Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 054

Volitve 2000 – v vseh barvah

»Spet smo pobedv«, je rekel Jeseničan po končani hokejski tekmi.
Uh, pa smo preživeli. Najprej predvolilno kampanjo, potem pa še volitve, da ne govorim o spremljanju delnih volilnih rezultatov in končni razglasitvi uradnih izidov. Nekaj časa bomo rabili, da se bomo popolnoma sprijaznili z rezultati. Nekateri bodo rabili še več časa, da bodo dojeli rezultat volitev. Nekateri pa tega ne bodo dojeli nikoli. Pri tem se pa čudili, kako da imajo »tardeči« še vedno oblast. In vse niti v rokah. Seveda je potem še formiranje parlamenta, izbor oziroma imenovanje mandatarja in sestava vlade. Uau, to bo šele zabava! Ali pa naporno, kakor se vzame.
Če te posiljujejo, poskusi zraven vsaj malo uživati, pravi neka stara modrost. Čeprav me včasih, ko gledam vse skupaj, prime, da bi vzela »šnelfajerco« in začela streljati naokoli, zmaga v meni vedno »tanorčava« plat in se zabavam. Včasih prav uživam. Ko poslušam Drdrnovška, ko naklada, kako so vse opcije odprte, kako se pogovarjajo z vsemi strankami o vsebini programov in ciljev za novo vlado in tarna, kako malo časa mu je dal Kučan, da vse te zadeve opravi. Potem me zabava Kučan, ki se dela butastega kot vol, saj prav nič ne ve, kdo bo predlagan za mandatarja, katere stranke bodo v koaliciji, pa ko govori o preseganju delitve na pomlad in kontinuiteto in podobne blebetavščine. Ampak nekaj ima pa prav. Še malo, pa bomo prej omenjeno delitev presegli. In bomo vsi rdeči. Morda sem pa tja kakšen črn. Za vzorec in za dokaz demokracije.
Ampak, Slovenci smo, kot je zapisal Miloš Mikeln v Zgagi Vojvodine Kranjske, trpežni. To trpežnost smo menda podedovali po eni veji naših prednikov, po Keltih. Ti so bili sicer vražje trmasti, ta trma pa se je v naši zgodovini preoblikovala v trpežnost. In če pogledamo samo malo nazaj, kaj vse se nam je že primerilo, potem o tej trpežnosti ni niti sence dvoma (kako lepo se to sliši, kajne). Torej taki smo. Trpežni. Upam, da taki tudi ostanemo, da bomo preživeli tudi vse, kar se nam dogaja, odkar smo šli na svoje, odkar smo se osamosvojili. Pa z osamosvojitvijo samo ni prav nič narobe. To je krasna stvar. Še enkrat naj povem, da je krasno, da imamo končno svojo državo. Ampak, nobena reč na tem svetu ni zastonj. Ker je bila naša osamosvojitvena vojna relativno kratka in se je dokaj ugodno končala, bomo vse skupaj plačali kako drugače. Na primer s to nesrečno tranzicijo, ki se vleče in vleče in vleče in ji ni videti konca. In kot ima pri nas vsaka reč svojo posebno formo, jo ima tudi tranzicija. Pri nas se vse nekako preoblikuje, preobrazi, pa ne vedno na bolje, prav za prav skoraj vedno na slabše. Ampak zaradi naše trpežnosti bomo, upam, preživeli tudi to.
Nekoč sem zapisala odlomek iz slovenske ljudske pravljice, ki pravi, »da se še ni izcimilo seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v kateri se bo zibalo in raslo otroče, ki bo lahko rešilo« slovenski narod pred, ha, pred čim neki, saj komunizma ni več, kakor nam ob vsaki priložnosti trobezljajo naši vrli, sposobni in nenadomestljivi voditelji. Najbrž je z menoj in še s kom nekaj pošteno narobe, ko vsepovsod vidim oziroma vidimo nadaljevanje (kontinuiteto) struktur (ki so nas vodile v lepšo prihodnost, za katero pa se je izkazalo, da je namenjena samo avantgardi), katerih projekt je bankrotiral, bankrot pa plačujemo samo tisti, ki smo v njem sodelovali po sili razmer, ne pa tudi ali predvsem tisti, ki so stvar zakuhali in zafurali. Po moje je imela prav moja stara mama, ki je rekla, da bo ves svet komunističen, preden bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je to; potem bo šele bolje na svetu.


