Avtor: Kajetan Gantar

stran: 036

Slovo od Anrasa

Ata se je že nekaj dni potem, ko sem jaz odpotoval v Anras na kmete, preselil v begunsko taborišče v Peggezu ob Dravi. Taborišče, ki je ležalo slabe pol ure vzhodno od Lienza, je bilo vzorno urejeno in se je kmalu razvilo v najpomembnejše kulturno središče slovenske emigracije.
V taborišču je ravnatelj Marko Bajuk z veliko zavzetostjo in požrtvovalnostjo organiziral slovensko gimnazijo, na kateri je bil moj ata spočetka edini slavist, zato je poučeval slovenščino v vseh (razen v dveh najnižjih) razredih. UNRRA (Organizacija Združenih narodov za obnovo in razvoj) je prevzela pokroviteljstvo nad gimnazijo, ki je izdajala dvojezična (slovensko-angleška) spričevala. Od časa do časa so gimnazijo obiskali tuji šolski inšpektorji, ki so o njej dajali zelo laskave ocene in priznanja.
Poleg gimnazije sta v taborišču delovala tudi otroški vrtec in osnovna šola. Osnovalo se je več pevskih zborov, gledališka družina, telovadno društvo in še marsikaj. Izhajal je ciklostilni dnevnik z naslovom »Novice« in vrsta druge strokovne, šolske, politične in leposlovne literature; izšlo je tudi nekaj izvirnih pesniških zbirk.
Ko so novice o živahnem kulturnem življenju v Peggezu prišle do mene na kmete, sem si zaželel, da bi bil tudi sam sredi tega kulturnega dogajanja, da bi bil spet med svojimi, spet v svojem elementu.
Nekega dne je prišel ata v Anras k meni na obisk. Povedal sem mu, da bi rad šel k njemu v taborišče in se šolal na taboriščni gimnaziji. Ata mi je prigovarjal, naj ostanem na kmetih. »Fant, tukaj ti ni nobene sile! Nič ti ne manjka! Tukaj si dobro spravljen, pri dobrih ljudeh! Dobro izgledaš. V taborišču boš okusil, kaj je lakota. Oslabel boš, lahko stakneš kako bolezen. Tukaj ti je lepo,vse je v cvetju in v zelenju. Tukaj lahko dihaš … tam smo natlačeni kot sardine.«
Toda bilo mi je prehudo. Hotel sem biti pri atu, hotel sem z njim deliti dobro in hudo. Vedno bolj me je grizlo, da sem ata pustil samega. Mama mi je ob odhodu naročala, naj pazim na ata, kot naj ata pazi name. Zdelo se mi je krivično, da ata v taborišču strada, jaz pa se gostim z maslom in smetano in z okusnimi tirolskimi knedlji.
Poleg tega se je tudi skupina študentov Stražarjev v Anrasu vse bolj redčila. Nič kaj dosti niso zaupali Angležem, čeprav je nekaj najvišjih angleških generalov dajalo zagotovila, da noben Jugoslovan ne bo več proti svoji volji vrnjen v Jugoslavijo. Toda nihče jim tega ni verjel. Fides Anglica - fides nulla, so govorili. Od časa do časa so se vedno spet razširili glasovi, da bodo tudi vse civilne begunce vrnili v Jugoslavijo. »Kot so domobrance zabarantali za umik partizanov s Koroškega, tako bodo nas civiliste zabarantali za umik partizanov iz Istre. Kdor ima Pulj, je gospodar severnega Jadrana, saj lahko obvladuje in blokira vse pomorske poti med Reko, Zadrom, Benetkami in Trstom. Tega se je zavedala že rajnka Avstrija, zato je v Pulju zgradila svoje največje pomorsko oporišče. In tudi Angleži kot narod pomorcev to dobro vedo, zato bodo Titu za Pulj plačali vsako ceno. Prodali nas bodo za Istro.« Takšna in podobna razmišljanja in ugibanja so se vse bolj širila, zlasti potem, ko smo videli, kako neusmiljeno Angleži vračajo begunce iz Sovjetske zveze, - Kozake, Tatare in Čerkeze - ne samo moških, ampak cele družine. Takšne in podobne govorice so se še stopnjevale potem, ko je resno grozilo, da bodo škofa Rožmana izročili. Sredi avgusta je moral škof Rožman pod prisilo zapustiti Anras in se preseliti v Celovec, kjer je bil pod strogo angleško policijsko kontrolo. Bil je pod nenehnim pritiskom, da ga izročijo partizanom. »Če bodo titovcem izročili najvišjega dušnega pastirja, kdo nam jamči, da ne pride potem kmalu na vrsto tudi čreda njegovih vernikov?« Zato so se študentje po gorskih prelazih tihotapili v Italijo, kjer se je svobodneje dihalo in so se odpirala vrata v širni svet.

stran: 037

Predvsem pa me je čedalje bolj prevzemala žeja po znanju in učenju.
Slovo od Anrasa je bilo ganljivo. Gospodar Sep in njegova žena sta me na čelu pokrižala in si brisala solze, kot da odhaja sin od hiše: »Lahko bi ostal pri nas. Lahko se vrneš, če ti bo prehudo. Kadar koli se lahko vrneš … «

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Četrti razred begunske gimnazije v Peggezu ob koncu šolskega leta 6. septembra 1945 – V sredini razrednik Maks Šah, skrajno levo Kajetan Gantar

