Avtor: Justin Stanovnik
Ko so muzika Filoksena vprašali,
kateri je vzgojiteljev najboljši zaveznik,
je odvrnil: Čas.
stran: 001
Letošnje državnozborske volitve so imele to posebnost, da so nam zelo natančno povedale, v kakšnem času živimo. Ne da ne bi imeli že prej določenih slutenj, a smo se jih branili. Nismo si jih hoteli tako natanko ogledati, da bi nam lahko povedale, na katerih dejstvih prihajajo. Bali smo se jih, kakor se bojimo slabe novice: slišimo, kako hodi po vrtu, a do trenutka, ko se ustavi pri vratih in pozvoni in ni nobenega dvoma več, da je tukaj, še vedno upamo, da bo odšla, skrivnostno, kakor je prišla. Če bi torej kdo, po tem kar se je zgodilo, rekel, da smo se glede časa, ki ga živimo, vdajali utvari, ne bi imel čisto prav. Vedeli smo, kako je z njim, a si nismo predstavljali, da je človek tega časa tako do kraja izžgan.
Nismo mogli vedeti. V tem je nekakšno opravičilo. Za neki slovenski kraj pravijo – prav gotovo ni bil edini – da so ljudje v ponedeljek po volilni nedelji hodili od hiše do hiše in se spraševali, »ali so Slovenci res takšni«. Nekako niso mogli verjeti. Čeprav tega nobeden od njih ni tako povedal, so vedeli dve stvari: da je vrnitev komunistov popolna - kljub določenim jezikovnim igram so natanko vedeli, kako se ljudem, ki so se vrnili, reče – in da je bil z njihovo vrnitvijo nekim ljudem zadan udarec na sredo obraza. Pred seboj so imeli ljudi, ki so leta 1945 šli čez Ljubelj v tujino in tiste, ki so jih nekaj tednov zatem množično ubijali v Kočevskem Rogu; pa tudi tiste, ki so jih v umetni in plavkasti luči komunistične justice obsojali na smrt ali dolgoletno »suženjsko delo«; in tiste, ki so jih na suženjsko delo pošiljali, ne da bi jim sodili; in tiste, ki jim ni bilo dovoljeno, da bi bili ljudje v pomenu, do katerega so vedeli, da imajo pravico. Čutili so, da so med tistimi, ki so bili z volitvami udarjeni, tudi sami. Nekateri od njih so preživeli deset, nekateri dvajset, nekateri trideset ali štirideset let, nekateri celo življenje brez človekovih pravic. Mogoče nobeden nikoli ni rabil te besede, a so vedeli, da jim je prav to bilo vzeto: da jih je zadela ta žaljivost, da niso mogli biti ljudje v polnem pomenu besede. Prav do zadnjega, prav do leta 1990, je namreč Partija, imenovana Zveza komunistov, imela na razpolago vse središčne instrumente totalitarne oblasti. Zato so sedaj hodili od hiše do hiše in iskali pri sočloveku zadnje zatočišče: »Ali so Slovenci res takšni,« da se je to moglo zgoditi? Čutili so, da jih vse potiska v tisto skrajnost, v katero človek za nobeno ceno ne sme stopiti. Drug pri drugem so iskali opore pred grozo, da bi zdvomili nad lastnim narodom.
A kako je do tega prišlo? Kaj se je iz slovenskega človeka izselilo? Ali kaj je vanj stopilo – če ima tako postavljeno vprašanje več možnosti, da pride na sled pravemu odgovoru – da se je tako nezadostno odzval na prostor, v katerega ga je postavila zgodovina. Da človek izgubi normalnost – da ne ve več, da ga tepejo, če ga tepejo – se mora z njim zgoditi nekaj posebnega: nekaj kompleksnega, iz mnogih strani delujočega, in nekaj globinskega, v tisti notranji prostor segajočega, kjer se dogajajo prvinski vzgibi človeka. Pri iskanju odgovora na to vprašanje se moramo nujno ustaviti ob pojmu totalitarizma.
Nekoč smo mislili, da je duhovni, kulturni in politični sklop, ki ga poimenujemo z besedo totalitarizem, nekaj zunanjega. Če bi bilo to res, bi bilo totalitarno stanje nekaj, kar pride in gre. Izkazalo pa se je, da totalitarizem drži človeka še potem, ko so se njegove klešče razklenile – ko ga tako rekoč ni več. Ker je totalitarizem v koničastem nasprotju s človekovo naravo – ki je, če kaj, svobodna - deluje na človeka tako, da ga tudi notranje deformira in iznakazi. Človek se znajde v položaju, ko ga od zunaj ogroža nasilje in ko se znotraj skuša v strahu in nemoči, ki izhaja iz zavesti izročenosti silam, za katere ve, da z njim lahko poljubno razpolagajo. Tedaj se v njem poruši red, v katerega ga je izučila civilizacija. Tako iz človeka nastane nekaj, česar ni mogoče več prepoznati. Potem se v družbi dogajajo stvari, ki jim tisti, ki totalitarne izkušnje nimajo, zelo težko verjamejo.
Znano je, da je Stalin pošiljal milijone ljudi umirat v sibirska taborišča. Manj znano pa je, da so mu od tam isti ljudje pošiljali pisma z izrazi vdanosti in ljubezni. Človek bi pomislil, da so se ti ljudje hoteli rešiti. Toda ta pisma so bila iskrena. V nekem temnem, od razuma nepresvetljenem prostoru obstaja v človeku tudi mehanizem, ki ga sili, da poljublja roko, ki nad njim vihti bič. Komunisti so ta del človekove resničnosti poznali in ga metodično eksploatirali. In potem se je zgodilo, da so ljudje tako rekoč izpred pušk zagotavljali tistim, ki so podpisovali njihove smrtne obsodbe, večno vdanost in zahvalo.
stran: 002
Pretresljivo je pismo, ki ga je marca 1938 iz smrtne celice pisal Stalinu eden od prvih ruskih boljševikov Nikolaj Ivanovič Buharin. Bil je ljubljenec partije in Lenin ga je imel za njenega »največjega in najbolj dragocenega teoretika«. Vendar se je, ko so ga aretirali - zaradi nekega zelo skromno izraženega nestrinjanja s Stalinom - v njem sprožil mehanizem, o katerem smo govorili zgoraj. V pismu prosi človeka, ki ga je ukazal obsoditi na smrt, za življenje. Prosi ga, da bi smel, če že mora umreti, spiti strup, namesto da gre pred puške. Posebno pa naj mu bo dopuščeno, da bi pred procesom smel izmenjati nekaj besedi z ženo Anjuto: »Če bo moja družina videla, kaj sem priznal, bi, prizadeti od nenadnega odkritja, utegnili vsi narediti samomor. Moram jih na to nekako pripraviti. Mislim, da bi to bilo v interesu mojega primera in njegove uradne interpretacije«. V nekem drugem delu v pismu stojijo tudi tile drhteči in vroči stavki: »O Bog, ko bi le kje bil kak način, da bi mogel videti mojo dušo golo in odprto pred seboj! O da bi mogel videti, kako sem ti vdan z dušo in telesom«. Ko človek bere poročilo o tem pismu, ne ve, čemu bi v sebi moral dati več prostora, usmiljenju ali grozi. Kaj vse se je po tem svetu moglo zgoditi, kako daleč je lahko segla človekova ponižanost, kako zelo so se bili ljudje pripravljeni zavreči, nam pove tudi to, da je leta 1936 zahtevo za usmrtitev Kamenjeva in Zinovjeva, dveh drugih ruskih revolucionarjev od začetka, podpisal tudi eden največjih ruskih piscev 20. stoletja, Boris Pasternak. V tej zahtevi stoji tudi tale stavek: »Krogla, ki je merila v Stalina, je merila tudi v naše srce«.
