Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 058

Kaj je hujš‘ k‘t ena grozna smrtna ura?
Jasn‘ kuk‘r biks, matura!


stran: 059

Ne bo šlo brez uvoda. Naj mi bo oproščeno, ker bom nekatere detajle, ki sem jih že nekoč zapisala, ponovila, ker bi bila moja štorija sicer brez repa in glave. Torej, imela sem srečo, da sem za las še ujela osemletno gimnazijo. Seveda smo se v gimnazijo lahko vpisali samo tisti, ki smo imeli dovolj dober (zelo dober) učni uspeh, ostali pa so hodili v peti in šesti razred in tako naprej. Nekakšna zunanja diferenciacija bi se moderno reklo danes, ko so nekaj podobnega znova vpeljali, ker so ugotovili, da morda res nimamo vsi enakega števila kolesc v glavi. Ampak, bognedaj, osemletne gimnazije pa ne bomo znova vpeljali, to je preživeto in … kaj vem kaj. Sicer imam pa občutek, da so tudi šolniki vrgli puško v koruzo, kajti ob uvedbi zunanje diferenciacije v šole se je kar sama ponujala ideja o osemletni gimnaziji, pa ni nihče od njih naredil kakšnega posebnega cirkusa, rajši so se borili in se še borijo (štrajkajo) za večje plače. Saj jih najbrž zaslužijo, vendar je to poklic, ki ga moraš opravljati z dušo in srcem, ta poklic moraš imeti rad in tudi otroke moraš imeti rad, zelo rad, sicer je bolje, da greš prodajat krompir.
Naj torej ponovim, da me zaradi izvirnega greha (beri: oče domobranec) niso sprejeli na klasično gimnazijo in tako sem pristala v moščanski gimnaziji. To je bila svoje čase nekakšna kazenska gimnazija za profesorje, ki se jim ni kaj dosti ljubilo, pa za pijančke in podobne odštekance. Ko sem sama začela hoditi na to šolo, pa so bili tja premeščeni profesorji, ki nekako niso ustrezali liku profesorja, kot si ga je zamišljala »nova ljudska oblast«. Tako smo imeli dve garnituri profesorjev, eno »belo« in eno »informbirojevsko«. »Beli« se nekako niso vtikali v politiko (ali pa jih sploh ni zanimala), »informbirojevci« pa so skrbeli, da se je čimveč dijakov vpisalo v KP in da smo na proslavah slišali čimveč o Rozi Luxemburg, Klari Zetkin, Leninu, naših vrlih voditeljih ter o socializmu in komunizmu in seveda o izkoriščanju delovnega človeka v preteklih časih. Vsaka garnitura je poučevala v svojem turnusu in niso kaj dosti komunicirali eni z drugimi.
Toliko za uvod. Zdaj pa naj se lotim zadnjega razreda gimnazije, ki se zdaj imenuje maturitetni razred. Vse leto je namreč v znamenju mature in tudi takrat je bilo tako. Ja, pa še nekaj moram povedati. Na šoli smo imeli mešani pevski zbor in sodelovanje v njem je bilo popolnoma prostovoljno. Naš razred je bil majhen, bilo nas je komaj več kot dvajset in veliko nas je sodelovalo v pevskem zboru. In prav ta pevski zbor je značilno zaznamoval naše zadnje leto na gimnaziji. Vseh v zboru nas je bilo nekje okrog štirideset, ampak je vedno kdo manjkal, tako da nas je bilo nekajintrideset. Imeli smo čudovitega zborovodjo, ki je razumel dušo mladega človeka. Nikoli ni rekel, da se bomo zdaj lotili te-in-te pesmi, ampak nam je prinesel note in besedila različnih pesmi, nam zaigral njihove melodije in nas vprašal, kaj mislimo. Ampak kar vse od kraja so nam bile napisane na kožo. In peli smo in trenirali, da bi pesem čimprej znali. Na vseh koncertih in proslavah so nam ploskali toliko časa, da smo kakšno pesem ponovili ali pa še kakšno zapeli. Naš repertoar pa je imel eno veliko napako, imeli smo v njem premalo partizanskih pesmi ali pa tudi te niso bile tanajbolj taprave. Peli smo, na primer, Jutri gremo v napad, pesem, pri kateri je že besedilo samo po sebi neizmerno lepo, melodija pa tudi, priredba, ki smo jo peli mi, pa je bila nekaj posebnega. Posamezni glasovi so vstopali eden za drugim: Jutri gremo v na … Jutri gremo v na … Jutri gremo v na … dokler nismo vsi zapeli: Jutri gremo v napad, potem se je šele začela pesem. Še danes me spreleti, če se samo spomnim, kako je zvenela iz naših grl in kako občuteno smo jo prepevali. Skratka, na pevske vaje smo hodili s takim veseljem, da se tega ne da popisati.
