Avtor: Janez Grum
stran: 088
Dne 19. novembra 1944 je iz zadetega in že gorečega lovskega letala odskočil ameriški pilot poročnik Maurice Brash. S padalom je pristal na desnem bregu Save, približno 1 km vzhodno od tedaj obmejnega šentjakobskega mostu, letalo pa je treščilo na levi breg. Verjetno ga je sestrelila nemška protiletalska strojnica na tedanjem zasilnem letališču onstran železnice, gledano z Zaloške ceste, na Studencu pri Ljubljani. Če je imela protiletalsko strojnico tudi nemška skupina pri omenjenem mostu, je na Brashevo letalo streljala tudi ta.
V tistih dneh sem večkrat slišal, da je prvi pritekel do pristalega pilota Pibrov pastir iz Zaloga, fantič star 13 ali 14 let. Vodil ga je ob Savi navzdol proti dobro znanemu Plevnikovemu mlinu, čeprav je bil najbrž Micernikov mlin bližji.
Zadeto letalo, iz katerega se je kadilo in se je kmalu nato pokazal ogenj, ter padajočega pilota je opazoval tudi France Stele, lastnik Plevnikovega mlina blizu sotočja Save in Ljubljanice. Podal se je čez drn in strn proti kraju, kjer je pilot pristal. Nasproti sta mu prišla odrasel človek in manjši fantič. Pri srečanju je videl, da je odrasli človek pilot sestreljenega letala, in opazil, da je močno ožgan po obrazu, vratu in po rokah. S pilotom in pastirjem se je obrnil nazaj proti svojemu mlinu. Tam je pastirju zabičal, da ne sme nikomur povedati, da je padalec pri njih, mu obljubil nekaj moke in dal nekaj denarja. Ker se je bal, da bodo Nemci pri iskanju pilota prišli tudi v njegovo hišo, ga je skril v listnjak, kjer je imel del starega pluga, stara kolesa od voza in drugo ropotijo, vse že prej pokrito s slamo, sedaj pa je je še nekaj navrgel. Na srečo Nemci tistega dne niso prišli. Domnevam, da je bil padalec tam skrit do mraka in da mu je gospodar nudil vsaj kakšno pijačo. V mraku ga je vzel v kuhinjo, kjer mu je gospodinja pripravila stepeno jajce in pijačo. Pri tem se je v sosednjem prostoru zbudila njihova mala hči Marija, pričela jokati in prišla v kuhinjo. Tam je ob brleči luči zagledala tujega človeka, zelo opečenega po obrazu in rokah, kar jo je močno prestrašilo. Mati ji je hitro ukazala, naj gre nazaj v sobo, pri tem pa rekla: »Ti nisi nič videla!« Tako mi je letos okrog velikega šmarna povedala Steletova hči Marija Oražem, živeča v Torontu.
Medtem je njen oče hitel na domobransko postojanko v Zalogu. Bil je namreč podnarednik te postojanke, zaradi mletja žita pa skoro stalno doma. Od tam je telefoniral na glavno postojanko v Polju, da je nujno potrebna bolniška pomoč in da naj oba sanitejca čimprej prideta v njegov mlin. Domobranci v Polju so uganili, za koga gre, saj so nekateri že popoldne hiteli s kolesi proti Savi, ko so zagledali zadeto letalo.
Takoj se je podal na pot s svojim malim motornim kolesom Rudi Hirschegger, občinski uradnik in istočasno domobranec, včasih bolj prvo, včasih bolj drugo. Prvi je prišel v Steletov mlin. Bil je mlinarjev prijatelj, saj so pred vojno eno leto obstajale družinske vezi. Za njim sta prišla oba domobranca bolničarja in še dva ali trije vojaki, do Gradišča na kolesih, naprej pa peš po travnikih. Ko so stopili v kuhinjo, se je ameriški padalec ustrašil, ker so bili vsi v vojaških uniformah. Študenta bolničarja sta skušala s pičlo francoščino, ki je je tudi padalec nekaj razumel, razložiti, da so mu prišli pomagat, ne pa da bi ga izročili Nemcem. Bila sta v zadregi, ko sta spoznala, da ne moreta ustrezno poskrbeti za opekline. Sanitejca sta bila Uroš Roesmann, kasneje specialist za nevropatologijo ter univ. profesor v Clevelandu, na povabilo je večkrat predaval tudi v Ljubljani, drugi je bil Marjan Brandsteter, po vojni zdravnik v Španiji. V razgovoru je vsem postalo jasno, da je treba opečenega padalca najprej prepeljati v njihovo postojanko v Polje in tam iskati rešitev. Zaradi Nemcev mora pilot takoj iz hiše. Marija Oražem se spominja, da je bil pri njih dve do tri ure.
