Avtor: Tine Velikonja
stran: 084
stran: 085
Zjutraj sem tak, kot da sem vstal z levo nogo. Če bi bilo po mojem, bi ostal doma. Pogled skozi okno mi potrdi tisto, kar so napovedovali. To bi še šlo, da bo ves dan deževalo, a treba bo krotiti še jezo, saj bomo padli v blato na ozkem pasu nekdanjega taborišča in bili deležni neprijaznega pozdrava celjske gospode: z vzhodne s smetiščem, z zahodne strani z igriščem za golf nad grobovi. Naj gre za Kočevski Rog ali Teharje, pri obeh zadnji teden spremljamo gibanje front in oblakov po Evropi in upamo, da se bo njihov nenasitni napad ustavil pred Alpami ali vsaj zavil na sever, deželo na sončni strani Alp pa pustil pri miru. S Kočevskim Rogom se je še vedno izšlo, pri Teharjah pa je vreme bolj negotovo, je že jesensko. Če sklene, da bo tistega dne deževalo, neusmiljeno pada ves dan.
Pri vožnji čez Trojane ni mogoče spregledati gigantske cestne gradnje, ki bo popolnoma spremenila podobo doline. Ni jasno, zakaj niso vsaj na celjski strani izkoristili Tuhinjsko dolino. Nad Celjem nizki gosti oblaki. Tudi danes nas mesto ne mara. Videti je zaspano, čeprav je le nekaj kilometrov od njega vse pripravljeno za spominsko slovesnost in se ljudstvo že zbira. Ker smo prezgodaj, gremo na kavo v mestno kavarno. Kljub nedelji in jutru je polna in gostoljubna. Ko se odpravimo po stari cesti proti Teharjam, nam po šipi tolčejo redke dežne kaplje. Tale podvoz pod železnico severno od kolodvora je bil takrat kot vrata v pogubljenje. Takoj zunaj Celja na klančku je bila takrat stala pri ograji starejša ženska in ob pogledu na našo bedo stiskala dlani: »Moj Bog, moj Bog!«. Ograje ni več, podrli so jo, ko so širili cesto. Zapeljemo po taboriščni cesti na plato, tam pa se že začne zmešnjava. Prostor na področju odlagališča piritnih odpadkov so nam vzeli. Vrata so zaprta, varnostniki pa nas usmerjajo na levo na travnik, kjer je stalo taborišče in na zasilno parkirišče, na katerem je na hitro nasuti pesek, skozi katerega sili razmočena zemlja. Najdemo prostor in počasi proti slavnostnemu prostoru. Ljudi je veliko, nič manj kot ob lepem vremenu. Dež je pohleven, vendar vztrajen. S smetišča se širi značilni smrad, ki je podoben tistemu, ki je vladal v času, ko smo bili v taborišču. Mešanica gorečih smeti, vonjev iz latrin ter ožganih, preznojenih teles in oblačil.
stran: 086
Maša bo pri centralnem spomeniku nad nekdanjim taboriščem. Nedokončan, brez večjega križa, je bolj podoben keltskemu žrtveniku kot krščanski zgradbi. Streha je revna, bolj za okras kot zares. A vsaj videli bomo dobro. Maša se začne. Daruje jo mariborski škof dr. Franc Kramberger. Čim spregovori, nam je jasno, da so se izpolnili naši dvomi. Ozvočenje je namreč slabo in škofa skoraj ne slišimo, kaj govori. Župniku je bilo žal denarja in se je odločil za najcenejšo ponudbo. Morda se bo na drugi strani bolje slišalo. Odpravim se nad spomenik. Vzpenjam se ob ograji odlagališča Cinkarne mimo zgornje zemeljske pregrade. Globoko se mi vdira, vendar visoki čevlji zdržijo, le na podplatih se mi naberejo blatne cokle. Prej mi je še vedno uspelo najti luknjo v mreži ali slabo zaprta vrata, da sem lahko zlezel na nasip. Tam se ti odpre pogled na jezero in Sv. Ano. Danes je vse skrbno zakrpano in zapečateno, da še miš ne pride skozi. Na vrhu smetišča si vzamem čas in za silo očistim čevlje. Spustim se po cesti komunalnega odlagališča in se ustavim nad spominskim objektom. Bolje se sliši. Ljudje tiho poslušajo evangelij in škofovo pridigo:
»Letošnje srečanje na Teharju je vsebinsko zaznamovano s svetoletnim dogajanjem vesoljne Cerkve. Iz tega dogajanja izstopajo trije dogodki.
