Avtor: Janko Maček

stran: 015

Uvodno razmišljanje

Ko se lotevam tegale sestavka, občutim rahlo negotovost. Ali bom sploh lahko povedal kaj takega, kar ni bilo že večkrat povedano? O nastanku vaške straže v Šentjoštu je bilo po letu 1945 veliko napisano. Franček Saje ji je v svojem Belogardizmu namenil kar 20 strani in iz njegovega zapisa so v glavnem črpali vsi kasnejši razlagalci šentjoških dogodkov. Dr. Cene Logar, ki je po neposrednih navodilih Borisa Kidriča že poleti 1941 začel v Horjulu in okolici organizirati OF, je o tem lahko govoril tudi iz lastne izkušnje.
Na drugem bregu revolucijske reke so zapisi bolj skromni, kajti mnoga usta, ki bi lahko govorila o tem, so bila leta 1945 zasuta s prstjo. Pa vendar je poleg nekaterih krajših zapisov o šentjoškem protikomunističnem odporu izšla celo knjiga, ki jo je napisala domača zgodovinarka Marta Keršič. To in ono pričevanje je še shranjeno v spominu kakega ostarelega moža ali žene, pa do danes ni bilo nikogar, da bi ga priklical na beli dan in zapisal za zgodovino. Kako bo zgodovinar leta 2042 ugotavljal, zakaj sta pred sto leti morala umreti šentjoška učitelja Elizabeta Nagode in Jože Mivšek, če ne iz pisnih virov, ki mu bodo na razpolago. Verjetno bo hitro opazil, da so mnoga poročila o tem zelo podobna zapisu v knjigi Belogardizem, toda če ne bo našel nobenega drugačnega poročila, skoraj ni verjetno, da bi podvomil o njihovi verodostojnosti.
Ko sem ob zbiranju podatkov za ta zapis iskal nasvete pri ljudeh, ki se poklicno ukvarjajo z arhivi in z zgodovino, so mi prijazno svetovali, katere fascikle naj pogledam, in spraševali, ali sem pregledal zapiske Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov, ali sem bral Grgiča, Kebeta in podobno. Seveda sem bral, toda … Zakaj mi ne zadošča to, kar je zapisano, zakaj hočem nekaj drugega?
Čas je že, da povemo, o čem naj bi govorili v tem sestavku. V knjigi Belogardizem in drugih podobnih poročilih o začetku vaške straže v Šentjoštu najdemo trditev, da so bodoči šentjoški stražarji že pred svojim uradnim nastopom dokazali pripravljenost za kolaboracijo z Italijani z izdajo petih sovaščanov, med katerimi je bila tudi učiteljica Elizabeta Nagode. Z njeno življenjsko zgodbo, predvsem pa z opisom okoliščin njene smrti bomo skušali pokazati, kako težke in usodne so bile v tistem času nekatere odločitve, čeprav so bile na videz popolnoma enostavne in preproste. Morda bo ob tem kdo nejevoljen, češ zakaj taka skrb glede nebistvenih zadev. Zakaj ne bi že tako pičlega časa in moči raje posvetili zapisovanju zgodb o ljudeh protikomunistične strani, ki še nikjer niso zabeležene in bodo z odhodom redkih, ki jih še nosijo v spominu, za vedno utonile v pozabo. Da, res je, toda prav tako ali še bolj potrebno je za zgodovino osvetliti začetke našega protikomunističnega odpora.

stran: 016

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1912 – Nagodetovi, po domače Meletovi z Mirk – Mama Neža z Betko v naročju

Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda

Pod tem naslovom je leta 1977 izšla knjiga, ki jo je kot doktorsko disertacijo napisal zgodovinar Janko Prunk. V njej je opisal krščansko-socialno gibanje v Sloveniji med obema vojnama, ki se je potem zaključilo z vstopom v OF oziroma z Dolomitsko izjavo.
Dr. Janez Evangelist Krek je že leta 1894 ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo, ki je bilo nestrokovna delavska organizacija in povsem podrejeno Katoliški stranki, predhodnici Slovenske ljudske stranke. Nekaj let kasneje je dr. Krek začel pripravljati pot za strokovno organizacijo krščanskih delavcev. Nastala so posamezna taka društva v Idriji, na Jesenicah, v Polju pri Ljubljani in iz njih se je kasneje razvila Jugoslovanska strokovna zveza – JSZ, ki je skoraj ves čas med obema vojnama vzdržala kot sindikalna organizacija krščanskih delavcev pod okriljem Slovenske ljudske stranke.
Slovenska ljudska stranka je bila od začetka sestavljena iz Kmečke zveze, v kateri je bilo vključeno predvsem podeželje, in Delavske zveze, stanovsko politične organizacije za delavstvo. Nekoliko pozneje je zaživela še Obrtniška zveza kot tretji del stranke. Z ustanovitvijo Jugoslovanske strokovne zveze je krščansko delavstvo dobilo svojo sindikalno organizacijo, ki se je hitro okrepila in postala pomembna sila, saj je združevala skoraj enako število delavcev kot socialni demokrati, ki so v tistem času veljali za nosilce delavskega vprašanja. Pod izrazom krščanskosocialno gibanje se od tedaj razume pretežno delavski nazor in gibanje, ki stoji nasproti marksističnemu socializmu. K uveljavitvi izraza krščanski socializem, krščanski socialisti je pripomogel dr. Andrej Gosar in od leta 1924 so se krščanski socialci sami dokončno oprijeli tega poimenovanja.