stran: 089
Po dogovoru je Hirschegger peljal Brasha na svojem motornem kolesu proti Polju, za njima so se vračali po isti vaški cesti skozi »rdeči« Zalog tudi drugi. Že več let obstoji knjiga »Rdeči Zalog«, ki je bil Kardeljev, Mačkov, Mazovčev … Med prevozom so spremljevalci z baterijami varovali Brasha in Rudija tako, da so svetili proti hišam znanih oefarjev in jim motili pogled. Končno so Brasha srečno pripeljali na postojanko v Polje, kjer sta mu sanitejca hladila opekline s sterilnimi tekočinami. (R. Hischegger, Resnica o naši borbi, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1966, 119–122).
Tu na kratko posežem nazaj v rdeči Zalog. Kljub novembrski temi so nekateri Založani opazili, da je šlo mimo njihovih hiš najprej nekaj domobrancev s kolesi proti koncu vasi, proti Gradišču, čez daljši čas pa se vračali po isti poti. Morda so ob prvem premiku skozi vas oefarski Založani mislili, da vodijo domobranci kakega terenca na likvidacijo ob Ljubljanici malo naprej od Zagradišča, kar se je bilo že zgodilo. Verjetno so se nemalo čudili, zakaj so nazaj grede svetili z baterijami v njihove hiše. Seveda je njihova radovednost, kaj se je dejansko dogajalo tisti večer, naslednje dni rasla. In če so izvedeli od Pibrovega pastirja, da je padalec res bil pri Plevnikovih (Steletovih), so logično sklepali, da je tisto večerno domobransko premikanje skozi vas bilo v zvezi z njim. Nikoli pa niso izvedeli, da so nazaj grede imeli padalca s seboj. V vasi in širši okolici so nato začeli ugibati, kaj neki je z njim napravil Stele, ker o padalcu ni bilo ne duha ne sluha. Prevladala je fantazija, da so šli domobranci pozno zvečer čez most pri Ljubljanici, zavili proti Kašeljskemu hribu in nekje pod njim padalca likvidirali. Končno sta njihovo ugibanje in fantazija postala prepričanje, da so domobranci pilota ubili zaradi denarja-cekinov. Vse to pa so sčasoma naprtili le Francetu Steletu.
Domobranci v Polju so hitro spoznali, da njihova postojanka ni varna in tudi neustrezna. Kam ga prestaviti? Končno ga je vzel k sebi v stanovanje narednik Ernest Hirschegger, četnik Gorenjskega odreda, ki je bil tiste dni slučajno doma. Hiša je stala na zahodnem delu Vevč, kjer se vas stika s Slapami in Poljem, vendar tedaj malo proč od drugih hiš. V bližini so imeli Nemci sicer svoje protiletalsko gnezdo, a so svojo pozornost posvečali zavezniškim letalom, zvečine ameriškim, manj pa ljudem, ki so podnevi hodili mimo.
