Avtor: Tine Velikonja

stran: 069

Neznana dolina

stran: 070

Bojim se, da je naša zgodba premalo pregledna in bo zahtevala več truda, kot ga ji boste pripravljeni nameniti. Mešanica spominov, zapisov in ogledov je, vendar drugače ni šlo. Tesno je povezana z dvema dogodkoma med drugo svetovno vojno, z napadom na Črni Vrh 1. septembra 1944 in z ustrelitvijo enaintridesetih ujetih pet dni kasneje v Gorenji Trebuši. Kraja sta toliko narazen, da prebivalci niso imeli posebnih stikov. Drugače pa je bilo z Angelsko goro, ki je nekje med njima. Tako je prišel moj praded iz Gorenje Trebuše, ki je bila za nas dolina nekje za Golaki, da se je poročil pri Bevku na Gori, zlasti pa sem poslušal zgodbe, kako so gorjanski divji lovci hodili po gamse v hribe okrog Lazne in nad Trebušo. Zgodba se je začela z iskanjem groba pomorjenih Črnovrščanov, ki se kar ni hotela odviti, ko pa je bila prva ovira premagana, se je začelo odpirati na vse strani.
Gorenje Trebuše skoraj ni mogoče na pamet vtkati v zemljevid Slovenije, saj jo razen Vojskega in Idrijce opisuje polno malo znanih imen v njeni bližini, kot so Kanomlja, Idrijske Krnice, Čepovan, Lazna, Mrzla Rupa, Govci, Gačnik in Pršjak. Nekaj več so o njej pisali takrat, ko so nameravali zajeziti Idrijco ravno pri izlivu Trebuščice in bi tako nastalo jezero, ki bi segalo do Spodnje Idrije, zalilo pa tudi vso dolino Trebuščice. Spada med najlepše slovenske doline, na reliefni karti je podobna ozkemu praprotnemu listu. Reka je speljana skoraj naravnost, potoki pa so kratki in hudourniški. Rast ob njej je tako živa, da vode s ceste skoraj ne vidimo. Skozi grmičevje in drevje se moramo prebiti prav do brega, da jo zagledamo kot modrozeleno lepotico. Gorovje na vzhodu Trnovskega gozda, ki se začenja z Javornikom in nadaljuje z Golaki, se nad Gorenjo Trebušo sicer zniža, vendar imajo Govci, ki jo stražijo na severozahodu, izrazite gorske oblike s strmimi stenami. Poldanovec se vzpenja nad dolino tisoč metrov visoko, torej ravno toliko, kot je visoka severna triglavska stena. Deset kilometrov naprej se gorovje strmo spusti do Idrijce in se konča malo pred njenim izlivom v Sočo. Medtem ko je živelo v dolini še pred sedemdesetimi leti skoraj 800 prebivalcev, jih je danes ostala samo še petina. Od tega so prave kmetije samo štiri, po velikosti so veleposestniške, njihovi prebivalci pa se kljub temu težko prebijajo skozi življenje. Farna cerkev sv. Frančiška samuje v zgornjem delu, tam je tudi središče naselja. Pred sto leti je bila najboljša povezava doline čez Govce; tam je bila speljana kolovozna pot, dovolj široka, da so po njej še v času stare Avstrije čez Trnovo, Lokve in Lazno pripeljali za župno cerkev zvonove, pa so jih žal Italijani pobrali. Zdaj imajo samo enega, pa še ta kmalu ne bo vedel komu zvoniti. Pod italijanskim gospostvom so zgradili novo cesto do Čepovana, že deset let pa nas nova cesta, drzno vklesana v skalno steno ob desnem bregu reke, z idrijske strani lagodno popelje v srce doline.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zadlog – prvo prenočišče ujetnikov v Dolenjo Trebušo

