Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 095

Komunizma ni več, da se razumemo, to smo si menda vsi na jasnem. Seveda se najdejo sem ter tja budala, nesposobneži, paranoiki, ki v vsaki potezi LDS, Združene liste socialnih demokratov, Demokratične stranke upokojencev, Stranke mladih Slovenije, Slovenske nacionalne stranke, obeh poslancev manjšin, vseh dosedanjih in bodočih Drnovškovih vladah, da o samem presvitlem predsedniku države Milanu Kučanu ne govorim, skratka, povsod vidijo komunizem, kontinuiteto, bivši režim (mogoče celo »tekovine« revolucije) in kar je še takih reči, s katerimi smo enkrat za vselej opravili. Zdaj imamo demokracijo, večstrankarski sistem, parlament, spoštujemo človekove pravice, vsi smo enaki pred zakonom in tudi nasploh, ni več državljanov drugega in tretjega in kaj vemkaterega razreda. Zdaj je pa res lepo v naši domovini. Lepo za vse. Za vse enako lepo.
Pa se najde človek, ki nam je pred časom pripovedoval pretresljivo zgodbo iz časov revolucije. Ko smo ga poiskali, da bi zgodbo zapisali in objavili, je dejal češ, ne, sedaj ne bi bilo dobro, počakajmo rajši na izide jesenskih volitev. Če mislite, da gre to za kakšne volitve pred davnimi leti, se motite. Gre natanko za te, za letošnje volitve. Gre za strah malega človeka. In strah malega človeka je indikator za demokracijo (za monokracijo?), za človekove pravice, za enakost pred zakonom in tudi sicer. No, pravzaprav je indikator za to, da vsega tega ni.
Kako pride človek do takšnega prepričanja, do obnovitve občutka strahu, ki ga je prežemal vseh »teh naših petdeset let«? Pravzaprav je popolnoma dovolj, da gleda televizijo, posluša radio, bere časopise. Vzemimo za primer oni dan, ko se je na televiziji pojavil Hafner, ki pa tokrat s svojim kazalcem ni žugal Miloševiću, ampak novopečenemu predsedniku državnega zbora, Borutu Pahorju. Le-ta pa mu je pred številnim občinstvom pred televizorji ves pocukran lezel tja, kjer izgubi hrbet svoje spodobno in pošteno ime. (To ni zraslo na mojem zelniku, ampak sliši se prav fino. Žal pa se ta trenutek ne morem spomniti, kod sem to prebrala. Naj mi avtor oprosti.) Povrh vsega pa je Pahor tikal Hafnerja, starega prijatelja in tovariša. Bilo je tako lepo in tako sladko kot v »dobrih starih časih«, ko sta se nam še cedila med in mleko, ko smo vsi imeli vse, ko … Ja, ob gledanju takih oddaj se človeku kar milo stori. In človek bi zapel z goriškim slavčkom, pravzaprav v njegovem stilu: »Srce pa vleče me nazaj, nazaj v … raj!«