Avtor: Neoznačeni avtor
stran: 027
Vanja Kržan
Približno na polovici poti med Ljubljano in Vrhniko se pod vzpetino Velikega vrha (491m) razteza razpotegnjeno naselje Lesno Brdo in naprej Drenov Grič. Prične se s Kurjo vasjo, nato pa bolj ali manj strnjeno naselje zaobjame hrib in se konča s cerkvico v Lesnem Brdu. Če se iz Kurje vasi napotimo v hrib, v Kavce pod Velikim Vrhom, pritegne našo pozornost zdaj že zapuščeni in izčrpani kamnolom s sivim in rdečkastim marmorjem, kakor so to svojevrstno kamnino poimenovali domačini. Danes ostaja zanimiva le še za geologe, ki v njej odkrivajo nakopičene fosile morskih školjk in polžev. Ob zidanju znamenitega borovniškega mostu, ki je bil prava kamnoseška umetnina, pa so bili ti kamnolomi na pobočju Velikega vrha vir zaslužka za kamnoseke iz Čičarije in mnoge domačine, ki so obdelovali ta marmor za velikanske oboke tega veličastnega mostu; iz Kavc se je dobro videl. Vse do zadnje vojne so domačini iz tega marmorja klesali portale za vhodna vrata svojih domov ali ga uporabljali v kakršnekoli druge gradbene namene.
Toda našo pozornost bo tokrat pritegnila samotna domačija na tem pobočju, v Kavcih. Odtod nam pogled zaplava po Barju vse tja do mogočnega Krima v ozadju in Ljubljanskega vrha. Kot povsod po Sloveniji se tudi po Barju dvigajo k nebu cerkvice na posameznih vzpetinah, »božja žlahta« jih je imenoval pisatelj Likovič v svoji povesti Svetinje nad Barjem: romarska cerkev na Žalostni gori, sv. Jožef, sv. Ana. Zvečer zasvetijo z Barja kot morje lučic kraji Lesno Brdo, Drenov Grič, Sinja Gorica, Blatna Brezovica, Bevke, Notranje Gorice, Podpeč in na zahodu Vrhnika.
V Kavce se je 18 septembra 1922 priženil Štefan Sedej (roj. l. 1896), po domače Mavsarjev iz Mavsarjevega hriba nad Ligojno, dobro uro hoda od Kavčnikovih, danes jim pravijo kavški. Domačija je bila namreč brez mladega gospodarja, saj je bila Štefanova dvaindvajsetletna nevesta Ivana Marinčič edinka, oče je že pred njenim rojstvom odšel v Ameriko, mama pa se je vrnila domov v Kavce k bratu Martinu, tedanjemu kavškemu gospodarju, in sestri Hani. Štefan je našel posestvo v najlepšem redu: Ivanin stric Martin in teta Hana sta ostala oba neporočena in sta z veliko predanostjo domačiji nesebično opravljala vsa dela. V vsej okolici je Martin slovel za velikega poštenjakarja, pametnega in razgledanega moža. Umrla sta že pred pričetkom vojne.
stran: 028
Ko je s poroko postal gospodar mladi Štefan, se lepi medsebojni odnosi niso nič skrhali, saj so vsi še naprej živeli kot ena družina. Kamnolomi so sicer bili na njihovem posestvu, toda preživljale so jih barjanske njive, travniki, gozdovi in živina v hlevu. Pred vojno, ko je svoj delež že dobil stric Martin, je posestvo imelo 32 hektarov. Po njivah na griču so sejali pšenico, po barjanskih pa soržico, proso, ječmen, ajdo in veliko koruze. Pridelovali so celo lan, ki so ga dekleta sama belila in predla, tkalec ga je le stkal. Še danes hrani najstarejša Štefanova hčerka Marija Lešnjak platnene rjuhe. Mariji (roj. l. 1923) je sledilo še dvanajst sester in bratov: Janko (1924), France (1926), Ivanka (1927), Julka (1929), Jože (1930), Anica (1931), ki je enoletna umrla zaradi oslovskega kašlja, Tone (1933) – sedanji gospodar v Kavcih, Kavšk’ Tone mu pravijo –, Anica (1934), Pepca (1936), Štefka (1937), Francka (1940) in Vinko (1944).