Ko prebiramo spomine, ki so jih napisali nesrečniki z Golega otoka, in jih primerjamo s tem, kar vemo sicer o človeški preteklosti, nas prevzame spoznanje, da takega pekla človek človeku še ni bil pripravil. In vendar so se nekateri od teh, ki so se po nekaj letih vrnili, javno zahvaljevali Partiji, da jim je pomagala spoznati resnico!
Pri vsem tem je važno to, da se takšna razčlovečenost ni končala v krogu ljudi, ki so bili vpleteni v to grozljivo igro, ampak se je v koncentričnih krogih širila in nazadnje zajela vso družbo. V nepredušno zaprtem in strogo kontroliranem prostoru totalitarnega sveta je besedilo igre, ki se je tako igrala, bilo že tudi resnica. Ker ni bilo nobenih drugih glasov – ker ni bilo javnosti – je vse, kar je sploh bilo, bila zgolj ta igra. Kako bi bilo mogoče, da ne bi postala resnica? Nazadnje so celo tisti, ki so bili nekoč od nje smrtno ranjeni, začeli verjeti vanjo. Resnica, tako postavljena, pa ni prešla s koncem totalitarizma, ampak traja naprej. Totalitarizma se ljudje, potem ko so mu dovolili, da se jih je polastil, zlepa ne znebijo. Nad to ugotovitvijo slovenski bralec ne bi smel biti preveč začuden! A ker pri nas do pravega pogovora o teh vprašanjih še ni prišlo, si vzemimo za ilustracijo neki drugi čas, neki drugi kraj in neke druge ljudi.
Različice totalitarizma imajo razna imena in se med seboj razlikujejo, nekatere celo zelo, kakor recimo fašizem in komunizem. Skupno pa je tudi njima to, da sta seveda totalitarna. V tem posebnem in brez dvoma bistvenem oziru je komunizem celo čistejši. Idealno tipskega totalitarizma seveda ni; vedno ostajajo družbeni prostori, ki jih ni mogoče obvladati, pa naj bodo kontrolni instrumenti še tako domiselni in domišljeni in pripravljenost aparata, da te instrumente uporablja, še tako brezrezervna. Fašizem, ki mu sicer ni mogoče odrekati nobene odvratnosti, nikoli ni dosegel totalitarne integralnosti komunizma zgolj zato, ker je dopuščal zasebno lastnino in nekatere važne reči, kot je npr. svobodni trg. To pa je bil poglavitni razlog – a ne edini – da je n. pr. tranzicija iz frankistične v demokratsko Španijo trajala tri leta, tranzicija komunističnih držav pa traja že deset let in se bo morda končala šele nekje v daljni in megleni prihodnosti.
George Orwell, ki ga svet pozna po Živalski farmi in po romanu Tisoč devetsto štiriinosemdeset, je v spomin na čas, ki ga je kot član mednarodnih brigad preživel v Španiji, napisal tudi prezanimivo knjigo Poklon Kataloniji. Knjigi je pozneje priključil še esej Moj pogled na špansko vojno. V njej podaja svoje razmišljanje o fašistični propagandi, ki ga imamo lahko - Orwell je pač velik pisatelj – za razveseljiv komentar k našim postkomunističnim razmeram. Predvsem seveda zaradi odsotnosti tovrstnih domačih raziskav. Med drugim pravi Orwell tudi tole:
»Ta stvar mi vliva strah, ker mi daje občutek, da sam pojem objektivne resnice izginja s sveta. Obstaja namreč možnost, da bodo te ali pa podobne laži prešle v zgodovino. Kako se bo pisala zgodovina španske vojne? Če bo Franco obdržal oblast, bodo zgodovinske knjige pisali ljudje, ki jih bo on za to določil in bo npr. ruska armada, ki je v Španiji nikoli ni bilo, postala zgodovinsko dejstvo, ki se ga bodo učile prihodnje generacije otrok. Toda denimo, da bo fašizem nazadnje premagan in da bo v bližnji prihodnosti v Španiji obnovljena takšna ali drugačna oblika demokracije: Kakšna zgodovina španske vojne se bo tedaj pisala? … Naj bo že kakorkoli, neka zgodovina se bo pisala in bo, ker bodo tisti, ki vojno dejansko pomnijo, že pomrli, sprejeta od vseh. Tako bo, v vseh relevantnih pogledih, laž postala resnica.«
stran: 004
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Državni zbor in roka revolucije
V zgornjem besedilu ni treba napraviti drugega, kot besedo fašizem zamenjati z besedo komunizem in dobimo presenetljivo točno in sprejemljivo sliko postkomunističnih razmer. Totalitarizem ima torej dolgo senco in vedeti moramo, da ne bomo prišli do pravega razumevanja, če je ne bomo vključili v svoje napore, ko se skušamo izmotati iz osuplosti, ki so jo v nas zapustile oktobrske državnozborske volitve. Totalitarizma samega, v obliki, v katerem smo ga prenašali, ni več, v nas pa je dediščina, ki nam jo je neprijazno zapustil – v razumu še ne prečiščen spomin, ki nam ne dovoli, da bi prišli k sebi. K sebi pa bi prišli, ko bi razumeli duhovno in politično konstitucijo novega prostora. Ta prostor se imenuje demokracija.
Demokracija zahteva političnega človeka. V zgodovini so bili tudi sistemi, ki niso računali na človekovo političnost. Absolutna monarhija na primer ni potrebovala političnega človeka. Demokracija pa političnega človeka nujno potrebuje, sicer ne funkcionira: ali pade in preide ali pa degenerira in se spremeni v kaj drugega. Modus, v katerem človek državljan oblikuje in uveljavlja svojo političnost, je misel. A o tem nekoliko pozneje.
Prej si še oglejmo, kako je komunistični totalitarizem v končni fazi »pripravljal« ljudi za demokracijo. Tu sta se zgodili dve stvari, ki imata za naš sedanji čas zelo neugodne posledice. Pred vsem drugim moramo opozoriti na to, da so za funkcioniranje totalitarizma potrebni nekateri pogoji. Najprej je tu začetna ustrahovanost, ki doseže, da ljudje ne vstopajo v novi način obstajanja v stanju prisebnosti. V Sloveniji je za ta pogoj odlično poskrbel medvojni teror komunistične gverile, po vojni pa ali likvidacija ali ekspropriacija razrednega sovražnika, zlasti pa genocid nad domobransko vojsko, pa tudi disciplinski ukrepi v samih komunističnih vrstah, ki jih poznamo pod imenom Goli otok. Ta pogoj je bil res odlično postavljen, tako da je obetal sistemu razmeroma udobno življenje. A brez drugega pogoja vseeno ni šlo. Ta pa je bil obstoj neke volje - volje promotorjev sistema. Totalitarizem je vedno in povsod tudi stvar volje, s katero morajo biti opremljeni ljudje revolucionarne birokracije. Pri vsem pa je potreben še tretji pogoj: potrebna je določena količina vere, tako za tiste, ki sistem vzdržujejo, kakor za tiste, ki ga prenašajo. Če ni čisto nobene vere, totalitarizem ne deluje dolgo.