V zadnjem razredu (osmem, ki pa se je že imenoval četrti, ker so vmes vpeljali osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo) pa se je kaj-vem-kdo spomnil, da ta zbor ni ustrezen, predvsem pa ni ustrezen njegov zborovodja. Tako so le-tega poslali nekam iz Ljubljane in poiskali drugega. Ta z zborom ni bil zadovoljen, ker je hotel imeti velik zbor. Velikega moškega zbora se ne bi dalo spraviti skupaj, ker je bilo na šoli manj kot sto fantov, pa še ti niso vsi dokončno opravili z mutacijo. Deklet pa je bilo nekaj več kot sto, torej naj ne bi bilo problema z osemdesetčlanskim dekliškim zborom. Seveda pa je to pomenilo, da morale skoraj vse dijakinje sodelovati v zboru, razen seveda tistih, ki nimajo čisto nič posluha ali pa se vozijo iz nekakšnih Ritempik na Poljanah. In tako se je začelo. Precej leta je že minilo, preden so ta zbor končno zbobnali skupaj. Potem se je pa začelo. Prva (in edina) pesem, ki smo se je učili, je bila Rukovet Stevana Mokranjca. Vse skupaj ni šlo nikamor, saj večina deklet ni imela niti malo veselja za to opravilo, pa še pesem je bila živ dolgčas sama po sebi, pa tudi zato, ker smo ves čas trenirali začetek. Po posameznih glasovih je še nekako šlo, skupaj je bila pa čista kolobocija. Poleg tega pa je zborovodja porabil neizmerno veliko časa, da nam je razlagal in kazal, kako je jazz butasta muzika in kako se njegovi izvajalci trapasto obnašajo, tako da je telovadil po katedru. Pa še to: vedno smo morali biti vsi (kar pomeni vse) prisotni na vajah, čeprav je ves čas treniral en sam glas, drugi smo se pa dolgočasili, ker ni šlo nikamor. Sprva nas je vestno klical po imenih in ugotavljal prisotnost, potem je pa s tem nehal. In tako so najbolj pogumne začele špricati vaje. Brez posledic. Pa sva se še medve s sestro ojunačili in špricali. V kinu je namreč igral en zelo hecen film. Ko sem prišla naslednji dan v šolo, sem seveda kot navadno zamudila kakšnih deset minut. Ko sem odprla vrata razreda, sem zaslišala svoje ime. Ja, prosim, kaj pa je, sem vprašala. Profesorica, slučajno smo imeli prvo uro razredničarko, mi je pomolila listek – ukor. Ko sem vprašala za pojasnilo, mi je rekla, da sem prejšnji dan špricala pevske vaje. Trdila sem, da ni res in intenzivno premišljevala, kakšen izgovor naj navedem, da bo dober tudi za mojo sestro, ker sem jo pravzaprav sama zvlekla v to godljo. Pa sem rekla, da smo jedli za kosilo neko meso, ki je bilo najbrž pokvarjeno, ker nam je bilo vsem slabo, razen noni, ki ni jedla mesa, ampak samo omako. Tako nam je lahko kuhala čajčke in nas negovala. Razredničarka je zahtevala potrdilo od zdravnika, pa sem pojasnila, da nismo šli k zdravniku, ker nam je bilo zvečer že bolje. Potem je nekako pristala na materino opravičilo. Med odmorom sem zdrvela dve nadstropji niže, da sem povedala sestri, kaj se je zgodilo in kaj naj reče, ko ji bo razrednik pomolil ukor. Na najino veliko srečo ga je imela šele tretjo uro. Popoldne sem mami narekovala opravičilo (sem rekla, naj napiše ali pa bo dobila dva ukora) in tako sva se zmazali. Pač pa so vsa dekleta (razen mene) iz našega razreda dobila ukore (Tiste vaje je namreč špricalo toliko dijakinj, da je bila pevska soba skoraj prazna.) To so bile večinoma »pridne punčke« in ukor jih je močno prizadel, da niso prišle k sebi. Premišljevali smo, kaj naj naredimo, in kar sama od sebe se nam porodila misel, da vse skupaj napišemo, se vsi podpišemo in objavimo v sobotnem časopisu pod »Pisma bralcev«. In to smo tudi storili nič hudega sluteč, nikakor pa nismo slutili tega, kar se je potem dogajalo. V soboto so menda poklicali ravnatelja (ravnatelj je bil eden od profesorjev iz »bele« garniture, ki je takrat, ko je vložil prošnjo za to mesto, vstopil v KP) z občine in mu napovedali inšpekcijo. Ravnatelj je jadrno oddrvel v šolo (najbrž je hotel vse pripraviti in preveriti za to inšpekcijo) in si tam (menda zato, ker je bil parket sveže namazan in »zbiksan«) zlomil nogo v kolku, tako da je bil potem do konca leta v bolnici in na bolniški. Ravnateljsko delo je prevzela namestnica, ki pa se ni ukvarjala z našo pisarijo, s tem se je ukvarjala samooklicana komisija profesorjev, ki so najprej poslali predstavnika v naš razred, da nas je vse skupaj nadrl in nam povedal, koga bodo tisti dan zaslišali in kje naj imenovani počakajo. Pri tem nam je še zagrozil, da se nam ne bo dobro pisalo, če ne bomo izdali kolovodje, tistega, ki je vse skupaj napisal in ki je kriv osebnega napada na ravnatelja šole, in kar je še huje, ker je preprečil proslavo DVAJSETLETNICE REVOLUCIJE. Tako. Ne upora proti okupatorju, kot se zdaj pravi, ne začetka narodnoosvobodilne vojne ne osvobodilne fronte. Ne, nič takega, pač pa revolucije. Kajti za to je takrat šlo in za nič drugega. Vse ostalo je bilo kamuflaža in dekoracija.