Še prej sem se na nedeljskem popoldanskem srečanju kot najmlajši poslovil od svojih begunskih vrstnikov. Skoraj hkrati z mano pa so naslednji teden tudi nekateri med njimi nameravali zapustiti Anras in oditi v Italijo. Zato se je naše poslavljanje spremenilo skoraj v nekakšen slovesen obred. Stiskali smo si roke in si obljubljali, da ne bomo odnehali in ne pokopali sanj o slovenski državi, dokler ne bo na Ljubljanskem gradu in na vrhu Triglava zavihrala slovenska zastava, neomadeževana, brez petokrake, kot je govoril najstarejši med nami. Teh slovesnih besed vse življenje nisem pozabil, še danes mi odzvanjajo v ušesih. Nato smo do noči prepevali Slovenec sem, Oj Triglav moj dom, Po jezeru bliz’ Triglava in druge domoljubne in narodne pesmi.




In tako sem se zadnje dni avgusta poslovil od Anrasa in odšel proti Lienzu. Ko sem se že nekoliko oddaljil od zadnjih hiš, sem se še enkrat ozrl nazaj, na prijazno tirolsko vas, ki se je pod vencem planin vsa lesketala v žarkih avgustovskega sonca. Še nikoli se mi ni zdela tako lepa, tako domača, kot da v njej še vedno odmevajo melodije sinočnjih slovenskih pesmi.

stran: 038

Ob pogledu na vas me je stisnilo pri srcu. Zazdela se mi je kot varno zavetje, kot zelena oaza sredi brezmejne puščave sive vsakdanjosti, ki se je odpirala pred mano na vse strani, kamor koli sem usmerjal svoje misli: Kaj me čaka v taborišču? Kako je moj ata izstradan? Koliko ponižanj, kakšno bedo in pomanjkanje trpijo mama in moji bratje in sestre v Ljubljani? So sploh še v Ljubljani? Kako se bo vse to končalo? Bodo Angleži nazadnje res tudi nas vse izročili partizanom? Bom pred izročitvijo pobegnil in se še enkrat zatekel v Anras? Ni me sicer skrbelo, da se v takem primeru ne bi znal kako izmuzniti in potuhniti nekam v obcestni jarek, v hosto ali v grmovje - saj sem slišal že več podobnih zgodb o uspešnih pobegih iz vetrinjskih transportov. Toda moj ata! Moj ata tega ne bi zmogel! Kako naj bi sam iz varnega skrivališča gledal, kako mojega ata in druge taboriščnike nalagajo na kamione, kako jih izročajo partizanom, kjer jih čakajo zapori, mučenje in nazadnje umiranje ali smrt v kakem breznu? Zakaj ne samo temne slutnje, tudi prve, resda še nepotrjene vesti o množičnih pobojih so že pricurljale do Anrasa. Pred očmi mi je spet zaplesal seznam predvidenih za likvidacijo, na katerem je bilo atovo ime. Nisem si delal utvar, da partizani s tem ne mislijo resno, saj je komaj kak teden pred mojim odhodom prišla do nas novica o usmrtitvi pisatelja Narteja Velikonja: če očetu desetih otrok niso prizanesli, potem tudi za očeta sedmih otrok ne bo milosti! Kako naj stopim praznih rok, brez ata, pred mamo, ki nama je ob odhodu naročala: »Držita se skupaj!« Kako naj ji še kdaj v življenju pogledam v oči?
Takšne in podobne črne misli so mi blodile po glavi ob zadnjem pogledu na Anras.
Samemu sebi sem se zdel kot izgnanec iz raja.

Prihod v Peggez

Po dobrih treh urah sem prišel v Peggez; zadnji del poti, ko sem se kot pijan opotekal pod težkim nahrbtnikom, me je pobral neki moški z motorjem in me povabil, naj sedem za njim na motor: »Bist du nicht Seps Knecht aus Anras?« me je vprašal. Začudil sem se, da me vaščani že tako poznajo. Njegovo vprašanje mi je še danes uganka. So ga morda domači poslali za mano, da mi pomaga?
Ne spominjam se več natančno, kako sem se pojavil pri atu v taboriščni baraki. Vem le, da je bil ata močno spremenjen, upadel v obraz, potrt in redkobeseden. Najbolj so me na njem motile hlače, ki so bile sicer iz zelo kompaktnega in kvalitetnega blaga, a preširoke in prevelike; zdel se mi je kot okostnjak v vreči. Ko so delili oblačila, se je menda teh hlač najprej branil, a mu jih je neki funkcionar UNRRE, ki je med drugim znal tudi ruščino, skoraj vsilil, češ da so harašó harašó. Zato jih je sam imenoval harašó hlače in v njih se pojavlja skoraj na vseh fotografijah iz Peggeza (npr. v Enciklopediji Slovenije, zv. 9, str. 79).


