Avtor: Jože Božič, Anton Avbelj, Marija Sojer

stran: 050

Zbiramo fotografije, s katerimi želimo izpopolniti naš arhiv. Seveda predvsem stare, ki kažejo, kakšne so bile nekdaj videti vasi, zlasti pa tiste, na katerih so vaški stražarji ali domobranci. Zadnjih smo nedavno nekaj dobili in menimo, da jih je vredno objaviti. Značilno zanje je namreč, da so na vseh mladi fantje. Potrjujejo, da so bili domobranci mlada vojska. Na fotografijah jih je nekaj v uniformah, kot so jih nosili vaški stražarji, večina pa v pravih domobranskih. Ko pravimo, da so bili mladi, bi rekel še več, skoraj otroci. Taki so vsaj videti, čeprav so bili zvečine stari okrog 18 let. Druga dragocenost teh fotografij pa je, da zvečine vemo, kdo so na njih in tudi kakšna je bila njihova usoda.
Prva zgodba nas spominja na Vercorsovo novelo »Molčanje morja«, druga na film Tarkovskega »Vojakova vrnitev«, tretja na Fellinijev »Amarcord«.

Z domobranci

Fotografijo so mi podarili ob slovesu zadnje dni junija 1944. Na vsaki je zadaj natipkano, kaj ali kdo je na njej: »Spomin na 2. četo slov. dom., Notranje gorice, junij 1944«, »Spomin Baraga Franc, Zalar Ivan, 19. junij 1944«, »Spomin…«
Prišli so kmalu po novem letu 1944 in se vselili v barako Na hribih. Tako imenujemo prvi grič na Plešivici nad glavno cesto in kamnolomom v Notranjih Goricah. Postavili so jo že Italijani in si v njej uredili postojanko z vsem, kar spada zraven. Baraka je bila dolga trideset metrov, obdana je bila z bunkerji in bodečo žico. Na hribih imamo njivo, naša hiša pa je prva pod vrhom, zato so nam bili na očeh. Imenovali so se 2. četa slovenskega domobranstva. Vedno več jih je prišlo in nazadnje se jih je nabralo okrog dvesto, s tem pa so postali najmočnejša posadka daleč naokoli. Zasedli so tudi šolo. Videti so bili mladi in nerodni. Vendar so po svojih močeh skrbeli zase. Ni se dalo skriti, da so bolj lačni kot siti. Po mleko k nam niso hodili, ker nas je bilo osem otrok in smo imeli eno samo kravo, pač pa k drugim kmetom v vasi. Vsak večer si jih videl s kanglicami. Hoteli so biti urejeni in lepo oblečeni. Tako smo jih gledali, kako so tedensko vsak posebej nosili culice z umazanim perilo v pranje Lenarčičevim dekletom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zgornja pomlad leta 1944 na Plešivici, zadaj Markeljnova hiša: »Spomin na Jožeta Štruklja, Franca Baraga in Ivana Zalarja.« Imenovani sedijo na sredini.