stran: 060

Seveda tudi mi nismo mirovali oziroma stali križem rok. Brž smo poiskali prijatelje v različnih organizacijah (mladinskih organizacijah na vseh nivojih, pa mladinski sekciji komunistične partije, pa še v vseh, ki smo se jih spomnili) in jim razložili zadevo, preden bi nas popolnoma zapackali tisti od naših profesorjev, ki so se prilizovali partiji in skušali na ta način dobiti odpustke za svoje grehe. Najbrž bi se vse skupaj močno poznalo pri ocenjevanju, pa je bil v naši profesorski garnituri samo en tak, ki se je ukvarjal z zadevo ne samo izven pouka, ampak tudi med učnimi urami, in je temu primerno »mesaril«. Mimogrede naj omenim, da je popival skupaj z znanim »herojem« Dakijem in ga vlačil na šolske plese, kjer je grobo in oblastno prekinil muziko, zvlekel ubogo kreaturo na oder in zahteval od njega, da nam pripoveduje partizanske dogodivščine, mi pa naj bi ga poslušali, namesto da bi se zvirali na vse mogoče načine, kot bi dejal naš nesojeni pevovodja. Daki se je izvijal in največkrat mu je na naše veliko zadovoljstvo tudi uspelo. Vse skupaj je bilo že tako ali tako zelo mučno. Za Dakija in za nas. Se je pa tudi zgodilo, da je naš profesor trmoglavil in trmoglavil toliko časa, da je Daki popustil in začel jamrajoče pripovedovati nekakšne zgode in nezgode brez repa in glave. Ubogi vrag je trpel in se potil tam na odru in mislim, da je vedel, da ga nihče ne posluša. Saj smo si imeli dosti povedati, pa seveda nagajali smo eden drugemu, da nas je moral profesor ves čas miriti in nam groziti, pa ni kaj dosti pomagalo, saj je tak, kot je bil, malo v rož’cah, deloval prav komično, in če nam ne bi pokvaril plesa, bi se čudovito zabavali.

