Avtor: Marin Bajd

stran: 063

Več osmošolcev maturantov ljubljanske klasične gimnazije so 27. junija 1949, ob 50-letnici šole, aretirali in izključili. Isti datum ima tudi moje spričevalo o mali maturi na tem zavodu. Tudi mene in kakšnih dvajset sošolcev so izključili in nam prepovedali vpis v višjo gimnazijo. Še zmeraj mi je žal, da se nisem srečal z grščino!
V prvem razredu (¹⁹⁴⁶⁄₄₇) smo imeli komaj nekaj tednov latinščine in že so jo ukinili. Vrnili so jo šele v tretjem razredu (¹⁹⁴⁸⁄₄₉). Nižji razredi klasične gimnazije se tako niso nič razlikovali od drugih nižjih gimnazij. Povsod je bila obvezna ruščina, ki so jo po svoje poučevali različni »slavjanofili«, preporodovci, ujetniki in celo ruski emigranti.
Verouk ni bil obvezen predmet, vendar ga je obiskovala večina prvošolcev zaradi priprav na birmo. Naš katehet je bil prof. Karel Matkovič, nečak arhitekta Plečnika. Soglasje za obisk verouka sta morala podpisati oče in mati. Nekateri sošolci s podeželja so s tem potrdilom zamujali in si po ravnateljevi inšpekciji prislužili ukor. Te so imeli na sumu, da so namenjeni za »gospode«.
Po ruskem sistemu je imela nižja gimnazija le tri razrede, višja pa pet. Po tretjem razredu, poleti 1949 sem opravil »malo maturo« iz slovenščine, zgodovine z zemljepisom, fizike in matematike. V štirih vzporednih tretjih razredih je bilo 153 dijakinj in dijakov, 124 jih je opravilo malo maturo, tistim, ki pa so odšli na »tehnikume«, ta izpit ni bil potreben.
Na konferenci 4. maja 1949 so profesorji obljubili, da bodo »propagirali učiteljišče, metalurgijo, rudarstvo in še posebej vojaške šole«. Menda se je dobro obnesla propaganda s filmom »Vaška učiteljica«. Pazili bodo na idejnost pouka pri vsaki učni uri, pogovorili se bodo s starši dijakov tretjih razredov zaradi usmeritve v poklice.
Spomladi 1949 je bila izdana pomembna okrožnica: za vse zadeve, ki se tičejo izobraževanja učencev in delovanja profesorjev, so pristojni izključno rajonski komiteji za šolstvo in izobraževanje. Neposredno nadlegovanje prosvetnega ministrstva je prepovedano. Rajonski komiteji vedo o posamezniku vse: sveže podatke črpajo v kvartih, kjer delijo živilske nakaznice, unrine pakete, kuhajo mala in velika zla in preseljujejo (1948) neljube ljudi v slabša stanovanja in v druge predele mesta. Naš kvart je bil sredi Zelene jame.
Naša družina je bila verna, po vojni pa zelo pobožna, saj smo v prošnje in obrede vključili tudi očeta, ki je bil od 16. maja 1945 v zaporu. Zadnje mesece pred koncem vojne je oče vodil Mladinski urad Pokrajinske uprave. Izdali so tri številke »Našega lista« za osnovnošolce in štiri zvezke »Slovenske mladine« za srednješolce. Dijakom so 10. marca predvajali v kinu Matica še film o bakteriologu Robertu Kochu. Oče je bil v preiskovalnem zaporu na ljubljanskem sodišču do amnestije v začetku avgusta. Zanimivo obdobje od 23. maja do 29. junija v celici številka 100 je bilo kot tridesetdnevne duhovne vaje. Z njim je bil v celici šolski kolega filozof dr. Emil Hrovat in njun profesor in mentor z univerzitetnega študija, profesor filozofije in akademik France Veber. Iz predvojnih časov so doma še Vebrove knjige s pomenljivimi posvetili »svojemu učencu in sodelavcu«, mojemu očetu. Še ožji in družinski so bili stiki dr. Hrovata z velikim slovenskim filozofom. V celici so »prebivali« še katehet Valentin Tomc, predsednik Dobrodelnosti in član upravnih odborov tiskarn v cerkveni lasti, ki so jih brž podržavili, profesor Italijan, ki je znal na pamet vsega Danteja in metliški prošt Alfonz Klemenčič, ki je imel izkušnje s tem sodstvom že iz Kočevja. Obsojenemu na smrt je krogla prebila lice in ustno votlino. Jetništvo so si najbrž na njegov predlog lajšali s predavanji, zvečer jim je bila podeljena odveza. Profesor France Veber se je na svoja predavanja tako temeljito pripravljal (brez listka papirja in svinčnika), da je vidno oslabel. Sojetniki so ga podprli z dodatkom iz svojih pičlih porcij.