V naslednjem navajam značilne stavke iz omenjenega popisa Rudija Hirscheggerja v Zborniku:
Ko smo se vrnili od Steleta, je klical telefon iz domobranskega štaba. Klical je podpolk. Krener in ukazal, da takoj razpošljemo izvidniške patrulje in ugotovimo, kje je pilot. Lagal sem, da so patrulje že ogledale ves teren in da so bili pred nami že Nemci tam, a o pilotu ni sledu. »Iščite dalje!« je ukazal. »Poročajte o izsledkih!« Res so fantje odšli, toda namesto v patrulje v gostilno … Kmalu za tem je sledil ponovni klic po telefonu: »Pilot se nahaja v vašem rajonu. Takoj ga privedite v Ljubljano!« Odgovoril sem : »Mi za pilota ne vemo. Kurir bo takoj prinesel poročilo.« Brž smo sestavili poročilo: »Vrnila se je patrulja, ki je pregledala teren, kjer je pilot pristal, in našla kose ožgane elastike, očala, in smer kaže, da je pilot preplaval reko Savo … Teren onstran Save … je nemški rajon. Letalo je padlo v Savo.« Potegnil sem iz žepa in priložil poročilu ožgano elastiko in poslal kurirja na štab. Takoj nato smo sestavili novo poročilo: »Vrnila se je druga patrulja, ki je 800 m niže našla usnjen pas; očividno pilotov, na skali ob bregu Save, kar potrjuje našo sumnjo, da … je pilot preplaval reko.« Odšel je drugi kurir s tem »corpusom delicti«.
Naslednji dan je Krener spet klical: »Ukazujem, da takoj pripeljete pilota v Ljubljano. Nemci trdijo, da ga imate skritega v Polju. Zaradi enega pilota ne bomo riskirali domobranstva!« Zatrjeval sem, da pilota v Polju ni, da je po naših ugotovitvah preplaval Savo. Širijo pa se tudi govorice, da se je drugo letalo spuščalo v nižino, mu spustilo vrvno lestev in pilot se je dvignil na ta avion. Te smešne govorice … smo pospeševali. Nove patrulje so odšle na teren in šel sem z eno izmed teh v Zalog. Nastopali smo strogo, preiskovali hiše in grozili, da bodo vsi postreljeni, če najdemo pilota. Preplašili smo ljudi, da bi se s tem zagotovili pri ljudeh, zlasti nam nasprotnim, da resno iščemo pilota.«
stran: 090
Tako Hirschegger.
Kmalu popoldne 20. novembra se je pripeljal do domobranske postojanke v bivšem Sokolskem domu kamion Nemcev. Preiskali so stavbo, a nič odkrili. Pri tem so morali domobranci stati na mestu. Po končani preiskavi jih je moralo nekaj iti z Nemci, med njimi tudi Rudi Hirschegger, da preiščejo tri mline blizu Save. Začeli so pri Klešnikovem (Micernikovem), a precej hitro odšli v Primarjev (Perlezov) mlin, kjer so bili zelo strogi. Pregledali so enonadstropno hišo pa tudi gospodarsko poslopje, kjer je bilo veliko slame in mrve. Rudi je pri tem Nemce vodil. »S fingirano jezo sem prekopaval mrvo in suval z vilami vanjo, da me je Nemec zadrževal, češ da ga bom prebodel, če bi bil tu.« Rudi je odgovoril: «Verfluchter Englaender! Es ist mir gleich … , če te prebodem.« Domobranci so morali prekopavati tudi gnoj. Pri tem je Rudi našel priložnost, da je rekel preplašenemu gospodarju, da mu bodo vse požgali in da naj postreže Nemcem s klobasami in žganjem. Ob prigrizku so pozabili na začetno strogost in grožnje, zunaj pa so morali domobranci nadaljevati s preiskavo. Gospodar je bil preplašen tudi zato, ker je imel v konjskem hlevu partizanski bunker za štiri ljudi – a domobranci takrat niso vedeli zanj.
Od Primarjevega mlina so Nemci in domobranci odšli k Steletovemu–Plevnikovemu mlinu. Še med preiskavo pri Perlezu je poslal Rudi enega od domobrancev v Polje z naročilom, naj kdo obvesti Steletove, naj pripravijo za Nemce kaj krepkega za pod zob. Domobranec je res prišel tja pred Nemci.
Tudi pri Steletu so bili Nemci najprej strogi in so grozili z najhujšo kaznijo, a so se ob prigrizku pomirili in kočno kar mirno odšli. Tudi tega se spominja Marija Oražem, njena sestra Anica Martinčič, živeča blizu Clevelanda, pa le po pripovedovanju očeta in matere.
