Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 093

stran: 094

Ne morem si kaj, da se ne bi ob vsem tem prežvekovanju besede demokracija in njenem zlorabljanju vprašala, kaj pravzaprav pomeni, v čem je bistvo demokracije oziroma vladavine ljudstva. Kdo je najvišji suveren v državi, v kateri vlada ljudstvo. Kako lahko ljudstvo nekaj odloči, če ne na referendumu. In če odloči, ali ima to kakšno težo, ali pa lahko parlament kot avtonomna veja oblasti dela popolnoma po svoje, kakor se mu zazdi, kakršna je pač konstelacija, kaj vem česa, moči, afinitete, kontinuitete … v parlamentu. Potem je tu še ustavno sodišče, ki je tudi avtonomno. In če je vsakdo v tej naši demokraciji avtonomen in nikomur ni treba poslušati nikogar drugega, potem je temu težko reči demokracija. Pravzaprav je to vse prej kot demokracija. Lahko bi rekli, da je to neke vrste anarhija, kjer vsakdo lahko počne, kar hoče, sklene, kar hoče, kritizira, kar hoče, pljuva, po komer hoče. Do tu izgleda stvar kot neke vrste anarhija. Ampak tu nastopi državni zbor, ki ima zakonodajno oblast. Požvižga se na državni svet, na ustavno sodišče in na ljudstvo in odloči po svoje. To pa izgleda kot neke vrste diktatura. Ko so poslanci enkrat izvoljeni, imajo, skoraj bi lahko rekli, tako rekoč absolutno oblast. Bi človek rekel, da nam je pač prav. Kaj smo pa izvolili te patrone. Jih pač drugič ne bomo. Ja, hudiča. Kar mislite si. Kajti tu so še mediji. Ti potem vse stvari tako zameštrajo, da črno izgleda belo, belo pa zeleno. Namesto, da bi gledali vladi in parlamentu pod prste, da ne rečem kremplje. Ja, pa da ne pozabimo na satirike in humoriste. Tudi vloga teh je, da kritizirajo vlado in vladajočo koalicijo v parlamentu. Ampak ni čisto tako. Ne, kar se tiče medijev, ne kar se tiče humoristov. Eni in drugi so zeeelo pristranski. In tu se torej stvar zares zaplete. Kot sem že ničkolikokrat rekla in tudi zapisala, ni važno, ni pomembno, ni vredno to, kaj kdo reče, ampak kdo kaj reče. In ko to znova napišem, se počutim kot stara gramofonska plošča. In to sploh ni prijeten občutek, če človek pomisli na to, da je vse to govorjenje in pisanje skoraj v prazno. Ampak če se Bog razveseli vsakega spreobrnjenega grešnika, potem se lahko sama mečem ob tla od veselja, če sem komu vsaj malo odprla oči. In prav to, da mi je to uspelo kljub vsemu prej omenjenemu, je vzrok, da vztrajam v tem pisanju in vedno znova preobračam iste misli na drugačen način, v drugačni zvezi, kot bi učencu, ki se težko uči, ki mu možgani ne delujejo sami od sebe, pojasnjevala kakšno zapleteno matematično ali fizikalno zakonitost ali kot bi, tako po domače rečeno, starega kozla učila uporabljati računalnik in programske pakete.
Upam, da mi ne zamerite preveč, če takole malo zasluzim vstran. Moji prijatelji, znanci sorodniki, ne vsi, sem pa tja kakšen, mi včasih poočitajo, da se ne držim teme, da pripovedujem stranske zgodbe in s tem zapletem pripoved, ampak kaj jaz morem. Če so pa stvari zares zapletene. In če sem sama take vrste model, kot bi se izrazil moj najmlajši.