Brez besed sem se zalezel v drugo nadstropje lesenega pograda in - navajen kmečke prostornosti - z glavo butnil v strop. S sabo sem prinesel dva ploščata hlebca kruha, kakršnega v Anrasu napečejo za cel mesec naprej, nahrbtnik krompirja in pol kilograma masla, ki so mi ga dali domačini ob slovesu. Tako vsaj prve dni po mojem prihodu z atom nisva okusila lakote.
Že naslednjega dne sem začel obiskovati gimnazijo, ki je imela prostore v eni sosednjih barak. Popoldne pa sem najrajši zahajal čez Dravo na sprehode, včasih prav do Tristaškega jezera, ki se je v skrivnostni tišini zrcalilo pod strmim, navpičnim skalovjem Rauchkogla. Vsakič sem prinesel iz gozda poln nahrbtnik storžev in butaro suhljadi, tako da sva bila z atom na zimo dobro pripravljena. Že oktobra sem vsako jutro navsezgodaj čisto potihoma zlezel s pograda in zakuril gašperček, tako da se je ata prebudil v zakurjeni sobi.
V isti sobi z nama sta nekaj časa prebivala tudi moj prvi lienški razrednik Maks Šah (pozneje profesor na slovenski gimnaziji v Trstu) in neki starejši dijak s priimkom Stariha, po rodu iz Bele Krajine. Vendar sta se kmalu oba odselila, namesto njiju pa se je priselil neki študent prava s priimkom Mikuš, po rodu iz okolice Rogaške Slatine.
Stariha je rad obujal spomine na svoje vojaške podvige, ki pa jih je moj ata poslušal s kritično distanco. Kljub svoji mladosti je že dosegel čin podporočnika, menda je bil najmlajši oficir v domobranski vojski. Posebno rad je pripovedoval, kako je pozno jeseni leta 1942 skočil skozi goreče okno iz šole na Suhorju, ki so jo obkolili in zažgali partizani, in se z ročnimi bombami in z nasajenim bajonetom sam prebil skozi sovražne vrste - »bilo jih je kot listja in trave, pa so se pred mano vsi potuhnili«.
Mikuš je bil stalno na poti, vedno z nahrbtnikom - zdaj se je skrivaj odpravil čez gorske prelaze v Italijo, zdaj v Graz, zdaj spet v Salzburg. S teh potepov se je vračal z nahrbtnikom, polnim knjig in živil, prinesel pa je vedno tudi vse polno svežih in zanimivih novic.

stran: 039

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prof. dr. Rajko Ložar (levo) s prijateljem pred hotelom Pflüglhof v dolini reke Malta 14. avgusta 1948

Dobro se spominjam tudi nekega njegovega prijatelja, visokoraslega študenta kemije, ki je večkrat prihajal v našo sobico na klepet. Bil je doma nekje iz Prlekije in se je jeseni vpisal na graško univerzo, kjer je takrat začel predavati njegov bivši ljubljanski profesor Marius Rebek, ki se je moral izseliti iz Slovenije, ker je bila njegova žena nemškega rodu. Ta študent je imel izreden nos in talent za razkrinkavanje agentov, ki jih je Ozna skušala vtihotapiti med emigrante, še zlasti med slovenske študente, ki so se vpisali na graško univerzo. Kadar je prišel iz Gradca k nam na obisk in smo ga vprašali, kaj je novega, je že med vrati z skrivnostno utišanim glasom odgovoril: »Ozna - povsod Ozna« . Verjetno se je tudi med vojno ukvarjal s protiobveščevalno dejavnostjo, saj je vedel o strukturi partizanske vojske veliko več kot marsikak partizanski oficir. Bil je kemik analitik v dobesednem in v prenesenem pomenu. Iz partizanskih ujetnikov, o katerih je večkrat govoril z velikim rešpektom, je znal izluščiti drobne podatke, jih z znanstveno metodo razčlenjeval in nato spet sestavljal v širšo sintezo. Spominjam se, kako je nekoč v razgovoru navzoče prepričeval, da od aprila 1945 sploh ni več slovenskih partizanskih brigad, pa mu tega nihče ni verjel. »Tega niti velika večina partizanov ni vedela, ker so jim to skrbno prikrivali. Vse je prišlo pod srbsko poveljstvo. Zdaj ni nobene slovenske vojske več. Za likvidacijo domobranske vojske so poskrbeli Angleži, slovenska partizanska vojska pa se je kar sama od sebe ukinila. »Na žalost«, je skoraj z obžalovanjem pripomnil in nadaljeval: »Zdaj čaka nas Slovence namesto nemške okupacije srbska okupacija, ki ne bo nič manj huda, samo bolj zahrbtna in bolj dolgotrajna.«
Še eden iz te prijateljske druščine se mi je vtisnil v spomin, dobrosrčni Ciril Skebe (po domače smo mu rekli Ciko). Po rodu je bil nekje z Dolenjskega in je malo šepal. Bil je zelo duhovit in vedno dobre volje; večkrat nas je razveseljeval z dovtipi in anekdotami, včasih pa tudi presenetil s karikaturami in drugimi risbami.
Večkrat smo se morali seliti iz sobe v sobo, vendar smo vedno ostali v isti baraki, ki je bila prva ob vhodu v taborišče. Tako sva nekaj časa z atom bivala v neki zelo prostorni sobi, ki je bila z omarami pregrajena na dvoje in je imela tudi dvoje vrat. V večji polovici je bil gospod Lekan z dvema hčerkama in s kopico njunih prijateljic; med njimi so bile tudi tri hčere ubitega slovenskega pisatelja Narteja Velikonja - Zora, Zinka in Anka. Na eni strani »omarne barikade« smo bili moški, na drugi pa Lekanov »dekliški internat«; zvečer pa smo vsi skupaj molili rožni venec.

stran: 040

V sosednjih sobah iste barake je bilo nastanjenih več kmečkih družin iz Cerkelj na Gorenjskem. Oče ene teh družin je bil spreten rezbar, iz lesa je rezljal kipe in z njimi krasil oltar v taboriščni kapeli. Tudi atu je izrezljal lep križ s trpečim Kristusom, ki je bil nato obešen v najini taboriščni sobi. Križ sem pozneje po raznih peripetijah srečno in varno prinesel v domovino, tako da še danes krasi in varuje moje stanovanje.