stran: 017

Ob generalnem štrajku železničarjev, aprila 1920, je vodstvo Jugoslovanske strokovne zveze – njen predsednik je bil tedaj nekdanji Krekov sodelavec Jože Gostinčar – opozorilo svoje članstvo, naj se ne udeleži štrajka, ker so ga organizirali komunisti s popolnoma političnimi nameni. Kljub odločnemu poudarjanju svoje vloge v družbenopolitičnem življenju Slovenije, zelo radikalno je o tem pisal urednik Slovenca dr. Engelbert Besednjak, je krščanskosocialno delavstvo v tem času dosledno odklanjalo vsako zvezo z marksizmom in njegovimi strankami. Ko je Beograd 30. decembra 1920 z obznano prepovedal organizacijo komunistične partije in vso njeno propagando, je Novi čas, takratno glasilo slovenskega krščanskega delavstva, prinesel zanimiv komentar, v katerem je med drugim bilo povedano, da razglas proti komunistom še ne bo odpravil nezadovoljstva z načinom vladanja. »Mi vemo, da se da komunizem ubijati s pozitivnim delom in njegova agitacija onemogočati s pozitivnimi idejami.« Ali ni nevarno, da se bo »nekega dne ta razglas začel uporabljati za boj proti vsem nasprotnikom režima«. V Novem času je tedaj precej pisal dr. Andrej Gosar. Zavzemal se je za socializem, ki mora popraviti sebični liberalizem. Gosarjev socializem je nekakšen krščanski solidarizem, ki ne zametuje dotedanjega gospodarskega reda, ampak ga hoče s primernimi ukrepi izboljšati in doseči pravičnejšo družbeno ureditev.
Pred občinskimi volitvami leta 1922 so v Ljubljani ustanovili Zvezo delovnega ljudstva, v kateri so se predvsem zaradi volitev povezali komunisti, del Socialistične stranke Jugoslavije in krščanski socialci oziroma Slovenska ljudska stranka. Na velikem zborovanju, ki ga je združenje priredilo v Unionu, je v imenu krščanskosocialnega delavstva govoril France Terseglav in med drugim povedal: »V listih beremo, da so ljudje ogorčeni, ker so se združili tako imenovani klerikalci, socialisti in komunisti. Ako pravijo, da bo trpela vera zaradi te zveze, potem rečem, da imamo vsi to vero, da je treba imeti srce za delovno ljudstvo. Mi stojimo na stališču krščanske pravičnosti, ki je na vsem svetu samo ena. Kar se tiče Boga, vere in krsta, mislim, da komunisti na magistratu ne bodo odpravili sv. krsta. Na magistratu se ne bo reševalo o božjih rečeh, te bodo rešavali v cerkvah. Če sodrugi komunisti nimajo nobene druge vere kakor to, da je treba ljubezni do bližnjega, potem lahko gremo skupaj.«
Od leta 1922 je izhajal mesečnik Socialna misel, ki je dobro pojasnjeval idejne poglede krščanskih socialistov na posamezna področja življenja. Poleg dr. Besednjaka, Frana Erjavca in drugih se v reviji pojavi tudi frančiškan dr. Angelik Tominec, ki je prispeval več razprav o krščanskem socializmu. Dr. Tominec je tudi nastopil kot govornik na prvem kongresu krščanskih socialistov junija 1925 v Ljubljani, ki se ga je udeležil celo dr. Anton Korošec. Med govorniki na kongresu naj omenimo še Aleša Stanovnika, Srečka Žumra in predsednika Krekove mladine Franca Kordina.
Krekovi mladini je bila namenjena tudi posebna točka resolucije, ki so jo sprejeli na kongresu. Označili so jo kot kulturno-socialno organizacijo, ki naj zbira okrog sebe krščanske delavce in izobražence in jih seznanja s programom krščanskega socializma. Krekova mladina je bila zelo dejavna, prirejala je številna predavanja, posebnost njenega delovanja so pa bili tabori na prostem, po navadi na priljubljenih delavskih izletiščih. V začetku leta 1928 so začeli izdajati revijo Ogenj, ki se je že v začetku zavzemala za krščanski socializem na stališču razrednega boja. Ko je leta 1929 Franc Kordin odstopil s položaja predsednika Krekove mladine, je duša njene dejavnosti postal Jože Slak, nekdanji revizor Zadružne zveze. V okviru organizacije je ustanovil še posebno sekcijo Borci, h kateri so spadali v glavnem vajenci in šolska mladina delavcev. Bili so organizirani po skavtskem načinu in poleg telesne vzgoje je bila njihova glavna naloga študij ter propaganda delavskega vprašanja. Kmalu so dobili tudi tiskano glasilo Mladi plamen, ki je takoj zbudilo pozornost zaradi izredno radikalnih nazorov. Banska uprava je leta 1933 Krekovo mladino razpustila in Slak z nekaterimi sodelavci se je pridružil komunistom. Postal je član pokrajinskega komiteja Skoja in nato član komisije za kmečko vprašanje pri centralnem partijskem komiteju. Leta 1941 je bil med prvimi partizani, ki so se začeli zbirati na Frati nad Globodolom pri Mirni Peči.
Vsaj nekaj besed je tu treba povedati o križarstvu, katoliškem mladinskem gibanju, ki se je nekako leta 1924 pojavilo predvsem med študenti v Ljubljani in v Mariboru. Ime je dobilo po mesečniku Križ na gori, ki se je kmalu preimenoval v Križ. Križ na gori oziroma Križ je izhajal v Ljubljani, mariborski križarji pa so izdajali revijo Stražni ognji. Idejni vodja križarjev v Ljubljani je bil Anton Vodnik, v Mariboru pa Edvard Kocbek. Po preselitvi v Ljubljano je Kocbek postal vodja vseh slovenskih križarjev. Križarstvo je bilo izrazito duhovno in religiozno gibanje, vendar so nekateri posamezniki iz tega kroga imeli pred očmi tudi družbenopolitične cilje. Aleš Stanovnik je na primer v članku Nova država v 2. letniku Križa na gori takole razmišljal: »Je samo še vprašanje kratkega razdobja, ko se bodo na razvalinah zmehaniziranih držav zgradile nove tvorbe ljudskega sožitja, ki ne bo temeljilo na sili in paragrafih, ampak na ljubezni in vzajemnosti. To novo življenje že diha z vzhoda. Poročevalci trdijo, da vstaja v zadnjih letih tam nov svet.«

stran: 018

1. maja 1931 je izšla papeževa okrožnica o socialnem vprašanju Quadragesimo anno. Le malo pred tem je dr. Angelik Tominec v knjižni obliki izdal prejšnjo okrožnico Rerum novarum – pod naslovom Osnovna načela krščanskega socializma. Po izidu nove okrožnice je Slovenec prinesel uvodnik dr. Ahčina Katolicizem in socializem; v njem je bilo povedano, da je socializem razcepljen na skrajno komunistično krilo, ki hoče z revolucijo spremeniti družbene razmere, in na zmernejšo socialistično smer, ki je odstopila od nasilnega razrednega boja. Pozval je krščanske delavce, naj poslušajo glas Cerkve. Na Ahčinov članek se je oglasila Delavska pravica in razvnela se je ostra polemika, v katero se je vključila tudi Cerkev. Jugoslovanska strokovna zveza je sicer leto kasneje s posebno resolucijo potrdila, da sprejema načela obeh papeških okrožnic o socialnem vprašanju, toda prepad med njo in vrhom Slovenske ljudske stranke je bil že prevelik, da bi ga bilo mogoče premostiti.
   Križarsko gibanje med katoliškimi študenti in izobraženci je kmalu začelo popuščati. Kocbek je tedaj zapisal, da »se mlada generacija približuje svetovni in življenjski resničnosti, da je tesno navezana na spreminjanje sveta«. Med študenti je bilo veliko nezadovoljstvo, ker Slovenska ljudska stranka po uvedbi januarske diktature ni izstopila iz vlade v Beogradu, torej se je odpovedala svojemu programu o slovenski avtonomiji, ki je ves čas bistveno vplival na njeno priljubljenost. Katoliški akademski klubi kot Danica, Zarja, Borba in celo bogoslovsko Ciril–Metodovo društvo so sklenili sporazum s študentskim društvom Triglav za skupen nastop pri demonstracijah proti diktaturi in za razširitev univerze. Socialni odsek mariborskih bogoslovcev je tedaj vodil Jože Brilej, ki je kmalu potem izstopil iz bogoslovja in prišel v Ljubljano študirat pravo. Postal je predsednik krščanskosocialistične Borbe, ki se je pod njegovim vodstvom usmerila zelo v levo. Borbi so pripisovali letak, ki je spomladi 1933 krožil med študenti in naznanjal, da katoliški študentje ne vidijo rešitve socialnega vprašanja v naukih Cerkve. Njihovo sodelovanje s katoliškim vodstvom je nemogoče, ker le-to trdovratno vztraja v kapitalističnem taboru. Proti temu je nastopil dr. Ehrlich, duhovni vodja Akademske zveze. Poslal je Borbi nekaj pisnih vprašanj in zahteval odgovor. Borba je proti koncu leta 1933 odgovorila s knjižico Borci. Poglavje o okrožnici Qudragesimo anno je prispeval Brilej in izjavil, da jo krščanskosocialistični študentje odklanjajo, ker uzakonja kapitalizem, zagovarja privatno lastnino produkcijskih sredstev in nasprotuje marksistični razlagi družbenega reda. Ko je Brilej pisal ta prispevek, je v sebi že naredil preobrat od mariborskega bogoslovca do komunista. Njegov napad na papeško okrožnico je spodbudil Tomčeve Mladce in Ehrlichove Stražarje, da so se postavili v bran katoliškega socialnega nauka in Cerkve nasploh.
   

