica ji je svetovala, da bi bilo zanjo najbolje, da gre v mladinsko delovno brigado, ker bi potem preko mladinske organizacije lažje našla kakšno zaposlitev.
Mihaeli je bilo šele štirinajst let, še vedno je bila drobcena, šibka in zgarana. Toda pogumno se je odpravila na sedež mladinske organizacije. Tudi tukaj je morala upravnica posredovati, češ da Mihaela nima nikogar, in vzeli so jo, čeprav neradi, za poletne tri mesece v brigado Ivo Lola Ribar, ki je tlakovala Dolenjsko cesto. Stanovali so v treh barakah, naprej od rakovniške cerkve. Kljub pridnosti in prizadevnosti se je Mihaela slabo obnesla: med delom je omedlevala, ker je bila slabokrvna in podhranjena. Po eni takih omedlevic so jo odpeljali v bolnico in po desetih dneh okrevanja odpustili. »Lahko greš domov,« so ji rekli.
Domov? Spet ni imela kam in odšla je nazaj v brigado. Brigada je delo končala in preselili so se v Kočevski Rog. Tam so tlakovali cesto. Sedeli so na nizkih lesenih stolčkih in s kladivi drobili kamenje in skale. Mihaela se je na vso moč trudila, toda roke so ji vedno bolj zatekale. Njena naravna poklicanost za medicinsko sestro se je kazala vedno jasneje in kmalu je hodila med brigadirji s torbico prve pomoči, kar naprej tekala v potok po vodo in jo nosila od enega do drugega žejnega brigadirja. Pomagala je tudi v kuhinji in zaradi njene šibkosti in mladosti ji ni nihče zavidal njenega lažjega »delovnega mesta«. Vesela je bila tudi druščine vrstnikov, ki jo je vse dotlej pogrešala, vesela prireditev, ki so jih pripravljali skupaj z okoliško mladino. V brigadi je bil tudi njen bratranec iz Dravelj in tako je imela ob sebi še svojega človeka.
Septembra je Mihaela dopolnila petnajst let. Končali so z delom v brigadi in si prislužili desetdnevne počitnice na morju. Potem so nekateri odšli na trgovsko-poslovodski tečaj v Brežice, drugi domov. Za Mihaelo izbira oditi domov ni obstajala. Vesela je bila, da se je lahko vpisala v trimesečni trgovsko-poslovodski tečaj in ga končala z odliko. Naročili so jim, naj se vsak v domačem kraju zglasi na trgovski zbornici, ki mu bo preskrbela zaposlitev.
V soboto so po njene vrstnike prišli starši, drugi so imeli denar za vlak. Ona ni imela niti enega niti drugega, tudi doma ne. Na tečaju je spoznala Joža, srčno dobrega fanta iz Šentruperta. Ta je vedel, da so Mihaelini starši v zaporu, zato ji je predlagal, naj gre z njim domov na Dolenjsko in bo tam poiskala službo. On bo moral nekaj časa biti zaposlen kot miličnik, ko bo odslužil in si poiskal drugo službo, se bosta lahko poročila. Ob tej velikodušnosti Mihaelino srce ni zatrepetalo v zaljubljenosti, ampak je ob besedi miličnik zastalo v gnusu. Brez besede in pojasnila je Jožu obrnila hrbet. Tudi Nino iz Dravelj je bil miličnik … Veliko se je takrat med ljudmi govorilo o odnosih med brigadirji in brigadirkami. Mihaela o teh ne ve ničesar. Fantje je spolno niso privlačevali.
Pač pa jo je klicalo srce, da naredi še eno pot, preden se poslovi od Brežic: do mame v zaporu. Ko je bila še v Dravljah pri teti Johani, ji je ta večkrat dala denar za vlak do Lesc, da jo je lahko obiskala v zaporu v Begunjah, v zapor na Ig pa je hodila kar peš. Na to, za otroke dolgo pot, je večkrat vzela tudi brate, ki jih je šla iskat v internat. Žalostno so capljali po prašni ali blatni cesti, niso si imeli kaj povedati, kot da se sramujejo drug drugega, počutili so se tujce …
Zdaj pa je bila mama v zaporu v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Brežic. Vse Mihaelino bitje je hotelo k mami! Bog ve, kdaj jo bo lahko spet videla! Odpravila se je kar peš, za vlak ni imela denarja, tudi za poštno znamko ne, da bi ji naznanila svoj prihod ali ji napisala kaj o sebi.
»Na pot sem odšla v soboto ob treh popoldne. Hodila sem do večera in prišla v Novo vas. Kje dobiti prenočišče? Ustavila sem se pri neki kmetiji, kjer so mi dovolili, da sem prespala na mrvi v hlevu. Za večerjo so mi dali žgance z mlekom, za zajtrk pa žgance s kislim zeljem. Prijazno so mi povedali za pot do Krškega. Imela sem srečo in dvakrat sem lahko sedla na voz in si skrajšala pot. Od Krškega sem tri ure pešačila, pa me je spet dohitel voznik, ki me je prepeljal lep kos poti. V nedeljo zgodaj dopoldne sem se znašla pred gradom v Rajhenburgu.