stran: 051

Bilo nas je osem otrok, sedem deklet, jaz kot najstarejša sem bila stara 16 let. Očeta je včasih prijelo, da je pregloboko pogledal v kozarec, rad je kvartal, za politiko mu ni bilo mar. Mamo pa je zanimalo vse. Tisto, kar nam je odprlo oči, pa se je zgodilo ravno v tistem času, spomladi leta 1944. Izvedeli smo namreč, da so partizani na Sarskem zverinsko umorili maminega brata, strica Antona Kavčiča. Italijani so bili poleti 1942, torej dve leti prej, požgali Iško vas in strica skupaj z drugimi vaščani odgnali na Rab, žena z otroki pa se je zatekla na Sarsko, odkoder je bila doma. Po italijanski kapitulaciji se je stric pridružil družini, a partizani so ga imeli na piki, ker ni hotel z njimi. Pa kaj bi iskal pri njih, ko je imel družino s šestimi otroki, od katerih je imela najstarejša deset let, sedmi pa je bil na poti! Pa se je zgodilo, da je v neki hiši na Sarskem partizan domačin streljal v bogkov kot. Trije sovaščani so bili zraven in eden od njih mu je rekel: »Tako se ne dela!« in mu skušal iztrgati puško iz rok. Ko sta se ruvala, se je sprožila in partizana smrtno ranila. Nesreča je prišla komunistom kot nalašč, da so strica obsodili na smrt z lažno obtožbo, da je on streljal. Sam si je moral izkopati grob, preden so ga potolkli. Še danes otroci ne vedo, kje se je to zgodilo. Potem pa je v času demokracije izšla knjiga, ki jo je napisal zgodovinar Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM (Ljubljana, SAZU in Škuc, 1993). Zamerili smo mu, ker je pobral partizansko verzijo te zgodbe: »Kavčič Anton, zaradi uboja Alojza Štrumblja obsojen od Notranjskega vojaškega sodišča in ustreljen 1944.« Tončka, hčerka umorjenega Tončka, mu je pisala, kako je bilo v resnici, pa ji ni niti odgovoril. Vidite, taki so naši zgodovinarji, celo akademiki. Gestrin zdaj ne more več odgovarjati, tudi če bi hotel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Znidaršič in Franc Lah pri šoli, zadaj kamnolom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred barako Na hribih spomladi leta 1944. Spredaj s čelado Ivan Štrukelj, v sredini Edvard Kušlan, za desnega ne vem. Stojijo: s cigareto Ivan Zalar, Franc Lah, za srednje tri ne vem, skrajno desno Albin Rupar. Na hrbtni strani fotografije piše, da so zraven še Janez Meden, Janez Modic, Alojz Oblak, Anton Škrajner.

Na začetku aprila, na velikonočno nedeljo, so domobranci prvič vstopili skozi naša vrata, nato pa prihajali vsak večer za kako uro. Trije, štirje so posedli po klopi v hiši, gledali in govorili. Ravno pravšnja sem bila videti, dekleta v teh letih prehitimo fante, potem pa nas hitro ujamejo. Hodila sem na Srednjo trgovsko šolo. Imeli so me za silno pametno, ker sem obvladala stenografijo. Diktirali so mi: »Napiši mama! Napiši ata«, potem pa se otroško čudili, kako je neka reč preprosta, samo znati jo moraš. Prav vse jih je zanimalo, zlasti knjige Slovenčeve knjižnice. Nisem bila plašna, vendar je bilo tako, da se z njimi nisem znala pogovarjati. Dvajsetletnice, ki so se pulile zanje in se jim nastavljale, so bile že prestare. Mama me je spodbujala: »Mula, ali se boš pogovarjala s fanti!« A meni ni šla beseda iz ust. Tako je govorila sama in jih vpraševala o vsem, kar ji je padlo na um. Odzivali so se ji pohlevno in prijazno. Za nas so bili Notranjci, v resnici pa si sploh nismo dobro predstavljali, odkod so doma. Z našega griča se vidi po vsem Barju, seka ga ravna črta železnice do mostu čez Ljubljanico, na jugu ga obkrožajo znani griči Sv. Ana, Sv. Jožef in Žalostna gora, zadaj pa Krim in Ljubljanski vrh. Tam za njima, so govorili, da so doma, nekje med gozdovi, ki segajo do Cerkniškega jezera. Šele ob odkritju spominske plošče na Blokah leta 1993 sem si ogledala Bloke, Menišijo in Vidovsko planoto in se vzpela na znano in neznano Sv. Trojico, domovanje Martina Krpana. Najdlje sem se zadržala na Blokah in obiskala njihove domačije, zlasti tisto v Novi vasi, odkoder je bil doma Franc Lah. Kot iz škatlice, vse obnovljeno in pospravljeno. Gospodari Francetov brat Jože. Tretji brat Ivan je bil tudi na Teharjah, in sicer kot mladoletni domobranec. Videl je, kako so 7. junija 1945 zvečer Franceta odgnali. Preden je izginil, je uspel reči Ivanu, da gredo v drugo taborišče, ker so močnejši in starejši. Naši mami, pa tudi drugim, je bilo najbolj všeč, ko je izvedela, da so bili doma navajeni trdega dela, zlasti pa zgodbe, kako so tovorili z volmi hlode na Rakek. Pravili so, koliko otrok je pri kom, in tudi, kako so prišli k domobrancem. Mobilizacija jih je že v jeseni 1943 potegnila v vrtinec. Najmanj tri mesece so vsak večer zahajali k nam, pa z njimi skoraj nisem spregovorila. Nekako se je videlo, da bi morala biti bolj naklonjena Francu Lahu z Blok, in sami so me prepričevali: »Mimi, ali ne veš, da je to najlepši fant v bataljonu!« Nove uniforme so dobili nekaj dni pred prisego na stadionu 20. aprila 1944. Že popoldne, takoj ko so se vrnili iz Ljubljane, so se prišli pokazat. Kot kažejo fotografije, srajc niso imeli zapetih do konca, da so lahko kazali ovratnike. Mama jih je hvalila: »Joj, fantje, kako ste lepi!« Imeli so močne in zrele glasove, in ko so na poti do vežbališča na Plešivici in ob povratku korakali skozi vas, so ubrano in glasno zapeli, da je vse letelo skupaj. Same narodne, tudi tisto »Dekle, daj mi rož rdečih!«. Celo nekaj iger so pripravili. Igrala smo tudi domača dekleta in pri izbiri vlog niso gledali, za katero stran se je odločila družina.