stran: 061

Mogoče sem malo zabluzila, mogoče pa tudi ne. Vse te stranske zadeve osvetljujejo naš položaj in razmere.
Naj nadaljujem. Profesorji, ki so učili naš razred, se niso brigali za vse skupaj in so nas normalno poučevali in pripravljali za maturo. Matematik, na primer, sploh ni vedel, da se kaj posebnega dogaja, in je šele, ko je bilo leto že skoraj pri kraju in se je zadeva skoraj zaključila, enkrat ob koncu ure stopil k meni in me vprašal: Slišite, vi, kaj pa se to dogaja v vašem razredu. Na konferenci so nekaj rekli, pa nisem nič razumel. Menda je nekaj v zvezi s politiko in z nekakšnim pevskim zborom. Na kratko sem mu povedala osnovne obrise zgodbe, pa ga ni kaj prida prizadelo. Zanj, ki je živel le za matematiko, so bile te stvari oddaljene in nepomembne. Zanimale so ga le toliko, kolikor so se tikale njegovih dijakov. Čez vse všeč nam je bilo, da se je o zadevi pozanimal pri enem od nas in nam tako pokazal, da nas spoštuje, seveda pa je to še povečalo naše spoštovanje do njega, ki je bilo že tako veliko. Drugi profesorji so najbrž vsaj približno vedeli, za kaj gre, vendar niso tega niti za hip pokazali in niti malo ni vplivalo na pouk in na njihov odnos do nas.
Torej, tista samooklicana komisija profesorjev je sklenila, da bo prišla zadevi do dna, da bo našla grešnega kozla za vse skupaj, ga eksemplarično kaznovala, da bo volk sit in koza cela, da bo lahko življenje na šoli teklo normalno naprej. Kot prvega je zaslišala predsednika razreda. Zasliševali so ga več ur, tako po udbovsko, da so mu z lučjo svetili v obraz in vpili nanj z vseh strani. Čakali smo pred kabinetom, v katerem se je to dogajalo. Predsednik razreda je bil samozavesten fant in prepričani smo bili, da mu nič ne more do živega. Ko pa se je končno primajal skozi vrata, smo videli, da je zlomljen. Omahnil je med nas in začel krčevito jokati. V pretrganih besedah nam je skušal povedati, kako je bilo. Ves čas je ponavljal, da se ne gre več. Razumeli smo ga, globoko smo ga razumeli, kljub naši mladosti. Odšli smo v razred in imeli sestanek razredne skupnosti. Razrešili smo ga funkcije predsednika. Predsedstvo razreda sem prevzela sama, saj meni tako niso mogli kaj dosti narediti, kajti vsa leta sem imela skoraj same odlične ocene in bila najboljša na šoli. Tudi sicer sem sama mislila, pa seveda tudi moji sošolci so z menoj delili to mnenje, da mene ne bodo zlepa zlomili. Po sestanku smo oddirjali do vseh prijateljev v vodstvih prej omenjenih mladinskih sekcij in organizacij in jih seznanili, kaj se je zgodilo in se tako tudi uradno pritožili nad ravnanjem omenjene skupine profesorjev. To je bilo zelo pametno, kajti ko je zadeva prišla po uradni poti do njih, je bila vsa zmaličena in na debelo prepleskana s politiko. O zadevi so vedeli več kot drugi in nas na ta način vsaj napasti in obsoditi ni bilo treba, če nas že braniti niso mogli ali smeli.
Vendar so se zasliševanja nehala. Začeli pa so se različni pritiski na nas.
V razred je prišel eden od profesorjev iz prej omenjene zasliševalske komisije. V rokah je imel papir in začel brati: Ultimat. Če danes do te in te ure ne boste poslali istemu časopisu za objavo na istem mestu sestavka, kjer preklicujete vse svoje trditve, in ne objavite imena tistega, ki vas je v to zapeljal, in se vsi podpišete, bo sledilo to in to in ne boste mogle opravljati mature. Itd. Itd. Dajte sem ta list, smo skoraj enoglasno zavpili. Vsi smo imeli v mislih to, kako krasno bi se ta ultimat bral v časopisu in kakšen argument bi bil pri iskanju pravice na kakšni drugi inštanci. Ni nam ga hotel izročiti, seveda ne. Samo še enkrat nam ga je prebral. Mi pa smo brž na vse strani razbobnali, da so nam dali ultimat s tako in tako vsebino. Ko so spraševali na šolo, kaj je s tem ultimatom, so se vsi delali neumne in niso nič vedeli o kakšnem ultimatu. Da ni in nikoli ni bilo nobenega ultimata. No, res ga ni bilo. Vsaj deloval ni.
Zgodba pa se je nadaljevala. V razred je prišel en gospod (težko bi mu rekli tovariš; ta titula takrat še ni bila tako močno uveljavljena oziroma zacementirana) s sladkim, nasmejanim obrazom in začel še bolj sladko govoriti, kako nas razume, da nočemo izdati sošolca, ampak da to ni prav, da prikrivamo nekoga, ki se ne strinja z našo stvarnostjo, skratka nepridiprava, ki tega nikakor ni vreden. Omenil je še, da bomo vsi trpeli zaradi njega, da ne bomo mogli opravljati mature, ker bomo vsi krivi, da ne bo slavnostne proslave dvajsetletnice revolucije (spet samo revolucija!!!), ker je po naši krivdi konec z imenitnim velikim dekliškim pevskim zborom. Vsi bodo razumeli, da smo bili zapeljani, če bomo le povedali, kdo je pravi krivec za nastalo situacijo. Še in še bi sadil rožice, če ga ne bi prekinili in mu dejali, da ne moremo nikogar izdati, ker nikogar ni, ker smo vse zakuhali skupaj in bomo torej tudi vsi kaznovani, če že mora tako biti. Smeh in sladkoba sta izginila z njegovega obraza in začel je groziti in groziti. Najbolj gobcalasti smo se oglašali, drugi so nam pa bolj ali manj glasno pritrjevali. Čez čas je ubral druge strune in nas začel skoraj objokovati, roke je ovil okoli glave in nekako retorično vprašal, češ, le zakaj smo morali dati vse skupaj prav v časopis. Nekdo je pripomnil, da se česa drugega učinkovitega nismo spomnili, nekdo drug pa je to potrdil z besedami, da je bila ta pot najbolj »efikasna«. Možakar na katedru se je zapičil v to njegovo besedo, jo nekajkrat ponovil in ga določil za kolovodjo, za krivca, za tistega, ki je zavedel ves razred in zadovoljen sam s seboj odvihral iz razreda, kljub temu da smo vsi protestirali.