stran: 027

Tam je bilo že zbranih približno sto petdeset ljudi. Zaradi svojega izgleda sem takoj vzbudila pozornost: lasje so mi umazani in razmršeni viseli do srede hrbta, na sebi sem nosila umazano in obnošeno brigadirsko majico in kratke hlače, na nogah pa nekaj čevljem podobnega, ki sem jih pri prstih odrezala, da so mi ti štrleli daleč naprej. Med obiskovalci sem zagledala tudi – teto Angelo. Prinesla je mami paket kot že velikokrat prej. Bili sva presenečeni, saj nobena od naju ni pričakovala, da se bova tukaj srečali.
Teta me je pričela zmerjati, naj zginem, da delam sramoto, ker hodim tako grozno zanemarjena, umazana in ne vem kakšna še. Opogumili so me okoli stoječi, naj kar počakam, da imam jaz večjo pravico, da obiščem mamo, ker sem njena hčerka. Mamo je lahko obiskala le ena od naju. Zbrali so tudi denar, da bom imela za vlak do Ljubljane. Toda kam naj grem, ko pridem v Ljubljano? Ko bi mi le kdo to vedel povedati! V Dom vajenk nisem mogla več. Teta Angela ni za vlak pri tej ‘nabirki’ dala dinarja. Slišala jih je tudi na ta račun in zdaj me še pogledala ni več.
Ob določeni uri so se vrata gradu odprla. Ob vratih je bila gneča. Opazila sem teto Angelo čisto blizu vrat. Vznemirjena sem prisluhnila paznici, ki je klicala imena jetnic, ki lahko dobijo obisk. Nenadoma zaslišim: »Dermastja! Takoj je stopila naprej teta in se pričela prerekati s paznico, da vedno hodi k Dermastjevi ona, ker ji nosi pakete. Paznica je verjetno opazila moje razburjenje, pa tudi druge ženske so jo opozorile name. ‘Kaj ste vi Dermastjevi?’ vpraša teto. ‘Njena sestra!’ ‘Mislim, da ima hčerka večjo pravico, da obišče svojo mamo,’ ji pojasni paznica. Teta je užaljena odbrzela na železniško postajo in tam sama pričakala vlak. Tudi na vlaku je nisem videla.
Ko sem vstopila v grad, so nas peljali v čakalnico, kamor so prišle jetnice. Paznica me je motrila od glave do peta, tako zanemarjena sem se ji verjetno zdela. Le kaj si je mislila? ‘Oh, ježešmarija,’ sem zaslišala mamo, ko me je zagledala. ‘Taka hodiš po svetu! Pa govorijo, kako skrbijo za naše otroke in se hvalijo na vsa usta! Cel kup sem jih imela, pa nikoli niso hodili taki okrog!’
Paznica je takoj dovolila, da so me zapornice na čelu z mamo odpeljale v šivalnico. Čeprav je bila nedelja in čas obiskov, so ročno sedle za stroje in pričele šivati. Paznica jim je prinesla nekaj oblek (verjetno so bile to obleke umrlih zapornic), da so jih prikrojile po mojih merah, pa nekaj blaga, da so mi sešile perilo, saj so ženske ugotovile, da nisem imela niti spodnjih hlačk. Od vseh je bila najglasnejša in najbolj zgovorna mama s svojim tarnanjem, kako država skrbi za otroke zapornikov. Odpeljale so me še v umivalnico, umile so mi tudi lase, ena od zapornic mi jih je malo skrajšala in uredila lepo pričesko. Po dveh urah so končale šivanje in me, lepo ‘zrihtano’, zadovoljne ogledovale.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mihaela s štiriletno Jerico