Zgodbo posvečamo spominu očeta in nekdanjega kavškega gospodarja Štefana Sedeja, zato se najprej vprašajmo, kakšen je bil ta človek. Bil je višje postave in zelo močan možak. Po moči je bil znan daleč naokoli in dolgo se je govorilo, kako je nekoč sam dvignil prevrnjen voz s steljo tako, da se je s hrbtom uprl vanj. Predvsem pa je bil močna osebnost in poštenjak, ki je branil resnico, tudi v prid drugih ljudi, kot bomo videli kasneje. Bil je načitan in razgledan, z lahkoto je bral nemške knjige, celo v gotici. Nemščine in tudi nekaj italijanščine se je naučil v prvi svetovni vojni, ko je bil mlad vojak na fronti v Galiciji, in potem ko je bil ranjen kot spremljevalec ujetnikov v Italijo. Znano je, da se je že doma pri Mavsarjevih veliko bralo: Štefanov mlajši brat Viktor Sedej (roj. l. 1902) je bil misijonar v Bengaliji; Štefanovo sestro so videvali, kako je za kakšnim grmom, ko si je med delom ukradla proste trenutke, brala knjigo. Bralno kulturo in razgledanost je Štefan privzgojil tudi svojim otrokom, saj so bili v Kavcih naročeni na mohorjevke in verske časopise: Domoljub, Bogoljub, Katoliški misijoni, Glasnik Srca Jezusovega. Otroci se spominjajo, da je oče velikokrat prebiral zgodbe Svetega pisma. Bil je »trdnega krščanskega prepričanja«, pravi o njem hčerka Marija. Spominja se, da je po njegovi smrti rekla mama otrokom: »Skoraj 23 let sem bila poročena z očetom, pa ni zamudil 23 maš!« Uro in pol hoda je bilo iz Kavc do farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, pa ga ni v nedeljo zadržala nobena stvar, da ne bi bil že pri prvi jutranji maši. Ni bil kristjan iz tradicije, ampak iz osebnega prepričanja. Taki so postali tudi njegovi otroci. Bil je prepričan kot takrat večina staršev, da je treba otroke vzgajati ne le trdno, ampak tudi trdo. Zato je bil za današnje pojmovanje pretirano strog, saj otrokom ni dovolil nikamor drugam kot v šolo in cerkev. Pri vzgoji sta si bila z mamo enotna, vedno je dajala vtis, da se z očetom v vsem strinja.
Še ena značilnost nam odkriva njegovo svobodoljubnost in neuklonljivost, ki pa vendar ni nikoli prekoračila njegove tankovestnosti. Bil je znan divji lovec, gorak je bil zlasti lisicam, ki so jim delale veliko škode. Lov na njegovem posestvu je imel v zakupu advokat z Vrhnike in zato so Štefana večkrat prijemali. Uklanjal se je samo božji postavi in svoji vesti, zato je nekoč spovednika vprašal za mnenje. »Bog ni ustvaril živali samo za bogataše.« mu je ta pregnal očitke vesti. »Poleg tega pa, mar te živali ne živijo na vašem posestvu?«
Pričela se je vojna
Ob pričetku vojne je bil Štefan že v petinštiridesetem letu starosti, zato ni bil mobiliziran, čeprav je bil poleti l. 1939 poklican na orožne vaje. Strahote vojne je spoznal že na frontah Galicije, njen nesmisel tudi, in kazal je očiten gnev do Italijanov in Nemcev, ki so njemu, njegovim in njegovemu narodu vzeli tako veliko stvar, svobodo.
Na Miklavžev večer l. 1941 je v bližini doma Štefan v mraku čakal na zajca. Približalo se mu je nekaj oboroženih mož. Ni jih poznal. Danes domači domnevajo, da so prišli verjetno s Ključa (623 m), kjer so se pričeli takrat že zbirati partizani. Obstal je in možje so se zapletli z njim v pogovor. Zaupali so mu, da pripravljajo »diverzantsko akcijo«, miniranje podpeškega mostu. Morda so hoteli pridobiti tudi Štefana, toda malo je verjetno, da se je ta in kasneje še druge akcije skladale z njegovim pojmovanjem borbe proti Italijanom. Zagrozili so mu, naj o tem pogovoru molči: če jih bo izdal, »ne bo šla samo njegova glava, ampak vsa družina z dvanajstimi otroki«. To grožnjo je Štefan zaupal starejšim otrokom šele kasneje, ko je že slutil, da jo lahko ti možje uresničijo. Ali lahko prinesejo svobodo take »akcije«, predvsem pa tako strašne grožnje svojim ljudem? V njem so se pojavili dvomi. Ko pa je miniranje podpeškega mostu uspelo in so kmalu zatem Italijani pobrali talce od Borovnice do Podpeči, je oče postal uverjen, da »ti ljudje«, ki so ga srečali in nagovarjali na Miklavžev večer, niso bogvekaj.
stran: 029
Odslej so živeli s tem spoznanjem. Ko so poleti 1942 metali seno na hlev, so prišli trije možje, za katere so zdaj že vedeli, da so partizani. Pa vendar, kdo so ti ljudje? Eden je bil domačin z Lesnega Brda, druga dva neznanca. Zapletli so se v pogovor in eden od njih je obljubil: »Ko bomo prišli na oblast, bo vladala blaginja in nobenih davkov vam ne bo treba plačevati!« Oče jih je pozorno poslušal, se spominja Marija, zdaj pa je udarilo iz njega: »Saj vendar nobena država ne more obstati brez davkov!« Za partizane je bil to ponovno namig, iz kakšnega testa je Kavški, ki gospodari na hribu, na katerem so se zdaj tudi oni udomačili, saj so imeli svojo postojanko nad Kavcami.
Tudi pri spodnjih sosedih, pri Matevževcovih, je njihov petnajstletni sin Janez opazil na kopitih pušk nekih vojakov, ki jih še ni poznal, srp in kladivo, na kapah pa peterokrako zvezdo. Nagovarjali so Janezovega očeta, naj gre z njimi v hribe, da uničijo »bele«. Katere »bele«?
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Štefan Sedej 1896–1945
Partizani so zahtevali, da jih Kavškovi preživljajo. Kar naprej so hodili po hrano in zaukazali dogovorjeno mesto, kjer naj jo puščajo. Nikoli jim ni bilo dovolj, pa so pričeli ropati iz hlevov in svinjakov. Doslej je bilo vedno v njihovem hlevu deset do dvanajst glav goveje živine, po trije konji, ki so jih potrebovali zaradi njiv v klancu, v svinjaku pa šest do osem prašičev.