Izkazalo pa se je, da sta volja in vera pravzaprav obliki energije, ki ima, kot vsaka energija, to lastnost, da se porablja in da je nazadnje lahko zmanjka. Ko se je to zgodilo, se je revolucionarni subjekt znašel pred vprašanjem, kako naprej. Odločil se je za dva ukrepa.
Pojemajočo vero je sklenil revitalizirati s tako imenovano samoupravno demokracijo. Za naše razmišljanje - za razumetje razmer, v katerih so se odvijale oktobrske volitve - je važno to, da se je pojem demokracije tako pojavil in uveljavil v previdni obliki - kot finta. Delovanje samoupravne demokracije je namreč dajalo podobo velikega stroja, na katerem ljudje frenetično premikajo določene vzvode, a se zaradi tega nič ne premakne in nihče tudi ne pričakuje, da bi se kaj premaknilo. Vsa stvar je v premikanju vzvodov – v igri. Vsi so vedeli, da so pravi vzvodi za premikanje stvari v nekem drugem prostoru. A kar je pri tem važno, je to, da so temu, kar so počeli na tistem stroju, sedaj rekli demokracija. In s tako demokracijo v drobovju je slovenski socialistični človek stopil v čas, ko demokracija ni bila več igra, ampak politična realnost.
Slovenski človek se je torej po 90. letu znašel pred nalogo, da deluje kot demokratski človek. Z infantilno predstavo o tem, kaj demokracija v resnici je! Predvsem ni vedel - še danes tega ne ve dovolj natanko - da je demokracija predvsem zares: da bodo odslej njegove politične kretnje resnični vzroki, ki bodo imeli resnične posledice. Če bo volil določeno stranko, bo ta stranka postavila za šolskega ministra določenega človeka, ki bo skrbel zato, da se mladi ljudje v šoli ne bodo navajali na alkohol, droge in surovost, ali pa za to ne bo skrbel; ki mu bo vseeno, če bodo nove generacije preko šole vstopale v normalni svet ali pa v džunglo, ali pa mu to ne bo vseeno.
To je bila ena stvar. V zadnji fazi totalitarizma, ko še ni bilo čisto jasno, da bo moral ta prej ali slej napovedati bankrot, pa se je novi razred odločil še za drug, to pot mnogo učinkovitejši manever. Dosedanji, več ali manj enotni pristop k upravljanju z družbo je sklenil razdeliti v dveh smereh: tako da bi sedaj obvladoval družbo na dva načina. Na eni strani je stare instrumente nasilja, partijo, tajno policijo in medije, ne samo ohranil, ampak tudi okrepil, na drugi strani pa je proglasil splošno prostost, pri čemer je bila mišljena zlasti odvezanost od vezi, ki konstituirajo človeka v njegovi normalnosti. Obveljalo naj bi načelo - če smemo adaptirati neko starodavno misel: Ubogaj Partijo in delaj, kar hočeš. In čimbolj je bil kdo nezahtevnega in nepozornega duha, tembolj se je prepustil tako odprtemu svetu. Tako se je to, kar človek v zadnji analizi je, preselilo iz notranjosti na obod. Tu se je sedaj dogajalo vse. Malo katera reč je segla v človekovo notranjost, da bi se tam prečistila in zagledala v svoji vrednosti ali nevrednosti. Človeku je bilo rečeno, da je svoboden - kar je godilo njegovi samoljubnosti - v resnici pa je bil samo razpuščen. Postal je poljuben in razpoložljiv, v tem, kar ga dela človeka, pa ga je bilo vedno manj. V takem stanju duha je slovenski človek vstopil v demokracijo.
stran: 005
Če sedaj povzamemo vprašanje, kakšen je slovenski posttotalitarni človek, in poskusimo nanj odgovoriti, bi morali reči, da je to predvsem človek, ki sebe in svoje zgodovine ni premislil. Neznanska škoda je, da tega ni storil, pa tudi neznansko čudno. Totalitarizem je namreč, če ga pogledamo z nekega posebnega vidika, čas obiskanja: kakor da bi bil poslan zato, da se človek zave, kaj je. Kaj bi bilo bolj normalno, kakor da bi človek, ki je bil pozabil, kaj je, prišel k sebi, potem ko je bil izpostavljen zadnjim skrajnostim. Ali ni tako, da nasilje veča intenzivnost človekovega duhovnega obstajanja? Ali v človeku, ki je v zadnji stiski, ne nastane spoznanje, da se ne bo rešil, razen tako, da bo stopil v svojo najglobljo resničnost? Res je čudno, da se je tako malo od tega zgodilo. Kakor da bi bili zavrgli neko naklonjenost, ali če hočete, milost, ki nam je bila izkazana. Šli smo skozi izredne čase, videli smo nečloveške sile, kako se stegujejo nad nami, a ko je vse minilo, smo nenadoma - s tem, kako smo živeli - začeli dokazovati, da vse skupaj pravzaprav ni bilo nič.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Iz arhiva revolucije
Nepremišljena totalitarna izkušnja je torej ena od sestavin sedanjega slovenskega človeka. Drugo pa je politični in duhovni nihilizem, v katerega ga je izučila odhajajoča partija. Prva sestavina je pogoj drugi - ko ne bi bila nastala prva, ne bi moglo priti do druge. Tako pa sta se zgodili obe in omogočili, da se je zgodilo še nekaj tretjega, kar je zgodovinsko pomembno in moramo izraziti s posebnimi besedami: postavljen je bil prostor za drugi prihod Partije. In sedaj je tu, v svoji postkomunistični fakturi. Njeno izzivalno prisotnost dokazujejo tri prva mesta v državi, ki jih zasedajo njeni ljudje: predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora. Beseda Partija se seveda ne sliši več – eden od treh zgoraj imenovanih nemara sploh ne prihaja iz njene prve sestave. Na zunaj je res vse drugače. Drugi kostumi, druge zastave, druga znamenja, tudi druge besede. A nič ne pomaga. Dokazov še nimamo. Dediči totalitarnega komunizma še vedno niso izrekli poglavitnih besedi: še vedno niso izrazili obžalovanja, da so izrabili največjo narodovo stisko za izvedbo revolucije; še vedno niso priznali genocida in uresničili pravnih in političnih posledic tega priznanja; še vedno niso obsodili zunajcivilizacijskega značaja komunistične medvojne in povojne justice; še vedno se niso opravičili slovenskemu narodu, da so mu pol stoletja preprečevali, da bi obstajal v svoji evropski, duhovni kulturni in politični identiteti; še vedno niso pripravljeni priznati, da je velik del sedanjih slovenskih kulturnih in gospodarskih težav neobhodna posledica izhoda iz sistema, ki so ga postavili. Še vedno vztrajajo na kontinuiteti. Še vedno niso požgali mostov.
stran: 006
Na državnozborskih volitvah 15. oktobra je slovenska postkomunistična levica dobila tako moč, da sedaj lahko poljubno ravna s celotnim političnim prostorom. Po nekaterih reakcijah bi človek lahko sodil, da se je tolikšne moči zbala tudi sama. Zbala se je seveda tega, da bi se volivci ob tem prebudili in pomislili, da so morda šli predaleč. Zaslutila je nevarnost, da bi njena premoč prizadela občutek za mero, ki ga ljudje kljub vsemu nosijo v sebi. Ves čas, od volitev pa do sestave vlade, je zato minil v prizadevanjih, da bi bil volilni uspeh levice videti manjši in da grozeče sence, ki jih je metal, ne bi bile videti tako temne.