stran: 064

O čem je Veber v zaporu predaval? Mogoče o »numenalni nezavršljivosti v življenju vsajenega človeškega jaza«? Po tem zaporu je oče še nekaj časa učil v Bohinju, bil spet zaprt in se nazadnje zaposlil v gospodarstvu. Profesor Veber, takrat šele 55 let star, je postal uradnik pri Športni zvezi Slovenije v Cekinovem gradu. Srečevali smo ga v Tivoliju. Dr. Emil Hrovat je ostal poklicu zvest in vzdržal do konca na gimnaziji v Stični. Tudi surov dogodek iz njihovega jetništva je ohranjen v spominu.
Za izključitev iz klasične gimnazije ni bil kriv le »verouk«, ampak predvsem rajonski sovražniki naših staršev. Podobne so bile zgodbe drugih izključenih sošolcev. Izključili so nas kakšnih dvajset in iz štirih vzporednic sestavili dva velika četrta razreda. Iz mojega razreda so bili izključeni še: Boris Skubic, Boštjan Muraus, Andrej Vehovec, France Trontelj in Jože Rotar. Avtor tega zapisa je bil v razredu edini odličnjak. Po spominu naj naštejem še nekaj »izgnancev« iz drugih razredov: Janez Musar, Jurij Sušnik, Janez Žan, Filip Rupnik in odličnjak Janez Orešnik iz 3. č, ter dekleta Alja Lajovic, Lenka Velikonja, Maja Lipovšek in Zlata Kučič iz 3. a. Manj pretresov je bilo v 3. c; razredničarka je govorila s starši in najboljši dijak je zaradi latinščine sam odšel na »realko«.
Onemeli smo na prvi šolski dan 9. 9. 1949 pred oglasno desko v avli. Bili smo otroci, malo prezgodaj so nas zaznamovali. Sošolci so šli mimo nas v višjo gimnazijo, na hodnikih ni bilo profesorjev, umaknil se je tudi ravnatelj Melihar. V njegovi pisarni je opravila z nami še zadnje formalnosti, vračilo spričeval in vpisnic, profesorica Debenjakova. S sošolcem Francetom sva čez teden dni pristala na I. gimnaziji v Vegovi ulici.
Že čez tri mesece so ugotovili, da je najslabši dijak klasične gimnazije s 6 cveki iz 4. a in da je najbolj malomaren in lahkomiseln dijak (qui dicitur Didymus) v 4. b. Na koncu leta se je precej dijakov samih umaknilo zaradi grščine in latinščine na druge šole.
Čez leta je mladinski funkcionar Jože pojasnil sošolcem naše izključitve kot nujne informbirojevske čistke. V nižji gimnaziji je Jože živel v Križankah pri stricu duhovniku. Vsi izključeni dijaki smo doštudirali: smo inženirji, doktorji znanosti, dva sta duhovnika frančiškana in eden član SAZU. Z Jožetom Dergancem sva se srečevala skoraj vsako jutro, saj sem imel predavanja iz fizike blizu njegovega študentovskega stanovanja. Nazadnje sva se videla in si pokimala v Stolnici po prvi jutranji nedeljski maši. Potem je odšel v bolnico.