V Enciklopediji Slovenije je bežno omenjena kot nekdanje zavetje partizanskih tehnik ob zgornjem toku Gačnika, nič pa po svoji najpomembnejši vlogi, da je bila namreč v njej izpostava Odseka OZNE za oblast IX. korpusa. Kar je ostalo za njo, je tisoč grobov na vseh koncih doline. Gorenja Trebuša je največje medvojno grobišče na Primorskem. Poudarjam, v njej ne ležijo žrtve povojnih pobojev, ampak Slovenci, pomorjeni med vojno kot žrtve revolucije. Molk o grobiščih je sicer značilen za vso Slovenijo, toliko bolj za Primorsko. Bila naj bi paradni konj revolucije. Če ne bi bilo upora proti okupatorju, naj bi jo imeli še vedno v lasti Italijani; za upor so bili vsi in zato toliko večja skrb revolucionarne oblasti, da bi skrila mračno stran svojih namer. Odsek OZNE je imel v svojih vrstah nad sto ljudi, kadar pa je bilo potrebno, so mu pomagale tudi druge partizanske enote. Vodil ga je Miro Perc-Maks. Med vstajo na Primorskem po kapitulaciji Italije je bil gospodar nad življenjem in smrtjo v Stomažu pod Čavnom, nato pa se je preselil v srce osvobojenega ozemlja. Najprej so imeli Pokrajinsko komisijo VOS za Primorsko. Njena sestava je znana, saj so člani podpisani na odločbi o ustrelitvi šestnajstih cerkljanskih talcev na Lajšah 5. 2. 1944, in bi jih imenovali: načelnik Miro Perc - Maks, Slavko Furlan - Dušan, Miroslav Remškar - Boštjan, Branko Jerkič, Vidko Hlaj, Franc Pokovec - Poki in Anton Šega - Tonček. Od avgusta 1944 so se preimenovali v Odsek OZNA za območje IX. korpusa. V knjigi OZNE za Slovenijo (Ljuba Dornik Šubelj, Ljubljana, 1999, 145-6) ni omenjeno, da so kraljevali v Gorenji Trebuši, je pa naštetih petindvajset imen vodilnih. Sedež so imeli na kmetiji Na gradu v zgornjem delu doline, glavni zapor na drugem bregu pri Bogatinu oziroma na Bogatinovšem, glavna zaslišanja na kmetiji V rižah in dobro leto so nemoteno opravljali svoj posel. Šli so se pravno državo, nobene umrtitve brez zaslišanja, zagovora in sodbe. Svoje žrtve so vlačili v dolino iz obsežnega področja Gorenjske in Primorske. Danes govorimo, da so bili vsi ti ljudje ubiti v Cerknem, v resnici pa so jih vodili v Gorenjo Trebušo in tam so ostali za vedno. Prvič sem postal pozoren na to prakso pred dvajsetimi leti, ko mi je znanka pripovedovala, kako so njenega svaka med vojno vzeli na domu v Škofji Loki in ga odpeljali v Cerkno, kjer je izginil.

stran: 071

Nemci so oznovce zares vznemirili samo ob velikonočni ofenzivi leta 1945. Nevajeni vojnih veščin si niso pripravili skrivališč. Pridružili so se štabu IX. korpusa in ob poskusu preboja 1. aprila zadeli ob zasedo na Ogalcah oz. Vogalcah pri Vojskem. Pri tem je padlo šest vodilnih, med njimi tudi Maks.

Črni Vrh in Gorenja Trebuša

Po vojni so partizani dolino zapustili in nanjo pozabili. Povedali smo že, da ne bi izvedeli za mračno vlogo Gorenje Trebuše med 2. svetovno vojno, če ne bi bilo padca komunizma leta 1989 in Črnega Vrha nad Idrijo. Tam je bila 45 let prej že v prvem mesecu obstoja uničena domobranska postojanka. Kako pomanjkljiv je bil občutek za odgovornost pri vodilnih, nam dovolj pove podatek, kako po domače so poslali v Črni Vrh ustanovit postojanko Jožka Jakoša, Antona Gruma in Rudija Tekavčiča. V začetku avgusta leta 1944 so se pripeljali iz Trsta kar z vlakom, v Logatcu izstopili, nato pa otovorjeni vsak s svojo brzostrelko in nahrbtnikom mimo Hotedršice in Godoviča pripešačili v Črni Vrh. Res so v nekaj tednih postojanko za silo utrdili in napolnili z vojaki in civilisti, bili pa so skoraj brez orožja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pot na Malo Goro in naprej v Trnovski gozd

Zgodilo se je 1. septembra leta 1944. Zbral se je ves IX. korpus, večina brigad je zavarovala dostope do planote, napadala pa je Gradnikova brigada, okrepljena s topniško enoto korpusa. Začelo se je ob šestih zjutraj s topovskimi salvami, orožje pa je utihnilo šele po dvanajstih urah. Zakaj niso premočni partizani pregazili postojanke v enem samem naletu, je težko razložiti. Danes namreč vemo, da so bili domobranci slabo oboroženi, imeli naj bi samo minomet, nekaj strojnic, tri brzostrelke in največ petindvajset pušk. Osebnega orožja večinoma niso imeli, dobili so ga za stražo, patruljo ali izmeno v bunkerjih. Nekaj več orožja so prejeli zadnje dni. Večina ljudi se je zatekla na postojanko bolj v varstvo in za pomoč pri njenem utrjevanju; tudi v uniformah niso bili. Skratka, ob šestih zvečer so streli potihnili, mrtvih je ležalo skoraj sto ljudi, med njimi tudi otroci. Ranjencev na domobranski strani ni bilo, kar pomeni, da so jih partizani postrelili. V njihove roke je padlo »38 ujetnikov, ki so jih postavili pred vojaško sodišče. Enaintrideset domobrancev so zaradi dokazanih zločinstev in dezerterstva obsodili na smrt in jih ustrelili« (Borivoj Lah-Boris, Od Kobarida do Trsta, Ljubljana, 1996, 123). V resnici je bilo ujetnikov najmanj 42.