Prvi je bil 12. marca letos, na 1. postno nedeljo, ki bo zapisana v zgodovino Cerkve kot »nedelja odpuščanja in sprave«. Papež Janez Pavel je prosil ves svet, vse ljudi za odpuščanje vseh grehov v 2000-letni zgodovini Katoliške Cerkve. Pravijo: To je bil prvi vrhunec svetega leta.«
Razmišljam. Priznanje krivde je bilo veliko dejanje, vendar pri nasprotnikih slabo sprejeto. Tudi povedali so, na kaj bi edino pristali. Tudi če bi se Cerkev pred njimi vrgla v prah in jim poljubljala stopala, ne bi bilo dovolj. Zadovoljni bi bili samo, če bi razglasila, da se ukinja. Na goro lastnih zablod in zločinov so pozabili, poglavje o nori zamisli komunizma dodali v zgodovino kot gibanje za večjo socialno pravičnost, čisto v globini svoje pokvarjene duše pa si ne morejo odpustiti, da je Cerkev iz njihovega ponesrečenega eksperimenta prišla živa in močna.
Poslušam: »Ko se je tistega dne sveti oče v sprevodu kardinalov, škofov in duhovnikov podal v baziliko sv. Petra v Rimu in ko je stopil skozi sveta ali jubilejna vrata, se je nepričakovano ustavil pred prvo stransko kapelo, pred znamenitim Michelangelovim kipom Pietá, pred Božjo Materjo, ki drži mrtvega Sina v naročju. S tem postankom ali dejanjem je hotel povedati, da Cerkev kot mati prevzema nase preteklost svojih otrok z njihovimi grehi, krivicami, napakami vred in za vse prosi odpuščanja, hkrati pa vsem odpušča. Kadar stopim na ta sveti kraj pri Teharju, se mi zdi, da sem stopil v slovensko baziliko, v njeno kapelo, kjer je slovenska Pietá, kjer Slovenija kot mati pod križem drži v naročju generacijo svojih mrtvih otrok. Tu človek umolkne. Tu je vsaka človeška beseda odveč. Tu govorijo pogledi in srca. Tu lahko samo ponovimo besede Janeza Pavla II.: Prosimo za odpuščanje in odpustimo … Tako se tukaj oglaša zemlja. To se sliši izpod odpadlega materiala, celo iz globine Teharskega jezera.«
Škof je eden redkih Štajercev, ki govori normalen jezik. Povojni poboji niso bili bežne epizode, napaka evforičnih zmagovalcev, ki jo moramo razumeti, ampak obvezna sestavina revolucionarne prakse. Morili so cvet slovenskega katoliškega naroda. Njihovo izločitev iz narodovega telesa čutimo še danes. Kraji, kjer so obležali, bi morali biti posebej spoštovani, ne pa prepuščeni drhali, da se znaša nad njimi, kakor se ji zahoče.