stran: 052f

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Samo Modic, Anton Zakrajšek, Slavko Petrič, Franc Žnidaršič, Anton Švigelj, Franc Lah. »Joj fantje, kako ste lepi!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vod 2. čete slovenskega domobranstva po vaji na Plešivici na Ljubljanskem barju.

Notranjegoriški domobranci so bili tisti, ki so odšli leta 1944 h Krimski jami. Po vrveh, ki so jim jih posodili kmetje, so se spustili vanjo. Naleteli so na kosti žrtev iz leta 1942. Franc Cimperman iz Topola pri Begunjah je ven prinesel tudi lobanjo. Na dan so prišli z osebnimi predmeti, po katerih so svojci iz Begunj in Ljubljane prepoznali svoje. Ljubljančani predvsem sinove, ki so jih partizani »rešili« z vlaka na Verdu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 2. četa slovenskega domobranstva v Notranjih Goricah. »Ko so se po maši takole postavili pred cerkvijo, je vse gledalo.«

Kaj naj rečem. Nekaj teh fantov je kasneje padlo v boju, večina pa je bila pomorjena po vojni. Vse življenje sem mislila nanje in se vpraševala, kakšna je bila njihova usoda. Resnico sem izvedela šele po letu 1990. Ustavila bi se še pri fotografiji št. 4, na kateri jih je šest pred našo šolo, za njimi kamnolom, ki je ostal po gradnji železnice čez Barje pred sto leti. Takrat so s skalami, ki so jih trgali iz našega hriba, zasuli močvirje. Prvi z leve je Samo Modic, dijak, ki je edini od teh na sliki ostal živ. Po vojni je doštudiral za zdravnika in živi v Ljubljani. Poleg njega stoji narednik Anton Zakrajšek (1923–1944), ki je padel kot vojak Rupnikovega bataljona, doma je bil s Fare in je pokopan ravno tam na Blokah. Sledijo Slavko Petrič (1922–1945), umorjen po vojni in napisan na plošči pri Sv. Trojici, Franc Žnidaršič (1923–1945), umorjen po vojni, napisan na plošči pri Sv. Vidu, Anton Švigelj (1915–1944), padel v boju, napisan na plošči v Cerknici, zadnji pa Franc Lah (1925–1945), umorjen po vojni, napisan na plošči na Blokah.

stran: 053

Samo še za enega od njih vem, da je preživel, Gabrijel Mišič z Blok. Vsaj na tisti sliki mora biti, ko sedijo po vaji. Lani ali predlanskim je umrl. Slišala sem, da je imel pravi domobranski pogreb. Drugi pa niso dočakali svoje sreče in počivajo že petdeset let. Fotografije vam predajam kot spomin nanje, da jih boste varovali, ko mene ne bo več.