stran: 055

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slutnja toplote Simon Dan

Hudič je to. Najrajši bi si odgriznila jezik, da ne bi bleknila vsega, kar mi pade na pamet ali pa prste, da ne bi natipkali mojih bedastih domislic. Namreč, če zinem kaj slabega, se to takoj uresniči, če zaželim kaj dobrega, izgine, crkne, se spremeni v svoje nasprotje.
Hudič je tudi ta moja shizofrena narava. Mišljenje in čustvovanje mi delujeta vsak po svoje, vsak zase, neodvisno eden od drugega. Ko sem prvič poslušala eno od soočenj, mi je bilo jasno, čeprav so ankete napovedovale popolnoma drugače, da bo v parlamentu drobiža (se pravi tako imenovanih majhnih strank) kot še nikoli. Vsi so me gledali, kot da se mi je zmešalo, ko sem rekla, da bodo poleg tistih strank, ki so jih napovedovale ankete, prišle v parlament tudi DESUS, Jelinčičeva in mladinska. DESUS ima tako ali tako zaledje, Zvezo borcev in nekaj penzionistov, ki nimajo pojma. Jelinčič se je postavil na glavo in začel navijati za slovenske državljane, za povezave s Srbijo, za zaostritev s Hrvaško, z Evropsko zvezo, Natom in Rimokatoliško cerkvijo. Mladci pa so nekaj posebnega. Tako lepo so rožice sadili, neobremenjeni s preteklostjo, neobremenjeni s političnimi zdrahami, neobremenjeni s pomladjo itd., poskrbeli bodo zase, za penzioniste, za brezposelne, za brezstanovanjske, za za za vse. Če ne bi človek za temi lepimi besedami začutil kislinske reakcije (lakmusov papir v kislini pordeči), bi jim skoraj nasedel. Karkoli so bili vprašani, takoj so imeli pripravljen ustrezen, enkraten odgovor. Tudi to bi moralo biti sumljivo, kajti ve se, kdo vse ve, kdo ima vse odgovore v malem prstu. Kadar so jih vprašali kaj provokativnega, so se lepo izmuznili s kopico lepih besed, znanih fraz ali pa zarajdali nekam v drugo smer. Bilo je skoraj poučno. Očitno imajo dobrega mentorja in organizatorja, ki jim je izpilil nastop in program do popolnosti.
Namreč, te volitve je bilo treba dobiti. Te volitve je bilo treba pošteno dobiti. Nastaviti ljudem stranke, ki so »nevtralne, neobremenjene s preteklostjo, ki gledajo v prihodnost, ki nimajo nobene zveze s prejšnjim režimom, itd. itd.«. Vse to pa je, kot sem že rekla, kakor lakmusov papir. Prav te besede dajo vedeti, da so to stranke lubenic (kakor je napisal v The Red Spectrum /Rdeči spekter, The Watermelon Test / Test lubenice, Borut Prah). Lubenica je namreč navzven zelena, znotraj pa je rdeča, ampak to barvo opaziš šele, ko pogledaš v njeno notranjost. Vsekakor bi se morali iz tega pomladniki česa naučiti. Da bi tudi oni imeli celo vrsto strank v rezervi, ki bi tik pred volitvami lovile volivce, ki z obstoječimi strankami niso zadovoljni ali pa so nasedli medijem v stilu: Janše ne bom volil, on je tak, tak, tak fašist, tudi on je bil včasih v partiji, bogve kaj zdaj naklepa … Bajuka ne bom volil, dela same neumnosti, je nesposoben, zakaj ni ostal tam, kjer je bil prej, pojma nima, kaj se dogaja v Sloveniji, … Ljudske stranke ne bom volil, ker me je pustila na cedilu, … Bajuk je namreč uspešno nadomestil bivše Krščanske demokrate, tisti pa, ki so prej volili ljudsko stranko, pa niso šli na volitve. Nikogar ni bilo, ki bi nadomestil Ljudsko stranko. Marsikdo pa se je vdal v usodo, češ, saj ne moreš ničesar, če nisi v LDS. Tako znano reklo, ki pa se zopet uresničuje. In so volili LDS, čeprav so imeli pri tem grenak okus v ustih in so kasneje porabili na tone besed v opravičilo svojega dejanja.