Begunska gimnazija

Kot rečeno, sem se takoj po prihodu v taborišče vpisal na gimnazijo, kjer smo šele prve dni septembra zaključevali šolsko leto. Že nekaj dni zatem smo imeli pouka prosti dan. Bil je šesti september leta 1945, rojstni dan kralja Petra II. Karadjordjevića, ki ga je gimnazija proslavljala kot državni praznik. Tega dne smo se pred gimnazijsko barako fotografirali (to je moja edina ohranjena fotografija iz emigracije), nato je sledila proslava na prostem.
Vendar zadeva s proslavljanjem kraljevega rojstnega dne ni bila tako preprosta.
Še istega dne, ko sem prišel iz Anrasa v taborišče, sem zvečer, ležeč na pogradu, prisluškoval razburljivemu pogovoru med mojim atom in dr. Rajkom Ložarjem, ki se je zavlekel globoko v noč.
Pogovarjala sta se o prepiru, ki se je vnel v profesorskem zboru v zvezi s proslavljanjem kraljevega rojstnega dneva. Nekaj profesorjev je baje proslavi odločno nasprotovalo. »Jugoslavijo je treba pozabiti in pokopati; partizanske tolpe, ki so se priteple z juga, so prinesle slovenskemu narodu največjo nesrečo v njegovi zgodovini,« je eden od profesorjev zabrusil v brk ravnatelju Bajuku, ki je zagovarjal kraljevo proslavo. »Sploh pa je tale kralj Petrček velika šema, pravi lolek, da se je pustil tako izigrati Angležem in njihovemu lisjaku Churchillu. Leta 1941, ko je Angležem najbolj trda predla, ni kralj Peter potreboval Angležev, ampak Angleži so njega potrebovali. Res se je jugoslovanska kraljeva vojska v dveh tednih sesula, ampak tista dva tedna sta bila za Angleže odločilnega pomena. Takrat so bili Angleži čisto na psu, osamljeni, brez zaveznikov, brez Rusov in Amerikancev, in so si lahko ob Hitlerjevem sprehodu po Jugoslaviji vsaj malo oddahnili. Tista dva tedna sta Angležem več pomenila in več pomagala kot vsa štiri leta Titove partizanščine. Za zahvalo pa so Angleži kralja Petra nagradili s takšno umazano in nesramno igrico, ki ji pravijo gentlemanski sporazum Tito-Šubašić. In Petrček jim je šel na limanice … Le zakaj bi neki proslavljali takšno šemo?« Tako nekako je prvega zarotnika podprl še nekdo drug med profesorji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spričevalo begunske gimnazije v Peggezu

Toda ravnatelj Marko Bajuk se ni dal: »Iz zanesljivih virov sem izvedel, da je njegovo veličanstvo kralj Peter II. razveljavil sporazum Tito-Šubašić in da je Tita odstavil. Kmalu bo v Jugoslaviji pod mednarodnim nadzorstvom izveden referendum o izbiri med republiko in monarhijo. Narod bo na referendumu množično glasoval za kraljevino, kralj Peter se bo z zavezniško pomočjo zmagoslavno vrnil in v Jugoslaviji bo zavladala demokracija in svoboda! Z dostojanstvenim proslavljanjem kraljevega rojstnega dneva najlepše dokazujemo svoja domoljubna čustva,« je govoril ravnatelj Bajuk. In nazadnje je obveljala njegova beseda.

