Avtor: Slava Trošt-Korenčan
stran: 045
Kadar se spomnim očeta, mi ta spomin boža njegova najljubša pesem Zabučale gore. Velikokrat jo je pel: z mamo doma, ob življenjskih praznikih in v veseli druščini ob kozarcu dingača. Melodija je lepa, vsebina žalostna, saj se mladost ne more vrniti … Kako jo zvabiti, speljati še kam? To sta znala Lara in doktor Živago na zapuščeni pristavi Varikino. Zasnežena pokrajina, mrzla jasna noč, na oknih ledene lesketajoče se rože … Toda to lepoto že predira presunljivo in pomenljivo volčje tuljenje. Ta noč je le postanek med krvavo revolucijo, aktivnim in pasivnim odporom, resnično in umišljeno daljavo, resnico in prividom, moralnim vbodom, nesrečo, usodo in begom. Kam beživa midva? Nikamor.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kadet sanitetne vojaške šole v Beogradu Ludvik Trošt leta 1926
Jaz nočem bežati. Tudi moj oče ni bežal. Bil je član zdravniške domobranske komisije doktorja Graparja v Ljubljani. Odgovoren je bil za lekarno: sanitetni material in zdravila. Končal je vojaško sanitetno šolo v Beogradu in dosegel čin kapetana I. klase. Doma sem našla epolete z eno zvezdo; kaže, da je pričakoval napredovanje v majorja. V vojnem času je bil dvakrat brez službe, zato je na poziv konec leta 1943 stopil v domobransko vojsko. Ker ni zagrešil nobenega zločina, se je v svobodi in miru javil Komandi mesta v Kazini na Kongresnem trgu. 13. 5. 1945 sem ga spremljala do vrat Kazine. Poljub v slovo in vrata so se zaprla - prav do konca drugega tisočletja.
Meseca maj in junij 1945 sta bila v naši soseščini čas veselja, povork z vzkliki Titu in Stalinu, plesanja kola in prepevanja partizanskih in ruskih pesmi ob kresovih na travniku ob današnji Samovi ulici. Otroci smo se po svoje zabavali in igrali, pravega veselja pa nisem občutila, ker sem samo čakala očeta. Zakaj nam ne piše niti dopisnice, da bi vedeli, kje je. Ali me ne mara več?
Minil je skoraj mesec dni, ko je prišla prva informacija, da je zaprt na dvorišču Zavoda sv. Stanislava, da ga je lačnega, žejnega in pretepenega videla znanka. Skozi ograjo ji je izročil poročni prstan in prinesla ga je mami. Takoj sem hotela tja. Nesla mu bom malinovec in kruh, pa tudi obvezo iz njegove sanitetne torbe. Toda mama me ni pustila.
stran: 046
Drugo informacijo je posredoval stric. Stal je pred hotelom Union, ko ga je s tovornjaka poklical znan glas. Bil je očetov; sam je zakričal, da jih peljejo v delovno taborišče. Pa ni bilo res. Resnico so povedali tisti, ki jim je uspelo uiti iz Zavoda, z vlaka, iz brezna ali z Vetrinjskega polja.
Prvo vprašanje po očetu, na katero sem morala odgovoriti sama, je bilo javno vprašanje gimnazijskega razrednika po osebnih podatkih staršev. Sošolci so povedali mimogrede, zdrdrali, jaz pa sem globoko premišljevala: ime in priimek očeta … ja, rojen … ja, izobrazba, poklic … ? Kaj naj bi odgovorila? Trenutnega poklica ne poznam, predvojna oficirska akademija v Beogradu je imela sanitetno usmeritev. Komu naj to razlagam? Celemu razredu? Skombinirala sem nekaj bolj civilnega: sanitetni asistent. (Danes se taki podatki izročajo v zaprtih kuvertah.)
Ko so začele curljati prve informacije o pobojih, sem sklenila, da bom pred ime postavila križec. Če bo kdo vprašal, kdaj in kje je oče umrl, bom odgovorila: neznano, pogrešan.
No, ko sem »rešila« izginotje očeta, je postala sumljiva mama. S čim me preživlja? Tovrstnim vdovam so službe odklanjali, oziroma niti same si niso upale prositi zanje. Moja mama pa je bila pogumna. Najprej je prevzemala nekajurno delo na dom, kasneje pa je dobila tudi službo v Leku. Sorodnik ji je namreč svetoval, naj prošnji priloži mrliški list. Zahtevala ga je pri pristojnem organu in ga tudi dobila: letnica smrti 1945, brez navedbe kraja.