stran: 072

Ne bi govoril o jalovih poskusih, da bi se do obleganih prebila pomoč. Partizanska literatura kar naprej omenja Rupnikov bataljon, ki naj bi se prebil do Hotedršice, kjer so ga partizani ustavili, po drugi verziji pa mu Nemci niso dovolili prestopiti nekdanje jugoslovansko-italijanske meje. Iz kronike tega bataljona, ki jo je napisal Vinko Udovč, izvemo, kaj je počel tega dne:
»Prvega septembra 1944 je moral bataljon po nalogu Org. štaba iz Ljubljane prečesati območje Grčarevca, ker se je čutila aktivnost partizanskega rajonskega odbora Logatec. Zjutraj je krenil z vlakom do Logatca in od tam do Kalc, kjer je bil ločeno po četah napoten v gozdove nad Grčarevcem v smeri Hrušice. Čete so dokaj dobro pregledale odrejeni teren in pri tem je ena od njih prišla v stik z nasprotno manjšo prehodno skupino, jo napadla in ubila dva partizana. Drugim je uspelo, da so se porazgubili po gozdnatem področju. Proti večeru se je bataljon vrnil na Rakek.«
Tako je torej bilo s to pomočjo. Istega dne, ko je divjal neusmiljeni spopad in se je peščica srdito upirala desetkrat močnejšemu nasprotniku, je Rupnikov bataljon z lučjo pri belem dnevu iskal partizane po gozdovih med Logatcem in Planino le dve uri pospešene hoje od Črnega Vrha! Kako, da ga nihče ni obvestil? To omenjam, ker se je v istem času dogodilo še nekaj težko razložljivih reči. Sumljiv je zlasti napad na letališče v Loški dolini 10. septembra, ko je nemški poveljnik zadrževal glavno skupino, v katero je spadal tudi Rupnikov bataljon, pod Snežnikom cele tri ure, da ni posegla v boj, in je na drugi strani doline krvavel Meničaninov bataljon sam. Skratka, Nemci in partizani so se takrat dogovarjali o nenapadanju. Dogovora sicer niso podpisali, držali pa se nenapisanega sporazuma, da si ne hodijo v zelje bolj, kot je potrebno. Nemce je zanimala varna proga med Trstom in Ljubljano, partizane pa mir in proste roke pri obračunavanju s političnimi nasprotniki. Plačal je Črni Vrh.
Dan po napadu se je iz porušenih hiš in ožganih lesenih bunkerjev še kadilo, partizanska vojska pa se je z ujetniki vred že premaknila proti Zadlogu. Ivana Rupnik iz Predgriž, mati šestih otrok, je bila v šestem mesecu nosečnosti. Odpeljali so tudi njenega moža Ivana, starega enainštirideset let. Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da ga ne bo nikdar več videla. Zato se je čez nekaj dni odpravila na pot za izginulimi.
Prvo noč in večino naslednjega dne so ujetniki preživeli v kleti pri Sedeju na koncu Zadloga že blizu Male gore, zvečer pa so jih odgnali naprej. Na neki livadi so jih zasliševali, nato pa zvezali po dva, vse pa navezali na dolgo vrv. Med njimi je bil tudi Rudi Tekavčič, ki nam je to povedal. Na Mali gori se mu je uspelo razvezati. Ko se je cesta približala strmemu robu, se je pognal v dolino in v noči izginil. Bos in samo v spodnjem perilu je v enem dnevu pritaval na Veharše. Druge so imeli zaprte tri dni na Otlici na Angelski gori, potem pa odgnali naprej proti Lokvam. Od tam jih niso peljali v Čepovan, ampak čez Lazno v Gorenjo Trebušo. Rupnikova je prišla prav do tja le nekaj dni kasneje, našla pot do oznovskega štaba, kjer pa so jo odslovili, da bo že izvedela. Pri domačinih je ujela nezanesljive namige, da so jih pobili in pokopali na nekem kopišču - ogenjci. Vrnila se je domov in rodila.
Črnovrščani so pokopali mrtve na domačem pokopališču, devet so jih partizani vzeli v svoje enote, za enaintrideset pa so vedeli, da so ostali v Gorenji Trebuši, zakopani nad desnim bregom Trebuščice. In tako je ostalo skoraj pol stoletja.
Ko so v Črnem Vrhu leta 1993 postavili spomenik pomorjenim na protikomunistični strani, pogrešanih niso pozabili. Kajti prav z morišča je pobegnil Janez Pivk iz Lom. Pribežal je domov, se skrival pod Javornikom do konca vojne in se šele za praznik sv. Petra in Pavla leta 1945 odpravil čez mejo. Dekle, ki je pri njih služilo in se je kasneje z njo poročil, mu je nosilo hrano. Ko je prišel nazaj, o prestanem ni rad govoril. Le to, da so jih bili zvezali po šestnajst, da so jih imeli zadnjo noč v orožarni, kot so rekli hiši na jeziku med Trebuščico in Podkobiljsko grapo, naslednjega dne kasno zvečer pa odpeljali na morišče. Zaželel si je, da bi bil zvezan skupaj z bratom, in so mu ustregli. Nekje v bregu je bila izkopana jama. Prvih šestnajst skupaj zvezanih je že ležalo mrtvih v njej, druga skupina se je bližala robu in čakala na strel. Sam ne ve, kako se je zgodilo, da je takrat razrahljal vezi in se pognal v nasprotno smer po bregu navzdol. Tekel je, se zaletaval in premetaval po strmini in skoraj padel v reko. Čez dva dni ga je vojaška patrulja našla nezavestnega ob žični ograji pred Idrijo.