Tretji dan, 21. novembra, se ni zgodilo nič posebej dramatičnega, naraščala pa je zaskrbljenost zaradi Brashevih opeklin, ki so se pričele vnemati. Rudi omenja: »Ker nas je njegovo zdravstveno stanje začelo skrbeti, smo poklicali dr. Janeža, ki je prišel in ko je videl Brasheve opekline, je naročil, da ga je treba takoj prepeljati v sanatorij Leonišče.« Ernest H. pa mi je spomladi zapisal, da so uvideli, da morajo dobiti zdravnika iz Ljubljane, ki bo prevzel zdravljenje in pri tem mislili na Janeža. Ernestovo verzijo potrjuje dr. Uroš Roesmann, ki mi je v julijskem pismu omenil, da se ne spomni, da bi bil prišel kak zdravnik, dokler je bil Brash pri Ernestu. Vsi trije pa so ta dan še bolj čutili potrebo, da pride pilot do zdravnika. Omembe vreden je Rudijev podatek, da je domačin Zdravko Novak, uradnik pri Prevodu, priskrbel živilske karte.
Zdravniško oskrbo, in to res v Leonišču, je Brash dobil naslednji dan. Precej dramatično! Malo pred poldnem je prišel tja stotnik Ilovar, glavni domobranski obveščevalni oficir, in mi povedal, da prihaja iz Polja. Da so se okrog 11h dopoldne peljali v Polje neki nemški oficir, Krener in on. Najprej je vpil nad domobranci Nemec in grozil z najhujšimi kaznimi, če se bo odkrilo, da je padalec v rajonu čete. Nato je vpil nad njimi Krener in enako pretil s hudimi kaznimi. In da je tudi on sam enako vpil in grozil. Nato pa mi je zaupal: »Jaz sem svoje vpitje igral. Sporočite to nekaterim v Polju!«
Čez dobre pol ure pa pride v Leonišče ves vznemirjen Rudi H. in začne pripovedovati, kar je povedal že Ilovar. Razočaran nad njim je dejal: »Kaj takega nismo pričakovali od njega!« Rudi in še nekateri v Polju so vedeli, da Ilovar ilegalno dela za zahodne zaveznike. Zaupal sem mu, da je bil že pri meni tu v Leonišču in mu povedal, kaj je naročil zanj in za druge. Čudim se, da Rudi H. v svojem članku ne omenja treh obiskovalcev v Polju, ne Ilovarjevega obiska pri meni ne razgovora z menoj.
Ko se je pomiril, je takoj prešel na nalogo, da Brasha premestimo iz Polja in da njegovo zdravljenje prevzame zdravnik. Nisva dolgo razmišljala. Rudiju sem dejal, da bom poskusil pri sestrah tu v Leonišču, morda bi ga le prevzele. Šel sem k upraviteljici s. Akvini in ji na kratko razložil zadrege s padalcem. To sem si upal zato, ker sem imel že od pomladi tam zatočišče, ki sem ga zaradi nemške tiralice za menoj večkrat uporabil. Smel bi reči, da sem bil že na pol stanovalec. Dne 6. decembra bi bilo skoraj usodno, ko sem ob pomoči sestre kuharice komaj ušel gestapovcem. Poznal sem se tudi z njenim rodnim bratom prof. Etbinom Bojcem, ki je živel v Polju. Sem pa Akvino takoj opozoril, da je zaradi Nemcev sprejem ameriškega pilota precej tvegana reč in da bodo imele sestre morda kasneje zaradi tega kakšne težave. Po kratkem premisleku je dejala: »Če je tako, potem ne smem odločati sama, moram vprašati sestro prednico.« Čakanje je bilo zame dolgo, čeprav dejansko samo dvajset minut. Akvina me je poklicala v pisarno in veselega obraza povedala, da so sestre padalca pripravljene sprejeti. To sem sporočil čakajočemu Rudiju, dodal pa tudi, da je upraviteljica naročila, naj bi ga pripeljali do stranskih vrat četrt ure pred policijsko uro.
stran: 091
Opozorila me je, da bo treba zdravnika, ki bo prevzel pilotovo zdravljenje, še poiskati. Omenil sem ji, da bom poskusil pri Janežu, s katerim sem se že dolgo poznal. Preden sem odšel k njemu, sem na hodniku srečal sestro prednico, ki je brzela mimo in mi rekla: »Nič ne vem, nič ne vem!« in odhitela v neko sobo.
