Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 071

stran: 072

Neko noč v začetku leta 1946 so na ljubljansko pokopališče Žale, po naročilu takratnih oblasti, prišli nemški vojni ujetniki in izkopali iz grobov posmrtne ostanke tudi dr. Ehrlicha in Rojica. Od tedaj sta bila njuna grobova zravnana z okolico in skrajno zapuščena, ker ju nihče ni vzdrževal.
Zaradi ohranjanja zgodovinske resnice in spoštovanja do pokojnih, se je Nova Slovenska zaveza odločila ponovno vzpostaviti in obeležiti oba grobova. Pridobila je vsa potrebna soglasja in sklenila pogodbo, s katero se je obvezala, da bo vzdrževala in plačevala najemnino obeh grobnih površin. Kraj spomina in spoštovanja je uredila v obliki groba ter postavila skupno spominsko ploščo. Načrt groba in spominske plošče je izdelal arhitekt Franc Popek.
Pri odločitvi in postavitvi spominske plošče so odločilno sodelovali dr. Ehrlichovi prijatelji – bivši stražarji, živeči v Kanadi in Avstriji, katerih številno zastopstvo se je tudi udeležilo spominske slovesnosti. Naj nam bo dovoljeno, da se jim tudi v tem prispevku iskreno zahvalimo za denarno pomoč in udeležbo na slovesnosti.
V spominskem programu so spregovorili: v cerkvi po maši gospod Tomaž Holmar, župnik iz Obirskega kot rojak, ob grobu pa dr. Avguštin Kuk iz Kanade, prof. Martin Kraner kot Ehrlichov rojak in dr. Janez Juhant, prof. Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, katerega govor posredujemo v celoti.