Kolikor mogoče mirno je družinsko življenje pri Kavških teklo naprej. Ob večerih so otroci pokleknili ob klopi pri peči, oče pa pod sliko Srca Jezusovega in molil rožni venec. Ko so nekega večera odmolili, je pobutalo pri vratih. Na tak način doslej ni prihajal v njihov dom nihče, zato so vedeli, da so pred vrati drugačni ljudje: pred njimi je bilo treba vrata zvečer zapahniti, saj ne vstopajo, kot je bila doslej med ljudmi navada, ampak divje vdirajo. Na nemški fronti v Galiciji se je Štefan umikal pred sovražnimi kroglami, tokrat se je moral ponosni družinski oče in kavški gospodar skriti v kamro. Mama se je pred otroki zlagala, da je ata šel na Drenov Grič. »Doma je, slišali smo, da je molil!« so zarežali v mamo. Tudi eden iz Ligojne, ki so ga Kavškovi poznali, je bil z njimi. »Z nami mora! Imamo nalog!« so imeli ti ljudje pravico ukazovati in izvajati Bog ve čigave naloge. Takrat je bilo že znano, da so vsakogar, ki so ga odpeljali zdoma, nekje ubili, ker nobenega ni bilo več nazaj. Pa se je vendarle v enem od njih oglasilo poštenje, morda tudi ob pogledu na dvanajst prestrašenih otrok: »Nimamo naloga, da ga pripeljemo!« je priznal. Očeta so pustili, niso pa se odpovedali ropanju. Dvanajst lačnih ust Kavškovih otrok, odraščajočih fantov in deklet, njihovo garanje za preživetje, jih ni ganilo. Ukazali so mami, – doslej ji v njenem domu ni nihče ukazoval – naj jim sveti na podstreho. Svetila jim je, da so lažje pobrali suho meso, mast, fižol. Brez zadrege so z ukradenim odšli, grede so še iz hleva odpeljali junca, iz svinjaka prašiča. Domači so to opazili šele zjutraj, ko so videli po tleh raztreseno drobovje. To se je večkrat ponovilo in Kavškovi so morali potrpeti tudi to.
Poleti 1942 ob času žetve so se partizani spet utaborili na Vrhu nad njihovo domačijo. Edini studenec, poleti že sicer skoraj brez vode, je tokrat presahnil. Ponoči so starejša dekleta hodila s škafi k studencu, da so prestregla nekaj vode. Oče je prosil partizane, naj zajemajo vodo na drugi strani hriba, kjer je je bilo veliko. Pa niso hoteli. Nekoč, ko so pekli vola, prignali so ga verjetno iz Šentjošta, kamor so radi hodili ropat in pobijat, jih je oče opozoril, da se vidi dim do Sv. Trojice in jih bodo Italijani opazili. Toda za opozorilo se niso zmenili. Verjetno so hoteli očeta prisiliti, da jih bo sam zatožil Italijanom, ti pa bi Kavškim lahko požgali domačijo, jih odpeljali v internacijo ali pobili kot sodelavce partizanov. Ničkolikokrat bi jih oče lahko izdal, pa jih ni nikoli.
stran: 030
Štefanovo poštenost in resnicoljubnost kaže tudi tale dogodek: Nekoč so Italijani naredili racijo po Drenovem Griču in Kurji vasi. Požgali so Kuclerjevo domačijo, na kateri so imeli partizani svoje sodelavce. Blizu doma so ubili očeta, mater in enega sina pa odpeljali v zapor v Ljubljano in ju kasneje ustrelili v Gramozni jami, ostali člani družine so se ob raciji razbežali. Takrat je oče Štefan oponesel Italijanom, da so Kuclarjevega očeta ubili po krivici. Vedel je, da le-ta ni soglašal s početjem družine. Sam ga je namreč slišal, ko mu je nekoč Kuclerjev potožil: »Skrbi me, kaj se bo izcimilo iz vsega tega.«
Partizani so se pri Kavških čisto udomačili. Dobro so vedeli, da so pri njih varni, da jih ne bo nihče od domačih izdal. Kuhali so v kotlih v njihovi svinjski kuhinji, velikokrat pa jih je bila tudi hiša polna, da mama ni imela kje skuhati za svojo veliko družino. Ko se je nekoč jezila, je mlad partizan letel v gozd po komandanta, ta pa je zagrozil: »Mi poznamo metode, s katerimi znamo utišati in ukrotimo take, kot ste vi!« Kadar so prihajali s svojih pohodov v Šentjoštu, se preklinjali Šentjoščane, češ kako se jim upirajo. Verjetno je oče že vedel za postojanko vaške straže v Šentjoštu.
Oče in najstarejša sinova Janko in France, oba še mladoletna, si niso več upali spati doma. Ponoči so prespali v senenih kopicah ali v gozdu. Ko so se ob koncu l. 1942 začeli v šoli na Drenovem Griču zbirati vaški stražarji, še zelo neorganizirani, je Štefan s sinovoma spal v šoli, podnevi pa je kljub komandantovim grožnjam hodil domov delat. Štefan vaških stražarjev ni preveč cenil, ker so bili med njimi tudi neznačajni, najmanj pa ga je mikalo, da bi prijel za puško. Dosti grozot je doživel v prvi svetovni vojni, zdajšnja pa se mu je zdela še bolj nesmiselna. Tudi je bilo splošno mnenje, da ne bo dolgo trajala. Domobranska postojanka je bila zanj in sinova samo začasna in edina možna rešitev: pred partizani so se morali umakniti. Verjetno so le-ti videli Štefanovo stisko, pa so mu nekoč očitali: »Z domobranci si šel, k nam pa ne maraš.« »Sem moral,« jih je zavrnil Štefan, »z vami pa ne grem. Moje mesto je tukaj, pri družini,« in pokazal z roko na peč k otrokom. Od pomladi leta 1943 sta bila oče in sin Janko spet doma.