Vedel sem, kje Janež stanuje, in na srečo sem ga dobil doma. Na kratko sem mu razložil, kako je s padalcem, da je zelo opečen, in ga vprašal, če bi ga bil pripravljen zdraviti v Leonišču. Dotlej za zadevo ni vedel. Takoj je bil za to. Po Rudijevi vrnitvi v Polje so tam premišljali, kako bi padalca varno in neopazno pripeljali v Leonišče. Jasno jim je bilo, da ga ne smejo peljati skozi blok v Polju, ker sta tam vedno na straži tudi dva Nemca, podobno kakor na vseh drugih prehodih. Zato je prišel v poštev le prehod po železnici, kjer je bila običajno samo domobranska straža. Bralec naj si po kaki sliki predstavlja 4 do 5 m visoko žično ograjo okrog mesta, ki so jo bili postavili Italijani.
Od Ernesta H. so bolničar Uroš Roesman in dva domobranca spremljali Brasha po stranskih poteh do železnice, nato šli kakih 300 metrov po tiru, zatem pa po poljski stezi zavili na Zaloško cesto. Medtem se je Rudi z izposojenim konjem in zapravljivčkom pripeljal skozi redni prehod od zadnje kapelice na Studencu, kjer je pričakal skupino z Brashem. Na lahkem vozu z vzmetmi je bil zanj pripravljeno preprosto ležišče. Srečno so ga malo pred deseto pripeljali do Leonišča, kjer so bila zadnja vrata že priprta. Pri teh sem čakal nanje, znotraj sanatorija pa Janež. Sestre so pilota nastanile v sobi v prvem nadstropju. Janež mu je takoj očistil opekline, jih prevlekel z mazili, na obraz mu je nadel masko, na vrat močne obliže in roke debelo obvezal do komolcev. Ranjeni je postal tako popolnoma odvisen od postrežbe. Bil sem priča vsemu temu, ker je bil zdravnik kar za to, da ostanem v sobi, prav tako naslednje dni pri njegovih obiskih.
Poleg Akvine sta vedeli za nenavadnega bolnika le dnevna in nočna sestra. Soba je bila stalno zaklenjena. Sestre so mi zaupale ključ, da sem šel lahko tako večkrat na obisk in Brashu privoščil vsaj nasmeh, ker drugega nisem znal.
Že prvi večer se je pokazala težava, da se namreč z bolnikom nismo mogli pogovarjati. Z nemščino ali italijanščino bi še šlo, angleščine pa nobeden od nas ni znal. Pa se je Akvina še isti večer spomnila, da dr. Meršol, eden od njihovih zdravnikov, zna angleško. Po telefonu ga je prosila, naj bi drugo jutro prišel čimprej, da bi bil tolmač pri nekem bolniku. Ko je prišel in zvedel, za koga gre, je rad uslišal njeno prošnjo. Pilot se je vidno razveselil, kimal z glavo, ko se je pogovarjal z njim. Pri enem teh pogovorov mu je Meršol omenil, da je z ameriško štipendijo dovršil »postgraduate« študij za nalezljive bolezni na univerzi John Hopkins v Baltimoru, nedaleč od Washingtona D.C. Prav zanimivo je bilo v nedeljo dopoldne, malo pred deseto. Ker dan ni bil preveč mrzel, je bilo okno pilotove sobe odprto. Pa je prikorakala po Zaloški cesti domobranska četa, pojoč eno od svojih koračnic. Brash je postal nemiren, a Meršol mu je razložil, da to niso Nemci ampak slovenski domobranci, ki so namenjeni k maši in so po svojem mišljenju prozavezniško usmerjeni.
