Avtor: Anton Drobnič

stran: 057

Dne 26. julija 1942 so partizani vdrli v župnišče v Zaplani nad Vrhniko, izropali hišo in s seboj nasilno odpeljali 31-letnega župnika Jožeta Geohelija, doma iz Notranjih Goric na Ljubljanskem barju. Še istega dne so ga pri svojem taborišču v Vranjih pečinah po večurnem strašnem mučenju - med drugim so mu odsekali obe zapestji in stopali, s puškinimi kopiti razbili glavo in ga ustrelili v tilnik - vrgli v 50 m globoko brezno in nanj nametali skale. Pri tem so sodelovali domači partizani in terenci.
O tem zločinu je bil meseca maja letos objavljen kratek prispevek v vrhniškem lokalnem glasilu »Naš časopis«. Dne 4. septembra je isti časopis objavil pismo OO ZB NOV Vrhnika pod naslovom »Druga resnica o župniku Geoheliju«. Pismo je napisano tako, kot da nismo v letu 2000, ampak še vedno v letu 1942: popolnoma v ključu nekdanjih političnih komisarjev in komunističnih propagandistov. V njem je vrsta enostranskih partijskih opredelitev in že zdavnaj preživelih političnih stališč. Seveda ni niti sledu o tem, da so prav v tistem času partizani in komunistična Varnostno obveščevalna služba pod krinko boja proti okupatorju v tako imenovani Ljubljanski pokrajini izvajali najstrašnejše nasilje nad domačimi civilnimi prebivalci.
Na tem mestu ne bomo govorili o vseh spornih stališčih, iz katerih izhaja navedeno borčevsko pismo, zlasti ker polovica pisma nima nobene zveze z župnikom Geohelijem, ampak se bomo ustavili ob eni sami njihovi trditvi. V dokaz »druge resnice« so borci v pismu zapisali, da so Geohelija dne 26.julija »partizani ponovno aretirali in ga zaradi neizpodbitnih dokazov kot organizatorja vojaškega sodelovanja z okupatorjem obsodili na smrt«.
Zelo znana, tipična opredelitev »krivde« za žrtve partizanskega nasilja. Vendar se tudi pri tej formulaciji ne bomo ustavili pri vseh njenih delih in ne bomo vprašali, po katerem zakonu so vodili sodni postopek in po katerem kazenskem zakonu so sodili, kateri in kakšni so »neizpodbitni dokazi«, kje so shranjeni in jih je mogoče preizkusiti, kakšno opredelitev »vojaškega sodelovanja z okupatorjem« so uporabili in kje je zapisnik o sojenju, kdo so bili tožilci, sodniki in branilci obsojenca in kje je sodba z razlogi za obsodbo. Tudi ne bomo vprašali, kdo in kdaj je župnika Geohelija obsodil na grozovito mučenje, ki so ga izvršili partizani, če so ga oni obsodili samo na smrt.
Postavili bomo eno samo vprašanje: Katera suverena država je partizanom dala in priznala sodno oblast, katero državno vrhovništvo je partizanom dalo pristojnost, da sodijo domačim prebivalcem in jih lahko obsodijo na smrt, tudi na grozovito smrt s strašnim mučenjem?