stran: 041

Sicer pa sem bil na gimnaziji kmalu ves v svojem elementu. Imel sem sijajne sošolce, med katerimi so po razgledanosti izstopali Lojze Ambrožič (poznejši kanadski kardinal) in pa sinova zdravnika dr. Meršola in profesorja Milka Jegliča. Od mojih sošolk sta se vsaj dve pozneje vrnili v Ljubljano - Boža Sevšek in Berta Žižek.
Imeli smo tudi odlične profesorje, strokovnjake, katerih večina bi sodila bolj na univerzo kot na gimnazijo. V učnem zboru so bili kar štirje imenitni latinisti - poleg ravnatelja Marka Bajuka še njegov sin Božidar, pa Roman Pavlovčič in salezijanski duhovnik dr. France Blatnik. Moj profesor latinščine je bil najprej dr. Blatnik, nato pa blagi, pa vendar precej zahtevni Roman Pavlovčič. Toda za študij klasične filologije, za kar sem se pozneje odločil, me je zares navdušil Božidar Bajuk, ki je nekajkrat nadomeščal Pavlovčiča, poleg tega pa je imel o antiki in o grški tragediji tudi dvoje zanimivih javnih predavanj. Še dvajset let pozneje, ko je bil zaposlen kot bibliotekar v univerzitetni knjižnici v Mendozi v Argentini, sva si izmenjala nekaj pisem; v njih sem se mu zahvaljeval za žar ljubezni do antike, ki ga je s svojimi predavanji vnel v meni.
Verouk, petje, kemijo, fiziko in biologijo so poučevali salezijanci (Luskar, Mihelič, dr. Žagar, dr. Mihelčič), od katerih sta se zadnja tudi habilitirala na univerzi. Zlasti v lepem spominu mi je ostal Luskar, profesor verouka, ki nas je z dušo in srcem navduševal za planinstvo. Pod njegovim vodstvom smo se povzpeli na več dvatisočakov, pa tudi na nekaj tritisočakov, s katerih smo se hrepeneče ozirali proti Triglavu, ki se je nedosegljiv dvigal na skrajnem robu obzorja.
Matematiko je poučeval strogi, a skrajno pravični profesor Milko Jeglič, nemščino profesor Logar, profesor zgodovine pa je bil spočetka že omenjeni Maks Šah.
Sicer pa je bila na gimnaziji največja stiska za poučevanje angleščine in zemljepisa. Znanje angleščine je bilo namreč v tistem času precejšnja redkost. Poleg dr. Meršola, ki pa je bil preobremenjen z zdravniškimi, vodstvenimi in drugimi obveznostmi, je bil v taborišču menda samo še en izobraženec, ki je zares dobro obvladal angleščino. Pisal se je dr. Zudenigo, po poklicu je bil advokat z Reke, po prepričanju pa (kljub zvenečemu italijanskemu priimku) zaveden ustaš. Za poučevanje zemljepisa je ravnatelj Bajuk v taborišču odkril nekega Črnogorca, profesorja Petrovića. Ta je bil po prepričanju četnik, zato sta se z dr. Zudenigom gledala kot pes in mačka. Ravnatelj je urnik sestavljal tako, da sta se Zudenigo in Petrović v šolskih prostorih čim manjkrat srečala; na šolskih konferencah sta morala sedeti daleč vsak na drugem koncu. Dr. Zudenigo in Petrović sta bila tudi edina Neslovenca v profesorskem zboru slovenske begunske gimnazije v Peggezu.
Največji problem je predstavljalo pomanjkanje učbenikov. Kljub razmnoževanju raznih gradiv na ciklostil je šolskih pripomočkov vedno primanjkovalo. Spominjam se, da smo si pri pouku nemščine za šolsko lektiro izrezovali podlistek z naslovom Ehe ohne Liebe (»Zakon brez ljubezni«), ki je izhajal v Kärntner Zeitung. Ker so v taborišču veljali zelo strogi moralni standardi, se je moral profesor Logar pozneje zagovarjati, zakaj daje pubertetnikom branje s tako pohujšljivim naslovom. Logar je v zagovor povedal, da je Ehe ohne Liebe v slovenski družbi zelo pogost in normalen pojav; veliko bolj pohujšljiva bi bila Liebe ohne Ehe.
V okviru gimnazije se je kmalu oblikovala tudi šolska knjižnica, ki jo je imela na skrbi ravnateljeva hči Marija Bajuk, skromna in pridna kot mravlja. Pri nabavljanju knjig iz tirolskih antikvariatov ji je z nasveti večkrat pomagal tudi moj ata, ki je imel izostren posluh za izbrskanje knjižnih redkosti in je vedno odkril kaj zanimivega.
Meni je bilo nerodno, ker je bil moj ata obenem tudi moj profesor slovenščine, saj na gimnaziji, kot rečeno, dolgo ni bilo nobenega drugega slavista. Zato je dvakrat na leto prišel v razred ravnatelj in ata me je vpričo njega celo uro spraševal. Ob koncu ure se je ata obrnil do ravnatelja: »Gospod ravnatelj, je bilo dovolj? Bi morda še vi hoteli mojemu sinu zastaviti kako vprašanje?« Ravnatelj Bajuk mu je dobrodušno odgovoril: »Saj ste fanta že preveč izmozgali.« »In kakšno oceno naj mu dam?« je vprašal ravnatelja. »Naj odločijo sošolci,« se je skozi brke navihano zasmejal ravnatelj. »Petico!« se je zadrl ves razred, »čisto petico zasluži!«

Atov prijatelj dr. Rajko Ložar

V učnem programu je bil tudi predmet, ki ga pred tem najbrž ni imela še nobena slovenska gimnazija: slovensko narodopisje. Poučeval ga je eden naših najboljših strokovnjakov, dr. Rajko Ložar, sicer znan tudi kot umetnostni zgodovinar, arheolog in literarni kritik.