Janež je padalca obiskoval vsak dan. Če se prav spominjam, tudi Meršol, saj je svoje tolmačenje jemal za častno dolžnost. Tako je minilo pet dni bivanja v Leonišču. Peti dan dopoldne pa mi pride Akvina precej vznemirjena povedat, da je njihov mladi hišni zdravnik, ki je prišel iz ženske bolnišnice, omenil, da se tam govori, da imajo v Leonišču nekega Amerikanca, in jo vprašal, kaj je res na tem. Sestra se je naredila nevedno in me vprašala, kaj storiti. Odgovoril sem ji, da imajo sestre še druge stavbe tam pri cerkvi Srca Jezusovega, in ji omenil hiralnico. Začudeno me je pogledala in rekla: »Ali mislite, da bi bil to primeren kraj za ameriškega pilota? V hiši so telesni in duševni bolniki z raznimi okvarami … « Pa sem ji dejal, da bi kljub temu bila hiralnica zanj varno zatočišče. Potem ko je spet malo pomislila, je dejala, da bo telefonirala prednici v hiralnico. Meni pa je predlagala, naj bi ji šel osebno razložit, za kakšnega bolnika gre. S. Lidija ga je bila takoj pripravljena prevzeti, pri tem pa izrazila pomisleke zaradi bolnikov, ki so zvečine mobilni, a mnogi duševno neuravnoteženi. Da bodo trkali na njegova vrata in jih celo skušali odpreti… Končno je rekla, da bo pripravila sobo. Domenila sve se, da bom Brasha privedel malo pred policijsko uro. Res sem ga, oblečenega v domobranski plašč in z domobransko kapo na glavi, sam pa sem spet oblekel domobransko uniformo.
Še pred odhodom iz Leonišča, seveda še v bolniški sobi, je Janež sprostil ranjencu konce treh prstov na vsaki roki, da je mogel držati majhno žlico, in mu odstranil masko z obraza. Meršol pa je pilotu razložil, zakaj je potrebna premestitev, in mu tudi povedal, kakšne nenavadne sosede bo imel in naj ga to ne moti. Da bodo vrata njegove sobe stalno zaklenjena, odpirala jih bosta samo s. prednica in s. strežnica.
stran: 092
Tudi v hiralnico je Janež prišel nekajkrat pogledat, kako se celijo opekline, jih očistil in na novo prevezal. Sicer pa so sestre po njegovih navodilih opeklinsko nego opravljale tudi same.
Koliko časa je bil pilot v hiralnici, ne vem točno, ker dnevnika nisem pisal. Bi rekel, da osem dni, morda dan manj ali več. Pred kratkim so mi omenili, da je s. Lidija, rodna sestra dr. Mihe Kreka, pisala dnevnik za vsak dan Brashovega bivanja v hiralnici. Ker tega zapisa nimam, čeprav sem v njem omenjen, o tem ne morem reči kaj več. Sicer pa sem glavno povedal, da je bil namreč ranjeni več kot teden dni tudi v hiralnici.
Preden smo ga premestili v Gabrje pri Dobrovi, mu je Janež še bolj sprostil prste, Meršol pa razložil, zakaj je spet potrebna premestitev. Ne vem, katero noč sem spremljal Brasha iz hiralnice v Gabrje, rekel pa bi, da je bilo sredi prve polovice decembra. Po predhodnih pogovorih in stikih tudi s poveljnikom čete na Dobrovi ga je sprejela kmečka družina Suhadolčevih. Starejši sin Franc je bil domobranski narednik, mlajši Tone pa je malo prej promoviral za doktorja prava. Zato je bil takoj možen vsaj skromen pogovor. Za zdravniško pomoč smo naprosili dr. Franca Puca. Pilot je ostal pri Suhadolčevih dva tedna, kot me je pred leti opozoril dr. Suhadolc. Dva ali tri dni pred božičem smo ga pospremili po isti poti nazaj do ižanskega bloka, od tam do rudniškega in končno na Orle.