Janko je imel bolne noge, od kolen navzdol zatečene zaradi revme, gnojne in v krastah. Vsi so ga videli, kako težko hodi, pa se je vaška mladež partizansko usmerjenih družin večkrat spravila nadenj in ga podila po snegu. Kako so postajali ideološko razklani že otroci in mladina!
Mladoletni France pa je še naprej ostal pri domobrancih. Odšel je z njimi na Koreno, kjer so imeli v cerkvi postojanko. Vztrajal je do konca, čeprav se je vsakič, ko je prišel domov, potožil, kako nerad je pri njih. Zlasti ga je motilo nespodobno in grobo govorjenje starejših možakov. »Če ne bi bilo zaradi vere, ne bi ostal pri njih,« je nekoč priznal. Že pred vojno so se pri Kavškovih iz knjig in revij seznanili s komunizmom, s špansko revolucijo, z boljševiki. Zdaj so ga začeli spoznavati in okušati na lastni koži. Zato je oče starejše otroke tudi opozarjal, naj ne sodelujejo s komunisti. V tej okolici so vedeli za umor Mravljetove družine z Brezovice, za Bastičeve iz Horjula, za pokole v Šentjoštu in mnoge druge. France je bil srčno dober fant, zelo je spoštoval očeta in mamo in cenil vero, v kateri sta ga vzgojila. Ko se je l. 1944 rodil najmlajši bratec Vinko, ga je bil tako vesel, da je mami prinesel darilo, kos turškega medu, ki ga je dobil od nekega domobranca!
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Ivana Sedej 1900–1989
Približeval se je konec vojne. Pri Kavških so s tesnobo in strahom pričakovali prihod partizanske vojske. Najstarejša Marija, takrat že dvaindvajsetletno dekle, je opazovala očeta, kako je postajal vidno zaskrbljen, redkobeseden in zamorjen. Nekoč se ga spominja, da je legel v gozdu na tla, z roko pod glavo in molče tuhtal, kar običajno ni bila njegova navada. Dobro je vedel, kaj so počenjali komunisti s svojimi nasprotniki v Španiji in Rusiji, kaj so že od l. 1942 počenjali z ljudmi po okoliških krajih samo zato, ker so bili proti komunistom.
stran: 031
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Janko Sedej 1924–1945
Zelo jasno se Mariji zarisujejo dogodki ob koncu vojne. »Nekaj dni pred 5. majem 1945 so se v okolici Kavškove domačije pojavili četniki – nedičevci, ki so se tudi umikali pred prodirajočo Titovo vojsko. Prej nas niso nič nadlegovali, le v soboto 5. maja so prišli prosit za hrano, ker so kot pravoslavni praznovali svojo velikonočno soboto in imeli strogi post. Ker je prav ta dan mama šele zamesila kruh, ki je pošel, in ni mogla ustreči njihovi prošnji, je poslala enega od otrok k sosedu, da nam ga posodijo. Ko je bil naš kruh pečen, ga je sestra nesla vrnit. Na poti so deklico z velikim hlebom v rokah četniki prestregli in jo privedli nazaj domov. Mislili so, da ga nese partizanom, zato so očeta in Janka postavili pred zid, da ju ustrelijo. Težko jim je oče obrazložil vso stvar in končno omenil tudi to, da sama bežita pred partizani.«
Zvonovi v pozdrav osvoboditeljem
V soboto, 5. maja, je bil lep pomladni dan; prinesel je odločitev, ki jo je Štefan sam Bog ve kolikokrat podnevi in ponoči tuhtal v sebi z največjo bolečino v srcu. Odločitev, da zapusti svojo družino, svoje sorodnike, znance in prijatelje, svoj dom, svoje njive, travnike in gozdove. Vse to, kar je ljubil in je zaobjemalo pojem – domovina. Samo zato, ker je zavračal komunistično zlo.
Skupaj s sinom Jankom, z najbližjima mladima sosedoma Matevževcovim Janezom in Janezom Stanovnikom so v soboto odšli na Dobrovo, kjer so se zbirali civilisti in domobranci za odhod na Koroško. Tako težko se je poslavljal, da je v nedeljo, na dan odhoda, še enkrat prišel domov po slovo. »Sveti angeli varuhi naj vas obvarujejo!« jih je glasno blagoslavljal kot tolikokrat prej in kasneje v tihih molitvah zanje. »Ali naj Marija in Ivanka tudi bežita?« ga je še vprašala mama. »Kdo ti bo pa kaj pomagal?« je odločil oče. Tako sta bili rešeni gotove smrti, mami pa pomagali po vojni ohranjati preostanek domačije in reševati številno družino pred lakoto.