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Abiturientke učiteljišča v Mariboru – Betka je tretja z leve ob drevesu

V začetku leta 1932 je začela izhajati revija Beseda o sodobnih vprašanjih, ki jo je najprej izdajala Delavska založba, nato pa konzorcij, v katerem so bili dr. Jože Pokorn, dr. Aleš Stanovnik, Srečko Žumer, Miro Jeršič in še nekateri. Nekaj časa je bil urednik Besede Mirko Javornik. Sodelavci Besede so delili marksizem na dva dela: na gospodarsko teorijo, ki so jo sprejemali, in na materialistično filozofijo, namesto katere so nameravali uveljaviti krščanski etos. Kritizirali so vizijo stanovske družbene ureditve, za katero se je zavzemala okrožnica Qudragesimo anno. Marksisti so jim kljub temu očitali, da se ne upajo odločiti za pravi marksizem.

stran: 019

Leta 1935 se je končalo obdobje diktature in Slovenska ljudska stranka se je vključila v JRZ (Jugoslovansko radikalno zajednico). Krščanski socialisti so temu nasprotovali. Jugoslovanska strokovna zveza je bila samo še formalno pod okriljem Slovenske ljudske stranke; ta je ustanovila novo sindikalno organizacijo – imenovala jo je Zveza združenih delavcev, da bi katoliške delavce odtegnila vplivu krščanskih socialistov. Komunistična partija je ravno tedaj začela propagirati ljudskofrontno združevanje delavcev. Pri Jugoslovanski strokovni zvezi so se uveljavili nekateri mlajši sindikalisti kot Tone Fajfar, Janez Pangeršič in France Velkavrh, ki so zagovarjali enotnost vseh delavcev v ljudski fronti. Pri tem so jih podpirali krščanskosocialistični izobraženci, stari prijatelji Jugoslovanske strokovne zveze. To so bili dr. Aleš Stanovnik, dr. Tomaž Furlan, dr. Marjan Brecelj, dr. Jože Pokorn, Miro Jeršič in Tone Marinček. Pomagali so urejati Delavsko pravico in svetovali pri delu sindikalne organizacije. Stanovnik in Furlan sta brez težav navezala stike s skupino politikov Slovenske ljudske stranke, ki so se bili uprli vključitvi v JRZ. Oba sta bila zavzeta za bodočnost slovenskega kmeta, saj sta bila temu zavezana po družinski tradiciji. Verjela sta, da bo kmečka lastnina tudi v bodoči socialistični družbi ostala nedotaknjena. Komunisti te njune teorije seveda niso odobravali. Kljub temu je Jugoslovanska strokovna zveza med stavko kovinarjev na Jesenicah po Stanovnikovem posredovanju privolila v sodelovanje s komunisti. Do sodelovanja je prišlo tudi pri stavki v papirnici Količevo. Jugoslovanska strokovna zveza je po teh dogodkih sestavila posebno spomenico in dr. Aleš Stanovnik ter Srečko Žumer sta jo odnesla dr. Korošcu v Beograd.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1935 – Betka med sosedi in znanci doma na Mirkah

Aprila 1937 je Edvard Kocbek v uglednem katoliškem mesečniku Dom in svet objavil svoje Premišljevanje o Španiji, v katerem je obtožil katoliški tabor, da se bojuje zoper zakonito republiko. Še dodaten problem je izzvala njegova trditev o hereziji, krivoverstvu. Dom in svet je potem nehal izhajati, Kocbek pa je naslednje leto ustanovil novo revijo Dejanje, ki se je predstavila kot mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko. Izhajala je do leta 1941 in Kocbek je do konca bil njen urednik ter viden sodelavec.
Kot piše dr. Janko Prunk v že omenjeni knjigi, so krščanski socialisti konec leta 1939 pripravljali ustanovitev lastne politične stranke. Najbolj dejaven pri tem je bil krog dr. Aleša Stanovnika, ki je novembra 1939 izdal ciklostiran bilten Slovenska politika. Glavni avtorji člankov v tem biltenu so bili dr. Aleš Stanovnik, dr. Tomaž Furlan in Edvard Kocbek.
Sklenitev pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je nekoliko zavrla zbliževanje med krščanskimi socialisti in komunisti, ni ga pa prekinila. Spomladi 1940 je ilegalna komunistična partija začela organizirati Društvo prijateljev Sovjetske zveze. V pripravljalnem odboru so bili kulturni delavci, kajti komunisti v javnosti niso mogli nastopati. Krščanski socialisti so ocenili, da v bližajočem se vojnem požaru edino resno pomoč lahko pričakujejo od Sovjetske zveze, zato so se odločili za tesnejše sodelovanje s komunisti. Oblast društva ni dovolila, zaživelo pa je ilegalno. Da bi komunisti imeli nadzor nad delovanjem društva, so ustanovili tajni akcijski odbor, v katerem sta sodelovala tudi dva predstavnika krščanskih socialistov. Krog je bil že skoraj sklenjen in do Protiimperialistične fronte ni bilo več daleč.