Torej, ostala sem pri medijih in humoristih. Da ne posegam preveč nazaj, zadnjih osem let so mediji in humoristi, skoraj vsi po vrsti, kritizirali opozicijo, vsak njen predlog, vsako njeno potezo, kar je, vsaj po moji pameti skregano ne samo z demokracijo, ampak tudi z zdravo pametjo. Ampak ne na vso opozicijo, le na Krščanske demokrate in na Socialdemokrate. Sem pa tja so se spravili tudi na Ljudsko stranko, skratka na oba Podobnika in njune, svoje čase bi rekli, pristaše. Seveda v smislu, da nekako ovirajo LDS-ove ljudi, da ne morejo več narediti in jih seveda zanima samo oblast, ne pa »narodov blagor«, kakor je to pri vseh strankah kontinuitete. Če se ti možgani še niso čisto skisali, sešteješ ena in ena in ugotoviš, da je vse naperjeno proti, tako imenovanim, pomladnikom. Vse je naperjeno v smer, da se oblast obdrži v tistih rokah, ki so jo imele že vseh »teh naših petdeset let«.
Potem je prišlo do zamenjave vlade, ki so jo sestavili ti pomladniki in kar je pravzaprav, končno, udejanjilo rezultat preteklih državnozborskih volitev. In kar naenkrat smo doživeli iluzijo demokracije. Vsaj kar se medijev tiče. Ubrano, unisono, kaj vem, kaj naj še rečem, so začeli udrihati po vladi in vladajoči koaliciji, da bi bilo prav za prav zelo zabavno, če se ne bi to dogajalo v moji ljubljeni Sloveniji. Kot so takrat hvalili Pucka, da je presekal pat pozicijo pri izvolitvi Drdrnovška, pa potem ljudsko stranko, ki je legalizirala Drdrnovškovo vlado, ki je bila izvoljena z minimalno podporo, tako so zdaj napadli obe poslanki, ki sta presekali pat pozicijo pri izvolitvi Drbajuka. Naj rečem eno besedo v zagovor teh dveh poslank, namreč, onidve nista bili z besedo zavezani svojim volivcem, da bosta glasovali tako ali drugače, dočim pa so Pucko in Ljudska stranka pri vstopu v vladno koalicijo glasovali v nasprotju s predvolilnimi obljubami. Med slednjima je pa še ta razlika, da je Pucko en sam, Ljudska stranka pa je bila stranka, ki ji je svoje glasove zaupalo veliko število volivcev po celotni Sloveniji, ki so bili z redkimi izjemami razočarani nad vedenjem svoje stranke. In, kot sem prejšnjič napisala, bi morali biti za svojo nezvestobo, za požrto dano besedo, na prihodnjih državnozborskih volitvah kaznovani. Pa so se združili s Krščanskimi demokrati, povezali v koalicijo Slovenija in sestavili vlado. Če bi sedaj držali besedo, bi se izmazali. Če bi se seveda tega zavedali. Kazni ne bi bilo. Kazen mora biti; kazen je vzgojna, je rekel boter Mesec Zvezdici Zaspanki. Ampak bilo je prelepo, da bi trajalo. Kdor je enkrat snedel dano besedo, jo bo v drugo še toliko laže. Že ob ustanovitvi oziroma združitvi se je nakazovalo, da želijo samo pridobiti na moči, ne pa, da želijo oprati svoje ravnanje ali, da imajo pri združevanju kakšne višje cilje. Krščanske demokrate so dobesedno povozili, samo v imenu je ostala njihova kratica, za katero sem tako in tako rekla, da bo kaj kmalu zaradi praktičnih (pragmatičnih) vzrokov izginila. Sicer je bilo ime eno smešno skrpucalo. SLS +SKD Slovenska ljudska stranka, to ime je že samo po sebi tako, da ne vzbuja kakšnega posebnega pozitivnega odnosa. Mnogo bolje bi bilo, če bi se imenovali samo Ljudska stranka, pa bi združili vsebini, programa in izkušnje obeh strank. Ampak, nomen est omen, trapasto in potuhnjeno ime in prav taka stranka. Ker so bili Krščanski demokrati zaradi sodelovanja v prejšnji vladi, v tako imenovani veliki koaliciji (Paktiranju s hudičem), na volitvah hudo okleščeni, so imeli seveda pri združevanju manjšo težo in bili preglasovani. Ker jih je bilo pač manj. Približno tako, kot bo po novem v najnovejši Jugi s Črno goro. Ker jih je malo, ne bodo mogli doseči ničesar, kar ne bi bilo po godu velikemu bratu.