Sem sodi najprej čas, ki si ga je Drnovšek vzel za koalicijska pogajanja. Jasno je, da bi, spričo volilnih rezultatov in sorodniškega občutja v večini strank, koalicijo lahko sestavil dan po volitvah. V resnici je bila koalicija zelo verjetno sestavljena že mnogo prej - nemara so prvi osnutki nastali že spomladi, kak mesec pred združitvijo SLS in SKD. Drnovšek pa je vendarle zavlačeval z objavo cel mesec. S tem se je umetno ustvarjal vtis težavnosti nekega projekta, ki mu je bil uspeh že vnaprej zagotovljen. Brali in slišali smo o mučnih in napornih pogajanjih. Partnerji, ki se jim je ljubezen brala v očeh, so se zdaj vdajali in popuščali, potem pa imeli spet pomisleke in se oddaljevali: bilo je kot na sejmu, kjer sta kupec in prodajalec že na tem, da se razideta, pa se spet premislita in spet potem razideta, čeprav oba vesta, da bosta na koncu udarila v roko in da bo kupčija sklenjena. A LDS je tako dosegla svoj namen. Ko je bila koalicija po mesecu dni podpisana in objavljena, je prevladal vtis, da je stranka opravila težko in zahtevno delo in da je morala veliko popuščati. Da ji torej sploh ni lahko in da sploh ni tako zelo močna, kot vsi mislijo. Z rahlo in preračunano vzporedno spremljavo se je doseglo še nekaj drugega: od časa do časa so se opazovalcu prezentirali prizori, ki so nakazovali Drnovškov fini državniški dotik, ki naj s svojim suverenim mirom ne bi mogel, da ne bi gledalce navdajal z varnostjo in gotovostjo. (Samo enkrat se je dogodila majhna napakica. Nekega večera nam je TV pokazala Drnovška in Šukljeta, kako gresta na enega od mnogih sestankov - v usnjenih plaščih. Ob tem neobhodnem artiklu oznovske garderobe smo se nekateri zdrznili - a res le nekateri. Večina ju je - v asociativnem območju ameriških filmov - prej povezala z dvema gospodama, ki gresta v ring).
Potem pa je bila tu še igra z ZLSD. Ta je imela podoben namen, vendar je šel v neko drugo smer. Naredil naj bi se vtis, da levica ni tako enotna in homogena. Da se je sploh ni treba tako bati, kot nekateri vpijejo. To naj bi dokazovala težavnost odnosov med LDS in ZLSD, ki je bila na različne načine uprizarjana. Na neki točki se je že zdelo, da bo prišlo do pravega spora. Da je bila kriza programirana, je kazalo tudi to, da je nastopila sumljivo nenadno. Potem ko se je že zdelo, da Drnovšek z gotovostjo računa na ZLSD - to je bilo takrat, ko je znejevoljen nad SLS SKD pomislil na solistično vlado LDS ob »državotvornem sodelovanju večjih strank«, s čimer je lahko bila mišljena samo ZLSD - je prišlo nenadoma do zaostritve. Nekje je očitno bil narejen sklep, da mora odnos med LDS in ZLSD postati »problematičen«. Na hitrico - tudi nekoliko neprepričljivo - so bili narejeni nekateri koraki v tej smeri: ZLSD je predlagala za vladne funkcionarje nekaj ljudi z ne najbolj zvenečimi imeni in dala Drnovšku možnost, da jih zavrne; sledil je javni pisni protest predsednika ZLSD, temu pa izjava predsednika LDS, da vidi malo možnosti za koalicijo z ZLSD, ker da sta stranki »nekompatibilni«. Čez nekaj dni pa se je vse, nenadoma kot se je začelo, tudi nenadoma končalo.
To sta bila dva manevra, ki so ju strateški centri levice organizirali za zaščito njene politične podobe. Neprimerno primernejša od njiju pa je bila pozornost, ki jo je Drnovšek, kot formalni protagonist leve politike, posvečal združeni krščanski stranki SLS in SKD. Na zunaj pravzaprav niti ne. Podoba je celo bila, da je Drnovšek do združene stranke dokaj ravnodušen. To je bilo deloma zato, ker je bila stranka zaradi poraznih volilnih rezultatov tako oslabljena, da bi bilo videti nekoliko nenavadno, če bi se okoli nje trudil, kakor da gre za politično količino prvega reda. Deloma pa so tu igrali določeno vlogo tudi dogovori za sceno, v katerih je bil opredeljen tudi že bodoči angažma združene stranke: morda že kak mesec ali dva pred združitvenim kongresom, ko je SLS nenadoma, tako rekoč čez noč, nehala nasprotovati združitvi. Takrat nekako je na levici morala pasti odločitev, ne samo o sprejemljivosti združitve obeh krščanskih strank, ampak tudi o njunem mestu v prihodnjem političnem spektru. Toda udarec, ki je združeno stranko zadel na volitvah in ki jo je, kot smo rekli, naredil manj odporno, je imel še druge in morda nepredvidljive učinke. Zaradi nesreče, ki jo je zadela, so se v stranki prebudile sile, ki so doumele, da mora stranka zapustiti oportunistično politiko in dognati svoje avtentično mesto v političnem prostoru. To pa bi lahko naredila samo v opoziciji. Pojavile so se torej neke možnosti - ne sicer prav velike - da to pot ne bo mogoče realizirati frontovske politike - stare norme komunistične in postkomunistične realne politike. Nekakšen spor, ki je nastal, ali bolje, ki je bil prirejen med LDS in ZLSD, in smo ga omenili zgoraj, je bil v funkciji odstranjevanja teh možnosti.
stran: 007
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Iz arhiva revolucije
Povolilni položaj je bil torej takšen, da nekaj časa ni bilo povsem gotovo, kako se bo obrnila SLS in SKD - dejanskemu stanju bi bolj ustrezalo, če bi rekli kar SLS, saj potem, ko se je pojavila Nova Slovenija, ime združene stranke ni bila več povsem ustrezno. Nekaj časa smo še dopuščali možnost, da je v stranki prevladala struja, ki je zahtevala odhod v opozicijo. Toda potem ko se je stvar iztekla, kakor se je iztekla, smo nekoliko osramočeni morali priznati, da so bili naši dvomi sad nedoslednega razmisleka. Premalo smo se držali postavk nekega temeljnega védenja. Bolj bi bili morali vztrajati na dveh uvidih: vedeti bi bili morali, da bo postkomunistična levica z vsemi sredstvi skušala tudi sedaj uresničiti tradicionalno frontovsko paradigmo in vedeti bi morali, da ima združena levica na razpolago mogočna sredstva, da to doseže. To je bila ena stvar, na katero v svojih analizah ne bi bili smeli pozabiti. Druga pa je povezana z naravo SLS, s tem, za kar se SLS kot družbeni agregat že vseskozi izkazuje, da je.