Vrhnika z okolico pred drugo svetovno vojno in v prvem letu okupacije

Učiteljica Elizabeta Nagode, o kateri naj bi nekaj povedali v tem sestavku, je bila doma na Mirkah pri Vrhniki. Čeprav je od Meletove domačije, tako še danes po domače rečejo Nagodetovim, le malo dlje k vrhniški farni cerkvi kot pa k podružnici sv. Antona v Verdu, so Mirke od nekdaj spadale pod Verd in tako je še danes. Sicer pa Verd v letih pred drugo svetovno vojno ni bil kar tako in se je v marsikaterem pogledu lahko kosal z vrhniškim središčem. Ko bi mogli še enkrat prisluhniti Francu Furlanu, ki je umrl pred petimi leti v stotem letu starosti, bi o tem veliko zvedeli, saj je bil velik del svojega bogatega življenja gonilna sila verdskega gospodarskega, kulturnega in političnega življenja.

stran: 020

Železniška postaja na Verdu ob progi Ljubljana–Postojna je bila odprta leta 1908. Od tedaj so veliki hlevi v Verdu izgubili svoj pomen, saj je železna cesta izpodrinila prevoz lesa s konjskimi vpregami. Menda je nekoč v Verdu bilo kar dvanajst žag venecijank za razrez lesa. Novi čas je tudi tu prinesel spremembo. Ustanovili so lesno zadrugo in za predsednika izvolili Franca Furlana, po domače Markovca. Kupili so veliko parno lokomobilo in postavili moderno žago. Les je s tem vrednostno pridobil. Tudi pri mlekarski zadrugi je Furlan imel veliko besede. Kmetje so lepo sodelovali, izboljšali so hleve, količina mleka se je večala in vrhniški sir je dobil dobro ime.
Na Vrhniki in še zlasti v Verdu je bilo pred drugo svetovno vojno zelo razvito kulturno življenje. Že v orlovskem društvu, ko še ni bilo prepovedano, so bili najboljši telovadci iz Verda. Najbolj znani pa so postali vrhniški prosvetarji po dramskih prireditvah. Ko so igrali Cankarjeve Hlapce, je bila publika navdušena, saj so režiser Furlan in nekateri igralci pisatelja še poznali, zato se jim ni bilo težko vživeti v njegovo delo. Nekatere igre, na primer Divjega lovca, so igrali na prostem, v dolini Matjaževka. Tedaj je bil na nogah cel Verd in pol Vrhnike, da so pripravili vse potrebno. Ker so v Verdu imeli doma tudi umetnostnega zgodovinarja dr. Marjana Marolta, so si včasih lahko privoščili predavanje z njegovega področja. Zanimivo je, da so v Verdu oziroma na Mirkah pred vojno imeli tudi esperantiste: Franc Pasetta in Anton Vidmar sta bila leta 1941 med prvimi notranjskimi partizani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Učiteljica Betka z učenko iz Bistre

Med verdskimi prosvetarji naj omenimo tudi zdravnika dr. Tomaža Furlana, Markovcovega iz Verda. Z njim smo se srečali že v prejšnjem poglavju in videli njegovo povezavo z drugimi krščanskimi socialisti, zlasti z dr. Alešem Stanovnikom in dr. Marjanom Brecljem. Nič nenavadnega zato ni bilo, če se je dr. Aleš Stanovnik pojavil na Furlanovem domu v Verdu. Tudi s Francetom Furlanom sta bila dobra znanca, saj mu je Stanovnik med drugim pomagal reševati pravne zadeve v zvezi z lesno zadrugo in novo žago. Gotovo so večkrat razpravljali tudi o raznih političnih vprašanjih. Ko so razmišljali o novem, za kmeta in delavca pravičnejšem družbenem redu, so verjeli, da bo kmet ostal lastnik svoje zemlje, da bo zadružna lastnina ostala v rokah članov zadruge. Pri tem so mislili tudi na zadružno žago v Verdu, ki se je še gradila, pa je že veliko obetala. Ali ne bi njeni sadovi bili še večji, če vrhniški župan ne bi že prej postavil lastno žago in je sedaj zadruga morala z njim tekmovati pri odkupu in prodaji lesa? Zakaj se vrhniški dekan še vedno vtika v mlekarsko zadrugo in določa višino obresti v zadružni hranilnici? Ali ne bi bilo bolje, da bi se držal cerkve, gospodarske zadeve pa prepustil ljudem, ki bi jih precej bolje opravili. Zakaj se župniki in kanoniki vtikajo v Kmečko zvezo, ki naj bi bila strokovna organizacija? Zakaj dr. Marolt in župan Hren ne povesta dr. Korošcu, ko pride k njima na razgovor, da se je prodal Srbom, ko je slovensko krščansko stranko vtopil v ono jugoslovanko mešanico? Kako more še govoriti o slovenstvu?
Ko sem pred kratkim vprašal starejšega moža, ali je vedel za krščanske socialiste na Vrhniki, mi je odgovoril, da je slišal za nasprotstvo med županom, dr. Maroltom in dekanom na eni strani in skupino kmečkih posestnikov na drugi strani, vendar je v tem videl le gospodarsko tekmovanje, konkurenčni boj ljudi iste stranke. Šele kasneje mu je postalo jasno, da sta to pravzaprav bili dve stranki.
Rudolf Hribernik piše v knjigi Dolomiti v NOB, da Vrhnika v letih pred vojno ni imela partijske celice. Nekoliko bolj »napredna« v tem pogledu je bila Borovnica s svojo faškarijo, čeprav je partijska organizacija bila tudi tu v glavnem vzpostavljena šele po juliju 1941. Kako je potemtakem partija takoj po začetku okupacije mogla že ukrepati in delovati? Odgovor na to vprašanje bi morda dobili v članku dr. Antona Komotarja, ki ga je napisal leta 1993 za 9. številko Zaveze. Komotarjeva družina je bila liberalno usmerjena. Oče je bil petinštirideset let vrhniški notar. Sin Anton je dokončal pravno fakulteto, odslužil vojaški rok in leta 1938 nastopil pripravniško službo na vrhniškem sodišču. Že poleti 1941 je na Vrhniki opazil prve znake OF in sprevidel, da je na delu močna organizacija. Njen list Slovenski poročevalec je redno prihajal med ljudi. »Njihova organizacija je bila nekaj do tedaj neznanega in je človeka kar naprej presenečala. V prvi jeseni 1941 so se v okolici Vrhnike že pojavili posamezni, takrat še maloštevilni partizanski oddelki. Tedaj na Vrhniki nisem opazil nikakršnega drugega delovanja razen delovanja OF. Dvakrat ali trikrat sem šel v Ljubljano in obiskal znance, da bi izvedel, kakšno je razpoloženje in ali obstaja še kaka druga organizacija, razen te, ki sem jo opazil na Vrhniki. Naletel nisem na nobeno sled takega organiziranja, čeprav je bila že nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija. Na vsak način so morali biti ti krožki zelo omejeni, kajti jaz dolge mesece sploh nisem naletel nanje. Če primerjamo tedanje stanje s šahovsko igro, potem so bili komunisti za več potez pred nami. Ta odločilni naskok ali prednost OF pred njenimi nasprotniki je pravzaprav ostala do konca vojne. Posebej bi poudaril, da so bili prvi uspehi OF posledica psihičnega stanja ljudi in prodornosti komunističnih voditeljev. Ti so imeli natanko zastavljene cilje in so vedeli, da je bil takrat edini čas, ko jih lahko uresničijo. Na drugi strani pa je protikomunistični tabor v tistih dneh šele iskal poti iz položaja po zrušenju države. Zelo je pazil, da ne bi brez potrebe izzival okupatorja in povzročal krvavih žrtev. Komunisti so bili iz druge snovi. Protikomunistični upor se je začel šele potem, ko so se zgodili prvi umori, ko so tekle solze in kri. Takrat je bil končno tu psihični nagib, da se je v ljudeh pojavil odpor in so zagrabili za orožje.«

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Betka pred domačo hišo

Tak je odgovor nekdanjega Vrhničana dr. Komotarja na vprašanje, kako se je začelo; take so bile razmere na Vrhniki in v okolici konec leta 1941, ko so verdski esperantisti in borovniški puntarji že bili pri partizanih, ko je dr. Aleš Stanovnik po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji spet vodil krščanske socialiste in delal za OF. Baje sta ga Tomaž in Franc Furlan svarila, naj bo previden pri dogovarjanju s partijo, toda zagnani pravnik je odgovarjal, da »popolnoma zaupa Kidriču, ki je velik Slovenec«. Posledice tega zaupanja so znane.