stran: 073

Iskanje izginulega očeta

Med ustreljenimi v Gorenji Trebuši je tudi Anton Pivk iz Idrijske Bele, Likarjev. Ni bil vojak. Ker ni hotel k partizanom, so ga hoteli ubiti. Zatekel se je v varstvo na domobransko postojanko. Pustil je ženo in tri otroke. Njegov sin Jakob ni mogel in ne more pozabiti, da oče ne počiva v blagoslovljeni zemlji. Zadal si je nalogo, da ga odkrije, odkoplje in pripelje domov. Vedel je za nekaj podrobnosti, ki so govorile, kjer naj bi bil ta kraj. Upal je, da delo ne bo težko, a se je žal zmotil. Kajti ogenjc je veliko. Med svojim gospostvom so Italijani tako reševali svoje socialne težave. Uvažali so delavce z juga Italije, da so kuhali oglje po gozdovih. Za domačine ni bilo dela, samo za tujca. Ogljene kope so se kadile na vseh koncih. Jakob se je v Gorenjo Trebušo odpravil takoj po slovenski pomladi leta 1991. Hodil je po hišah in vpraševal, a nihče ni odprl ust. Nekateri so ga napotili v napačno smer, večina ni hotela vedeti nič. Za molk so prebivalce podkupili, saj so jim bili kar počez dodelili borčevske pokojnine. Jakob se je šele po sedmih letih po navezah prek nečaka župnika dokopal do Albina Mraka. Doma iz Vipave je ta kmalu po kapitulaciji Italije šel k partizanom, pa so ga v eni od prvih ofenziv ujeli Nemci, zaprli v Ljubljani, potem pa pod pogojem, da odide k sestri v Videm, izpustili. Odšel je v Italijo in se vrnil šele leta 1946. Nova oblast mu ni dala miru, ker se ji je zdelo pri njem sumljivo vse: da ni padel v boju, da ga kot ujetnika niso ustrelili ali vsaj poslali v internacijo, in zakaj ni ponovno šel med partizane. Sestra se je poročila na kmetijo Pršjak in jo je hodil obiskovat. Pri tem je izvedel za marsikaj, kar se je v dolini dogajalo, tudi za morišča.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Most čez Trebuščico v Krtovšem – most na poti v smrt

Ravno on je Jakoba pripeljal na kmetijo pri Remku, kjer kraljuje Darko Podgornik. Kot smo omenili, so v dolini samo še štirje, ki živijo od kmetije, in eden od njih je Podgornik. Ko smo ga prvič obiskali, ni imel časa za nas, je ravno pripravljal drva. Ko smo se spet dobili, pa se je odkrilo, da je živ leksikon, da je bil sicer v času dogodkov star dobra tri leta, se pa obdobja proti koncu vojne vseeno spominja. Veliko so mu o tem pravili starši, naravna radovednost pa ga je kasneje gnala, da je vsaki stvari skušal priti do dna.
Za tisti večer, moralo je biti septembra 1944. leta, ve, morda več po pripovedovanju, in tudi ni zanesljivo, da gre za isto skupino. Kajti sedem ali osem so jih imeli partizani zaprtih v njihovi kleti. Čez dan so preizkušali orožje, tako da so napravili luknje v gnoju in streljali vanje. Ujetnike so zvezali vsakega posebej in še vse skupaj in odpeljali v dolino. Oče in stric sta čakala na bregu, kdaj in kje se bo zgodilo. Bila je že črna noč, ko so na drugem bregu, morda malo niže, kot stoji njihova kmetija, zagledali ogenj, ki je šinil iz orožja, in zaslišali strele. Moralo je biti na Žefovi meji. Vendar ni šel nihče tja, da bi videl, kje je grob. Darko je šele nedavno odkril najbolj sumljivo ogenjco, vendar malo višje, kot se mu je zdelo. Pozno ponoči so se partizani vrnili. Ko so naslednjega dne skakali okrog mame, da bi jim kaj skuhala, jih je pa le vprašala, kaj je pokalo v meji prejšnji večer. Priznali so ji: »Postrelili smo jih na ogenjci.«