stran: 042

Narodopisje je meni in mojim sošolcem kmalu postalo eden najzanimivejših predmetov. Učne ure pri Rajku Ložarju so bile čisto drugačne kot pri drugih profesorjih. Brez pretiravanja lahko rečem, da je v gimnazijski pouk vnašal neke vrste seminarsko delo. Preganjal je učenje na pamet in sploh ni spraševal tako kot drugi profesorji. Pač pa nam je dajal domače naloge, naj npr. svoje starše povprašamo o pustnih ali velikonočnih običajih v njihovem rojstnem kraju. »Veliko tega bo šlo v pozabo, posebno zdaj, ko bo nova oblast v naši domovini takšne in podobne stvari skušala izkoreniniti, češ da gre za ostanke fevdalizma, religije ali praznoverja. Zato poskušajmo vsaj mi v našem taborišču rešiti, kar se rešiti da!« je rad poudarjal pri svojem pouku. Eno takšnih domačih nalog je po čudnem naključju pozneje našla gospa Helena Ložar-Podlogar, nečakinja pokojnega učenjaka, v zapuščini svojega strica; v nalogi sem po atovi pripovedi opisoval običaje v marcu v njegovem rojstnem mestu Idriji. Nekoč nam je profesor Ložar dal nalogo, naj napišemo, če nam je kaj znanega o običajih in načinu življenja pri tirolskih kmetih in naj to primerjamo s slovenskimi navadami. Seveda je bil v tem primeru moj izdelek daleč najbogatejši, saj nobeden med mojimi sošolci ni imel sreče, da bi tirolsko kmečko življenje spoznal tako od blizu, kot sem ga jaz. Profesor Ložar mi je zvečer, ko je prišel k atu na klepet, čestital in rekel, da bi bilo to nalogo vredno objaviti; žal se je za njo izgubila vsaka sled.
Ravnatelj Bajuk je bil nad narodopisjem in profesorjem Rajkom Ložarjem navdušen, v njegovem predmetu je videl učinkovito sredstvo za ohranjanje in poglabljanje bogate narodne kulturne dediščine, pa tudi za utrjevanje nacionalne zavesti. Zato je predlagal, naj se narodopisje uvede v vse višje razrede v obliki štiriletnega obveznega predmeta. Pa je profesor Rajko Ložar sam temu nasprotoval, češ potem bo narodopisje sčasoma postalo prav tako dolgočasen in osovražen predmet kot vse, česar se drži prah šolske discipline in rutine; narodopisje mora biti nekaj drugačnega!
V Rajku Ložarju je ata našel najboljšega prijatelja in sobesednika. Vsak večer je prihajal v najino sobo na obisk. Potem sta razpravljala do pozne noči in premlevala dogodke na gimnaziji, v taborišču, v slovenski kulturni preteklosti in v svetovni politiki. In preden sta se zvečer razšla, sta si navadno pokazala fotografiji svojih žena, se ob tem raznežila in skoraj razjokala in vsak zase zavzdihnila: »Joj, kaj mi je bilo, da sem tako lepo ženo pustil doma in odšel sam brez nje po svetu!« Meni pa je ob odhodu po navadi naročil: »Ti, pokavec, pa dobro pazi na svojega očeta, drugače bom izgubil še zadnjega prijatelja!«
Posebno rad se je Ložar mudil v najini sobi, kadar so prišli na obisk študentje z graške univerze; spraševal jih je po tamkajšnji slavistiki. »Ta katedra bi bila kot nalašč zame,« je govoril, »graška slavistika je vedno združevala jezikoslovje in narodopisje, Wörter und Sachen. Tu sta delovala Štrekelj in Murko in edino jaz bi znal nadaljevati njuno tradicijo.«

Idejno je bil Rajko Ložar nekaj časa blizu Edvardu Kocbeku, vendar je v njem bolj cenil pesnika in misleca kot pa politika. Zbližala sta se že v študentskih letih, zlasti pa potem, ko je Ložar urejal Dom in svet in pisal uvod v antologijo Sodobne slovenske lirike in v njem kot eden prvih visoko ocenil kvalitete Kocbekove lirike. Med vojno je Kocbek večkrat skušal Ložarja pritegniti v OF, vendar brez uspeha, podobno kot je Ložar Kocbeka brez uspeha svaril pred preveliko naivnostjo, s katero je nasedal komunističnim sobesednikom, ki niso bili dorasli dometu njegove filozofije in poezije, podobno kot Kocbek ni bil dorasel pretkanosti njihove politike. Še kak dan pred odhodom v partizane sta imela o teh vprašanjih dolgo, zaupno debato, »in Kocbek se mi je izpovedoval, kot da je v spovednici,« je rekel Ložar; in nazadnje mu je tudi zaupal, da naslednje dni odhaja v hosto.
Rajko Ložar in moj ata sta bila strastna zbiratelja knjig. V Lienzu je bilo nekaj antikvariatov, kjer se je kdaj pa kdaj našla tudi kaka slovenska knjiga ali kaj drugega, kar je zanimivo za slovensko nacionalno zgodovino ali kulturo. Verjetno so si tirolski antikvarji te dragocenosti po smešno nizkih cenah, morda kar po kilogramih starega papirja, nabavili iz Radeč ali iz drugih papirnic, kamor so nacisti odvažali zaplenjeno gradivo iz slovenskih knjižnic. Koroški antikvariati si slovenskih knjig pod Hitlerjem niso upali privoščiti; Tirolska pa je bila že toliko odmaknjena, da so to tvegali. Spominjam se, da sta Rajko Ložar in moj ata v antikvariatih našla Pleteršnikov slovar, Miklošičev starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar in še marsikaj. Nekoč je dr. Ložar v antikvariatu za sorazmerno nizko ceno odkril znamenito serijo Österreichische Monarchie im Wort und Bild in ravnatelja Bajuka dan za dnem rotil, naj to nabavi za gimnazijsko knjižnico, drugače si jo bo kupil zase, pa čeprav bi moral cel mesec stradati.


stran: 043

Rajko Ložar si je v resnici nabavo nekaterih svojih knjig večkrat dobesedno pristradal. Spominjam se, da je imel na polici poleg pograda več mesnih konzerv, ki smo jih dobivali od UNRRE. Ko sem nekega dne stopil v njegovo sobo, sem opazil, da mesnih konzerv ni več. Vprašal sem ga, kdaj je vse tiste konzerve pojedel. Pa me je vprašal, če poznam Sveto pismo, začetek Janezovega evangelija. »In veš, kaj je tam nekje na sredi prvega poglavja? In Beseda je meso postala … Znaš to po latinsko?« »Et Verbum caro factum est,« sem mu odgovoril. »Vidiš, jaz pa učim drugačno vero: et caro Verbum facta est. In meso je postala beseda,« se je hudomušno zasmejal in mi zmagoslavno pokazal Pleteršnikov slovar, ki ga je našel v antikvariatu; vendar je moral zanj odšteti pol ducata mesnih konzerv.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Odlomek domače naloge iz narodopisja pri prof. dr. Rajku Ložarju

Pozneje so profesorji taboriščne gimnazije začeli dobivati plačo in knjig ni bilo več treba kupovati s konzervami. Moj ata si je takrat denarno nekoliko opomogel, saj je poleg plače dobival tudi otroške doklade, in sicer tudi za šest mojih bratov in sester, ki so ostali pri mami v Ljubljani. Vendar žal za denar skoraj ni bilo mogoče ničesar kupiti - razen knjig po knjigarnah in antikvariatih. In tako je atova knjižnica iz dneva v dan vse bolj naraščala.