Sedanji kavški gospodar Tone, takrat dvanajstletni deček, se dobro spominja tiste nedelje 6. maja, ko je ata prišel še enkrat domov po slovo. Ata jim je takrat povedal, da je na Dobrovi zvedel od nekega četniškega oficirja, da so zavezniki prepustili Jugoslavijo Titu! Ob tej novici je šel sedet na skladovnico bukovih plohov, zloženih ob starih svinjakih. Tam je ves obupan neutolažljivo jokal … Tako je bil prežet od prestanega strahu in hudih izkušenj medvojnih let, da se je, čeprav deček, živo zavedal, da se nam slabo piše. Ni zastonj jokal. Odslej se je nad Kavškove zgrinjali samo še črni dnevi …
V soboto, 5. maja pod večer je prišel po slovo še France. Sestra Marija se ga spominja, da je bil v »polni vojaški opravi«. Tolažil nas je, da se umikajo le za krajši čas in da se bomo kmalu spet videli. Kot da slutimo, da nikoli več, smo izpred hiše gledali za njim, ko je odhajal po hribu navzdol, dokler ni izginila njegova glava, njegova kapa in – še zadnja konica njegove kape … «
Pozneje so mnogi domačini zahtevali, da se izžene vsa Kavškova družina. Kavškovi so jih videvali, kako so z dolgimi in pohlepnimi koraki hodili od enega konca njive do drugega in merili, koliko zemlje bo komu podelila nova ljudska oblast.
V ponedeljek je Lesno Brdo že preplavila Hercegovska brigada. »Kako smo se jih bali! Imeli so divji pogled, oblečeni so bili v razcapane vojaške obleke. Midve s sestro sva navlekli nase cunje, da ne bi bili videti privlačni. Potikali so se po vrtu, hlevu, tudi po hiši. ‘Kje so vam muški?’ so hoteli vedeti. Čudno se jim je zdelo, da smo bili v hiši same ženske in otroci.«
stran: 032
Za njim je prišel slovenski partizan. »Odgnal me je v štalo,« pravi Marija, »da sem mu pokazala komate. Potem sem mu morala zapreči oba konja. Obljubil je, da jih naslednji dan vrne. Jih bo res? Nikoli več jih nismo videli. Morda so jih potrebovali, ko so kot osvoboditelji prijahali 9. maja v Ljubljano? Predsednik krajevne ljudske oblasti je mami ‘velikodušno’ ponudil, da ve za konja v Blatni Brezovici. Naj gre ponj. Prignala je bolno kljuse, ki je čez nekaj dni poginilo.« Postopoma se jim pobrali še krave, nazadnje so od nekod dobili mulo, edino žival, ki so jo zdaj imeli v hlevu. »Potem so ob obveznih oddajah, ki so kasneje sledile, od nas zahtevali mleko. Ker ga nismo imeli in smo leta dolgo jedli samo koruzni kruh, so mamo 1. aprila 1951 zaprli za en mesec.«
Ob vdiranju partizanske vojske so v Ligojni pritrkavali zvonovi v pozdrav osvoboditeljem. »Kako bogoskrunsko se nam je zdelo!« se še danes spominja Marija. »Imeli smo občutek, kot da se neka črna vampirska krila zgrinjajo nad nas. Bili smo še vsi pod vtisom odhoda naših ljudi in bojazni zanje. Čutili smo se zapuščene in osamljene, brez vsakega varstva. Še danes premišljam, kako je mama v tistem času zmogla prestati toliko trpljenja. Veliko let kasneje nam je priznala, da je imela dve leti vsako noč blazino mokro od solz.
Pobeg
»V začetku junija, nekega večera, ko se je že zmračilo in so mlajši že spali, me je poklicala mama,« se spominja Marija. »Šla sem ven in zagledala pod staro jablano mamo in – očeta. Ostrmela sem, ne toliko od začudenja, ampak od spremembe, ki sem jo opazila na očetu. Ni veliko govoril, govoril je njegov obraz: bil je shujšan, oči so strmele v prazno in takoj sem vedela, da je moral prestati nekaj groznega. V skopih besedah je povedal, kakšen križev pot so prestali, preden so prišli na Koroško. Šele sčasoma sem lahko njegovo pripoved strnila v celoto. Morda jo je mami povedal takoj in v večjih podrobnostih. Ko so bili v taborišču v Vetrinju, je nekega večera konec maja k atu in Janku prišel France: »Ata, naš oddelek odhaja jutri v Italijo. Civilisti gredo lahko z nami. Odločita se!« Kamor bo šel eden, bomo šli vsi, so soglasno sklenili. Ko so jih pripeljali v Podrožco, je ata takoj spoznal bridko resnico. Poznal je Koroško iz časa prve svetovne vojne, ko je spremljal ruske ujetnike v Italijo. Zato je takoj vedel, da se vračajo v Jugoslavijo. Verjetno je to spoznanje zaupal tudi sinovoma, ali pa čakal, da sta to sama uvidela.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: France Sedej 1926–1945
Od otrok sta edinole Marija in Ivanka izvedeli od mame, da je med potjo oče dvakrat pobegnil, prvič iz Kranja, drugič iz Škofje Loke. Doma se je skrival na koncu vrta v grmovju, in mama mu je nosila hrano. Le kakšni občutki so morali obdajati svobodoljubnega in resnicoljubnega Kavčnikovega gospodarja in očeta, ko je bil ujetnik na lastnem domu, na svoji zemlji in se je moral skrivati pred lastnimi otroki? »Nekoč me je poslala mama, naj mu nesem knjigo, mohorjevko Umreti nočejo, ki je opisovala usodo koroških Slovencev. Ni me videl, samo zaslišal je korake, zato je pobegnil v boršt. Mama me je potem kregala, kako nerodna sem, da sem ga tako prestrašila,« je danes žal Mariji.