Ves čas, ko so šivale, sem opazovala mamo. Nikoli prej in tudi kasneje ne, se mi ni zdela tako lepa kot takrat. Ob nedeljah in pred obiski so se uredile tudi zapornice. Občudovala sem njeno pričesko. Doma je nosila kite zvite nad tilnikom, zdaj je imela lase pripete vrh glave in me je spominjala na Jovanko, ki smo jo v tistih časih občudovali brigadirji kot ideal ženske lepote. Mama je bila oblečena v sivo zaporniško haljo in v nedeljo je bila sveže oprana in polikana. Pokazala sem ji svoje odlično spričevalo. Toda kje naj v Ljubljani stanujem, če mi bodo na trgovski zbornici res priskrbeli službo?

stran: 028

Brez pomišljanja mi je mama napisala naslov tašče moje sestre Vere, gospe Šurman iz Gradišča nasproti Drame. Vera se je na Koroškem poročila z njenim sinom Božom, ki sta bila z bratom Dušanom domobranca. Mama jo je zato poznala le prek pisem, ker sta si dopisovali. Bila je gospodinja, mož črkostavec. Poleg naslova mi je izročila še pisemce, ki je bilo ena sama goreča prošnja, naj se me kljub majhnemu stanovanju usmilijo in sprejmejo pod streho. Meni pa je naročevala, naj jih spoštujem in jim plačam stanovanje in hrano, saj bom zdaj končno zaslužila. Preden sva se poslovili, je še nekajkrat ponovila, da ji morda ne bo treba prebiti deset let v zaporu. Da bi le čim prej prišla domov! Sama pa takrat nisem imela več upanja, da bo naša družina še kdaj skupaj, niti mi, ki smo ostali v domovini.
Oktobra 1947, ko je Mihaela dopolnila petnajst let, je prišla k Šurmanovim v Ljubljano. Sprejeli so jo kot svojo, ji dali stanovanje in hrano, čeprav so sami živeli zelo skromno. Takoj naslednji dan je šla gospa z Mihaelo na trgovsko zbornico in tam prosila, naj ji priskrbijo delovno mesto v Ljubljani, saj stanuje in se hrani pri njih, ker nikogar nima. »Nobenega mesta v Ljubljani nimamo zanjo.« »Prosim vas kot Boga,« je moledovala gospa Šurman s privzdignjenimi rokami. »V Ljubljani ni mesta,« so vztrajali. »Če nima nikogar, je tako vseeno, kje živi.« Razumljivo, Mihaela je bila Dermastjeva, hči zapornika in zapornice, sestra pobeglih domobrancev na Koroško. In kdo je bila gospa Šurman, s privzdignjenimi, prosečimi rokami? Mati dveh domobrancev! Do zdaj je Mihaela vedela, da je sirota brez doma in domačih, zdaj se prvič jasno zave, da ji obračajo hrbet tisti, ki ji bodo rezali kruh. V vsem je odvisna od njih. Zanje Mihaela ne pomeni nič. Če nima nikogar, je tako vseeno, kaj je z njo. Pošiljali jo bodo, kamor se jim bo zahotelo in ona se bo navadila biti brezdomka, biti »nihče«.