»Drugi svetovni dogodek, ki zaznamuje današnje srečanje na Teharju, je bil 7. maja letos, ko je Janez Pavel II. pri ekumenski spominski slovesnosti pred rimskim Kolosejem počastil spomin na kristjane, žrtve komunizma, fašizma in nacizma, ki so v 20. stoletju iz ljubezni do Kristusa sprejeli stare in nove oblike preganjanja, bili zaradi svoje vere zasramovani, mučeni in umorjeni, med njimi tudi 227 Slovencev. Tu na Teharju smo pred slovenskim Kolosejem. Znani so nam sodniki in tisti, ki so jih poslali nad žrtve. Ne želimo pokazati nanje, niti jih imenovati. Želimo pokazati na pričevalce vere, ki so sestavni del našega naroda. Da, tu na Teharju nismo le na grobišču, smo v slovenskem Koloseju, kjer so tisoči izpričali z mučeništvom svojo ljubezen do Boga, domovine in naroda. Tu ne preštevamo kosti, kakor nam nekateri očitajo, tu izpovedujemo in priznavamo mnogo več. Za temi grobovi in kostmi so pričevalci za resnico in pravico, za svetost.«
To, kar je zraslo na Teharjah, tako pregrade in jezero kot gora smeti na komunalnem odlagališču so res kolosejskih razsežnosti. So kulise za misterij, ki se je na tem odru odvijal pred pol stoletja. Na njem se je dogajalo prav vse, predvsem pa je bilo veliko trpljenja, veliko vdanosti ob zadnji preizkušnji, veliko uničenih mladostnih upov.
stran: 087
»Vsi poznavalci svetoletnega dogajanja v vesoljni Cerkvi pa so si edini v presoji, da je vrhunec vsega jubileja, ne sprava in odpuščanje 12. marca letos, ne spomin in priznanje pričevalcev 7. maja, marveč srečanja z mladimi z vsega sveta od 15. do 21. avgusta. Mladi so upanje in prihodnost sveta. S tem dogodkom v Rimu je papež Janez Pavel II. hotel vsemu svetu reči: Ne ustavljajte se v preteklosti, ne glejte samo nazaj. Usmerite svoj pogled v mladino, to je v svojo prihodnost.«
S škofom se ne bi strinjal. Ob takih zbiranjih mi prideta pred oči oba kongresa v Ljubljani pred vojno, Evharistični in kongres Kristusa Kralja. Tudi takrat se je na ljubljanskem stadionu zbrala stotisočglava množica, a kaj je od nje ostalo? Kaj je ponesla iz Rima vsa ta mladina?
Po pridigi grem okrog slavnostnega prostora. Po cesti navzdol, koder sicer vozijo smetnjaki, se spustim do vhoda. Tu so parkirani avtobusi, deset, dvajset, trideset, tam čez pa osebni avtomobili, sto, dvesto, petsto. Potem pa bodo pisali, da nas je bilo tisoč. Delavci komunale popravljajo stroje in razbijajo z orodjem. Obrnem se po vezni cesti in pridem spet na križišče ob ograji odlagališča Cinkarne. Sprehodim se ob njej do klubskih barak. Na vseh vratih ograje so debele verige, vklenjene z žabicami. Na drugi strani sledovi nedavnega dela, betonski pločnik velike dovozne ceste na igrišče za golf. Znotraj nikjer žive duše, videti pa je, da je bilo tu še včeraj vse živo. Skupina redarjev v pogovoru. Morda jih je toliko bolj zato, da bi preprečili morebitni vdor na grobišče, kot da delajo red.
Maša se bliža koncu. Kulturni del. Slabo se sliši, kar pri petju ne moti, saj besedilo ni tako važno. Kako bo z govori? Zastopnik kraja s pozdravi kot ponavadi, nobenega predstavnika celjske gospode, čeprav spada župan med gradilce mostov, državni sekretar dr. Franc Cukjati v imenu SDS, Bajuk ni poslal nikogar, ravno tako ne Zagožen, čeprav smo jih povabili, naj spregovorijo. Govori bi bili lahko volilni. Ljudem bi povedali nekaj iz srca in zares, saj take množice do volitev ne bodo spravili več skupaj. Res bi se jih slabo slišalo, vsaj pokazali bi se nam.