Zgodba o učiteljici Elizabeti

V Arhivu Slovenije hranijo tudi personalne mape predvojnih in medvojnih učiteljev. V mapi učiteljice Elizabete Nagode beremo, da je bila rojena 20. septembra 1910 na Mirkah pri Vrhniki. Po končanem 8. razredu osnovne šole na Vrhniki je odšla v Maribor in pri Šolskih sestrah naredila štiri razrede meščanske šole. Na Zasebni ženski učiteljski šoli Šolskih sester v Mariboru je dokončala štiri letnike učiteljišča in opravila diplomski izpit. V začetku leta 1937 je kot učiteljica pripravnica nastopila službo v Veliki Polani pri Lendavi, rojstnem kraju pisatelja Miška Kranjca. Na lastno prošnjo je bila februarja 1941 razrešena te službe in premeščena v Šentjošt – Ljubljana okolica, kjer je ostala do svoje smrti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šentjoški učitelji pri igri – Z leve Viktor Mivšek, Betka, Jože Mivšek, Mara Kos (pozneje Kolman), Marija Kušar

Tem suhoparnim podatkom takratnega prosvetnega ministrstva dodajmo še sledeče: Njen oče je bil Jožef, mati pa Neža. Med devetimi otroki v družini je bila Elizabeta ali Betka, kot so jo klicali doma, predzadnja. Njena sestra Marija se je leta 1928 poročila s Francem Furlanom, ki smo ga v sestavku že nekajkrat omenili. Nagodetova, po domače Meletova, kmetija je bila v Verdu največja. Ko Betka po koncu šolanja ni dobila zaposlitve, je hodila v Bistro pri Borovnici poučevat invalidno hčerko grajskega oskrbnika Koeniga. Med šolanjem v Mariboru in kasneje v službi je ob počitnicah rada prišla domov na Mirke in tako vsaj površno sledila dogodkom v domačem kraju.

stran: 022

Ko je prišla na novo službeno mesto v Šentjošt, je bila vojna že blizu. Ni bilo časa za razmišljanje, kajti treba se je bilo vživeti v razmere in začeti z delom. Skromno stanovanje je dobila v šoli poleg kolegice Marije, ki se je malo prej poročila in se je pripravljala, da bo odšla iz Šentjošta. Šolski upravitelj Jože Mivšek, doma iz Borovnice, je stanoval pri svoji sestri v četrt ure hoda oddaljeni gostilni na Ljubljanici. Skoraj hkrati z Betko je prišla v Šentjošt tudi učiteljica Mara Kos, ki je pa najela stanovanje v bližnjem zaselku Graben. Ostareli župnik Nagode je prihajal v šolo zaradi verouka, drugače pa se za učitelje ni veliko zanimal. Blizu šole je bil prosvetni dom, kjer se je ob večerih in ob nedeljah popoldne zbirala mladina. Tisto leto so se pripravljali na novo mašo domačina Romana Malavašiča in te priprave so se tudi po prihodu Italijanov lahko nadaljevale. Betka, ki je bila iz samostanskih šol in tudi od doma vajena cerkvenih slovesnosti, se je vključila in se pri tem kar dobro počutila. Znala je poprijeti za vsako delo. Na novo mašo so bili povabljeni vsi učitelji in so se je seveda udeležili.
Kdaj se je iz Horjula in z Vrhnike začel pritisk na šentjoške učitelje za organiziranje OF v njihovem šolskem okolišu? Navedli bomo nekaj zapisov, ki govorijo o tem. Tone Kebe je leta 1989 v 9. številki revije Borec objavil sestavek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem in v njem citiral poseben zapis dr. Ceneta Logarja iz leta 1986: »Med vojno nam aktivistom tega terena položaj in nastanek belogardizma v Šentjoštu nista bila jasna. Zakaj ravno v tej hribovski zapuščeni in oddaljeni vasi? Ko sem leta 1941 začel organizirati OF v tej vasi preko učitelja Jožeta Mivška in učiteljice Betke Nagode, nismo vedeli, da smo začeli politično delo na terenu, ki je bil že več let trdo obdelan od strani najhujše klerofašistične reakcije.« Logar je menda šele po vojni zvedel, da je v Šentjošt prihajal profesor Ernest Tomec s svojimi mladci. »O vsem tem v drugi polovici 1941 nisem še nič vedel in tudi učitelj Jože Mivšek ne. Ko je prišel v Horjul, mi je potožil, kako težko je delo za OF. Tudi on se je zavedal, da tu deluje trdno organizirana kontrarevolucija.«