Kakor je bralcem Zavezinih komentarjev znano, je stvar, najbolj zgoščeno povedano, v tem, da SLS ni stranka s politično bitjo. Nastala je sicer kot interesna skupina, ki ji ni manjkal politični vzgon. Toda razvoj je pokazal, da se stranka ni realizirala v političnem, ampak v parcialnem interesnem aspektu. Potem pa se je tu zgodilo še nekaj, kar jo je konstituiralo v bistveni protislovnosti: čeprav se je vdala parcialno interesni določenosti, si je privzela ime, ki je povzemalo neko veliko slovensko politično tradicijo; čeprav je bila v bistvu kmečka zveza, si je nadela eminentno politično ime: Slovenska ljudska stranka – ne da bi kdaj to tudi postala. Svoji političnosti se sicer v celoti ni odrekla, a te vseeno ni imela dovolj, da bi iz nje lahko razumela zgodovinski interes nacije in prevzela zanjo odgovornost. Političnosti je ostalo v njej samo toliko, da je mogla biti zraven - kot manjša zaveznica. Ponuditi je mogla le dobre usluge in obljubo, da bo gradila mostove, ne da bi prav dobro vedela, od kod in kam.
stran: 008
Kljub povedanemu pa ji je na državnozborskih volitvah 1996 uspelo prepričati slovenske volivce, da je stranka z integralnim političnim konceptom. A je že čez mesec ali dva demonstrirala svojo nepolitičnost, ko je za sto odstotkov povečani politični kapital naložila v banki, ki je skrbela za interese ne samo njenih nasprotnikov, ampak tudi nasprotnikov volivcev, ki so jo tako spektakularno dvignili.
To pa jo je postavilo ne samo politično, ampak tudi moralno v protislovno pozicijo. Stanje, kakršno je nastalo, ni moglo, da se ne bi dotaknilo tudi tega, kar je stranko nosilo: njen interes. Skraja je bil strankin interes zunaj nje – določen sloj eksploatiranih ljudi – in zato perspektiven, utemeljen, moralen in v nekem smislu, kljub vsemu, kar smo rekli, posredno celo političen. Potem pa je ta isti interes, prav zaradi strankine notranje protislovnosti, izgubil svoj intencionalni značaj, ki ga je, kot smo rekli, družbeno in moralno legitimiral in postal – nikoli sicer v celoti – interes strankine ožje in širše birokracije.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Iz arhiva revolucije
Sedaj si lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj bi bili morali vedeti, da bo SLS stopila v vladno koalicijo. To je bilo zato, ker bi bili morali vedeti, da je bilo mogoče interes, v kakršnega se je sedaj razvil, realizirati samo znotraj oblasti. Zunaj oblasti, se pravi, zunaj vlade, pa bi ta interes obvisel v zraku. V odsotnosti interesa pa bi razpadla tudi stranka sama. Obstajala je in obstaja seveda še druga možnost: da bi stranka poiskala samo sebe in postala nekaj drugega. A to je že druga zgodba. Bomo videli, kaj bo stranka zmogla reči o sebi na kongresu, ki ga obljublja v bližnji prihodnosti.
Stranka je torej videla svoje mesto v koaliciji deloma zato, ker je tako bilo že zdavnaj dogovorjeno, deloma pa zato, ker je tako terjal njen nihilistični interes. Pot v to smer je stranki kazal njen predsednik dr. France Zagožen. Iz njega je govoril človek, ki nima nobenih zadržkov: »Mi smo odprti za sodelovanje s komerkoli«. Toliko mu je bilo do sodelovanja – do tega, da bi bil zraven – da je bil pripravljen potrpeti domala vse. Sicer si glede LDS ni delal utvar: »LDS pa je tako ali tako v vseh vladah s partnerji ravnala enako«. Dovolj jasna mu je bila tudi strankina preteklost. Vedel je, da je bil vstop v koalicijo z Drnovškom leta 1997 »napaka« in da bi se »zgodba verjetno razvijala drugače«, če bi držali skupno fronto s pomladnim blokom. In vendar se je odločil, da kljub vsem lekcijam naredi enako »napako«. Kaj ga je gnalo? Ali so bili dogovori, ki so ga vezali, tako trdi? Ali pa je to bil že obup in miselnost, »naj gre kamor hoče«?
stran: 009
Natanko poznamo samo stvari, ki so stranko na tej poti spremljale. To so bili mediji, ki so njene korake natančno opazovali. Veliko so si dali opraviti s tem, da bi prikrili prave vzroke za njen volilni neuspeh; na poti v levo koalicijo pa so jo napol vzpodbujali in ji napol grozili, naj pohiti, »sicer bo svoj trenutni neuspeh spremenila v dokončni poraz«. Vmes, v primernih razdobjih, pa so prirejali javni tepež za Marjana Podobnika, da si novi koalicijski aspiranti ne bi kaj domišljali ali bili »nerazumno« zahtevni. Tako so jih vabili in že tudi postavljali okvire prihodnjega dogajanja.
Toda dr. Franceta Zagožna to ni motilo. Ko ga je sredi ohladitvenega intermezza z ZLSD Drnovšek spet povabil na pogovore, je bil »nad potekom pogajanj prijetno presenečen«; na mizi je pogajalsko delegacijo čakal kup papirjev, tako da so bili »začudeni nad tako skrbno in do potankosti pripravljenim gradivom«. In v petek, 10. novembra, so že lahko prihiteli na prvo sejo Državnega zbora z izjavo, da je »stranka pripravljena vstopiti brez pomembnejših pridržkov!« Podoba, ki jo tu izrisujemo, ne bi bila popolna, če ne bi še povedali, kaj je bilo tisto, kar je končno nagnilo SLS k vstopu v vlado. To so bili »nacionalni« interesi!
Ne bi bilo prav, da bi si zatiskali oči in ne hoteli vedeti, da je bila na volitvah slovenska pomlad poražena. Pravzaprav je bila poražena dvakrat. Znova se je najprej pokazalo, da pomladni blok ni vzdržal. Ena od tradicionalnih strank tega bloka ni razumela zgodovinske vloge politične zveze, ki ji je pripadala. Mogoče ni nikoli prav dobro razumela, zakaj je nekoč nastal Demos – zakaj se mu je pridružila tudi ona. Ni razumela njegove velike ideje. Ni vedela, da tu ne gre zgolj za kako politiko, ampak za mnogo več: da gre za rešitev naloge, ki je narodovi skupnosti naložena enkrat ali dvakrat v zgodovini: da odide iz sveta, v katerem človekovo dostojanstvo ni možno, v svet, v katerem je človekovo dostojanstvo možno in spoštovano. Ni se zavedala, da je to realna naloga v svetu realnih sil, od katerih ima vsaka svojo preteklost in svoje cilje, in zato ni in ne more biti karkoli. Ni vedela, da so nekatere zveze možne in dovoljene, druge pa prepovedane. Ta poraz, to moramo še povedati, gre na račun pomladne politične elite.
Drugi poraz pa je bil drugačne vrste. Nesporno dejstvo je, da sta pomladni stranki, ki sta ostali v bloku, SDS in Nova Slovenija, dobili manj glasov, kot pa jih premore prostor, ki jima pripada. Morali bi jih bili dobiti veliko več. Zakaj jih nista? Kaj se je zgodilo?