stran: 095

stran: 009

Volilni sistem in referendum. V uradnem listu piše povsod »zakonodajni referendum«. Ali je tukaj nekdo neumen ali pa nekdo drugi nesramen in aroganten. Očitno je bila vse skupaj farsa. Ko so v podporo referendumu zbrali v rekordnem času (pravzaprav je škoda, da niso zbirali podpisov do konca zakonsko določenega roka, kajti sama poznam veliko ljudi, vključno z menoj, ki iz takega ali drugačnega vzroka nismo uspeli podpisati te pobude) več kot zadostno število podpisov, so kontinuitetniki vložili še dva predloga za spremembo volilnega sistema, potem se je vleklo kot jara kača, da je končno prišlo do tega, kot vedno pravim, nesrečnega referenduma. Da pa ne bi bilo nič prepuščeno naključju, je gospod vrhovni razlagalec volilne, v tem primeru referendumske procedure (kajti to ni bil pravi referendum, ker se ni odločalo za ali proti neki stvari, lahko bi rekli, da so bili štirje referendumi hkrati, če … ), izjavil nekako tako, da se lahko izjavljaš samo o enem volilnem sistemu, do katerega imaš pač odnos, da se lahko izjasniš samo o nekaterih volilnih sistemih, da ni nujno, da se izjasniš o vseh. Tako je nastal kaos, ki ga še do danes ni uspelo nikomur objektivno razrešiti, vsak pametnjakovič si rezultat tega referenduma pač razlaga po svoje in če je na pravi strani, kar pomeni, če ni pomladnik, ima pač prav, je strokovnjak, ekspert, njegovo mnenje je več vredno kot mnenje koga z druge strani oziroma bolj pravilno kot odločitev ustavnega sodišča. Človek bi se vprašal, zakaj za vraga so sploh vprašali ustavno sodišče, če njegovega mnenja potem ne upoštevajo.
Ena od najpomembnejših reči, ki so jih očitali temu referendumu, je ta, da se ga ni udeležilo pretirano veliko število volivcev, ampak, da se razumemo, pretirano malo pa tudi ne. No, ja, pri vsaki taki stvari je tako, da pač pridejo zainteresirani, tisti pa, ki jih vse skupaj bolj malo ali pa nič ne briga, pa ostanejo doma. Če bi vpeljali kvorum, bi bilo isto kot če bi ukinili institut referenduma. Zadeva s plebiscitom, z glasovanjem za samostojno Slovenijo se ne bo zlepa ponovila, o tem si moramo biti na jasnem.
In prav v zvezi s kvorumom naj tukaj omenim eno hecno zadevo, ki mi je slučajno prišla pred oči. Namreč, v petek, 28. julija sem po dolgem, dolgem času kupila Dnevnik zaradi povsem določenega prispevka. In glej ga šmenta, na isti strani opazim italijanskega manjšinca. Ker me vse skupaj kar precej zanima zaradi dvojnih glasov, ki jih imajo nekateri slovenski državljani in katerih delegati so do sedaj, kot sem že prej omenila, nekako samoumevno stopili na stran kontinuitete, poleg tega pa so še voljeni po nekakšnem večinskem sistemu, sem seveda zadevo prebrala. Hudič je, če si matematik. Kar naprej nekaj preverjaš in kontroliraš. In če sem prav izračunala, se je volitev za predstavnika italijanske manjšine udeležilo nekako 25 do 30 % volivcev, volitev za predstavnika madžarske narodnosti pa ne morem izračunati, ker ne vem, koliko kandidatov je bilo. No, kakorkoli že, vsaj predstavnik italijanske manjšine je bil izvoljen s tako minimalno podporo, pa ni nihče zagnal posebnega cirkusa okrog tega, češ da ne more tak majhen delež odločati za vse. Mogoče se komu zdi vseeno. Naj se pač italijanska manjšina briga za to, kako in koga in s kakšno večino ga bodo izvolili. Ampak ni čisto tako. Če izvzamemo ta dva poslanca, ki jima nikakor ne želim odvzeti česarkoli, je bilo razmerje sil po preteklih volitvah, kot je bilo že stokrat povedano, 45 poslancev na pomladni strani in 43 poslancev na strani kontinuitete. Ker pa sta se oba poslanca manjšin postavila na stran kontinuitete (»Za mene je edini pravi predsednik Drnovšek«, je izjavila Pozsončeva), je nastala pat pozicija. In komunistična stran se je vkopala (noben medij ni tega tako postavil, vsi so očitali vkopanost pomladnikom) in se ni premaknila niti za ped, dokler ni slavni Pucko »presekal tega gordijskega vozla« in tudi on prestopil, zgodba je več kot znana, zato ne bom nadaljevala. Ampak, zakaj vse to ponovno premlevam. Ker so se pojavila (vsaj zame) nova (doslej nepoznana) dejstva, namreč, da se je volitev za predstavnika italijanske manjšine udeležilo samo približno tisoč volivcev in če predpostavimo, da jih je vseh tisoč glasovalo za gospoda Battellija, pomeni, da je teh tisoč ljudi odločalo o usodi celotne Slovenije, o vladi in vladni koaliciji. Ker pa jih je najbrž glasovalo manj, je to še toliko bolj, milo rečeno, čudno. Vsekakor me zanima, kako je s kvorumom na volitvah za predstavnike manjšine in zakaj ni bilo vsaj kakšne besede izrečene na to temo. Kajti, če bi to primerjali z nesrečnim referendumom, potem nas cela zadeva pripelje na čudna pota razmišljanja.