stran: 023

V zapisu iz leta 1972, ki ga hranijo v nekdanjem arhivu CK KPS, je dr. Cene Logar povedal sledeče: »Edine politične težave, ki smo jih imeli v okviru OF v našem rajonu, so bile težave s krščanskosocialistično grupo, ki jo je vodil Aleš Stanovnik iz Ljubljane, opiral pa se je na svoje sorodstvo v Horjulu in v Ljubljani ter na tov. Velkavrha, krščanskega socialista iz Zaklanca. V zvezi s tem je bil tudi sestanek na Ljubljanici pri Šentjoštu poleti 1941, ki pa nam je pozneje več škodil kot koristil in to zaradi svoje nekonspirativnosti. Nasprotniki in Italijani so ta sestanek opazili, ker je bil organiziran enostavno na gostilniškem vrtu, in so pozneje težko preganjali ljudi ravno zaradi tega. V veliki meri sta bila ustreljena v zvezi z njim Vrhovec Tomaž, lastnik gostilne, in Mivšek, učitelj, ki je stanoval v tej gostilni in se je sestanka tudi udeležil. Krščanski socialisti so po vsej sili hoteli imeti organizacijo OF na našem terenu v svojih rokah.«
O istem sestanku je že leta 1959, ko je bil dr. Cene Logar ponovno v zaporu, njegov brat Jakob zapisal tole: »V juliju 1941 sem bil pozvan na sestanek aktiva OF na Ljubljanici pod Šentjoštom. V gostilni je bila postojanka italijanske vojske. Sestanka so se udeležili tov. Popit Franc, dr. Marjan Brecelj, dr. Bogdan Brecelj, dr. Aleš Stanovnik, Cene Logar, Viktor Korenčan, Stanovnik Franc, Ignac Istenič iz Vrzdenca, Andrej Končan in še nekaj tovarišev. Sedeli smo za mizo na vrtu sredi med italijanskimi oficirji in vojaki. O splošnem položaju in potrebi priprav za oborožen upor sta govorila dr. Marjan Brecelj in Franc Popit. Na tem sestanku smo aktivisti horjulske doline dobili nalogo, da organiziramo terenske odbore OF in vaško zaščito za območje Horjula. V naslednjih tednih smo pod vodstvom rajonskega sekretarja OF tov. Viktorja Korenčana–Povha organizirali terenske odbore OF v Horjulu, Zaklancu, Podolnici in na Vrzdencu. Takoj smo začeli zbirati orožje in širiti s pomočjo tiska ideje OF med domačini.«
Dr. Logar tudi v spominih, ki jih je objavil v Borcu 1973, omenja sestanek na Ljubljanici s to razliko, da kot čas sestanka navede september 1941. Za naše razmišljanje res ni bistveno, ali je bil sestanek v juliju ali v septembru. Iz navedenih poročil lahko sklepamo, da je na sestanku bil dr. Aleš Stanovnik. Zakaj nas to posebej zanima? Vemo, da so Nemci že maja 1941 z drugimi Jeseničani zaprli tudi dr. Aleša Stanovnika in ga preselili v Srbijo. Ko je Jakob Žakelj, ki je z družino tudi bil med izgnanci, okrog 10. julija v Beogradu iskal možnosti za vrnitev v Ljubljansko pokrajino, sta se s Stanovnikom slučajno srečala. Dogovorila sta se, da bo tisti, ki prej pride v Ljubljano, poslal drugemu potrebne papirje za vselitev v Ljubljansko pokrajino. Čez dober teden je Žakelj dobil želene dokumente in tako vedel, da je dr. Stanovnik že v Ljubljani, on z družino pa je prišel na svoj rojstni dom v Šentjoštu šele konec septembra.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šentjoški učitelji – Betka z vrčema

Če pazljivo preberemo Logarjevo poročilo v Borcu 1973, nas zbode v oči, da je omenjeni sestanek sklical on sam po Popitovem naročilu. Torej pobuda ni bila v rokah krščanskih socialistov. Zakaj njegova tožba o težavah s krščanskimi socialisti pod vodstvom Aleša Stanovnika? Na kakšen način so hoteli dobiti v svoje roke organizacijo OF?
Jakob Žakelj piše, da je kmalu po vrnitvi iz Srbije najprej od domačih učiteljev, nato pa neposredno od »komunistov in njihovih pomagačev« iz Horjula in z Vrhnike dobil povabilo, naj se pridruži OF in naj omogoči denarno podporo šentjoških zadrug. Z raznimi izgovori se je izmikal odločitvi, obenem pa se je povezal s Slovensko legijo v Ljubljani. Poljanska vstaja v decembru 1941 je odmevala tudi v krajih tostran okupacijske razmejitvene črte. Za praznik novega leta 1942 je bil v Šentjoštu napovedan pripravljalni sestanek za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Za vabila in reklamo so poskrbeli učitelji. Ljudje niso bili navdušeni in na praznik ob napovedani uri se jih je le malo zbralo v učilnici šentjoške šole. Kot predstavnika Zdravstvene zadruge sta nastopila dr. Janko Grampovčan in znani zadružnik Franc Furlan iz Verda. Pričakovali bi, da bo zlasti zadnji prepričal Žaklja, saj sta kot organizatorja kmečkega zadružništva gotovo imela veliko skupnega. Toda Žakelj je v novi zadrugi videl trojanskega konja, s pomočjo katerega naj bi se v Šentjošt vtihotapila komunistična partija in njena OF, zato je odklonil vrhniški predlog, naj prevzame organizacijo neposrednih priprav in ustanovitve nove zadruge. Šentjošt z okolico je tako še naprej ostal zunaj OF.

stran: 024

Ostareli šentjoški župnik Nagode je hudo zbolel, zato mu je škofija za pomočnika poslala kaplana Jožeta Cvelbarja, ki je o tem v svojih spominih takole zapisal: »V četrtek pred prvim petkom v februarju 1942 sem prišel v Šentjošt nad Vrhniko. Nikdar prej nisem bil v teh idiličnih krajih. Nikogar nisem poznal. Vesel sem šel iz Št. Jerneja v napačnem upanju, da med ljudmi v Št. Joštu ne bo razburljivih novic ter čudnega in napetega vzdušja, kot je bilo v Št. Jerneju.«
13. aprila 1942 je župnik Nagode umrl. Pokopali so ga v sredo 15. aprila v Šentjoštu. Pri pripravi za pogreb so pomagali tudi učitelji in kazalo je, da je nezaupanje, ki ga je bilo čutiti od novega leta, vendarle izginilo. Ne za dolgo! V soboto, 18. aprila, pozno zvečer so prišli v vas partizani in sklicali vaščane na sestanek v gostilno k Skvarčatu. Pripeljali so tudi kaplana Cvelbarja in Jakoba Žaklja; tega so najbolj napadali, češ da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Kaplanu razen tega, da pridiga proti OF, niso imeli kaj očitati, saj je od njegovega prihoda v faro preteklo komaj dva meseca. Ni znano, ali je bil na sestanku kdo od učiteljev. Grožnje, izrečene na tem prisilnem zboru, so kot nevihtni oblaki obvisele nad ljudmi. Pa tudi nad učitelji, ki so komaj čakali konca šolskega leta. Celo upravitelj Mivšek, ki je bil vsaj na zunaj vedno miren, tu in tam ni mogel skriti zaskrbljenosti. Vedeli so, kaj se je zgodilo na Koreni, ko so partizani streljali na Italijane. Vedeli so, da Šentjoščani niso nič manj nasprotni okupatorjem kot oni sami. Zakaj se torej ne vključijo v OF, če je to res edina protiokupatorska organizacija?