Če bomo hoteli najti odgovor na to vprašanje, bomo morali seči nazaj v predvolilni čas, predvsem v neposredni predvolilni čas. Že tam so postkomunisti dosegli neko strateško prednost, ki jih je potem držala v privilegiranem položaju. To prednost so dosegli tako, da so uveljavili pravila, po katerih so se odvijali predvolilni spopadi. Ta pravila pa so bila takšna – zelo na kratko in zelo zgoščeno povedano – da pomladniki niso mogli govoriti iz svoje zgodovinske situacije, postkomunistom pa ni bilo treba govoriti iz njihove zgodovinske situacije. To je bila nemajhna prednost.
Situaciji pomladnih in postkomunističnih sil pa sta si bili zelo različni in sta nudili zelo različne možnosti.
V kontekstu celote so pomladniki imeli velike prednosti: predstavljali so sile, ki so z načinom svojega obstajanja v času 50-letnega nasilja vzdrževale prostor, v katerih se je ob prelomu lahko spočela in organizirala demokratska ideja; sile, ki so kot neposredna žrtev nasilja bile zainteresirane za obnovo demokracije; sile, ki so zaradi kontinuitete s predrevolucionarnim časom nosile v sebi nepotvorjeno predstavo svobode; sile, ki so v času stiske in nasilja doumevale človeško pristnejša in politično pravičnejša družbena razmerja; sile, ki so se lahko sklicevale na zanesljivejše védenje o svetu, človeku in življenju, saj se niso nikoli vdale utopičnim iluzijam, ki so se končale v totalitarnem nasilju; sile, ki so gradile svoje politične predstave na temelju človekovih pravic; sile, ki so postavljale in branile človeka v njegovi antropološki normalnosti.
Situacija postkomunističnih sil pa je bila, nasprotno, zelo obremenjena. Postkomunisti so predstavljali sile zgodovinskega bankrota, ki so ne zaradi kake nuje, ampak zaradi intelektualne in moralne disopcije spočele in organizirale družbeni sistem, ki je temeljil na nasilju; sile, ki jim zaradi takšnega vstopa v zgodovino nikoli ne bo mogoče popolnoma zaupati; sile, ki so bile, v fizičnem evropskem prostoru, zmožne desetletja preprečevati slovenskemu narodu, da bi obstajal v evropski, duhovni in politični identiteti; sile, ki so s podružbljenjem lastnine povzročile komaj premagljive ovire pri obnovi naravnih ekonomskih odnosov; sile, ki so z materialnimi in družbenimi privilegiji postavile novi razred, ki na temelju pridobljenih pravic in družbene inercije vztraja naprej – kot tujek v transparentnem prostoru demokracije; sile, ki so se vzpostavile in uresničevale na posebnem interesu, v nasprotju z državo, ki jo nosi samo interes celote; sile, ki zaradi temne in neprečiščene preteklosti še niso dosegle duhovne prostosti, ki daje možnost in podlago rodovitnemu družbenemu dialogu; sile, ki bodo morale dati neizpodbitne dokaze spremenjene miselnosti, če hočejo biti ne samo legalne, ampak tudi legitimna prvina demokratične politeje.
stran: 010
S tem, da so postkomunisti uveljavljali svoj scenarij predvolilne debate, niso dosegli nič manj kot to, da je bila iz te debate izključena politika. Kar je ostalo in kar se je pred očmi bodočih volivcev reševalo, so bile knjigovodske in računovodske zadeve države, ki sicer niso nepomembne, a še zdaleč niso politika v pravem pomenu besede. Okvir, ki je bil tako postavljen, pomladnikom ni dovoljeval, da bi naredili to, kar je bilo v njihovem interesu, kot politikom tranzicije: niso mogli poklicati političnega človeka. To je bila ena stvar, druga pa je bila ta, da je nekaj, kar ni prvenstveno politično, zavzelo mesto političnosti. Ta zamenjava je že sama po sebi škodljiva, za nas, ki smo bili še včeraj v socialističnem imperiju, pa je spregovorila z ominozno govorico. Tudi v socializmu je namreč država reševala samo tehnična vprašanja, politika pa je bila pridržana Partiji, ki je bila nad državo, v nekem napol javnem in skrivnostnem prostoru.
V predvolilni razpravi se je tako govorilo o raznih strokovnih vprašanjih, o politiki pa se ni govorilo. In ker se ni govorilo o politiki, se tudi ni govorilo o tem, kar je sedanja slovenska zgodovina postavila na dnevni red kot najbolj urgentno stvar – ni se govorilo o tranziciji, o njenih gospodarskih in političnih, pa tudi duhovnih in kulturnih aspektih. Tranzicija je tako izgubila značaj vprašanja in ostala nereflektirana. S tem pa se je naredila usluga postkomunistom, ki so tako dobili možnost, da, v nekih skrivnostnih in nejavnih prostorih, tranzicijo še naprej pilotirajo v skladu s svojimi specifičnimi interesi.
Ko smo rekli, da sta pomladni stranki dovolili, da se je predvolilni diskurz uveljavil v obliki, v kakršni smo ga opisali, se nismo čisto pravilno izrazili. Uslužbenci postkomunističnih medijev so namreč tako obliko predpisali in pomladnikom ni kazalo drugega, kot da jo sprejmejo. Toda tudi dane okvire bi vsaj deloma lahko napolnili z drugo snovjo, ko bi se bili za to odločili. Očitno se niso. Očitno so presodili, da politična snov slovenskega človeka ni dovolj občutljiva in razvita, da bi v njenih okvirih mogli dobojevati boj za svoje koncepte. Bolj važno se jim je zdelo, da ostanejo z volivci v mejah trdnih in otipljivih reči. Ali si upamo reči, da jih ne razumemo? Ali pa si hkrati upamo reči, da so ravnali prav?
Dodatno opravičilo za to, da so pomladne stranke pristale na kapitulacijo politike – če se lahko nekoliko priostreno izrazimo – lahko vidimo tudi v prebegu SLS SKD. Ni veliko dvoma, da bi pomladne stranke, če bi njihova fronta ostala cela, lahko odprle široko politično debato in jo tudi vzdržale. In potem bi danes lahko rekli, da so se predvolilna soočenja dogajala na avtentičnem terenu politike. Da se to ni zgodilo, je ena od morda ne najmanj pomembnih posledic nenaravne politične erotike ene od nekdanjih pomladnih strank.