Vpisala sem se na Filozofsko fakulteto. Pred korakom čez mejo ali ob prošnji za delo sem bila takoj povabljena na zoprna vprašanja. Ko sem se udeležila študentske ekskurzije na Dunaj, so me zasliševali pred odhodom (če me tam čakajo sorodniki) in po povratku (kako je na nas gledalo upravno osebje internata oziroma Youth Hostela). Ko sem se javila na Kompas za turistično vodnico, me odgovorni ni spraševal po znanju iz zgodovine, zemljepisa ali jezika, ampak zakaj se moj stric ni vrnil iz taborišča v Osnabrücku.
Stvari so se umirile, ko in ker sem se poročila s človekom bližje zmagoviti strani. Ne jaz ne on ne odgovarjava za izgubljene iluzije, grehe in herojstva najinih prednikov. Na vse hudo gledava kot na veliko narodovo nesrečo. Krivcev zanjo je veliko, zlasti med fanatiki in ekstremisti. To so nas naučili objektivni zgodovinarji, kulturniki in publicisti - veliki Slovenci globokega in širokega duha, ki bi jim morali slediti. Da ne bomo spet zabredli v podobno nesrečo in da bi sploh lahko okusili srečo in blagostanje spravnega sožitja.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: September 1933 – poročna slika: Ludvik Trošt in Marija Škraba
Simbolna sprava v Kočevskem Rogu … »Bog je stopil na zemljo,« je dejal pisatelj Jože Snoj. »Je čas vojne in je čas miru,« je menil predsednik Kučan in izpustil revolucijo. Da smo vsi krivi, da kristjani priznamo greh, prosimo za odpuščanje in se tako spravimo med seboj … pa so besede prejšnjega in sedanjega metropolita.
Božja stopinja v Rogu je ostala, nad pojmovno ločnico med vojno in mirom se je ulegla megla, metropolitove besede nas vsako leto prikličejo k spominskemu obeležju pri lipi sprave in k breznu pod Krenom. In če smo vsi krivi in priznamo greh, koga potem še čakamo in prosimo odpuščanja? Tisto manjšino, ki se čuti več vredna? Kdo pa je v tisti manjšini? Tisti gotovo, ki ne slišijo besed iz Kuclje doline, rovov, jaškov, jam in brezen: vsakdo ima svoj dom in svoj grob; če ni tako, potem je nekaj zelo narobe. Mogoče le ni ta manjšina za vsemi vrati, na katera bom morala potrkati …
stran: 047
Kje naj začnem? Doma še ni bilo nobenih zgodovinskih virov, ki bi osvetljevali dogodke tudi z druge strani. Mogoče pa le skrivnostna Slavija hrani kako karakteristiko, dosje, obsodbo? Kmalu po junijskem zborovanju na Kongresnem trgu sem zbrala pogum, da vstopim v to palačo in vprašam. Ozračje v stavbi je bilo mučno, napeto, živčno. Vse so namreč poslikali, vse vedo, kdo se je udeležil zborovanja. Kratko so me zavrnili, da tega oni nimajo.
Na pisno vlogo mi prvi notranji minister v samostojni Sloveniji enako odgovori. Pošljem vlogo oziroma prijavo o pogrešanem očetu prvi parlamentarni komisiji za množične poboje … Nič. Poskušam navezati pisne stike s parlamentarci, predsednikom države, predsednikom vlade, predsednikom ZZB. Dobim le štiri odgovore. Nihče ni in ne more doseči Spomenkine Krivde in greha. Vse priznanje tako nevarno zgodnjemu pogumu in svojstvenemu razmišljanju.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Osemletna Slavica Trošt
Leta 1996 sem spremljala zasliševanja pred Pučnikovo komisijo, ob tem pa še izrezovala vse članke gospe Marije Vodiškove. Odločila sem se, da sama povprašam tovariša Vasjo Kogeja. Njegovega odgovora nisem dočakala, zato sem poskušala še s telefonom. Končno starejši glas … pojasni, da je bil odsoten, da šele pregleduje pošto. Razložim mu ponovno, da iščem seznam pripornikov v Škofovih zavodih. Ne ve ničesar, tovariš je bil odgovoren le za eno barako z nemškimi ujetniki. Nisem mu verjela. Imela sem prav. Pretekla so leta in vrgla so mi podatek v naročje. V knjigi Brez milosti, uredil L. Šturm, na strani 215 beremo med pričevanjem dr. med. Smiljana Trobiša: … »V Zavodu sem bil do 20. avgusta 1945. Zasliševat nas je prišel Vasja Kogej. Vprašal nas je: Zakaj nisi šel v partizane, ipd. Dajal nam je znake »O« in »X«, nakar so eni ostali v sobi, druge pa so nas odpeljali v sobo (risalnico) … « Torej je bil celo Vasja Kogej morda tisti, ki naj bi mojega očeta izbral za skupino, določeno za morišče?