stran: 056

Izseljenci pa nimajo svojega posebnega poslanca. Imajo občutek, da so diskriminirani, da jim matična domovina ni naklonjena, zatika se pri državljanstvu, poseben problem so pa volitve »po pošti«. Večina jih je dobila obvestila prepozno. In se niso mogli vpisati v volilni imenik. Tako je od možnih 200.000 glasov to pot izrazilo voljo voliti komaj 4.700 volivcev. Velik del teh pa se je med potjo izgubil, tako da se je velik del slovenskega narodovega telesa počutil krepko opeharjen. Težko bi rekli temu slučaj. Prej bi lahko temu rekli načrtna akcija, kajti ve se, da večina ne bi volila za nobeno od strank zdajšnje, čisto sveže vladne koalicije.
Te volitve je bilo torej treba dobiti. Ni pa, seveda, dovolj samo dobiti volitev, dobiti večino v parlamentu, treba je dobiti dvotretjinsko večino. Tudi to je mogoče. Če prepričajo Združeno stranko, da vstopi v koalicijo. Poleg tega jim Združena stranka zagotavlja kredibilnost navzven, da ne bi kdo rekel, da so na oblasti sile kontinuitete, da ne rečem komunisti. Ta stranka pa se očitno ne zaveda te svoje moči v danem trenutku. Če se misli prodati, se lahko drago proda (v stilu Nespodobnega povabila), kajti z njihovim vstopom v vlado bi imela rdeča opcija dvotretjinsko večino in s tem absolutno oblast. Koalicija Slovenija se lahko razpoči, pa ne bo mogla dosti spremeniti. Kajti mediji so, se ve, na kateri strani. Tako bi lahko kontinuiteta zaključila procese, ki potekajo v naši novi državi, absolutno in dokončno sebi v prid. In vsi skupaj bomo spet tam, kjer smo že bili nekoč. Če boš hotel kam priti, narediti kariero, napredovati, razvijati svoje talente, boš moral biti LDS in pika. Ljudje, ki niso šli na volitve iz razočaranja, so naredili isto, kot če bi volili tiste, ki jih niti v sanjah ne bi. Seveda pa je tu še možnost (človek je pač religiozno bitje in verjame v čudeže, oziroma se zanaša nanje), da se vodilnim v Združeni stranki posveti in se odločijo za koalicijo Slovenija. V tem primeru pa imajo oni precej močno pozicijo, saj je za vse pomembne odločitve potreben konsenz vladajoče koalicije in opozicije. Ampak, prelepo, da bi bilo res. Namreč, ne gre samo za uveljavitev pomladne opcije, gre za splošno politično higieno, za demokracijo v pravem pomenu besede. To so opazili celo mediji. (Le kaj se je zgodilo?) Kajti takoj na začetku, na prvi seji parlamenta, se je pokazalo, kaj se pravi imeti tako rekoč absolutno oblast. Noben argument, noben poslovnik ali pravilnik, noben zakon, niti ustava, nič se ne more zoperstaviti temu (cestnemu) valjarju ali bagru, kakor smo že videli, ali kakor smo že slišali.
Poseben pomen imajo predvolilne ankete, ki so povzročile, da en kup ljudi ni šlo na volitve ali pa so volili narobe - se pustili vreči na finto z novimi strankami, ha ha. In potem, kot navadno, se ta kup novih strank stozdira z LDS, potem je pa sploh zabava. Taka, mazohistična. Ampak, kaj hočemo. Bolje črn humor kot nobenega humorja.
In tako so se združili vsi rdeči, paradižniki (rdeči navznoter, rdeči navzven), redkvice (beli navznoter, rdeči navzven) in lubenice (rdeči navznoter, zeleni navzven) in imajo krepko večino, s tem, ko so napopali Združeno stranko, tako rekoč absolutno oblast. Seveda so se vmes vsi ti rdeči na videz kregali, morda zato, da bi koga prepričali, da niso iz istega gnezda, ampak, ko gre zares, takrat pa ni šale. Takrat gre pač zares. Takrat najdejo cele gore besed, strašansko umetelne konstrukte, ampak konec je tak, kot smo ga taki bedaki, kot sem sama, pričakovali.
In, seveda, neodvisni Pucko je postal LDS. Pa ne samo to. Postal je predsednik KVIAZ-a, ki je odskočna deska za pomembne položaje v stranki in državi. Kar naprej se nam smehlja z malih ekranov. Ta bo še daleč prišel. Fant je za svoj glas dosti iztržil. Podobno se bo zgodilo z Združeno stranko. Stopila je v koalicijo in podprla »veliki načrt«. Njeni vodilni računajo s tem, da se bodo počasi prerinili v LDS, seveda ne kot navadni člani, ampak po sistemu Pucka, da bodo po naslednjih volitvah zasedli ugledne položaje in tako postali strokovnjaki, sposobni in nenadomestljivi politiki.

stran: 057

In zdaj mediji v anketah sprašujejo ljudi, kaj mislijo o Bajukovi in kaj o Drnovškovi vladi. In upajo si objaviti rezultate, pri čemer jim polovica izbranih ljudi sploh ne odgovori. Velik del tiste polovice si ne upa odgovoriti. Kaj pa, če kdo posluša, sicer pa, si misli vprašani, če imajo mojo številko, imajo tudi vse druge podatke o meni. In je raje tiho. Ker ga je strah še za tisto malo, kar ima. Za slabo plačano službo, za majhno, neudobno stanovanje, za svoje življenje in za življenje najbližjih.
Čez dve leti bodo zopet volitve. Volitve za predsednika države. Vsepovsod je slišati za Drnovškovo kandidaturo. In gospod imajo krepke šanse. Dve leti bo trajala njegova predvolilna kampanja. Kaj pa pomladniki? Skrajni čas je, da poiščejo kandidata, da ga promovirajo, da mu zagotovijo minimalno možnost za izvolitev. Namreč, ponovile se bodo stare, stokrat uporabljene finte, s katerimi bodo speljali volivce, da ne bodo šli na volitve ali pa, da bodo glasovali proti svojim načelom.
Naj zaključim s Slomškovo mislijo:
Bog, postrahuj vse tiste neumne ali pa hudoumne volilce, ki so zavoljo svojega praznega dobička take može v državni zbor poslali. Pa vendar, Oče nebeški, prizanesi in odpusti jim! Zakaj naši deželani, nove svobode pijani, niso vedeli, kaj delajo. Razsvetli jih pa v prihodnje, kadar zopet na volitve pridejo!
A. M. Slomšek: Zgodnja danica, 1848.