Različne razlage usodnih dogodkov

Kolikor bolj se je bližal konec šolskega leta, toliko bolj so se kopičili usodni dogodki. V Horjulu so partizani ubili župana Bastiča in njegovo ženo, Italijani pa en teden kasneje ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca. Iz Horjula je tudi prišla novica o pokolu Mravljetovih na Brezovici pri Ljubljani. Horjulska učiteljica Tončka Slana je namreč bila poročena z najstarejšim sinom iz te družine. V Butajnovi so iskali duhovnika Srečka Hutha. V Šentjoštu so naredili »rekvizicijo« v zadružni trgovini in pri nekaterih kmetih. Več Šentjoščanov so odpeljali v taborišče onkraj Samotorice. Po zaslišanju so jih izpustili, čeprav je od nekod prišla vest, da »bodo glavne organizatorje bele garde pospravili«.
Na Drenovem Griču so partizani v noči na 7. junij ustrelili načelnika železniške postaje Franca Tarkuža in njegovo ženo. Stanovala sta v poslopju železniške postaje. Morda je obveščevalni oddelek XI. armadnega zbora zato že 8. junija izdal posebno poročilo s pripombo, da so partizani isto noč odpeljali s seboj tudi šolskega upravitelja Franca Belina. Zanimivo je, da so Italijani na koncu poročila zapisali, da motiva za ta zločin niso odkrili. Odkrili ga niso niti nekaj dni kasneje, ko je z večernim potniškim vlakom na Drenov Grič prispel tovorni vagon, poln raznega blaga za partizane. V zgodnjem jutru naslednjega dne so težko naloženi vozovi škripali po stranski cesti mimo Horjula in nihče jih ni oviral na poti do taborišča oziroma do skrivališča v neposredni bližini Šentjošta. Do danes ni nihče z gotovostjo povedal, zakaj so del tistega blaga peljali ravno v ono grapo blizu Šentjošta. Ali je morda za to vedel rovtarski učitelj Krča, ki se je proti koncu junija mudil v bližini Šentjošta s svojo enoto, iz katere je teden kasneje nastal drugi bataljon Dolomitskega odreda?
Na zadnji dan pouka je učiteljica Betka razdelila spričevala, se poslovila od učencev in kolegov ter odšla domov na Mirke. Njeni sorodniki se spominjajo, da je prišla domov v soboto. Lahko sklepamo, da si je želela domov. Kdo bi si mislil, da se bo kljub počitnicam tako kmalu spet vrnila v kraj svojega službovanja.
V noči na 29. junij je okoli 500 mož II. grupe odredov, ki so prišli z Dolenjskega, prešlo železniško progo blizu postaje Verd in se mimo Stare Vrhnike usmerilo proti Žažarju in Koreni. Del teh enot je tedaj med Verdom in Borovnico napadel tovorni vlak, s katerim so Italijani peljali v Italijo veliko skupino internirancev. Že 30. junija so bile zato vse italijanske enote tega področja alarmirane in dobile so še okrepitve. Italijani so zaprosili tudi Nemce, naj zastražijo okupacijsko mejo. Do prve praske med Italijani in partizani je prišlo 1. julija pri Ljubgojni blizu Horjula. Italijani so zato požgali Ljubgojno. V Šentjošt je 1. julija prišla močna skupina Italijanov iz Rovt. Glavnina II. grupe odredov je bila ta dan zbrana pri Butajnovi in se je pripravljala za prehod meje. Ko so v noči na 3. julij na štirih krajih poizkusili priti na Gorenjsko, so jih Nemci na dveh krajih odbili, zato so Italijani tudi naslednje dni obdržali svoje enote na tem območju. Še 8. in 9. julija je prišlo do spopada pri Ligojni pri Vrhniki in uničena je bila cela vas. Po partizanskem napadu na Polhov Gradec v noči na 10. julij so Italijani požgali vas Belico. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB; Ivo Ferlec, II. grupa odredov).

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na obisku pri Sv. Treh Kraljih – Z desne Betka in župnik Ramšak

Pri Nagodetovih na Mirkah gotovo niso vedeli za vse te razmere, ko se je Betka 2. julija popoldne odločila, da gre v Šentjošt, pa so jo vendar skušali pregovoriti, naj ostane doma. Vztrajala je, da ne more odlašati, saj mora urediti še nekatere papirje v šoli, obenem bo pa vzela tudi živilske nakaznice za julij. Skrbelo jo je, da bi bil tudi Šentjošt požgan. Znanec, na katerega je slučajno naletela na Vrhniki, jo je opozoril na nevarnost, češ da je v Šentjoštu in okolici polno Italijanov, pa ga ni hotela poslušati. Odhitela je po cesti proti Podlipi. Že naslednji dan so jo Italijani ustrelili v Rovtah hkrati z učiteljem Jožetom Mivškom, njegovim svakom Tomažem Vrhovcem in Leopoldom Lebnom.
Poglejmo sedaj nekaj razlag za ustrelitev učiteljice Nagodetove in njenih sotrpinov. F. Saje v knjigi Belogardizem trdi, da sta 2. julija 1942 Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik, preoblečena v italijansko vojaško uniformo, pripeljala v Šentjošt večjo skupino Italijanov. »Po belogardističnem naročilu so aretirali učiteljico Betko Nagode, šolskega upravitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Jetnike so čez noč zaprli v šentjoško cerkev, kamor so jih belogardisti hodili zasmehovat. Naslednji dan pa je belogardist Stanko Skvarča italijanske fašiste in četverico ujetnikov odvedel v Rovte. Tu so Italijani pri nekem kozolcu še isti dan brez zaslišanja postrelili vse štiri žrtve belogardističnega izdajstva v Št. Joštu«. (Str. 382)
Tone Kebe v že omenjenem članku O nastanku bele garde za vodiča Italijanov iz Rovt namesto Franca Grdadolnika postavi Pavla Lukana. Ne verjame, da so zaprte jetnike 2. julija zasmehovali belogardisti, saj tedaj še ni bilo bele garde, dopušča pa možnost, da so jih zasmehovali ljudje, naklonjeni organizatorjem bele garde, ki takrat v javnosti še niso nosili uniform.
Med viri svojega pisanja o dogodkih v Šentjoštu Kebe večkrat omeni zapiske Jakoba Žaklja, seveda samo tiste, ki se mu zdijo primerni za potrditev njegove verzije dogodkov. Niti z besedico pa ne pove, da je Žakelj v daljšem zapisu, ki ga je leta 1956 overil pri notarju v Clevelandu, po točkah ovrgel Sajetovo poročilo o Šentjoštu, tudi tisti del o ustrelitvi učiteljice Nagodetove in drugih. Trditev, da sta Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik pripeljala Italijane iz Rovt, označi Žakelj za popolno izmišljotino, saj so bili Italijani dovolj dolgo nastanjeni tik gostilne Vrhovec in so lahko sami opazovali ljudi, ki so tja zahajali. Kljub temu pa so vse pustili popolnoma v miru in bi tudi omenjeni dan verjetno nikogar ne aretirali, če ne bi na svojem pohodu v bližini Šentjošta slučajno ustavili Nagodetovo in v njeni torbi našli propagandni material in menda celo nekaj korespondence. V naslednji točki svoje izjave Žakelj zavrne Sajetovo trditev, da so Šentjoščani zahtevali ustrelitev Andreja Tominca, saj so bili Tominčevi na dobrem glasu, čeprav so simpatizirali z OF. Usodno za mladega fanta je bilo, da je ob prihodu Italijanov obračal seno blizu kraja, kjer je bila cesta prekopana in zasekana. Ko je zagledal vojake, je hotel zbežati, oni pa so takoj začeli streljati. (Matija Škerbec, Krivda rdeče fronte, II. del, str. 23). Naj k temu dodamo dejstvo, da so partizani v noči na 10. julij napadli italijansko posadko v Polhovem Gradcu. Italijani, katerim je padel v roke Andrej Tominec, so šli na pomoč oblegani posadki. Bili so torej na bojnem pohodu in vsako srečanje z njimi je bilo lahko usodno.
Pri tem razglabljanju se ponovno spomnimo izjave dr. Logarja o sestanku na Ljubljanici leta 1941, ki dopolnjuje Žakljevo trditev, da so Italijani že zdavnaj poznali delovanje OF v Šentjoštu. Zakaj torej toliko besed o vodičih Italijanov, o izdajstvu in izdajalcih? Zakaj natolcevanje o »belogardističnem« zasmehovanju, ko bi vsak normalen človek lahko vedel, da ni bilo niti »belogardistov« niti zasmehovanja? Zakaj se ne pove, da Italijani v začetku julija 1942 niso prišli v Šentjošt zaradi nekega izdajstva, ampak ker je tam bila II. grupa odredov, tedaj najmočnejša partizanska enota v Sloveniji, proti kateri pa niso ukrenili drugega, kot čakali, da se bo premaknila čez mejo ali kam drugam. Zakaj pri vsej gostobesednosti o zločinu pred ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu ni nikjer niti besedice o tem, da je učiteljica Nagodetova 2. julija prišla z Vrhnike, da so jo prijeli tako rekoč na poti.