Zakaj na morišče? Zato, ker je hotel poskrbeti za družino, stare starše, za zadolženo hišo, zato ker je ostal lojalen kralju, ker je veroval v zmago zaveznikov. Pri nas doma ni bilo nikoli govora o Nemcih, o uspehih ali neuspehih nemške vojske, pač pa o Angležih, o njihovi čudoviti demokraciji in spoštovanju monarhije. Pa tudi o grozotah Sibirije.
Razstava Temna stran meseca in Zbornik sta odgrnila zaveso, Bermanov dosje je prižgal reflektorje tudi za odrom, razstava Mati - Domovina - Bog pa mi je bila odskočna deska. Sobotni ogled je vodila sama avtorica. V pogovoru z njo sem izvedela, da je v seznamih Krajevnih ljudskih odborov na Gorenjskem našla kar nekaj pripomb o zadnjih bivališčih nekaterih domobrancev.
Šla sem na delo po njenih virih, navedenih v Zborniku. Najprej na Mestni zgodovinski arhiv; tam so mi čez 14 dni pripravili pole domovinskega oddelka. Žal sem tu končala že z letom 1942.
Debeli fascikli v Arhivu RS na Zvezdarski ulici so me navdali z upanjem. Našla sem malo pomemben podatek iz leta 1944, ko je bil oče kot »nadpregledna komisija« na Dolenjskem, veliko pomembnejši pa je bil ta, da ga med dolgimi seznami domobrancev in njihovih kaznivih dejanj ni bilo!
Veliko več podatkov sem našla v Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer me je prijazna zgodovinarka opozorila, da bom morala napisati vlogo na centralo in mi bodo oni poiskali vse, kar se bo našlo v zvezi z mojim osebnim interesom. Odgovorni so namreč za varstvo osebnih podatkov (»ker so vmes še živi«!?). Povedala sem ji, da sem se ravno pri njihovih vratih poslovila od očeta pred 54 leti. Pripravila mi je dolg seznam zabeležk o očetu. Vse sem skrbno pregledala in prepisala. V fasciklu 18 sem pod številko 10174 v Skici sestava organizacijskega štaba SD že našla očeta v sanitetnem oddelku. Med osebnimi podatki častnikov sem ga lahko spremljala od gojenca v Beogradu (1. 9. 1923 do 1. 9. 1925) pa do kapetana I. razreda - sanitetnega pomočnika od 31.12.1940 dalje. Kot zadnji položaj v mirnem času je bilo navedeno službovanje v saniteti Dravske divizije s sedežem v Ljubljani. Aprila 1941 mu je pripadala plača v znesku Din 2.890.- , novembra 1943 pa je prejel L 1.830.- akontacije. Ne znam vrednotiti, pa vendar zanimivo. Prišla sem do datuma 27. 4. 1945 in očetovega podpisa kot člana zdravniške komisije.
stran: 048
Odšla sem na Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III na Trdinovo (bivši arhiv MNZ).
Izpolnila sem vlogo z željo, da pregledajo le še maj in junij 1945. Po dveh mesecih sem dobila kopijo mikrofilmskega gradiva Sove s številkama fonda LM. Ker ni podpisa izpraševalca in ne čitljivega datuma, sklepam, da je to oče napisal ravno za tistimi vrati, ki so se za njim in pred menoj za toliko let zaprla. Piše, da ga je razpad Jugoslavije doletel na Grmu pri Novem mestu kot sanitetnega pomočnika na kirurškem oddelku v takratni vojni bolnici. Po povratku v Ljubljano je bil brez službe do 1. 7. 1942, ko ga je Visoki komisariat razporedil na službovanje pri Mestnem fizikatu do januarja 1943. Nato je bil spet brezposeln do razpada Italije. V začetku oktobra pa je dobil osebni poziv od štaba SD. Po nekajdnevnem premisleku se je javil in bil dodeljen v ambulanto v Ljubljani, 1.2.1944 pa v lekarno, podrejeno šefu zdravstvenega odseka SD. Tu je vodil oskrbo z zdravstvenim materialom do razformiranja. Od avgusta 1944 je bil tudi vodja pomožne ekipe v primeru zračnih bombardiranj v Ljubljani in okolici. Tega se sama spominjam, ker je moral dežurati v vili poleg vladne palače in sem mu nosila večerjo. Izjavlja, da je bil proti umiku z Nemci in evakuaciji ranjencev. Tako je pričakal osvoboditev doma in se 13.5.1945 javil na Komandi mesta.