A vendar in kljub temu! Mislimo, da bi kljub vsem ozirom in pomislekom pomladni stranki morali vztrajati v območju političnega. Mislimo, da noben kompetentni politik ne bi hotel ugovarjati trditvi, da so bili glasovi, ki jih je dobila koalicija Slovenija, se pravi SDS in NSi, politični glasovi. To so bili glasovi, ki so jih tema dvema strankama dali volivci, ki so v njiju videli nosilki nekih temeljnih političnih konceptov, in ne tisti volivci, ki jih je osvojila njuna tehnicistična opremljenost in idejna aseptičnost. Če pa je to res, potem je res tudi to, da bi stranki dobili več ali celo veliko več, če bi domislili svoje politične koncepte in šli z njimi v odprto areno.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kontinuiteta
Povedano velja za obe stranki koalicije Slovenija, posebej in poudarjeno pa za Bajukovo Novo Slovenijo. Situacija te stranke je bila takšna, da je zahtevala odprto igro. Pri tem moramo pomisliti, kako je prišlo do njenega nastanka. Ta stranka je namreč morala nastati. Tu prvenstveno ni šlo za večinski volilni sistem in politične možnosti, ki jih je s seboj prinašal. Tu je šlo v resnici za ponovitev tistega, kar je Podobnikova SLS storila po volitvah leta 1996. Kakor je takrat SLS, enormno povečana z glasovi, za katere je poskrbel protest krščanskodemokratskih volivcev zaradi Peterletove politike, investirala svojo podvojeno moč v koalicijo s postkomunisti, tako je štiri leta pozneje, enormno povečana z združitvijo s krščanskimi demokrati, investirala celotni krščanski pol slovenske politike v ponovno koalicijo s postkomunisti. Do dejanske koalicijske pogodbe s postkomunisti to pot sicer še ni prišlo, toda sporazum, ki ga je predsednik združene stranke sklenil z njimi za spremembo ustave, je bil prvi korak in je pomenil izstop iz pomladne koalicije in ga ni bilo mogoče več preklicati. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo narejen drugi. Poleg tega pa ni nepomembno, da sta se oba politična aranžmaja, tako tisti leta 1997 kot tudi ta leta 2000, dogajala v območju neke moralne nedopustnosti. Tudi zaradi tega je Nova Slovenija morala nastati. Poglavitni razlog je bila pošastna perspektiva, ki se je odprla pred celotno slovensko katoliško politiko, v kateri so se nakazovale naslednje postaje: odpoved zgodovinski vlogi, izguba identitete, izginotje v povprečju novega liberalizma. Zato je Nova Slovenija morala nastati. Ko ne bi nastala, se politični in moralni protest mnogih katoličanov ne bi bil mogel organizirano izraziti; izrazil bi se na divji način, z bojkotom volitev, ki bi še dodatno povečal uspeh postkomunistov.
stran: 012
V kako protisloven in zagaten položaj je moštvo dr. Franceta Zagožna potisnilo celotno katoliško politiko, je demonstriral televizijski večer (Pop TV) dne 9. oktobra 2000. Nasproti so si stali Zagožen in Oman na eni strani ter Bajuk in Capuder na drugi. Večer je bil medel, nedorečen in neučinkovit. In zelo, zelo žalosten! Govoril je – tako rekoč vpil je – o tem, kje je po desetih letih obstoja pristala katoliška politika. Nasproti so si drug proti drugemu stali kristjani, a si nobena stran ni upala jasno povedati, zakaj je tako. Za jasnost bi bil seveda zainteresiran predvsem Bajuk. A smo zaman čakali, da bo spregovoril in povedal, zakaj je tam. Zmotno je mislil, da bi mu jasnost škodila in da se bo konfliktu mogel izogniti.
Vse stvari so torej delovale tako, da se je z volitvami 2000 uresničila zahteva, ki jo je nekoč postavila dr. Spomenka Hribar: Ustavite desnico! Čeprav je beseda desnica zavajajoča, se je vendar takrat kot danes vedelo, kaj pomeni: tiste politične sile, ki hočejo tranzicijo pripeljati do konca in tako doseči, da bi stvari, ki so v nekem umetno postavljenem svetu izgubile svojo težnost, to težnost spet dobile in se naselile tja, kjer je njihovo naravno mesto; sile, ki bi hotele, kot bi rekel arhitekt Boris Podrecca, pripeljati družbo v veliko normalnost. Toda problem je bil v tem, da bi sile, ki so bile tisti umetni svet nekoč postavile, v normalnem svetu izgubile vsak pomen in smisel. Zato je bilo treba postaviti zahtevo Ustavite desnico, kar je pomenilo Ustavite tranzicijo. In tranzicija se je ustavila natanko v tisti točki, v kateri formalno demokratske institucije še dovoljujejo politični obstoj tistih, zaradi katerih se je tranzicija nekoč morala začeti. To je bil velik dosežek, a je vseeno malce turobno, da so mu kakor nekoč v Kocbekovih časih tudi v današnjih Zagožnovih tako prijazno pomagali katoličani. Turobno in neumno! Ali bi morali reči še kaj drugega?
Tranzicija je torej danes na mestu, ki ga je presenetljivo dobro ilustrirala 7. oktobra neka časopisna notica, da so dan prej odprli razstavo Prelomni časi 1990 – na Kardeljevi ploščadi. Nekoliko drugače, a nič manj pomenljivo, je označil sedanji položaj Ivo Bizjak: »Ne potrebujemo Nove Slovenije, imamo to Slovenijo«.
Doseženo mesto na tranzicijski krivulji bo z lahkoto vzdrževal novi državni zbor. Njeno temeljno, lahko bi rekli tudi, politično strukturo tvorita postkomunistična levica LDS in ZLSD in izvorna demokratična desnica SDS in NSi v razmerju moči 2:1. Moč levice se še poveča, če ji prištejemo še dve stanovski stranki, ki jih paradigma evropskega političnega parlamenta pravzaprav ne predvideva: SMS in DeSUS. Važno pa je to, da sta obe stranki vladni: SMS se je obvezala, da bo dvigala roke za LDS v zameno za nekaj študentskih bonov, DeSUS, ki želi predstavljati državljane upokojenskega stanu, pa z LDS vežejo močne sorodniške vezi, a čisto zastonj najbrž tudi tu ne bo. Posebno mesto bo imela SLS SKD. Dr. Rajko Pirnat ji pripisuje važno vlogo »uravnoteženja političnega prostora«. Mi si mislimo, da je razmerje 6:1 zelo negotovo in labilno ravnotežje, a pustimo sedaj to. Bolj važno je to, da bo to »zavezniška« stranka. O tem, kako komunisti in postkomunisti razumejo vlogo »zaveznikov«, smo že govorili. Kakšno prihodnost pa napoveduje sedanjemu zavezništvu opomin, izražen preko medijev, pa nam bo mogoče še dano videti: »Izkušnja z ljudsko stranko Marjana Podobnika v prejšnji vladi je morala biti za Drnovška res travmatična.«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Stane Jarm – Križev pot v Kočevskem Rogu
Za pričujoči komentar – čeprav mu je mogoče očitati odsotnost domišljene zgradbe – vseeno upamo, da mu je uspelo najti in povedati to, kar Slovence sedanjega časa posebej določuje: da nismo prisebni. To pomeni, da o poglavitnih rečeh našega obstoja ne razmišljamo tako kakor tisti, ki je pri sebi. Ko za koga pravimo, da je pri sebi, hočemo reči, da si ne dela utvar ne glede sebe ne glede prostora in časa, v katerem se je znašel. Ko smo se za potrebe tega komentarja ozrli po aktualnem času, so se pred nami zvrstile stvari, od katerih nobena ni mogla, da ne bi spregovorila o slovenski neprisebnosti. Ali bomo, takšni, mogli obstati in obenem ohraniti osnovno dostojanstvo?
stran: 014
Govorili smo predvsem o politiki. Vprašanje pa je širše in zadeva celotno kulturo: vse stvari, ki določajo specifično človeški način obstajanja. Zato smo svoja opažanja intonirali z neko staro mislijo, ki govori o kulturi: o tem, da je največji zaveznik tistih, ki si prizadevajo za kulturo, čas. To je vzpodbudna in tolažljiva misel. Pomeni, da ni nikoli prepozno in da je treba biti potrpežljiv.