Borba za preživetje

Najprej je osem mesecev prodajalka v tekstilni trgovini v Kamniku. Šurmanovi gospe je preko patra Romana in frančiškanskega samostana v Kamniku uspelo dobiti za Mihaelo ležišče na zofi v slikarskem ateljeju nekega slikarja, ki je bil takrat zdoma, ker je slikal pri maršalu Titu v Beogradu. Zatem so jo za dve leti in pol poslali za poslovodkinjo v trgovino stekla v Zadru, potem v Karlovac v trgovino z mešanim blagom. Tu je stanovala pri družini miličnika in občinske uradnice. Kako hudo je še vedno prenašala bližino katerega koli miličnika!
Medtem so mamo spustili iz zapora zaradi bolehnosti. Takoj je iz internatov pripeljala vseh pet otrok in jih naselila pri teti Angeli v kleti, ker je bila njihova hiša zasedena. Sama ni mogla dobiti nobenega dela, ker so ji bile za deset let odvzete državljanske pravice. Kako naj preživi in oskrbi pet šolarjev? Nemudoma se je pripeljala v Karlovac k Mihaeli in ker ta še ni bila polnoletna, je zahtevala od šefa, naj jo takoj odslovi. Vendar je Mihaela lahko šele po enem mesecu naredila inventuro, primopredajo in prišla »domov« h Komanu. Tam ni bilo prostora in sta s sestro Anico stanovali pri Rojini.
Takoj sta z mamo pričeli romati na borzo dela. Trgovska mesta so bila vsa zasedena. »Potem naj gre v tovarno ali kamorkoli, samo da bo delala. Treba je živeti!« je odločno zahtevala mama. In takrat se je Mihaeli nasmehnila sreča, večja kakor jo je lahko kdajkoli pričakovala. Ponudili so ji mesto strežnice v bolnici! Če ji življenje ni moglo ponuditi, da bi lahko postala zdravnica ali vsaj medicinska sestra, kot si je vedno želela, je zdaj z največjim veseljem postala strežnica na aseptičnem oddelku. Bolnica ji je postala dom in zatočišče, bolniki njeni prijatelji. »Naš angelček je prišel,« (še vedno je bila drobna) so imeli navado govoriti, ko se je pojavila na oddelku. In res jim je vedno skušala čim bolj ustreči. Tudi zdravniki so kmalu uvideli, kako jo bolniki pogrešajo, kadar je ni in kako so nanjo navezani. Neki urolog jo je povabil, da je delala pri njem v ambulanti in v operacijski. Svetoval ji je, da je ob delu naredila večerno šolo za medicinske sestre, ki je takrat trajala le šest mesecev.
Toda plača ni bila velika in čeprav je materi dajala do zadnjega dinarja, je bilo še vedno premalo. Nemalokrat je mama na plačilni dan prišla v bolnico in vzela njeno kuverto z denarjem. Zato je morala Mihaela poleg službe, dežurstev in šole hoditi na železnico. Tam je z lopato sama spraznila vagon premoga in takoj dobila denar. Tudi tukaj jo je »obiskovala« mama, kot da ji ne bi zaupala, da bo zvečer po službi prišla metat premog. »Bila sem tako utrujena, da ne morem povedati!« se še danes spominja Mihaela. »Garanje, neprespanost in mamino nezaupanje me je večkrat spravilo v jok. Tudi mama je psihično trpela. Očeta še ni bilo iz zapora. Hodila je na občino prosjačit, da izpraznijo v naši hiši vsaj kakšen prostor, da bi se lahko z otroki preselila domov.

stran: 029

»Zdi se, da sem se zasmilila uslužbencu na železnici, ki je nadzoroval delo in nas izplačeval. Pred vrata vagona mi je odslej nastavljal plohe, da se je premog po njih usul na tla. Brez plohov se mi je sesuval na tire pod kolesa vagona in zelo težko ga je bilo od tam spraviti ven. Zdaj sem lažje in hitreje izpraznila vagon, čeprav je bilo še vedno veliko metanja.«
Po šestih letih in pol je prišel iz zapora v Škofji Loki oče, ker je bil pomiloščen. Mihaela se ponosno pohvali, da ima pri tem ona zasluge.
Njen pacient v bolnici je bil tudi partizan France, ki je bil z maršalom Titom skupaj v hosti. Mihaela ni pred nikomer skrivala svoje preteklosti, tudi on je zvedel za očetov zapor. »Zakaj ne naredite prošnje za pomilostitev?« je dregal v Mihaelo. »Saj ne vem, kako in kaj naj napišem, niti na koga naj jo naslovim,« se je izgovarjala Mihaela. »Sestavil mi je prošnjo skupaj z naslovom: Kabinet maršala Tita – Beograd. Lastnoročno sem vse skupaj prepisala in čez štirinajst dni, za moj osemnajsti rojstni dan, je bil ata doma!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jerica pri prvem obhajilu