stran: 058

Odgovor je zelo jasen: partizani nikoli in še zlasti ne leta 1942 od nobene suverene državne oblasti niso dobili nobene sodne oblasti nad domačimi prebivalci. Osvobodilna fronta in njeni partizani niso bili država in niso imeli nobenih državnih pristojnosti. Edina mednarodno priznana suverena država na ozemlju tedanje Slovenije je bila Kraljevina Jugoslavija. OF in partizani niso bili njeni državni organi. Nasprotno, izrecno so nasprotovali tej državi in prvi streli iz njihovih uporniških pušk niso bili usmerjeni v okupatorske vojake, ampak v slovenske orožnike. Ta napad na zadnje ostanke domače jugoslovanske oblasti dne 21. julija 1941 so potem do konca njihove dobe celo praznovali kot dan vstaje. Partizani torej ne samo, da niso imeli nobenih pooblastil in pristojnosti na tem prostoru obstoječe in priznane suverene jugoslovanske države, ampak so bili sovražniki te države in so proti njej nastopili tudi z orožjem.
OF in partizani torej niso bili država in niso imeli nobenih državnih pristojnosti, zlasti tudi ne sodne oblasti. Zato niso imeli prav nobene zakonite pravice, da bi aretirali kateregakoli jugoslovanskega državljana in domačega prebivalca ali mu celo sodili. To pristojnost so imela samo po veljavnih zakonih postavljena državna sodišča, če teh ni bilo ali niso mogla delovati, pa je bilo treba s sojenjem počakati do časa, ko so sodišče lahko delovala. Nihče si ni smel sam vzeti pravice do sojenja.
Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva. To nasilno privzeto pravico so izvrševali v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega sodstva, ki so jih priznavali in jih priznavajo civilizirani narodi in mednarodna skupnost, na najbolj grozovit in nečloveški način, kot zgovorno kaže tudi partizansko »sojenje« župniku Geoheliju.
Kdor si sam vzame pravico, da odloča o življenju in smrti drugega, je razbojnik in morilec. Pravni učinek partizanskega sojenja župniku Geoheliju zato ni zakonita sodba, ampak razbojništvo in zločin, ukaz za umor. Izvršitev partizanske smrtne obsodbe ni justifikacija, kot govoričijo partizanski pisci in govorniki, ni izvršitev zakonite sodbe, ampak je zločin umora, »sodniki« in izvršitelji obsodbe pa so nagnusni morilci. Tako se pravno imenujejo borčevski dokazi za »drugo resnico o župniku Geoheliju« in drugih žrtvah komunističnega nasilja. Ne aretacija, sodba in izvršitev kazni, ampak rop in premišljen umor na grozovit način!
Komunisti so po vsem svetu in seveda tudi v Sloveniji zelo uspešno uporabljali laž na vseh področjih. Najučinkovitejša laž je bila uporaba najlepših besed za najbolj nagnusna početja. Najhujši totalitarni sistem so imenovali ljudska demokracija, uvedbo totalitarnega sistema so imenovali osvoboditev, vsedržavne obrede poklonitve partijskim diktatorjem so imenovali volitve, najbolj odurno partijsko oligarhijo so imenovali ljudska oblast itd. Laži so bile tako predrzne, da so takšnih zlorab nevajene ljudi popolnoma šokirale. Niso mogli verjeti, da je laž lahko tako velika, tako splošna in vse obsegajoča. Zato se ji niso mogli upreti, podali so se ji in jo začeli upoštevati, celo spoštovati.
To tehniko predrznega lažnega poimenovanja je partija še s posebnim pridom uporabljala tudi za skrivanje svojih številnih zločinov. Na državno pravo, kazenske postopke in sodišča se navadni ljudje še manj spoznajo, kot na druge zadeve. Zato je bila laž na tem področju še posebno učinkovita. Čim hujši je bil partizanski zločin, tem bolj vneto in predrzno so ga prikazovali kot dejanje kazenskega sodstva. Ko so ljudje slišali, da je bil nekdo obsojen, so nehali govoriti o umoru in zločinu. Niso se vprašali o sodni pristojnosti, o zakonitosti postopka in kazni. Laž je tako postala resnica, danes, ko je to nekoliko težje, pa jo nekateri skušajo uveljaviti vsaj kot »drugo«, vendar še vedno edino resnico.
Danes že tako imenovani NOB najbolj zvesti in privrženi zgodovinarji javno priznavajo, da so partizani v Sloveniji med drugo svetovno vojno poleg osvobodilnega boja vodili tudi boj za nasilno spremembo družbenega sistema in prevzem oblasti, pri čemer ni manjkalo umorov civilnega prebivalstva in drugih zločinov. Samo organizacije partizanskih borcev tega še ne vedo in ne priznavajo. Najbolj gnusne zločine nad domačimi ljudmi še vedno prikazujejo kot boj proti okupatorju, komunistično revolucionarno nasilje opravičujejo in skrivajo pod partizanske sodbe in kazni za izdajo.
Dokler se bodo partizanski borci sami enačili s komunističnimi voditelji in s svojim bojem opravičevali njihove zločine, naj ne pričakujejo, da bodo to dvoje razlikovali drugi ljudje. Če boja proti okupatorju sami borci ne znajo ali nočejo razlikovati od revolucionarnih zločinov, naj ne zahtevajo, da ta težko ločljiva pojava razlikujejo drugi. Lahkotnost lažnega poimenovanje ne bo več pomagala!