Prvi stiki z domovino

Jeseni 1945 so bili vzpostavljeni prvi osebni stiki z domovino. Te stike so prvi vzpostavili begunci v Salzburgu, ki se je nahajal v ameriški okupacijski coni. Amerikanci so bili beguncem iz Jugoslavije veliko bolj naklonjeni kot pa Angleži, ki niso skrivali svojih simpatij do Tita in so se do slovenskih beguncev obnašali zelo oblastno in arogantno. Od časa do časa so kljub poprejšnjim zagotovilom vedno znova lansirali vesti, da bodo vse begunce vrnili v Jugoslavijo. Angleški vojaki so večkrat delali preiskave po taborišču, pri čemer so uporabljali nekatere zelo poniževalne metode. Tako smo se ob neki preiskavi morali nekateri moški (tudi jaz, ki sem bil star komaj petnajst let, sploh pa eden najmanjših med svojimi vrstniki) sleči do golega, vojaki so nas ovohavali in ogledovali pod pazduho, razkazovati smo jim morali mednožje, in podobno. Mojemu očetu so pri eni takšnih preiskav zaplenili vojaški nož, ki ga je uporabljal za odpiranje mesnih konzerv, in mu celo grozili z zaporom, češ da skriva hladno orožje.
Prav tako grdo ali še grše so Angleži ravnali z ubežniki iz Sovjetske zveze, - Ukrajinci, Kozaki, Tatari - ki so se s svojimi družinami in konji skrivali po okoliških gozdovih. Večkrat so uprizarjali prave hajke nanje. Nekateri teh ubežnikov - za razliko od domobrancev in četnikov - Angležem niso izročili orožja. Nekateri med njimi so se rajši ustrelili ali skočili v Dravo ali Isaar ali si kako drugače vzeli življenje, kot da bi se predali Angležem, ki so jih brez usmiljenja vračali svojim komunističnim zaveznikom. Iz preteklih izkušenj so namreč vse predobro vedeli, kakšna klavnica jih čaka v Rusiji. Nekateri so se skušali - po odročnih gozdnih grapah in gorskih prelazih - prebiti na Salzburško, v ameriško okupacijsko cono. V taborišču je bilo tudi nekaj ruskih emigrantov, ki so pobegnili iz Rusije že med oktobrsko revolucijo: celó ti so se bali, da jih bodo ustrežljivi Angleži izročili Sovjetom. Eden takšnih emigrantov je stanoval tudi v naši baraki; čeprav je bil že zdavnaj jugoslovanski državljan in med drugo svetovno vojno ni bil v nobeni vojaški formaciji, se je v baraki skrival pod tujim imenom.
Amerikanci so bili veliko trši do Sovjetov in do Tita. Ko se je Mikuš nekoč vrnil iz Salzburga, je pripovedoval o razgovoru, ki so ga imeli tamkajšnji emigranti z nekim višjim ameriškim oficirjem. Ta jim je povedal, kako v ameriški vojski narašča nerazpoloženje in odpor do Sovjetov. In to iz več razlogov. Prvič zato, ker zdajšnji ameriški predsednik Truman ni bolnik in paralitik, kot je bil Roosevelt, zato do Sovjetov in do komunistov ne bo mehak in se jim ne bo pustil vleči za nos tako kot Roosevelt. Drugič razpolagajo zdaj Amerikanci z atomsko bombo: z njo so nazadnje v nekaj dneh strli Japonsko, z njo lahko tudi Stalina spravijo na kolena, je samozavestno zagotavljal ameriški oficir. Tretjič pa je Stalin Amerikance v japonski vojni grdo izigraval: célo drugo svetovno vojno je vzdrževal odnose z Japonci in se z njimi botal, medtem ko so ameriški vojaki krvaveli na pacifiških otokih. Nazadnje pa, ko je bila Japonska že čisto na tleh, so se ruske čete za nekaj dni sprehodile po Mandžuriji in si prigrabile plen, ki ni v nobenem sorazmerju z njihovim prispevkom k vojni na Pacifiku: polovico korejskega polotoka, ves Sahalin, Kurilsko otočje. Nazadnje so še oborožili kitajsko komunistično armado, ki je med vojno z varne razdalje mirno gledala, kako se čete ameriškega zaveznika Čangkajška izčrpavajo in krvavijo v bojih z Japonci. Zato Amerikanci ne bodo izročili Titu ali Rusom nobenega jugoslovanskega ali ruskega državljana. Tako nam je Mikuš pripovedoval o razgovoru z ameriškim oficirjem.