stran: 074

Vse kaže, da gre za drugo skupino. Po pričevanju preživelih Črnovrščanov je bilo njihovih dvaintrideset, določenih za smrt, stalno zvezanih skupaj, skupaj so jih gnali po dolini in jih imeli zaprte v orožarni. – Jakob je pripeljal še sina in so kopali na nekdanji ogenjci v Žefovi meji visoko v bregu. Odkrivali so nedotaknjene plasti ogljenega prahu in zemlje prav do žive skale, a ostankov ustreljenih niso našli.
Naslednjič je šel z njimi Zdravko Šemrl iz Črnega Vrha, eden tistih ujetnikov, ki so jih imeli posebej in ki so kopali jamo. Ko so jih bili prignali po opuščenem kolovozu čez Govce, so se ustavili blizu križišča spodaj na cesti, ki je speljana nad dolino nad levim bregom reke. Tam so jih postavili v vrsto. S kmetije Na gradu so prišli trije oficirji v usnjenih oblekah in sem in tja koga kaj vprašali. Kališar Ivan Rupnik, oče šestih otrok, jih je prosil, naj se ga usmilijo, saj ima nosečo ženo, pa je prejel samo udarec s kopitom po glavi in odgovor: »Ne boš ga videl!«. Šemrlu se je zdelo, da niso kopali tako visoko v bregu. Mora biti nekje bližje Trebuščici, vendar pravega kraja ni znal pokazati. Ponovno so se spravili nad ogenjco na Žefovi meji, tudi zdaj brez uspeha.

Zadnje življenje meni teče, pa popolnoma nič nisem kriv

Še nekajkrat so si partizani izposodili njihovo klet za zapor. Zares dobro se Darko spominja jetnika, ki so ga pripeljali samega in ki je kasneje utekel. Moralo je biti kasneje, ker je bil že hud mraz in nekaj snega. Spominja se, kako je moža zeblo, in njegovih besed: »Zadnje življenje meni teče, pa popolnoma nič nisem kriv.« Mami je povedal, da je doma iz Črnega Vrha. Zaprosil jo je za repo. Stražar je grdo gledal in ni dovolil: »Bo že dobil svojo repo.« Partizan se je hodil gret v vojaško kuhinjo nad kletjo. Med prostoroma je bila špranja. Tako je partizan lahko videl, kako je v kleti, ujetnik pa tudi, kaj je z njegovim stražarjem. Nekega dne je Črnovrščan izkoristil priložnost, se razvezal in se rešil na prosto. Čeprav je bil že sneg, sledi ni bilo videti. Moral je drveti po potoku v dolino, da niso našli nič, in izginiti v Trebuščici. Naslednjega dne so namreč zagnali celo hajko, pa ga niso našli.
Jakob je vedel zanj: »Moral je biti Ivan Tominec iz Lom. Bil je zajet v Črnem Vrhu, ker pa je imel punco, ki je bila povezana s partizani, so ga mobilizirali v svojo vojsko. Potem pa je kasneje hotel pobegniti in so ga dobili. Govorilo se je, da ga imajo v Gorenji Trebuši. Govorili so, da ga imajo v Trebuši. Potem pa smo izvedeli, da so ga dobili pod Grgarjem in ubili. Napisanega imamo na našem spomeniku.«

Nobeden, ki so ga prignali, ni prišel živ ven

Jakob ni zadovoljen z odločitvijo, da so postale Lajše za Primorsko tisto, kar sta Kočevski Rog za Dolenjsko in Notranjsko ter Teharje za Štajersko. Na Lajšah je sicer res brezno, v njem pa niso našli nič. Obletne svečanosti bi morale biti v Gorenji Trebuši. Trebuščica dobiva močne pritoke zlasti na svojem desnem bregu. Najdaljši je Gačnik, ki izvira pod Vojskim in se v kratkem toku spusti kar 700 metrov globoko. Potok Pršjak ima v spodnjem toku slapove, v zgornjem je položnejši, okolica pa poraščena z mladim gozdom. Včasih so bili tam pašniki, voda si je med njimi poljubno menjavala strugo, na bregovih pa odlagala pesek in zemljo. Ravno ti bregovi in ravnice so postale grobovi za številne žrtve, ki so bile pripeljane v dolino pred oznovsko sodišče. Kot pravi Darko Podgornik: »Od vseh tistih, ki so jih prignali v Trebušo, nobeden ni prišel živ ven. Nobena duša se ni po vojni vrnila, da bi obudila spomine na prestano trpljenje!« – Po obsodbi so jih imeli zaprte v osamljeni hiši na Bogatinovšem. Ko se jih je nekaj nabralo, so jih vodili v breg v Podgrivsko grapo in ustrelili. Do kraja pridemo s ceste, ki vodi proti Brdu in naprej proti Vojskemu. Po kolovozni poti se spustimo do vijugavega Pršjaka. Povsod, kjer je videti kaj zemlje, so grobovi. Albin Mrak ve povedati, da se jih po vojni ni dalo zabrisati in da so bili vsepovsod. Širina največ petnajst, dolžina dvesto ali tristo metrov. Po oceni domačina naj bi bilo samo tu pokopanih na stotine žrtev.