Očetovemu prvemu pobegu iz Kranja je bil priča sosed Janez Velkavrh, po domače Matevževcov, ki se je skupaj s Kavškovim očetom umikal na Koroško in bil z istim transportom z očetom in sinovoma vrnjen. Tega dogodka se še danes dobro spominja. France je šel s tehnično četo iz Vetrinja 27. maja zvečer. Pred tem je vprašal očeta in Janka, če bi tudi onadva odšla z domobranci. Bila sta za to. V Kranj so se pripeljali v ponedeljek zjutraj. Skupaj z domobranci se je znašlo v Kranju okoli štirideset civilistov. Zvečer so domobrance odpeljali neznano kam. Med njimi je bil tudi France in od takrat je za njim izginila vsaka sled.
stran: 033
Civiliste so odgnali v barake. Vsega skupaj so bile tri z vrati na enem in velikim oknom na drugi strani, levo in desno pa sobe, kamor so stlačili civiliste. Skozi okno se je videla žična ograja, za njo živa meja iz cipres, ki je ločevala ograjo od ceste. Zunaj sta barako stražila stražarja. Ko je šel eden vzdolž barake sem, je šel po drugi strani eden tja, tako da sta bila v istem trenutku oba na sredi in takrat nobeden od njiju ni mogel videti ograje tik pred oknom. Eden je še ni videl, drugi je ni več videl. Ko je v torek zjutraj šel Janez na hodnik, je nenadoma ob žični ograji na koncu barake zagledal Kavčnikovega očeta. V trenutku, ko sta bila oba stražarja ob sredini barake, je oče odmaknil stoječo desko, ki je prekrivala luknjo v mreži, zlezel skoznjo in se pomešal med ljudi na cesti, ki so ob tisti uri hodili v službo.
Janko je hitro opazil, da je oče nekam izginil. Soba je bila na pol prazna, verjetno so ponoči nekatere izmed njih odpeljali. Kam, ni vedel nihče. Janko je pričel spraševati Janeza, kje je oče. Ta si ni upal govoriti, odpeljal je Janka na hodnik k oknu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Zabičal mu je, naj bo tiho.
Kaj le sta nosila oče in sin v srcu, ko ju je usoda za vedno na tak način ločila. Jankova zadnja postaja je bil zapor v Šentvidu, tam so ga zadnjikrat videli. Prav gotovo je oče presodil, da Janko s tako bolnimi nogami ne bo zmogel dolge poti do doma. Poleg tega pa, naj se odloči sam, oče se je odpravil na zelo tvegano pot in ni mogel predvideti, kako se bo končala. Če bi pregovarjal sina za pobeg, bi ga lahko popeljal v smrt. Lahko pa ji Janko uide, saj bodo njegove bolne noge dokaz, da ni bil nikoli domobranski vojak. Koliko težkih misli in odločitev, ki so ostale med očetom in sinom za vedno neizgovorjene!
Iz Kranja se je Štefan na skrivaj prebijal prek Sorškega polja proti Škofji Loki. Nekje v bližini Škofje Loke so ga prijeli in odpeljali v zapor na gradu. Vzeli so mu osebno izkaznico, tako da odslej za svojo domovino in njene oblastnike, ni bil nihče več. Samo še izvržek, nevreden, da sploh nosi ime. Na gradu je bil samo nekaj dni. Odbrali so ga za neko delo na dvorišču. Morda se je javil sam, ker sta se v njem neuklonljivo oglašali želja po begu in svobodi ter obsodba krivice.
Že po nekaj dneh se mu je beg ponovno posrečil. Skrival se je po dolini Hrastnice pod Osolnikom in od tam nadaljeval pot proti Sv. Ožboltu nad Zmincem. V bližini Sv. Ožbolta se je sestradan in izčrpan previdno približal neki hiši. Iz nje je zaslišal molitev dveh ženic. Potrkal je, dali sta mu jesti in ga prenočili. Ob Božni se je prek Polhograjskih hribov tihotapil naprej v bližino Polhovega Gradca in od tam še zadnji del poti do doma; tam sta se zvečer pod staro jablano srečala z ženo.
Slutil je, da oprezajo za njim, tudi domači so večkrat videli partizanske patrulje, zato je po nekaj dneh na skrivaj odšel na svoj rojstni dom, na Mavsarijo, kjer je gospodaril njegov brat. Tudi tu se je skrival po gozdu v bližini bratovega doma, od koder so mu nosili hrano. Hčerki Marija in Ivanka sta ga enkrat obiskali.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Boter stric Štefan in birmanec nečak Pavel
Večkrat je oče posedal pred sušilnico pod Mavsarjevo domačijo, sam pod milim božjim nebom. Bil je na prostosti, pa vendar ujetnik. Izpred sušilnice je pod seboj gledal v poletnem cvetenju dehteče Mavsarjev travnike in njive, ki bodo vsak čas porumenele v zorenju žit. Koliko otroških in mladostnih spominov je vraščenih v to zemljo! Toda že v naslednjem trenutku se mu misli ustavijo doma, v Kavcih: kaj delajo, kako sami zmagujejo delo, kdo je kosil, kdo bo požel? Ali je tudi njegovo življenje dozorelo v zrelo pšenično zrno? Če ne pade v zemljo in ne umrje … ne bo obrodilo sadu. Bo moral res umreti? Ali bosta njegovo trpljenje, njegova navidez nesmiselna smrt res obrodila obilen sad?