Potrebna bi bila cela stran ali več za popis podrobnih priprav in natančnih dogovorov za te premike. Omenil bi le nekaj značilnih na poti iz hiralnice do Gabrja. Dan ali dva prej se je bilo treba točno dogovoriti z domobranskima poveljnikoma na Dobrovi in na Rudniku ter z vodilnim oficirjem na ižanskem bloku in s podoficirjem pri Malem grabnu. Še posebej glede najbolj zanesljivih domobrancev na stražarskih mestih ali v patrolah ter kdo bodo spremljevalci. Pri Malem grabnu so bili na barjanskem desnem bregu domobranci, čez most na trnovski strani pa Nemci. Napeto je bilo tudi prekoračenje železnice in Tržaške ceste na Viču ob dveh ponoči kakih tristo metrov zunaj žične ograje in stražarskega mesta. Hudo presenečenje je bila domobranska patrola, ki naju je ustavila na malem mostu precej pred Dobrovo, namesto da bi naju čakala pri šoli, kot je bilo dogovorjeno. Seveda smo potem do šole hodili skupaj. Tam nas je čakal narednik Franc Suhadolc in še dva druga. Vso pot sva bila oblečena kot domobranca. Pred odhodom iz hiralnice sem dobil tudi razpoznavno geslo za tisto noč. Ne spominjam se, da bi bil že sneg, pač pa, da so bile ceste hodne. Tudi mraza ni bilo. Od hiralnice do Malega grabna sta naju spremljala dva domobranca, na Karlovški cesti celo trije. V negotovem spominu imam, da so bili iz domobranskega voda na ižanskem bloku, saj sva morala priti najprej tja. Od tam do Malega grabna sta naju spremljala dva druga po stražarski stezi znotraj žične ograje in pri tem tudi čez zasilni most.
Kadar mi je kasneje prišla na misel ta pot, sem se čudil, da je bil Brash po manj kot treh tednih po svojem odskoku iz letala sposoben te dolge nočne peš hoje. Kljub letalski nesreči je bil vidno telesno dobro utrjen. V civilnem življenju je bil namreč športni učitelj na ameriški »high« šoli.
Od 1. marca 1944 sem bil član četniškega štaba in kot tak prejel od četniškega generala Prezlja naročilo, naj bi privedli v naš štab tudi tiste pilote-padalce, ki so jih skrivali domobranci. Zato sem neko noč pred božičem, kot že povedano, vodil Brasha iz Gabrja na Orle. Le od Ižanske ceste do rudniškega bloka sva šla po neki stranski barjanski poti, kjer ni bilo prehoda, a tisto noč nama je prišel odpret pregrado neki domobranec. Na cestnem prehodu na Rudniku naju je pozdravil dežurni podoficir, ki je tudi odstranil cestno zaporo. Po dvesto ali tristo metrih sva zavila na hribovsko pot, ki je bila na začetku zaradi visokega drevja zoprno temna. Bil je že dan, ko sva prišla na Orle in sem svojega potnika predal četniški patroli, ki je prišla iz Leskovca nad Grosupljem. Precej utrujena sva se poslovila.
Nekaj dni za tem sem spremljal tri ameriške letalce, ki so odskočili iz zadetega bombnika 16. decembra 1944 na področju med Rovtami in Veharšami. Najprej so jih skrivali domobranci na omenjenem področju, nato pa dan ali dva domobranska četa v Horjulu. Po dogovoru z domobranci na viškem in dobrunjskem bloku sem te padalce spremljal kar skozi Ljubljano; bilo je pozno zvečer, a pred policijsko uro. Zanje je posodil domobranske plašče in kape poveljnik horjulske posadke por. Lojze Bastič, ki je tudi poskrbel, da so nas prepeljali do bloka na Viču. Skozi mesto prav do Kodeljevega smo šli peš, pred nami ali za nami vedno domobranec ali dva. Ko sta po policijski uri nemška stražarja odšla z dobrunjskega bloka, sta nam domobranska stražarja odmaknila cestno pregrado in smo nadaljevali pot proti Sostremu. Pri cerkvi sv. Lenarta sem padalce izročil četniški patroli.