Z Gorjancev do šole na Barju

Na tej fotografiji, posneti aprila 1944 pred šolo na Barju, sem tudi jaz. Doslej je nisem kazal, saj je ta domobranska postojanka še danes na slabem glasu. Vedeli smo za Kozlerjevo goščo in včasih zvečer slišali od tam streljanje, opazili pa tudi, da nekaj naših, med njimi Kožar in naš narednik, zvečer izgine, opolnoči pa vrne. A našo peterko so imeli samo za straže in obhode. Ves čas smo bili skupaj, razen Kožarja, od Novega mesta novembra 1943 do taborišča v Kranju zadnje dni maja 1945. Naši obhodi so bili nevarni, saj smo se vozili s kolesi po Črni vasi prav do Lip in Iga ter po vseh podkrimskih vaseh. Partizanom ni bilo težko postaviti zasede, saj so nas zagledali že od daleč. Samo počakati so morali, saj so vedeli ali pa so jim povedali domačini, kje se bomo peljali. Četrti z leve stojim, še najmanj kažem, da bi mi bilo nerodno. Tako kot drugi nisem vedel kam z rokami, pa sem jih položil na ramena sosedov.
Kako sem z Gorjancev prišel na Barje? Nekaj tednov po kapitulaciji Italije so partizani pobrali po vaseh pod Gorjanci vse moške, tudi take pobe, kot sem bil jaz. Imel sem komaj šestnajst let. Zbrali so nas v stari šoli v Podgradu. Šole zdaj ni več, ker so jo podrli. Stala je pri cerkvi in župnišču, kjer je zdaj parkirišče. Obljubljali so, da nas bodo naučili ravnati z orožjem, pa ni bilo nič, samo skrivanje in preganjanje. Čez teden dni so nas deset poslali po kostanj v Maline na belokranjsko stran Gorjancev. Ravno prav je bil zrel in nabrali smo ga polne nahrbtnike. Na povratku pridemo na košenice na vrhu, kar zagledamo od Jugorja proti Vahti kolono tankov in avtomobilov. Starejši partizan, ki nas je vodil, je na naše vprašanje: »Kaj pa je to?«, odgovoril: »To so naši.« Mislil sem si: »Ti si neumen, kaj ne vidiš, da so Nemci.« On pa je gonil svojo. Toliko pa je bil le previden, da smo se bolj oprezno spuščali proti Podgradu. Šel je v izvidnico: »Če bom izstrelil raketo, pomeni, da je varno.« Čakali smo zgoraj na robu hoste. Ko smo zagledali svetlobo, smo stekli. »Hitro poberite vse, Nemci so že v Vinji vasi.« Pa smo bežali proti Dolenjskim Toplicam. Prespali smo na nekem podu v Dobindolu, naslednjega dne pa šli po gozdovih v Uršna sela in Podturn. Lačni kot psi smo se teden ali dva vrteli po Kočevskem Rogu in okolnih vaseh. Štabovci in partizanke so si pomagali po svoje, mi pa smo jih morali stražiti in stradali. Ko smo se nazadnje privlekli čez Uršna sela na Radoho, sem si rekel: »Blizu je naša vas. Dovolj imam te bande!« in se izgubil v gozdu. Doma sem se tri tedne skrival v gnojnični jami. Nato pa me je oče skupaj s sosedom odpeljal v Novo mesto. Prav natančno se ne spominjam, koliko časa sem bil kje, saj si nisem zapisoval.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred šolo na Barju v zgodnjem poletju leta 1944. Alojz Jerič iz Lakovnic, Franc Saje iz Koroške vasi (pisec zgodbe) in Martin Saje, Francetov brat.