Zdaj ni Mihaela več metala premoga, ker ji je oče v izvenslužbenem času priskrbel delo točajke v gostilni Pri Gusteljnu. Še vedno je vso plačo iz bolnice izročala mami, v gostilni so tedensko plačevali njen zaslužek očetu, da si je lahko nabavil najosnovnejše za popravilo starih čevljev in pričel po malem čevljariti. Denar, ki ga je Mihaela potrebovala zase, je morala še dodatno zaslužiti s tem, da je pospravljala stanovanja družinam zdravnikov. »Zadosti si delala, opravljaj samo svojo službo,« je oče svetoval Mihaeli, »Odslej bom jaz skrbel za družino.« Ni zaslužil bogvekaj, pa še za to delo so ga tožarili, ker so bile tudi njemu za deset let po zaporu odvzete državljanske pravice in s tem tudi pravica do dela.
V gostilni Pri Gusteljnu se je nekoč slučajno pojavil tudi Nino. Oče je vedel, kaj je storil Mihaeli, zato mu je zagrozil, da ga bo tožil. Nino se je tega ustrašil in hitro sklenil »kupčijo«. »Morala sem se zavezati, da nikoli ne bom nobenemu izdala njegovega imena, to, kar sem dobila v zameno kot nekakšno ‘odkupnino’ za moj molk, pa se mi gnusi in zame kot da tega ni.«
Življenje pa ni vedno krivično, včasih lahko nepričakovano navrže kaj lepega in tak dar Božje previdnosti je na vsem lepem presenetil tudi Mihaelo.

Povračilo za poteptano deklištvo

Ko so predvojno Krekovo gospodinjsko šolo v Šiški spremenili v bolnico Petra Držaja, si je zaradi bližine doma Mihaela poiskala službo v njej. Toda doma zaradi prostorske stiske še vedno ni našla svojega kotička in miru. Vrh tega so bili od nje vajeni, da je služila in samo dajala, kot da bi to bilo vse življenje njena edina dolžnost. Nihče ji ni bil za to hvaležen, nihče ni pogrešal nje, ampak le njeno delo. Zdelo se ji je, da postaja odveč, tujka v lastni družini, če se je tistemu povojnemu, nemirnemu, živčnemu in razdrobljenemu življenju doma sploh še lahko reklo družinsko življenje. Bolj je bilo podobno boju za preživetje in garaškemu krpanju stare, premajhne hiše.
Poročila se je z devetnajstim letom in njena poroka je bila bolj beg od doma kot želja zaživeti skupno življenje s človekom, do katerega ni čutila prave ljubeče naklonjenosti in on še manj do nje. Mož je bil že po naravi bolj vase zaprt in zagrenjen človek. Skupno življenje jima ni prinašalo nobenega veselja in zadovoljstva; za zakon tudi nista bila zrela in vzgojena. Materinstvu se je morala odpovedati že pred poroko. Po poroki je spoznala, da je njun zakon polomija. Razumela je moža, ki si je čez nekaj let poiskal drugo žensko. Sporazumno sta se ločila, da se je lahko poročil. Pa je že nekaj mesecev zatem umrl.

stran: 030

Takoj po poroki sta odšla v Pulj, kjer je dobil mož zaposlitev. Zdaj je že bila, večna brezdomka, vajena potepanja po svetu. V bolnici ni dobila službe, zato se je zaposlila kot slaščičarka. Končno sta z možem dobila tudi svoje stanovanje nad Puljem, za pokopališčem. Od pokopališča do doma je nekaj časa vodila pot skozi borov gozdiček. V njem sta bili tudi dve vojašnici, ena za kopensko vojsko, na drugi strani za mornarico.
Zgodilo se je nekega poletnega večera, ko se je Mihaela skozi gozdiček vračala iz slaščičarne domov … »Na vsem lepem se mi je zazdelo, da sem zaslišala nekakšen jok, podoben cviljenju mačke. Ustavim se in prisluškujem, civljenje utihne, pa grem naprej. Pa spet zaslišim nekaj kot jok. Glasno zavpijem, da bi me slišal kdo od stražarjev pri vojašnici: ‘Kdo je? Ali ne slišite, da nekdo cvili?’ – ‘Čuti, idi napred!’ mi glas stražarja zavpije nazaj. Po kakih tristo metrih postaja jok bolj razločen. Zdaj sem vedela, da to ni več cviljenje mačke, morda jok kakšne ženske? Ni me bilo strah, čeprav je bilo pozno zvečer. Zapustim pot, stopim v gozdiček in hodim v smeri, od koder prihaja jok. Bil je vse bolj razločen, nič več podoben cviljenju mačke. Toda tudi ženska ne bi jokala s tako nežnim glasom! Grem še naprej in zdaj se oglaša jok čisto blizu mene. Bila je tema in ničesar nisem mogla razločiti. Tedaj z nogo dregnem ob nekaj spolzkega. Sklonim se in otipam nekaj golega. Pri sebi sem imela vžigalice, prižgem eno, dve in zagledam na tleh pred seboj – golega dojenčka! Ležal je na mehkih borovih iglicah in milo jokal. Bila je deklica, bolj temne polti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Medicinska sestra Mihaela (na desni)