stran: 075

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kmetija Na gradu – Sedež Ozne IX korpusa

Melišče nad Babjim Poljem. Vseh se jim od štaba in sodišča Na gradu ni ljubilo voditi tako daleč, saj je od tam do Podgrivske grape uro hoda, ampak so izbrali melišče nad Babjim Poljem. Tristo metrov nad brunarico se začne strmo pobočje, nestabilno, spremenjeno zaradi zemeljskih plazov, prekrito z melišči. Ravno tu navzgor je speljan električni daljnovod. Delo je bilo lahko. Samo strel. Na žrtev so nato zgrnili pesek s pobočja.
Lazi. Včasih so si delo še bolj olajšali. Glavno besedo so imeli pri tem štirje šuštarji. Čez dan so popravljali čevlje, zvečer pa so se lotili skrivnostnega posla. Svojih žrtev niso streljali, saj bi se slišalo in videlo, ampak pobijali s kladivi. Nato so jih zakopali. Teh grobov naj bi bilo največ v smrekovem gozdu med Lazi in Govci. Eden od šuštarjev se je pred leti pripeljal z novim avtomobilom in se ponosno ustavil sredi naselja. Da je bil med vojno tu in je prišel obujat spomine. Med pogovorom so ga prepoznali in mu navrgli, kaj je počel med vojno. Zmanjkalo mu je besed, hitro se je usedel v avto in odpeljal.

Črnovrščani počivajo v Makčevi grapi

Zaradi neuspešnega kopanja na ogenjci pod Žefovo mejo je bilo treba pogledati tudi drugam. Najbolj sumljiva je bila bližnja Makčeva grapa, tudi vidna s Remkove kmetije. Tam so sledovi ogenjc in bi kraj bolj ustrezal opisu. Kjer se je streljalo, ostane kovina. Letos spomladi nam je priskočil na pomoč uslužbenec minstrstva za notranje zadeve z detektorjem za kovine. Aparat smo preizkusili najprej v Brusovi grapi pod Jeličnim Vrhom. Tam so namreč znani grobovi po vojni pomorjenih domobrancev. O tem ni dvoma in to so potrdili tudi glasni signali. Na razkopani ogenjci na Žefovi meji je priprava molčala; kar nismo mogli verjeti. Res smo previsoko nad dolino in nenavadno, da bi si partizani izbrali tako težko dostopen kraj. Preiskali smo bližnjo in daljno okolico, vendar je aparat ostal nem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nad Bogatinovšem – V sredini kmetija pri Makucu – Zadaj Govci

Zato smo se odpravili še v Makčevo grapo. S ceste vodi slabo uhojena steza ob potoku navzgor. Pivk nas kmalu popelje v gosto raščo na desni strani nad reko in tam se prebijemo do ostankov kopišča. Pozna ga je in sumi, da je pravo. Tehnik pripravlja aparat. Kakor hitro se približa, zaslišimo zvoke. Mrtvi nam sporočajo, da so še vedno tu, glasovi so jasni in zahtevni, ne da se jih utišati. Tu naj bi torej ležalo enaintrideset mož in fantov, zajetih v Črnem Vrhu. Iz črnovrške fare jih je petnajst, drugi so s Cola, Podkraja, Vrhnike in tudi iz Ljubljane. Za nekaj imen ne vemo.
Obrnemo se k potoku in povsod, kjer je breg položnejši, poslušamo signale mrtvih. Kasneje se odpravimo še v Podgrivsko grapo in zgodba se ponovi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kmetija v Rižah

Kako dolga pot in koliko truda za usmrtitev skupine ljudi! Laže bi razumel zmagovalce, če bi ujetnike postavili pred pokopališki zid že v Črnem Vrhu in zadevo opravili. A šlo je za obred, na videz nesmiseln, ki pa je zaposlil veliko ljudi in jim dovolil, da so se lahko izživljali nad nemočnimi, dajal vtis pravne države, žalostni sprevod pa je bil opozorilo vsem, ki so mislili drugače. Predmeja, Lokve, Lazna, po starem kolovozu čez Govce, po cesti in nato stezi ob desnem bregu Trebuščice navzdol, čez naravni most v Krtovšah, do partizanske orožarne na jeziku med Trebuščico in Podkobiljsko grapo. Zadnjo noč so preživeli v tej hiši zvezani. Drugih devet, ki so bili uvrščeni v drugo skupino, je naslednjega dne kopalo grob. Okrog devete ure zvečer naslednjega dne, najverjetneje 6. septembra 1944, pa so zvezane v dve skupini po šestnajst vodili nazaj čez naravni most, nazaj po stezi do Makčeve grape in navzgor do ogenjce. Tam so počili streli, tam počivajo še danes.

stran: 076

Ne joči, Peter!

