Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 093

V šoli so nas učili, da se je ljudstvo v Beogradu po podpisu priključitve k trojnemu paktu spontano zbralo na ulicah in vpilo: Bolje rat, nego pakt! Kasneje smo zvedeli, da je te demonstracije organizirala angleška protiobveščevalna služba.
»Organizirajte mi spontane demonstracije! Nek se čuju uzvici: Dole kralj! Dole vlada! Dole Cvetković – Maček!«
Vladimir Dedijer: Novi prilozi …
Po drugi svetovni vojni, po NOB, po revoluciji, kakor pač hočete, je izhajal opozicijski časnik Demokracija. Vendar so delavci spontano ustavili stroje, drugače povedano, štrajkali, češ da ne bodo tiskali takšnih stvari. In povojni opozicijski časnik je šel v franže. Tito je dejal tujim novinarjem, da ima pač v Jugoslaviji glavno besedo ljudstvo, se pravi delavski razred in da tu on nič ne more.
Prav tam.


stran: 094

Tej ženski se je zmešalo, porečete. Kar naprej premleva te stare zgodbe, ki so že zdavnaj obležale na smetišču zgodovine. Ko bi le res. Ampak vedno znova planejo kot ptič Feniks iz pogorišča na dan, vse nove, vse prerojene.
Ko sem poučevala na osnovni šoli, so me določili za mentorja mladinske organizacije. Ker sem se krčevito branila češ, da nimam smisla za družbeno politično delo, se je javila profesorica zgodovine, da bo ona prevzela družbeno politični del, organizirala konference in podobno, če sama prevzamem šport, kulturo in učno ter splošno problematiko mladih. Na to sem nekako pristala, saj nisem imela dosti izbire. Sicer sem se pa s temi rečmi ukvarjala že v gimnaziji, razen tega pa je bilo to konkretno delo in po svoje zanimivo in koristno.
Prišel je čas, ko je bilo treba organizirati konferenco, na kateri staro vodstvo poroča o svojem delu, potem pa se staro vodstvo razreši in izvoli novo. Sedla sem torej z učenci, ki so bili zadolženi za šport, kulturo in učno problematiko ter splošno problematiko mladih (problem vozačev, problematika dela na kmetijah) in smo napisali poročila. Kot sem že rekla, so bile to konkretne reči in ni bilo težko. Nanizali smo dogodke, uspehe in neuspehe, ideje in zamisli ter njihovo realizacijo. Vsemu skupaj smo dali neko obliko, pa je bilo.
Somentorica pa je organizirala konferenco. Garala je kot konj. Potem smo imeli generalko. Zbrala je vse bivše in vse bodoče mladinske funkcionarje in še nekatere učence in jih razporedila po različnih koncih dvorane. Bivši predsednik je začel to generalko in predlagal, da se najprej izvoli delovno predsedstvo. Učenci na raznih koncih dvorane so vstajali in predlagali imena. Lahko si predstavljate, kako je stvar potekala naprej. Seveda je generalka izgledala smešno, ker so bili ostali sedeži prazni. Ko pa je šlo zares, ko je bila dvorana polna, vsi sedeži zasedeni, ko so predlogi padali z različnih koncev dvorane, je zadeva izgledala spontano. Profesorica – mentorica – organizatorka je stala ob strani, roke je imela v dirigentski pozi in jih rahlo premikala kot dirigent, obraz ji je sijal kot kakemu svetniku na ikonostasu. (Mene pa je stiskalo v želodcu.) Konferenca je uspešno potekala, vse se je odvijalo po napisanem scenariju. Zapisnik je bil že napisan, treba je bilo vnesti le nekaj kozmetičnih popravkov in dodatkov (število udeležencev, število glasov, ki jih je dobil posamezen kandidat, itd.). Spontanost, da je veselje.


Pozneje sem opazovala z enakim občutkom v želodcu celo vrsto takih spontanosti. Seje delavskih svetov, sindikalne zbore, zbore delavcev, ipd. Človek bi lahko napisal debelo knjigo o spontanosti.


Potem smo dobili novo državo in »nov sistem«, ker je stari sistem bankrotiral. Ampak prej omenjena spontanost je ostala. In njeni organizatorji, seveda, tudi. Kakor se je prej zavijala v obleko samoupravljanja, tako si zdaj nadeva videz civilne družbe. Da ne bi kdo napak razumel, civilna družba se pri nas prebuja, vendar nima dosti možnosti. Čisto drugače pa je s »civilnimi pobudami«, ki jih organizirajo in dirigirajo tisti, ki so prej organizirali različne že omenjene spontane zadeve. Spet bi bilo teh novih spontanosti za celo knjigo.

stran: 095

Samo spomnimo se spontane akcije, vredni smo dobrega predsednika. »Prisilili« so ubogega Kučana, da je še enkrat kandidiral za predsednika države, namesto da bi bil lepo doma in v miru čohljal mačke.

Spontana zadeva je bila tudi Stranka mladih Slovenije. Mladi so spontano ugotovili, da nobena stranka ne misli nanje, ne deluje v njihovo korist. Pa so spontano ustanovili svojo stranko in jo pripeljali v parlament. Prav tako spontano so seveda podprli Drnovška.




Po koncu volitev se je Kučan pogovarjal z vsemi strankarskimi prvaki. Izjavil je, da se bo na podlagi teh pogovorov spontano odločil, koga bo predlagal za mandatarja nove vlade. Mi smo si pa grizli nohte in ugibali: Le kako se bo odločil predsednik.

Zdaj je začela neka civilna skupina zbirati podpise za referendum v zvezi s spremembo zakona o vladi. Ne, ne. To pa ni spontano. Nekdo stoji za tem. Le kdo. Najbrž Janša. Ali kak podoben nasprotnik demokracije. Organizatorji spontanih akcij seveda nikakor ne morejo verjeti, da je kaj zares spontano. Kajti oni imajo vendar prste pri vsaki spontani zadevi. Torej to ne more biti spontano. Torej mora biti nekdo zadaj, to bo pač treba ugotoviti.



Od same silne spontanosti me zares boli želodec, še toliko bolj, če pomislim, koliko in kakšne vrste spontanosti nas čakajo čez dve leti, ko bomo volili Kučana, pardon, ko ne bomo več mogli voliti Kučana.