stran: 044

V ameriški coni (v Salzburgu) je nemoteno deloval jugoslovanski kraljevi odbor. Ta odbor je pošiljal v Jugoslavijo oborožene skupine, predvsem z namenom, da bi reševali ljudi, ki so ušli iz zloglasnih taborišč in so se morali skrivati, ker jim je Ozna stregla po življenju.
Jeseni 1945 so v naše begunsko taborišče začeli prihajati prvi preživeli, ki so ušli holokavstu. Nad taborišče je legla nepopisna mora. Vse se je odelo v žalost in črnino. Poprej so se ljudje na vse načine tolažili in proti upanju upali. V marsikom je še vedno rahlo tlel plamen upanja, da so Angleži izročili zajete slovenske fante partizanom izključno pod pogojem, da bodo z njimi ravnali v skladu z ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih. V svoji naivnosti so bili prepričani, da takšna velesila, kot je Anglija, premore sredstva in načine, s katerimi lahko partizane prisili v spoštovanje mednarodnih pravnih norm in moralnih načel.
Zdaj je bilo vseh upov in iluzij nepreklicno konec. Taborišče se je pogreznilo v žalost in črnino. V taboriščni kapeli, ki je bila premajhna za množico vernikov, je dan na dan odmeval turobni rekvijem, globoko v noč se je iz taboriščnih sob slišala pritajena molitev rožnega venca, ki jo je prekinjalo ihtenje žalujočih mater, sester in drugih sorodnikov.
Bolj kot partizanom so ljudje ta množični pokol zamerili Angležem. Slovenski vojaki so na Angleže zidali vse svoje upe, k njim so se v svoji stiski zatekli, njim so v dobri veri in polnem zaupanju brez boja izročili vse svoje orožje. Velika večina teh fantov je bila v svojem bistvu anglofilska. Gestapo je večkrat pošiljal v Berlin poročila o anglofilskem razpoloženju med domobransko vojsko, skupina višjih domobranskih oficirjev je bila zaradi tega poslanih v Dachau.
Nekoč sta prišla v najino sobo k atu - po nekih opravkih v zvezi z gimnazijsko knjižnico - profesor Božidar Bajuk in njegova sestra Marija. Po opravljenih poslovnih zadevah je pogovor nanesel na usodo vrnjenih domobrancev. »Od partizanov kaj drugega nismo pričakovali. Toda - da so nas Angleži tako grdo, tako nizkotno nalagali, prevarali in izigrali! Angleži, o katerih smo imeli vedno najlepše mnenje in jih kovali v zvezde in v njih videli svoje rešitelje! Že v stari Grčiji je veljala pravica do azila za nekaj najsvetejšega in je bila vgrajena v najstrožji moralni kodeks. Že ena najstarejših grških tragedij (najbrž je imel v mislih Ajshilove Hiketide) je prikazovala, kako majhna grška državica nesrečnim ubežnikom zagotavlja azil, - gostoljubje in varnost - pa čeprav ji zaradi tega grozi vojna z Egiptom, ki je v tistih časih veljal za največjo velesilo. Angleži pa so to, kar se je v tisočletjih uveljavilo kot absolutna, najsvetejša moralna norma, popljuvali, oskrunili in poteptali. Ne najdem besed za to zmes cinizma in sadizma.« Tako nekako se spominjam Bajukovih besed.
Kot eden prvih, ki se mu je posrečilo pobegniti, se je jeseni pojavil major Stamenković in nam dolgo v noč pripovedoval o svoji rešitvi. Iz Vetrinja so ga Angleži z njegovim bataljonom na kamionih odpeljali v Pliberk in izročili partizanom, ti pa so svoj plen pretovorili na živinske vagone in jih prek Dravograda odpeljali proti Celju. Med vožnjo sta z nekim prijateljem razmaknila vrata živinskega vagona in med vožnjo skočila z vlaka. Nato sta se kot preganjani zveri več tednov skrivala in potikala po gozdovih. Hranila sta se v glavnem z jagodami, borovnicami in raznimi zelišči. Čez dan sta ždela v kakem grmovju, ponoči pa sta se orientirala po luni in po zvezdah in se počasi pomikala proti severozahodu. »V orientaciji sem bil že v vojaških šolah najboljši med vsemi svojimi vrstniki in to mi je zdaj rešilo življenje,« je govoril major Stamenković. In tako sta se nazadnje s prijateljem približala obmejnemu gorovju in se po njegovih pobočjih prebila v svobodo.

stran: 045

Gospa Stamenkovićeva je stanovala v naši baraki. Že nekaj časa je hodila v črnem, prepričana, da je vdova. Z njenega obraza je odsevala neka žalostna milina. Bila je lepa, dobra, plemenita in požrtvovalna gospa. Ko je videla, kako sva z atom zapuščena in nebogljena, se je sama od sebe ponudila, da nama bo prala in šivala perilo.
Ko se je nepričakovano vrnil njen mož, je v baraki zavladalo nepopisno veselje. Vsak večer je moral pripovedovati o svoji odisejadi. Najbolj nas je pretreslo, ko nam je govoril o apatičnosti vrnjenih slovenskih vojakov: vrata živinskega vagona sta s prijateljem dobro razmaknila - in vendar je med vsemi, ki so bili kot sardine natlačeni v vagonu, komaj enega pregovoril, da se je odločil za odrešilno tveganje, za skok v temno, negotovo noč.
Moj ata je ob njegovi pripovedi pripomnil, da Bog dobrih ljudi ne pozabi, zato je Stamenkovićevo gospo že na tem svetu bogato poplačal za njeno nesebično dobroto in ji vrnil živega moža.