stran: 062

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Kultura Simon Dan

Zadeva je bila tako rekoč rešena. Dobili so grešnega kozla in ga kaznovali. Zelo milo kaznovali, so rekli. Niso ga izključili iz gimnazije, samo »odpovedali so mu gostoljubje«, kar je pomenilo, da ne sme več prestopiti šolskega praga. Seveda je bilo to veliko huje, kot če bi ga izključili. Ni se mogel vpisati nikamor drugam, ker ni imel nobenih papirjev, po drugi strani pa ni mogel več obiskovati pouka na tej šoli. Približno en mesec je poskušal priti v stik z namestnico ravnatelja, pa mu hišnik, ki je vestno pazil, da ne bi vstopil v šolsko zgradbo, to uspešno preprečeval. Rekel je, da bi rad dokumente, da bi se vpisal na kakšno drugo gimnazijo, pa je vedno dobil odgovor, da ni izključen, da so mu samo odpovedali gostoljubje. No, končno mu je uspelo, vpisal se je na šentviško gimnazijo in tam v roku opravil maturo, da se je lahko vpisal na univerzo.
Ostali smo bolj ali manj normalno opravili z maturo, le spričevala osmega oziroma četrtega zadnjega razreda smo imeli vsi po vrsti nekoliko slabša, kot bi jih sicer imeli. Sama sem imela dve štirici, eno iz vedenja in drugo iz predmeta, ki ga je poučeval profesor, o katerem sem prej pisala (član zasliševalske komisije, ki je popival skupaj z Dakijem). Štirica iz vedenja je bila tudi njegova zasluga. Ker sem kot predsednica razreda prisostvovala redovalni konferenci, sem to izvedela že tam. Z užitkom mi je oponesel, češ, ste mislili, da boste imeli same odlične kot lani. Pa še to, da bi mi skoraj dal trojko. Pa mu nisem ostala dolžna. Sem rekla, da si mislim, da se je igral s tako mislijo, ampak je vedel, da bi v tem primeru zahtevala izpit pred komisijo, kjer bi se izkazalo, da ne znam samo za štiri, ampak za pet. Dodala sem še, da se je najbrž zavedal, da bom štirico nekako pogoltnila, trojke pa ne bi. Za vedenje pa mi je kasneje profesorica, ki je nadomeščala ravnatelja povedala, da je zahteval zame trojko, pa da se je ona potem zakopala v šolske predpise in ugotovila, da dijak, ki ni dobil ukora, ne more imeti nižje ocene iz vedenja kot štiri.

stran: 063

Naj sklenem. Ves čas so govorili samo dve stvari. Prva in najpomembnejša je bila, da smo to naredili zato, da bi preprečili proslavo dvajsetletnice revolucije, revolucije in samo revolucije. Druga stvar pa je bila, da smo »izvedli napad na ravnatelja«, ker si je zaradi nas zlomil nogo (špiralni zlom v kolku). Potem ko so določili grešnega kozla, pa je vse nekako potihnilo, le omenjeni profesor si nekako ni mogel kaj, da se ne bi še malo maščeval. Pa kaj, preživeli smo en kos vojne, bomo pa še mir, če parafraziram besede mojega moža.
Če si imel torej »srečo«, da nisi stopil partiji na kakšno kocino njenih številnih repov, sploh nisi opazil, da živiš v nenormalni družbi. In še nekaj se je zgodilo v letih od tedaj. Revolucija je pojedla samo sebe in izginila iz naše preteklosti in iz zgodovine.