Ker pa mi je mama zapustila listek s pisavo pokojnega partizana in poštnega uslužbenca z navedbo treh imen članov komisije za usmrtitev mojega očeta, me gloda črv dvoma in žene želja po iskanju resnice naprej. Še toliko bolj od trenutka, ko sem v Arhivu RS hotela videti fascikel 13, mapo št. 162, z naslovom: Pravilniki Preds. SNOSa o izgradnji komisije za ugotavljanje vojnih zločinov. Fascikel sem sicer dobila, toda v njem ravno te mape ni bilo. Ko sem to povedala in pokazala arhivistu, ni bil niti malo iznenaden, zaskrbljen ali karkoli … Mirno je pospravil in jaz sem odšla. Dr. Jera Voduškova pa me je hitro pomirila, da je tam marsikatera mapa prazna. Za to je poskrbela OZNA.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Ludvikov brat poročnik Milo Trošt
Porodil pa se mi je nov sum ob dejstvu, da med številnimi seznami nisem zaznala ničesar o doktorju Graparju, očetovem neposredno predpostavljenem, sodelavcu in najboljšem prijatelju. Te grde misli o možnem prikritem sodelovanju s partizani me je spet rešila že imenovana knjiga Brez milosti. Doktor Grapar je kot zdravnik vodil sanitetni vlak D z domobranskimi ranjenci do Vetrinja in nazaj ter končal v Zavodu v Šentvidu. Torej sta bila z očetom istočasno tam. Oče, prestavljen le iz Kazine v Zavod, doktor Grapar pa po vsej kalvariji njegovih ranjencev vrnjen in pahnjen v stradanje, pretepanje, mučenje, streljanje in metanje v Brezarjevo brezno tako, da je »gips kar po zraku frčal« - kot so se hvalili sami mladi partizani (Brez milosti, stran 211). Ali sta vedela drug za drugega? Verjetno ne. Ali mi lahko še kdo še kaj pojasni, kaj polepša?
stran: 049
Na poti za izginulim očetom sem naletela na laž, prevaro, krajo, vohunjenje, likvidacije, množične poboje - genocid. Vse to je treba priznati in oprostiti - za srečnejše življenje bodočih rodov.
Sprašujem se, koga naj jaz prosim odpuščanja in zaradi česa. Gre za reševanje eksistencialnih vprašanj, za odzivanje na splošno in lokalno dogajanje; saniteta ni ubijala, služila je ranjenemu človeku. Ženevske mednarodne konvencije ji priznavajo to mesto. Prva iz leta 1929, druga, razširjena in dopolnjena, iz leta 1949. Kako pozno smo smeli zvedeti za njihovo vsebino! Za tiste, ki so jo poznali, pa ni veljala. Kaže, da so pljunili tudi na Haaško konvencijo o kolaboraciji - kooperaciji in sploh na mednarodno pravo. Koga naj bi torej jaz prosila odpuščanja? Tistega, ki je dal ukaz, da ubije očeta, ali tistega, ki ga je ubil? Režim, ideologijo, državo, zgodovino? Ali se to sploh da? In če pridejo enako težke razmere, če se bo oblast na Igu, na primer, spet zamenjala enajstkrat (po F. Gestrinu: Svet pod Krimom), ali se bodo vsi podkrimski vaščani znali prav odločiti? Tisti z orožjem in tisti brez?
Minil je čas vojne in revolucije. Živimo v miru. Imamo ratificirane mednarodne konvencije, poznamo jih. Imamo neodvisno sodstvo. Naj mi, prosim, današnji sodnik pokaže in razloži očetovo kaznivo dejanje. Ali pa naj se oglasi tista vest, s katero prisegajo naši najvišji voditelji! Nekaj je treba storiti, ali ne?
Verjetno nisem sama v svojem premišljevanju in nisem edina, ki moram oprostiti tročlanski komisiji za usmrtitev mojega in morda tvojega očeta, draga bralka in bralec. Sestavljali so jo naslednji »sodniki«:
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Člani sodniške ‘komesije’ – kopija rokopisa
Slepota človeštva je neizmerna; pogum in predrznost prestopata meje zločinskosti. Kaj storiti, kako obrniti narobe na prav, kako doseči spravno sožitje?
Mislim, da smo blizu civilizacijski in kulturni ravni sprave. Ženevska konvencija iz leta 1949 se obrača k človeku bolj kot k vojaku. Tak korak bi morali storiti pri nas ekstremno misleči in zazrti samo v svojo politično resnico. Potrebujemo torej le pravega človeka, ki bo to znal, hotel, zmogel in smel.