Mislimo, da je kultura prava beseda. Ko bi bila namreč v narodu kultura, se nekatere stvari ne bi mogle dogajati. Zadnje čase se veliko govori o »suženjskem delu«, ki so ga morali naši ljudje med zadnjo vojno opravljati v Avstriji in Nemčiji. Deset, dvajset, morda trideset časnikarjev je z ogorčenjem pisalo, kako počasni sta ti dve državi sedaj, ko je treba delavce plačati, ne da bi kateri od njih pomislil, da je po vojni tudi v domovini bilo na tisoče ljudi na »suženjskem delu« in da bi tudi njih nemara bilo treba plačati. Kako je mogoče eno videti in drugega ne videti? A ne gre za to; gre za to, da to, kar bi morala biti kultura, take reči lahko prenaša. V Ljubljani ta trenutek sodijo nekdanjemu domobrancu Vinku Levstiku »zaradi vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in vojne ujetnike«. Obtožba mu posebej očita, da je 1944 ustrelil partizanskega ujetnika »v nasprotju z Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki«. Človek enostavno obnemi. Kako more kultura to prenašati: kaj pa tisti, ki so pobili nekaj sto ujetih vaških stražarjev jeseni 1943, in tisti, ki so pobili 12000 ujetih domobrancev, kdo bo pa tem sodil »zaradi vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in vojne ujetnike«? Kako more kultura, ki je vendar organizem z neštetimi senzorji, a vendar ena reč, še obstajati ob taki hipokriziji? Kako, da je ni konec, saj je v njeni naravi, da vzdržuje osnovno pravičnost ali pa je ni? Kako more še kdorkoli kaj reči zoper karkoli, če ostane ob tem tiho? Kako se morejo ljudje še srečevati in pozdravljati, če vedo, da visi nad njimi taka kolosalna krivica? Ali ni to tako, kakor da bi se v Logu pod Mangartom prirejale veselice, medtem ko bi nad plešočo množico viselo nekaj milijonov kubičnih metrov blatne mase, ki utegne vsak čas zgrmeti nanje? Ali nihče ne pomisli, v kakšne ljudi bodo zrasli otroci, če se bodo rojevali v moralno tako iznakažen svet?
Kako more še kaj biti - res biti - če se kaj takega dopušča? Kdo bo hotel še kaj biti in ali je sploh še smiselno kaj biti, če je svet tak? Znašli smo se pri vprašanju identitete. Duhovna snov, ki omogoča ali ne omogoča, da človek je, kar je, je pri Slovencih že tako porozna in slabo obstojna. V začetku oktobra je pisatelj Florjan Lipuš v nekem intervjuju povedal, kako je s slovensko identiteto na Koroškem. »Vstopiš, na primer, v gostilno, pozdraviš slovensko, pa ti nihče ne odzdravi, ali pa vsi odgovarjajo v nemščini. Kaj je to? Govorimo o vasi, kjer živijo Slovenci, o našem kraju«. Ali: »Podeželje je tako rekoč izgubljeno, to vidimo v naši vasi – z mladimi nihče več ne govori slovensko«. Ali: »Veste, provokacija je lahko že, če komu želiš dober dan ali dobro jutro v slovenščini«. Ob tem se v strahu sprašujemo, kaj pa, če je duhovna matrica koroškega Slovenca že tudi duhovna matrica Slovenca sploh? Ali ni razlika med nami in njimi zgolj navidezna in zgolj v tem, da mi tu nismo bili in nismo tako izpostavljeni kot so oni?
Zvestoba je ena. Osnovni instinkt po samoobstojnosti, po pokritju s seboj, ni takšen, da bi tu bil in ga tam ne bi bilo; da bi zdaj bil in ga potem ne bi več bilo. Slovenci smo nagnjeni k dvojnemu zapuščanju samega sebe, k dvojnemu izseljevanju iz tega, kar smo: fizičnemu in duhovnemu – s samomori in z vsakršnim drugim prebegom. Ali niso vdaje italijanstvu in nemštvu na robovih slovenstva analogni pojav k fizičnemu samouničevanju v sredini? Kaj pa ideologija? Ali ni izstopanje iz naravnih identitetnih odnosov – iz naroda, iz jezika, iz zgodovine, iz vere – v umetne ali ideološke odnose tudi nekakšna oblika smrti: izročanje iluziji kot izročanje smrti?
Vsi ti razmisleki utemeljujejo našo zahtevo po vrnitvi k sebi. In če pomeni vrnitev k sebi vrnitev k resničnosti, ali ni razumno, če postavimo zahtevo, da kultura – ki je pravi prostor našega prebivanja – ne sme biti in nima pravice biti karkoli, ampak mora biti tudi ona resnična. Če namreč ni resnična, je kriva mnogih smrti. Koliko je ljudi – pomislimo samo na medije, na tako imenovano kulturo, na tako imenovano znanost – ki s tem, kar govorijo in pišejo, pripravljajo teren za slovenski samomor.
Nekoč se je v Sloveniji veliko molilo za pravo pamet. Sedaj se za pravo pamet ne moli več, ker prava pamet za večino ljudi ni več na dnevnem redu. Nedavno je v neki družbi neka gospa rekla, da je Janša hudoben človek. Ko so jo vprašali, kako to ve, je rekla, da to čuti. Družba je takoj videla, da ima pred sabo enega od mnogih ljudi, ki ima politiko v preponi, namesto v glavi. Dr. France Zagožen je pred volitvami in tudi po volitvah imel priložnost izreči veliko stavkov. Eden je bil tudi tale: »Janša je ekstremist«. Zagožen je tako poskrbel za neko semantično novost v slovenskem jeziku. Če se bo ta novost uveljavila, bo beseda ekstremist poslej pomenila človeka, ki izdeluje stavke, ki nekaj pomenijo in jih je mogoče preveriti. Nekateri zelo znani in zelo slavni ljudje potem ne bodo imeli nobenih možnosti, da bi postali ekstremisti. A gre za nekaj drugega. Janša je v nastopih pred volitvami pokazal, da je superioren politik. To je športna ugotovitev in sploh ni vezana na to, da je kdo član njegove stranke. To je tako, kakor da bi za koga rekli, da hitreje teče ali da več dvigne. To je lahko videl vsak pameten človek. Na volitvah se to ni zgodilo. Zato imamo še poseben vzrok, da se zbojimo.
stran: 015
A vrnimo se h kulturi. Vrniti se k kulturi pomeni vrniti se k človeku. Zelo veliko ljudi danes ne ve natanko, kaj bi s kulturo in človekom. Za tiste pa, ki so uvideli, da se bo najbrž treba ozreti za novo Slovenijo, ni drugega izhoda, kot da dobro premislijo obe besedi: kultura in človek. Mislimo, da se ne motimo, če pravimo, da bodo samo preko teh dveh besedi našli pot do nove Slovenije. Politično podjetje, ki se je odločilo, da trasira pot do nove Slovenije, je Bajukova Nova Slovenija. Če bodo vodilni ljudje v podjetju mogli povedati, sebi in nam, kaj je nova Slovenija, se bodo najpomembnejše stvari v deželi v naslednjih štirih letih dogajale na tej trasi.