Ob koncu novembra sem bil že v Ljubljani, potem pa romal iz kraja v kraj. Povedal sem že, da nas je bilo pet vedno skupaj. Najprej mesec dni na realki in mesec dni na aerodromu, od tam dva meseca pri Sv. Ivanu v Trstu, pa nazaj v Ljubljano, kjer smo bili dva tedna na Ljubljanskem gradu. Tam smo dobili še domačina Janeza Kožarja iz Vinje vasi. Pri obrambi Kočevja med 8. in 10. decembrom 1943 je bil že tretjič ranjen, vendar se je v nekaj mesecih toliko pobral, da se nam je pridružil.

stran: 054

Sredi marca 1944 smo se znašli v šoli na Barju kot 11. četa slovenskega domobranstva. Kmalu nam je postalo jasno, da so domačini drugačni kot po vaseh pod Gorjanci. Niso nam bili naklonjeni. Res tudi nismo vedeli, kaj se je tu dogajalo zadnjega pol leta. Čez štiri mesece smo šli naprej.
Pet nas je bilo še skupaj, ko so nas iz Vetrinja vrnili skozi karavanški predor, in prišli smo v Kranj. Tam so dali letnika 1927 in 1928 v barake, starejši pa so ostali zunaj in jih nisem več videl. Čez dva tedna so nas peš prignali v Šentvid, kjer so nas imeli posebej. A čez en mesec, moralo je biti sredi julija, so nas neko popoldne peljali v večjo dvorano in pomešali s starejšimi, zvečer pa je prišel oficir in zahteval, naj tisti, ki so mlajši kot osemnajst let, stopijo naprej. Preštel jih je in odšel. Takrat sem imel že osemnajst let, zato sem ostal s starejšimi. Vso noč sem razmišljal, kaj naj storim. Zjutraj se je vrnil in ponovil povelje. Zdaj sem stopil med mlajše tudi jaz. Štel je in ugotovil: »Eden je preveč. Naj se javi. Če ga bom jaz odkril, ne bo dobro!« »Jaz sem prišel na novo! Skozi sem bil med mladimi, sem sedemindvajseti letnik, zdaj pa ste me dali med stare. Najprej je bilo rečeno tako, zdaj pa tako.« Strogo me je pogledal, premeril, potem pa izustil: »Dobro je!« in me pustil v skupini. Po nekaj večerih so druge odpeljali, jaz pa sem avgusta dočakal amnestijo. Sploh se ne spominjam, kdaj sem prišel domov, niti tega ne, ali je bilo pred velikim šmarnom ali po njem.
Prvi z leve je Alojz Jenič (1921–1945) iz bližnjih Lakovnic, zadnjikrat sem ga videl v Kranju, kamor so nas pripeljali skupaj, napisan je na plošči v Šmihelu. Drugi je Franc Saje (1921–1945) iz Koroške vasi, ki ga je tudi zmanjkalo v Kranju. Sledi Anton Gazvoda (1922–1944), ki je padel v boju. V Črni vasi smo bili kot 11. četa samo štiri mesece, nato so nas premestili v Grosuplje, od tam v Šmarje-Sap, zadnja dva meseca smo bili pa v Kočevju. Ko smo bili v Grosupljem, smo šli v akcijo v Suho krajino. Prešli smo Zagradec in se bližali Žužemberku. Od tam sta bila komandir naše čete Lavrič in njegov brat, podnarednik. V nekem vrtu sem si ravno gasil žejo z jabolki, ko je začelo pokati. Umaknil sem se za cesto, tako kot drugi. Na drugi strani sem zagledal mrtvega Toneta in izvedel, da so ranjeni še trije, ki so ga poskušali odnesti. Zato je komandir odredil umik in smo fanta pustili. Četrti po vrsti stojim jaz. Povedal sem že, kako sem ostal živ. Naslednji je Janez Kožar iz Vinje vasi (1921–1945). Vojak od glave do pete, mitraljezec. Ne vem kolikokrat je bil ranjen, zadnjikrat v Kočevju tik pred koncem vojne. Tam nam je poveljeval stotnik Miloš Šabić. Morda skačem z mislimi. Tole bi rekel za Šabića, bil je hraber in imel srce vojaka. V Kranju je prvi stopil iz vrste, ko so iskali oficirje. Kaj se je zgodilo z ranjenim Kožarjem, ne vem. Na Koroško ni prišel. Delil je pač usodo z drugimi ranjenci, lahko da so ga partizani dobili na enem od vlakov ali pobrali iz ljubljanskih bolnišnic. Zadnji stoji Martin Saje (1926–1945), Francetov brat, samo nekaj mesecev starejši od mene. V Kranju je ostal zunaj in bil odpeljan naprej.
Zdaj, ko je blagoslovljena farna spominska plošča v Podgradu, berem njihova imena in razmišljam. Koliko življenja jim je bilo vzeto!