stran: 034
V daljavi pod seboj strmi v domove Horjulcev in v te iz Zaklanca. Je tudi v teh domovih nakopičene toliko bridkosti kot v njegovem ali pa je nekaterim še dano, da uživajo neskaljeno družinsko srečo? Koliko ljudi lahko resnično okuša opojnost svobode, ki je njemu in tolikim ponudila najgrenkejši kelih trpljenja? Ali ga bo lahko sprejel, ga bo moral izpiti do konca?
Pogled mu velikokrat zastrmi na vzpetino pri Sv. Urhu nad Zaklancem. Tu je bila v turških časih utrdba. Tu so se lahko naši predniki z največjo srčnostjo borili za svojo svobodo ali pa so bili odpeljani v sužnost. Njemu in njegovim somišljenikom pa se je ta borba sprevrgla v največjo prevaro njegovega življenja, v sužnost na lastnem domu in v lastni domovini. Že dolgo mu ta domovina ne nudi več občutka varnosti in gotovosti, tudi domačim ne. Postala mu je ječa in mu grozi s smrtjo. Kakšen pomen sploh ima njegovo zdajšnje življenje? In takole skrivanje, kot bi bil zločinec? ‘Manj strašna noč je v črne zemlje krili,/ kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi?’ Pa vendar, kako težko je sprejemati smrt, zapuščati ženo, otroke, sorodnike, prijatelje, svoje načrte in delo, vse, kar je človeku drago? Predvsem pa, kako težko je sprejemati krivično smrt in povzročati trpljenje svojim!
Trenutek, ki ga je Štefan morda že slutil, je prišel. Nekako po štirinajstih dneh skrivanja na Mavsariji je nekega poznega dopoldneva pritekel od Mavsarjevih po travniku navzdol njegov trinajstletni nečak in birmanec Pavle. Štefan je prav tedaj sedel pred sušilnico. Prestrašeni in zasopli fantič je izjecljal, da ga iščejo trije oboroženi partizani. Kar trije »s koli in meči« nad nedolžnega. Ko so ti videli dečka odbrzeti po travi navzdol, so tudi sami zleteli za njim. V svojem otroškem zavedanju, da je stric v nevarnosti in ga je treba rešiti, ga je nehote izročil rabljem v roke. Štefan se ni več utegnil skriti niti zbežati, morda si tega niti ni več želel. Naj se zgodi, kar se mora! Kako nedoumljiva so pota Gospodova! Se je poslužil nedolžnega otroka, da se ‘iz ust dojencev’ razodene ‘božja slava’?
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: V Kavcih
Partizani so Štefana odpeljali v hišo. Začuda usmiljeni so bili, saj so mu izpolnili njegovo zadnjo željo, da bi rad še enkrat govoril s svojo ženo. Nemudoma je domača hčerka, šestnajstletna Štefanova nečakinja Nada, odšla ponjo. Medtem je Štefanu bratova družina izkazala ljubezen in naklonjenost s tem, da so mu v hišo prinesli vodo in se je lahko še zadnjikrat umil. Čez dobri dve uri se je nečakinja vrnila z ženo Ivano, Hana jo je klical mož Štefan.
Ves ta čas so partizani stražili Štefana v hiši. Sta si mogla mož in žena, oče in mama ob tem zadnjem srečanju povedati vsaj delček tega, kar sta nosila v srcu, kar so izražali njuni pogledi, njune kretnje in mamin presunljivi jok, ki se ga Nada še danes spominja? Spominja se tudi, da je mama prosila tiste tri partizane, naj moža izpustijo: doma čaka deset nepreskrbljenih otrok, kmetija, oče pa ni nikomur nič hudega storil, vso vojno je partizane hranil … Eden od partizanov ji je rekel, da bi ga on, če bi bil sam, izpustil, »ker smo pa trije, ga ne morem.«
In oče, v katere besede je lahko strnil misli dolgih dni in noči trpljenja v tistih trenutkih slovesa, ko je gledal pred seboj svojo obupano ženo, se poslavljal od nje pa od svojih otrok in svojega življenja? Nečakinja Nada ve za eno samo samcato naročilo: »Otroke prav vzgajaj, pa molite in delajte!« To je bila njegova sveta poslednja želja, njegova duhovna oporoka vsem svojim, ki jih je imel rad in jim je bil zvest do konca. »S temi besedami sta se za vedno ločila na tem svetu,« pravi najstarejša hčerka Marija. »Kdo si more zamisliti in doumeti njuno bridkost, ko sta odhajala vsak na svojo stran, mama nazaj domov k desetim osirotelim otrokom, oče pa v gotovo pričakovano mučeniško smrt.«
stran: 035
»Otroke prav vzgajaj, pa molite in delajte!« Kako edinstvena poslednja želja! Danes običajno govorimo o lepi, dobri vzgoji, redkokdo omenja pravilno vzgojo. Saj je lahko pravilna taka ali drugačna, kakršna se komu pač zdi. V tistih trenutkih, ko je oče Štefan že zrl smrti v oči, in to smrti po krivici, in v tistih, tako zmedenih časih, ko so se pojmi, kot je prav, pravilno, pravično v temelju sesuvali, more do konca preizkušeni oče suvereno govoriti o tem, kaj je prav, o pravilnosti svoje in ženine vzgoje! Hkrati pa ji s tem naročilom izraža neomajno prepričanje, da sta tudi doslej pravilno vzgajala. Vedela sta, kaj je krepostno in razumno, saj pojem pravilnosti in pravičnosti zaobsega ti dve kreposti.