stran: 093
Epilog
Kot sem omenil že na začetku, je v Zalogu in okolici počasi prevladalo prepričanje, ki ga je vzdrževala KP, da so poljski domobranci 19. nov. 1944 letalca Brasha nekje pod Kašeljskim hribom ubili. To prepričanje je po nekaj letih postalo sprejemljivo tudi za KP in s tem tudi za dnevnik Ljudska pravica. Ta je 19. junija 1958 priobčila članek s trditvijo, da je Franc Stele, živeč v Združenih državah, ubil ameriškega padalca. Tako so mnogi Slovenci izvedeli za to trditev. Pet dni kasneje, 24. 6., je članek priobčila tudi beograjska Borba. Dne 21. julija je objavil članek z isto trditvijo slovenski dnevnik Prosveta, ki je takrat izhajal v Clevelandu. V tem velemestu je živel tudi Stele z družino. S člankom je Prosveta hotela udariti po slovenskih političnih emigrantih, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Ameriko, zlasti v Cleveland, obenem pa opozoriti ameriške oblasti na tega »vojnega zločinca«. Še istega leta, 24. nov. 1958, je ameriški list The Denver Post objavil članek, da je neki domobranski oficir iz Zaloga ubil ameriškega pilota, potem ko je ta prisilno odskočil iz letala. Dopisnik se je skliceval na sporočila, ki jih je dobil od komunistov v Sloveniji in posebej v Zalogu.
V obrambo časti in ugleda, zase in za družino, je bil Franc Stele prisiljen vložiti tožbo proti Prosveti. Ni mogel in tudi ni smel mimo tako krivične in izmišljene obdolžitve. Tožbo je dobil, kot je bilo pričakovati že vnaprej, saj se je letalec Maurice Brash po vojni živ in zdrav vrnil domov v Združene države. Sodišče je odločilo, da mora Prosveta preklicati trditev o Steletovem uboju padalca, obenem pa je bila obsojena na plačilo denarne odškodnine. Tudi The Denver Post je moral objaviti popravek.
Leta 1947 je Maurice Brash, sedaj rezervni letalski stotnik, poslal dvanajstim ljudem v spittalskem taborišču notarsko izjavo-affidavit kot priznanje, da so ti politični begunci pred komunističnim režimom nekaj storili za zahodne zaveznike. Posebej je napisal pismo bratoma Hirschegger in se zanimal za njun položaj in potrebe (Franc Ižanc, Odprti grobovi, Buenos Aires, 1971. 38).
Pred petnajstimi leti sem z M. Brashem skušal dvakrat priti v stik. Obrnil sem se na dve ameriški vojni ustanovi, da bi dobil njegov naslov, a brez uspeha. Neki Slovenec, živeč v Washingtonu, je skušal dobiti njegov naslov pri vojnem tajništvu, pa mu ga niso dali.
Pred osmimi leti, 26. 9. 1992, je dnevnik Slovenec priobčil moj krajši članek »Reševali smo zavezniške pilote«. Glavni del članka je bil namenjen Brashu. V zadnjem delu pa opisujem, kako je Jože Melaher-Zmagoslav, vodja četnikov v Slovenskih goricah, pomagal zavezniškim padalcem, ki so se zatekli k njemu iz vzhodnih držav. Pošiljal jih je naprej v Italijo. V članku sem napačno zapisal, da so prišli Nemci k Steletu že prvi večer, to je 19. novembra. In pri Suhadolčevih je bil dva tedna in ne mesec dni. Iz letala je odskočil vzhodno od šentjakobskega mostu.
Kot je splošno znano, so Nemci januarja 1945 zajeli petnajst zavezniških padalcev na Selu pri Lipoglavu (Zaveza, 24, str. 32). Med njimi je bil tudi pilot Maurice Brash. Med zaslišanjem v Ljubljani ni izdal imen zdravnikov, ki sta ga zdravila. Kot kaže, pa ni mogel zatajiti, da so ga zdravili v Leonišču. Ker so Nemci vedeli, da je s. Akvina vodja sanatorija, so jo zaprli, menda proti koncu februarja ali v začetku marca, verjetno tudi zato, ker je večkrat dala zatočišče ilegalcem, tudi meni. Sestre usmiljenke so tedaj zaprosile ugledne bivše bolnike, naj zahtevajo izpustitev te čudovite sestre. Ne vem več, koliko dni je bila zaprta, menda deset. Končno so Nemci sklenili: »Zaradi ene ženske ne bomo imeli cele Ljubljane proti sebi!« in jo izpustili. Po vojni je s. Akvina takoj odšla v Beograd, a so jo komunisti zvijačno odkrili in leta 1946 zaprli.