Devetnajstega novembra 2000, edina sobota v tem mesecu, ko ne dežuje. Obljubljajo poplave ravno na zahodnem delu Slovenije in med rekami naštevajo Sočo in Idrijco, vendar smo dogovorjeni in se napovedi ne ustrašimo. Gospa Zinka Gorjan, roj. Rijavec, sicer doma iz Dolenje Trebuše, nas bo vodila po svojih pašnikih v Makčevi grapi. Pripeljal jo bo g. Tone Pust z Mirenskega gradu. Za nas je dragocena. Ena redkih prič je, ki je bila zares zraven. Dolina Trebuščice je res polna vode, vsi njeni potoki so se spremenili v slapove. Reka ni spremenila barve in nikjer ne sili čez rob. Za Zinko se izkaže, da je še pri vsej moči, takrat pa je bila tudi dovolj stara, da je dobro videla in slišala in si zaznano zapomnila:
Bilo nas je dvanajst otrok. Enkrat spomladi leta 1944, ko sem imela deset let, so prišli pome polni lepih besed in obljub od Makuca, da bom pasla krave. Kruha bom imela na pretek in delo ne bo hudo. Pa še tako daleč od doma ne bom, samo dve uri hoda. Kmetija stoji v srednjem delu Makčeve grape in meji na Bogatinovše ter na kmetijo V rižah. Bile so tri samske ženske, trde in skope. Kot je kasneje rekel zanje fant, ki se je poskusil ženiti pri hiši: »Teple bi še tata in mamo!« Zame niso imele srca. Pasti sem morala več kot deset krav oziroma govedi in dvakrat toliko ovac. Bila sem večkrat lačna kot sita. Niso mi dovolile, da bi se družila z otroki v okolici, tudi ne z drugimi pastirji. Samevala sem pri tisti govedi in ovcah in upala, da bo tudi meni nekoč posijalo sonce sreče. Toliko bolj sem imela zato odprte oči za vse, kar se je dogajalo okrog mene. Pasla sem največ po vzpetinah na desnem bregu potoka, ravno nasproti kmetije Pri bogatinu ali na Bogatinovšem, kakor smo že rekli majhni hiši na bregu, v kateri je živel samski kmet. Poleg hiše so pripravili nekakšno brunarico. Pravili so, da je vkopana v zemljo in da imajo partizani v njej zaprte ljudi. Glavne reči so se dogajale ponoči. Enkrat sem jih videla. Zbudilo me je rožljanje kovine. Posteljo sem imela zraven okna v prvem nadstropju. Dvignila sem se v postelji in zagledala žalosten sprevod. Po tejle cesti, takrat kolovozu, po kateri smo se pripeljali iz doline, takrat je bila malo zasnežena, so partizani gnali skupino v verige vklenjenih ljudi. Bilo jih je deset do petnajst. Stražarji so svetili z baterijami, ljudje so se spotikali in če je padel eden, je potegnil za seboj še druge. Peljali so jih naprej V riže. Tudi ta kmetija je zdaj zapuščena, ni pa zanemarjena. Lastnica živi nekje v Kopru in včasih pride, da poskrbi za najnujnejše.
Bilo je enkrat prej, ko sem podnevi zagledala na poti, ki pelje ob potoku proti Bogatinovšu, mlad par s fantkom. Objemali so se in jokali. Okrog so bili partizani. Slišala sem krike gospe, ki je rekla: »Kaj smo jim naredili, da so nas tle pripeljali.« Vzeli so jima otroka in ju peljali proti Bogatinovšu. Popoldne, ko sem še vedno pasla, sem zagledala sprevod: nosila sta kramp in lopato, za njima partizan s puško. Šli so po poti počez po bregu proti borštu, ki spada k Makčevi kmetiji. Kmalu nato so se zaslišali streli in čez četrt ure sem že videla partizana, kako se je vračal sam. Fantka so imeli pri sebi na kmetiji Pod Grivo. Gospodar je bil partizanski intendant in je skrbel za hrano za vse štabe in tehnike tam okoli. Zato so mu zaupali otroka. Zdaj sem slišala, da bi bili ustrelili tudi malega, če bi bil le malo starejši. Neko popoldne ga je pripeljalo s seboj na pašo domače dekle s kmetije Pod Grivo. Povedala je, da mu je ime Peter. Segnali smo skupaj krave in ovce in se igrali družino. Jaz sem bila oče, sosedovo dekle mama, in imeli sva Petrčka. Igra nas je tako prevzela, da smo se zavedeli šele v temi. Ko sem prignala živino domov, sem bila tepena. Ne samo zaradi zamude, ampak ker sem se družila z drugimi otroki. V Palmah mučeništva piše, da so fantka oddali v tujino. Doma naj bi bili iz Horjula. V resnici ni bilo tako. Poklicala sem gospoda Simčiča, ki je zgodbo napisal, in mu povedala, kar vem. Pisali so se Mivšek. Ne vem, kako so za otroka izvedeli sorodniki; prišli so ponj, ga vzeli s seboj na Jesenice in dali študirat. Punci, s katerima smo se takrat igrali, živita v Ročinju. Izvedela sem, da živi Peter na Krasu, vendar nerad govori o preteklih dogodkih. Le toliko, da je bil oče doma iz okolice Logatca, kjer so tudi živeli, mama pa iz avstrijske Koroške. Kako se je družina znašla v oddaljeni dolini in kako da so privedli tja tudi njega, ne ve.

stran: 077

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pot v Podgrivsko grapo

Zgodi se tvoja volja!