»Pa molite in delajte!« še dodaja kot potrditev edinega jamstva za uspešnost vsakega življenja, tudi svojega, čeprav se bo v kratkem sestrelilo v smrt. Molitev in delo ni bila le tisočletna filozofija benediktinskih menihov, za katero je po vsej verjetnosti v svoji verski izobraženosti Štefan vedel, molitev in delo je bila tudi njegova življenjska modrost, način življenja in njegovo življenjsko vodilo, ki ga je v tistih trenutkih slovesa predajal svojim najdražjim kot oporoko.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kavška mama z otroki
Očetova poslednja želja je bila ženi in materi sveta. Ko jo je v muke polnih povojnih letih izpolnjevala, je postajala vedno bolj sveta tudi ona. Vsi odrasli sinovi in hčerke (dve sta že pokojni) izpričujejo s svojim življenjem, da sta oče in mati vedela, kaj je edino prav in pravično, edino krepostno in modro.
Še en dogodek tistega dne slovesa ostaja hčerki Mariji v živem spominu. Medtem ko je mama z Nado odhitela na Mavsarijo k očetu po slovo, sta se s sestro Ivanko vračali z njive proti domu. »Naproti nama je prišla mlajša, šestnajstletna sestra Julka (kasneje redovnica šolskih sester s . Štefanija) in nama povedala: ‘Ata so prijeli na Mavsarjevem hribu!’ Kako strašno naju je zadelo! Obe sva se vrgli na tla in v obupnem joku vpili: ‘Bog, zakaj si nas zapustil!’ Sosedova, Gošavčeva mama, ki je to slišala, je rekla: ‘V Kavcih se je moralo nekaj hudega zgoditi, ko tako strašno jokajo!« Da, koliko strašnega joka se je takrat po naši zemlji dvigalo k nebu, pa vendar, Bog nas ni zapustil. Nebo se v svoji pravičnosti nikoli ne zapre: molče sprejema krivico in pravico, hudobijo in dobroto.
Očeta so odgnali z Mavsarije proti Vrzdencu in se spotoma ustavili pri neki zelo vplivni terenki v dolini, ki je očeta poznala. Lahko bi ga bila rešila, pa ga ni. In kje so zdaj vsi tisti partizani, ki so bili vso vojno odvisni od Kavškove kmetije? Hranila jih je in zaradi gospodarjeve poštenosti varovala pred Italijani. Kolikokrat bi jih lahko izdal, pa je molčal in trpel, čeprav je bila v smrtni nevarnosti vsa Kavškova družina! Ali ne bi ta, ki ga zdaj ženejo v smrt, zaslužil za vsa ta junaška dejanja najvišje državno odlikovanje?
Naslednje jutro so ga še videli v Horjulu pod Mescevim kozolcem. Baje je imel v rokah rožni venec. Od tam ga je nek Horjulec z vozom odpeljal v smeri proti Ljubljani, verjetno v Šentvid, skupaj z nekim mladim skrivačem z Žažarja. Od tu naprej ostajajo le še ugibanja. Koliko časa je bil zaprt v Ljubljani? Kje so ga ubili, kje je njegov grob, ne ve nihče. Njegovi otroci vedo le to, da je oče prišel še enkrat po slovo k svoji ženi. Neke noči, kmalu zatem, ko je oče za vedno odšel od njih, je mama v spanju začutila, kot da jo je za laket prijela hladna roka in ob tem zaslišala možev glas, ki jo je poklical: »Háne!« Tako je Štefan vedno klical svojo ženo. Zjutraj je bila mama vsa prepadena. Spominjajo se, da jim je rekla: »Otroci, nocoj so ata ubili!«
Odslej so se počutili še bolj sami, nebogljeni, brez opore, varstva in zaščite. Tako se je počutila v tistem času slovenska družina, ki so ji ubili dobrega moža, očeta in gospodarja domačije, enega ali več sinov … Razkroj družine se je pričel že takrat. Treba jo je uničiti …
stran: 036
Danes v Kavcih živi nov rod Kavških: Štefanov sin Tone, Kavšk’ Tone, si je ustvaril družino, sezidal novo hišo in obnovil nekdanje gospodarsko poslopje. Gospodari na ostankih nekdanje velike Kavškove domačije. Živi ‘prav in pravično’, kot sta ga vzgajala starša, in to modrost, čeprav včasih za preizkušenega človeka trpko in nerazumljivo, predaja svojim otrokom.
Na kraju, kjer je ostala njegova rojstna hiša, je izklesal spomenik iz sivega marmorja opuščenega kamnoloma v spomin svojemu očetu, materi in bratoma pa vsem nedolžno umorjenim v zadnji vojni. Simbol ljubezni je, spoštovanja, občudovanja in hvaležnosti Kavškovih otrok.
Resnično, taka ljubezen nas ne more ločevati. Ločuje lahko samo sovraštvo, ki v srcu slabo misli.