stran: 096

In zgodba o volilnem sistemu se še kar naprej nadaljuje, čedalje bolj v čudni smeri. In moja misel o nekakšni diktaturi državnega zbora tudi. Državni zbor (se ve kateri njegov del) stakne glave skupaj in po dolgih letih prežvekovanja dvokrožnega večinskega sistema, rezultata referenduma in odločbe ustavnega sodišča, v posmeh vseh nas, ki smo glasovali zanj, gre, in ne samo, da se odloči za proporcionalni sistem, zapiše ga tudi v ustavo. In ko so potem novinarji spraševali veleume revolucije, pardon, demokracije, so ti nekaj mencali, da pravzaprav ni bilo treba, ampak da je tako bolje, skratka kr neki. Če jih sama nisem razumela (da se razumemo, nisem razumela razlage, mi je pa čisto jasno, zakaj so to storili), ni razumel skoraj nihče. Ampak glede na to, da komaj kak Slovenec misli z lastno glavo, je to prav za prav čisto vseeno. Zaradi nekaterih manjših kozmetičnih popravkov prejšnjega volilnega sistema so ugotavljali, da je taka njihova odločitev v skladu z ljudsko voljo in odločbo ustavnega sodišča. Sancta simplicitas! Razumi, kdor more.
Pri tej vključitvi proporcionalnega volilnega sistema v ustavo se je bivša Slovenska ljudska stranka dokončno prodala. Izigrala je tako pripojene Krščanske demokrate kot tudi (skoraj) vse svoje volivce. Upam, da jih bo doletela poštena kazen. Prav je tako. Ni pa dobro. Razočarani volivci ne bodo šli na volitve in to je najbrž namen, ne njihov, namen tiste sive eminence v ozadju, ki dirigira orkester medijev, humoristov, satirikov. Prej ali slej bodo odpadli kot usran golob, se je reklo svoje dni. Še prej pa bodo pomagali komunistom in njihovim naslednikom, da si utrdijo oblast za vse večne čase. Vsaj kar se tiče generacij, ki sedaj živijo.
Vendar je vedno še kaka svetla točka, da človek ne obupa in ne vrže puške v koruzo. V vsej tej umazani mlakuži prodanih duš se kljub vsemu najde kakšen pokončen in načelen človek. Pravzaprav jih niti ni tako malo, samo nesramnost in aroganca prideta bolj do izraza. Eden takih je premier Bajuk, ki preprosto ni mogel požreti tega, kar mu je zakuhala lastna stranka. Naredil je to, kar je edino pravilno. V taki stranki ni imel kaj iskati. Ustanovil je torej svojo stranko (ki pa ima, žal, vsaj po moje, tudi zelo čudno in komplicirano ime) in morda rešil na ta način, kar se je rešiti dalo v tem, tako rekoč, zadnjem hipu pred volitvami. Upam, da ga orkester ne bo uspel umazati tako, da mu ljudje ne bi zaupali. Korajža velja! Morda bo tej novi stranki uspelo, da se ne bodo v njene vrste pritihotapili ljudje, ki jo bodo uničili od znotraj. Taki, ki niso ne pokončni, ne načelni, ne pošteni. Ki ne držijo dane besede. Ki ne izpolnijo obljub. Figa – možje.