Slekla sem haljo, jo zavila vanjo in skoraj tekla domov. Strgala sem rjuho, jo v banjici za perilo okopala, zavila, položila v svojo posteljo in pokrila. Deklica se je umirila. Toda treba jo je še nahraniti! Takoj se odpravim nazaj v slaščičarno po mleko in v dežurno lekarno po stekleničko in dudko. Popila je mleko in vso noč spala. Zjutraj jo spet previjem, nahranim in odnesem v slaščičarno k lastniku, potem pa se napotim na postajo milice. Naredili so zapisnik, brez vznemirjenja in naglice, potem pa me odpeljali na center za socialno službo. Tam so mi povedali, da nimajo nobenega doma za dojenčke – najdenčke, bodo pa javili na Reko, da bodo od tam prišli ponjo. Naj jo obdržim nekaj dni, saj bodo poslali socialno delavko z vso opremo za dojenčka. Take delavke ni bilo nikoli in vse za deklico sem si priskrbela sama. Lastnik slaščičarne mi je dovolil, da sem jo v vozičku vozila v službo. Puščala sem ga v veži, če je deklica spala, lastnik in njegovi otroci so mi jo večkrat pomagali hraniti in pestovati. Na kakšen vrtec niti pomislila nisem, sploh ne vem, če je v Pulju takrat obstajal. Tudi mož je bil deklice vesel in ni imel nič proti, da je ostala pri meni.
Dve leti se socialna služba za deklico sploh ni zanimala. Čakali so, da bi se starši sami javili in bili so veseli, da jim ne delam nobenih sitnosti. Po dveh letih so me nekega dne obvestili, da je v porodnišnici rodila ženska, ki je verjetno dekličina mati. To so pokazale tudi raziskave. Obe z deklico sva morali v porodnišnico in peljali so naju k materi. Naj jo pogleda, so ji rekli, morda se bo spomnila, da je to njen otrok. Lenobno se je obrnila na postelji, malomarno ošinila deklico in zamrmrala: ‘Može, da je nekad bila.’ Ali bi podpisala, da se otroka za vedno odreče, so jo vprašali. Pokazali so ji, kje naj se podpiše, in z isto malomarnostjo kot prej, se je podpisala s križcem in prstnim odtisom. S tako lahkim srcem mi je podarila svojega otroka, kot da bi šlo za mačka.