Stane Štrbenk je na vrsti najmanj prijazen čas. Vreme se je razdivjalo, bolj je podobno nevihti, veter zavija in zanaša močo na oltar. Zbrani na odru so izpostavljeni igri narave, zanje ni zavetja. Stane se ne da, spodaj mu prisluhnemo in ga tudi slišimo. Dovolj glasno govori naravnost v mikrofon, da vsaj razločimo, kaj hoče povedati:
»Slovenska država, kot naslednjica totalitarne države namreč vse do danes še ni storila ničesar za ureditev nerešenih vprašanj nedolžno pobitih slovenskih državljanov in da bi umirila strasti iz državljanske vojne. Še vedno se obnaša, kot da to ni njena stvar. Tako med drugim ni ugotovila, koliko Slovencev je bilo sploh žrtev komunističnega nasilja, ni priznala teh pobojev in ne izrekla obžalovanja. Ni ugotovila in raziskala množičnih grobišč in jih ne uredila ter zavarovala, ni izvedla ekshumacije niti enega grobišča, postavila enega spomenika ali obeležja - če izvzamemo tega v Teharjih - ni zbrala podatkov, ki so potrebni za vpis smrti v mrliške knjige in ni izdala mrliških listov. Skratka, država Slovenija vse do danes še ni človeško pokopala svojih žrtev.«
Mislim. Kar dela država, je zares noro. Če bi se zares zavzela, bi bilo delo dokončano in zadeva za vedno odpravljena. Saj je razumljivo, da ne bi o tem stalno govorili, nekako podobno, kot je bilo s padlimi v 1. svetovni vojni. Postali so last fare, vsega naroda, za vsakega se ve, da ga ni več in da je umrl, tu pa ta nespodobna igra z imeni. Stane govori tudi o drugi igri, na videz nedolžni. O tem, kar vidimo pred seboj. Dolina na zahodni strani teharskega platoja je zasuta. Pravijo: »Kdo lahko dokaže, da so tam grobovi?« Mi smo bili priče. Videli smo jih voditi v grapo. Nekateri smo tam videli izkopane velike jame, ki so bile že delno zasute, skoraj vedno pa se je videla kaka noga ali vsaj čevelj, nekaj nas je bilo enkrat celo prisotnih pri streljanju, drugi so nosili umrle in jih zasipali z zemljo in vejevjem. Ko so leta 1975 gradili nižjo pregrado, so delavci s stroji zadeli na ta grobišča in jih pustili tam, kjer so nanje naleteli. Zakaj silijo z igriščem ravno na ta kraj! Pokrajina od Celja proti Dramljam je slabo razgibana in ne preveč skrbno obdelana. Kako, da na tem širnem prostoru niso mogli najti igrišča za golf. Pa ne samo za tri, ampak vseh osemnajst lukenj. Pa saj ne bo moglo ostati samo tako, hoteli bodo zares, s peskovniki in bajarji, kot na pravih igriščih.
Stane zaključuje:
»Pričakujemo, da bodo tisti, ki so jim današnje besede naslovljene, razumeli našo prizadetost in dobronamernost kritike. Samo ozrite se naokoli, pa boste razumeli našo prizadetost. Videli boste, kam so nas stisnili in kako ponižali teharske grobove. Na vzhodni strani žali smetišče z neznosnim ropotom, smradom in oblaki prahu, na zahodni strani zabavišče igralcev golfa, na severni strani vadišče motokrosa z oglušujočim ropotom motorjev in prahom, na južni strani pa grozeča pregrada jezera nevarnih odpadnih snovi.«
stran: 088
Odhajamo. Že deset let prihajamo vedno isti ljudje. Ne opazimo, kako vsako leto koga zmanjka in to za vedno. Na njegovo mesto stopi nekdo mlajši. Vedno bodo prihajali, čeprav ne v takem številu. A prihajali bodo. Nazadnje se bodo usmilili tudi tega kraja. Podrli bodo ograjo in razširili park na vse področje pod pregrado, spomenik bo varovan in urejen, na njem pa bo pisalo, komu je namenjen. Tako zgodba o prestanem trpljenju ne bo pozabljena in ko se bodo izletniki po Štajerskem ustavljali tudi v Teharskem parku, se bodo za hip zresnili in umolknili, kdo od njih bo morda celo prižgal svečo.
Zmenjeni smo, da se ustavimo in dobimo na Trojanah. Gneča je taka, da ne najdemo niti prostora za parkiranje. Kako, da ljudje v takem dežju, ki ne odneha, zapuščajo svoja bivališča. Hitro odtod, samo domov, čimprej domov!