Zinka nadaljuje:
Na dogodek s Petrovimi starši sem skoraj pozabila. Potem pa se je vse ponovilo z župnikom. Ne vem, kdaj so ga pripeljali. Kar tako sem ga neko jutro zagledala na drugem bregu pred hišo na poti, kako je bral iz knjige. Pravite, da je molil brevir. Bil je v duhovniški obleki, hodil sem in tja in bral, blizu pa je sedel partizan s puško in ga ni spustil izpred oči. Vendar sem ga videla samo enkrat. Lahko da je bilo takoj popoldne ali dan kasneje, ko sem ga spet zagledala na isti poti. Nosil je kramp in lopato, za njim pa spet partizan s puško. Tudi tadva sta izginila v Makčevi meji, spet streli, in kmalu nato samo partizan nazaj proti kmetiji. Tisti Makčev boršt severno od Bogatinčevih se jim je ponujal, tam jih mora ležati veliko, vseh se jim ni ljubilo gnati v Podgrivsko grapo.
Od partizanov se najbolj spominjam zdravnika. Bil je močan in pameten. Naredil je za ranjenega partizana zasilno ležišče in hrano sem mu nosila jaz. Hvalil me je in rekel, da bi imel rad tako hčerko, kot sem jaz.

Na Bogatinovše

Avtomobile pustimo pri Makucu in se napotimo po kolovozu v breg po desni strani potoka. Po dolini so bile nekdaj njive, zdaj so travniki, tam po bregovih in slemenih, kjer raste mlado drevje in grmovje, so bili pašniki.
»Vidite, tamle sem pasla. Otrok niso imele, mene niso imele rade. Tako me je toča tolkla po glavi, da sem mislila, da me bo konec, pa ni nihče prišel in mi dovolil, da bi gnala domov.«
Naprej po poti se Zinka ustavi: »Tule sem jih zagledala, kako se objemajo, jočejo in tiščijo skupaj. Fantek kar ni hotel proč in so ga morali odtrgati s silo.«
Potok Makčeva grapa je zaradi včerajšnjega dežja narastel. S kamni si napravimo varnejši prehod. Na drugi strani livada. Gospodar s kmetije Pod hribom spregovori: »Tudi za tole dolino je pravil Ludvik Pajer-Podrižar, da je bila vsa posejana z grobovi.«

stran: 078

Zinka doda: »Enkrat mi je ušla krava in sem jo vsa v strahu iskala in našla ravno tu. Pa sem zagledala poleg potoka tule pri teh skalah truplo. Lisice so ga morale ravno izkopati. Videlo se je, da so grizle meso.«
V bregu komaj najdemo nekdanjo kmetijo Bogatinovše. Sredi starih grintavih jablan in mlajšega gozdnega drevja ruševine kamnite hiše in nič drugega. Klet je zasuta, kot bi se pogreznila v večni spanec. Steza proti Makčevemu borštu je še dovolj široka, da se odpravimo po njej. G. Tone Pust pred nami resno in tiho krči pot in odmetava odlomljene veje. Kakih dvesto metrov od hiše nas Zinka zaustavi: »Tu nekje je moralo biti. Vidite, ta drevesa so rasla že prej, drugod od hiše do tu pa so bili pašniki. Zato se je tako dobro videlo. Naprej je v gozdu prehuda strmina in ni veliko zemlje, ravno tukaj mora biti pravi kraj.«
G. Tone zmoli. Smo na grobu duhovnika, na grobovih zakoncev Mivšek in bogve katerih. Za duhovnika Antona Piska iz Kanala je v dokumentih OZNE zapisano, da je bil ustreljen 3. 11. 1944.
Navzgor se začenjajo travniki kmetije V rižah. Povzpnemo se na greben. Pridemo na kolovoz. Odpre se nam pogled na kmetijo, mogočno trinadstropno poslopje v bregu, značilno za Cerkljansko in Idrijsko. Prikaže se tudi Poldanovec, ki ga obletavajo oblaki. Iz zapora so jih vodili do kmetije po tem kolovozu, naprej pa vodi pot do Podgrivske grape.
Podgrivska grapa, Makčeva grapa, Makčev boršt, Lazi, Babje Polje. Ko bo odšlo iz Gorenje Trebuše še teh 146 prebivalcev, kolikor jih prebiva v njej sedaj, jo bomo lahko nazvali dolina mrtvih. Večino bomo pustili, kjer so obležali, črnovrščani pa se bodo vrnili v domačo faro.