Kdo jih pozna?

Spravljene so imeli Bergantovi na Vodovodni. Stric moje žene Peter Bergant je bil prej ravnatelj Vzajemne zavarovalnice. Med vojno je postal domobranski oficir, bil vrnjen iz Vetrinja in ubit (1889–1945). Fotografije je moral pustiti tam že med vojno sorodnik Ivan Lebar. V Črnuče so prišle k moji bodoči ženi z drugo robo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kdo so ti častniki in kdo vojaki? Poudarjamo: visoki častnik v sredini ni Franc Frakelj, čeprav je visoke postave in mu je tudi sicer podoben. Baje je bil doma iz Polja in po vojni umorjen. Morda ga bo kdo poznal?

Lebar je na vseh fotografijah. Doma je bil iz Prevale pri Škocjanu, župnija Dob pri Domžalah. Najprej je bil pri partizanih, potem pri domobrancih. Kasneje se je znašel pri Bitenčevih četnikih in celo sodeloval pri znanem četniškem napadu na partizane, s katerim so rešili domobransko posadko v Lahovčah. Po vojni je bil sicer zaprt, imel pa neverjetno srečo, saj so ga po čudnih intervencijah izpustili, verjetno že pred amnestijo. Leta 1946 se je oženil v Vrhpolje in si ustvaril lepo družino. Umrl je sorazmerno mlad leta 1973.
Leto pred smrtjo me je obiskal in takrat sem mu pokazal fotografije. Trdil je, da je bila to sicer domobranska enota, v njej pa veliko Gorenjcev, ki so bili četniki in so samo čakali, kdaj se bodo pridružili enemu od odredov. Ponudil sem mu, da jih vzame, pa je odvrnil: »Jaz jih ne rabim. Kar ti jih imej še nekaj časa.«

stran: 055

Fotografije so posnete poleti 1944 na atletskem in nekdanjem nogometnem igrišču Železničarja v Zgornji Šiški, med kamniško in gorenjsko železnico. Dobro si jih oglejte, in če boste koga spoznali ali vedeli kaj več, nam sporočite!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: »Oče, mati, bratje in sestre!« Na nogometnem igrišču: vidna sta gola, zadaj obrisi Rašice. Ivan je v sredini zadaj, domobranski oficir pa ni Franc Frakelj, čeprav mu je podoben. Kdo je torej oficir na sliki?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kolesarske veščine na stezi nogometnega igrišča. Zadaj Plečnikova cerkev, na hišah, ki ju vidimo, sta številki Murnova 9 in 11. Ivan Lebar je srednji na kolesu. Zadaj motoristi, ki se pripravljajo na vožnjo.