stran: 031

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mihaela z možem na domu

Potem ko sva z možem znosila na urade potrdilo o državljanstvu, rojstna lista, poročni list, sva še oba morala na zdravniški pregled. Psihiater me je pregovarjal, naj premislim, preden privoliva v posvojitev, mogoče pa bom le kdaj rodila svojega otroka. Isto mi je svetoval ginekolog. Pa so me verjetno le preizkušali, če sem zadosti trdna, da obdržim deklico. Vztrajala sem pri posvojitvi. Kadar sem bila v službi, sem za varuha deklici dobila slovenskega fanta iz Haloz, ki je delal v ladjedelnici Uljanik in je v moji odsotnosti pazil na deklico. V zameno sem mu nudila hrano in stanovanje. Dvakrat me je obiskala mama in vsakič mi je za nekaj časa odpeljala deklico v Ljubljano. Seveda sem ji vso oskrbo tudi plačala.
Od vsega začetka sem svoji deklici pravila Jerica. Krstili smo jo šele potem, ko smo dobili njen rojstni list in uredili posvojitev. V rojstnem listu je bila Klavdija. Zato smo jo v Ljubljani krstili za Klavdijo Jerico, zame pa je vedno ostala Jerica.
Kot vsak otrok je tudi ona rada poslušala pravljice. Posebno pozornost sem namenila povestici o siroti Jerici, ki sem ji jo večkrat pripovedovala: ‘Nekoč je živela čisto majhna deklica Jerica. Mamica jo je kar pustila ležati v gozdu na borovih iglicah. Mimo je prišla neka dobra gospa Mihaela. Slišala je milo jokanje drobne deklice. Zasmilila se ji je, pobrala jo je s tal, stisnila v naročje in odnesla domov. Tam jo je zavila in ji dala jesti. Imela jo je zelo rada in Jerica njo. Postala je njena mamica in mala Jerica njena hčerkica. To Jerica dobro ve. Vedno ji pravi mamica.’
Ko je Jerica že hodila v šolo, me je nekoč vprašala: ‘Katera je bila tista gospa, ki je v gozdičku pobrala Jerico?’ In vedno bolj pogosto me je spraševala, naj ji še enkrat povem povestico in katera je bila tista gospa. Pa je nekoč planilo iz nje: ‘Saj tista deklica Jerica sem pa jaz in ti si gospa Mihaela!’ Najlepša leta mojega materinstva so se s tem končala.«
Tudi Jeričinega otroštva. V njej je hitro vzplamtela ciganska potepuška kri njenega očeta in s petnajstimi leti je zapustila Mihaelo. Danes je srečno poročena, sama mamica dveh otrok in živi na Kozjanskem.
Ko je bila Jerica stara šest let, se je Mihaela vrnila »domov« v Dravlje. Spet se je zaposlila v bolnici Petra Držaja in nazadnje v Kliničnem centru. Oče je bil že pokojni. Mama ji je obljubila, da bo doma v Dravljah končno le prišla do svoje kuhinje in sobice. Morda ji je bila hvaležna, ker jo je Mihaela po sebi socialno zavarovala, potem ko je bila videla ostarelo in bolno mater dva dni jokati z računom iz bolnice v roki, kjer se je zdravila. Mati, ki do takrat ni bila socialno zavarovana niti ni imela pokojnine, tako visokega računa ne bi mogla nikoli plačati. Mihaelini upi o lastnem stanovanju pod domačo streho so kmalu splahneli. Grdega račka so spet izkljuvali iz gnezda, materino sumničenje je postajalo neznosno.
Pri svojem delu v bolnici je spoznala skoraj slepega vdovca s podeželja, nekdanjega alkoholika, ki bi z dvanajstletno hčerkico nujno potreboval pomoč. Mihaela mu jo je takoj ponudila, saj brez dela ni znala živeti. Ob prvem obisku pri njem je našla razpadajočo bajto, krušno peč in podstreho polno umazanih cunj. Mihaelina zavzetost in njena neumornost pri delu sta jo silila, da bolnika in njegove hčerkice ni zapustila. Poročila se je z njim, toda tudi ta poroka je bila beg od doma in želja imeti končno svojo streho nad glavo. Dvajset let je skrbela za moža, kmalu po poroki še od kapi prizadetega. Tudi pri njem ni uživala ljubeče naklonjenosti, razumevanja in hvaležnosti. Počasi je z garaškim delom pokrpala bajto in si končno ustvarila svoj skromni domek.
Danes še vedno občasno skrbi za bolnike, ob koncu tedna speče pecivo za župnišče. Obiskala sem jo lahko šele potem, ko je sama sežagala in zložila drva v klet. Živi precej osamljeno s svojo najstarejšo sestro, ki se je ovdovela vrnila iz Argentine in je našla pri Mihaeli svoje zatočišče. Mihaeli ni nikoli dolgčas, nasprotno, rada je sama. Sama s psičkom, s svojimi mislimi, s svojo preteklostjo, z lepimi, predvsem pa bolečimi spomini žene, ki jo je povojno življenje od otroštva naprej trdo oblikovalo.