stran: 026

Dr. Tone Ferenc je lani izdal knjigo Ubija se premalo, o usmrtitvah Slovencev pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini v letih 1941-1943. Knjiga govori o treh skupinah žrtev italijanskega nasilja: o obsojenih na smrt pred okupatorskim sodiščem, o talcih in o ustreljenih brez formalne pisne obsodbe, v postopku, ki ga Italijani večinoma označujejo za »passare per armi«. Objavljenih je več izvirnih italijanskih dokumentov o usmrčenih osebah, na koncu knjige pa je seznam usmrčenih obsojencev, talcev in ustreljenih brez formalne sodbe. Ta zadnja skupina je najštevilnejša in tu sta pod oznako Šentjošt nad Horjulom 3. julija – zabeležena Jože Mivšek in Elizabeta Nagode. Tomaž Vrhovec in Leopold Leben v knjigi nista omenjena. S tem pa seveda še ni rečeno, da v kaki arhivski mapi ne tiči dokument, ki bo morda nekoč razblinil vse dvome o resničnem vzroku smrti šentjoške četverice.

Zaključek

Omenili smo izjavo dr. Logarja o težavah s krščanskosocialistično skupino, ki jo je vodil dr. Aleš Stanovnik. »Krščanski socialisti so po vsej sili hoteli imeti organizacijo OF v svojih rokah.« Toda ali ni dr. Stanovnik rekel, ko sta ga Tomaž in Franc Furlan opozarjala k previdnosti pri razgovorih s partijo, da Kidriču popolnoma zaupa.
14. marca 1942 se je Jože Javoršek srečal z dr. Marjanom Brecljem in dr. Alešem Stanovnikom v Aleševi odvetniški pisarni na Miklošičevi cesti. Posebej zato je moral ilegalno priti v Ljubljano s Ključa, kjer je bil malo prej začel partizansko življenje. Povedala sta mu, da je določen za predstavnika krščanskih socialistov v pravkar ustanovljenem Pokrajinskem odboru OF. Čimprej naj bi odšel na teren in začel s političnim delom. Nekaj dni kasneje je imel razgovor z Borisom Kraigherjem: »Vrtal je vame, kaj mislim o krščanskosocialističnih advokatih. Rekel sem mu, da jih premalo poznam in zato ne morem izreči nikakršne sodbe. Odvrnil je, da bi bilo zame zelo zdravo, če bi se osamosvojil in se uprl Stanovniku in Breclju.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Učiteljica Elizabeta Nagode nekaj pred smrtjo

2. junija 1942 je Javoršek zapisal v svoj dnevnik: »S Tomažem (Janezom Tomincem) sva se pogovarjala o nenavadni aretaciji Aleša Stanovnika. Tomaž je globoko prepričan, da so ga izdali komunisti. Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje. Aleš se je v zaporu moralno podrl, ker je spregledal, da ga niso mogli izdati drugi kakor komunisti. Preveč jim je bil nevaren. S svojo politično modrostjo in diplomatskim talentom bi odlično uresničeval demokracijo Osvobodilne fronte. A ko so komunisti ugotovili, da z njim ne bodo mogli pometati kot z drugimi, so se ga znebili. Jaz ne vem, kaj bi si mislil o Tomaževem sporočilu. Vem samo to, da me je Boris Kraigher svaril pred Alešem Stanovnikom in pred Marjanom Brecljem. A ko sem Kocbeku poročal, kar mi je povedal Tomaž, je bil zgrožen. Prosil me je, naj za božjo voljo Tomaževih pričevanj nikomur ne posredujem. Nobenega smisla nima s podatki, ki o njih ne veš, ali so resnični ali ne, motiti harmonijo, ki vlada med nami.« (Spomini na Slovence III, str. 122).
Dr. Aleš Stanovnik je pred aretacijo ilegalno živel pri somišljeniku, znanem krščanskem socialistu, Miru Jeršiču. Italijani so ga aretirali 22. maja 1942 in ga 2. junija – prav na dan, ko sta se o njem pogovarjala Javoršek in Tominec – kot talca ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani.

stran: 027

Kdaj in koliko so o Stanovnikovi smrti zvedeli v Verdu? Ali so tudi tako razmišljali kot Javoršek in Tominec? Znano je, da so ga svarili že prej. Ali ne bi njegova usoda lahko bila svarilo tudi za učiteljico Nagodetovo, ko se je en mesec po njegovi smrti odločala za nevarno pot v Šentjošt. Zdi se, da je bilo nekaj drugega močnejše kot to svarilo. Sicer pa ali ni Kocbek rekel, da z nezanesljivimi podatki nima smisla motiti harmonije med sodelavci. Žal, po maju 1945 nihče ni rekel, da s skrajno nezanesljivimi podatki nima smisla uničiti še tisto malo harmonije, kolikor sta jo vojna in revolucija še pustili med našimi ljudmi. Premagane in zvečine že pobite nasprotnike je bilo treba čimbolj oblatiti, da se svojci niti razmišljati ne bi upali o krivičnosti njihove smrti. Da bi to dosegli, so začeli načrtno širiti govorice o neverjetno brutalnih vaških stražarjih, o pokvarjenih duhovnikih, ki niti spovedne molčečnosti niso več spoštovali, in podobno. Vedeli so, da zmagovalna stran še tako nemogočim verzijam ne bo nasprotovala, če bo pa skušal protestirati kdo od premagancev, mu bodo hitro zaprli usta. V marsikaterem slučaju so bile take govorice podlaga za zapise, ki so še danes del naše uradne zgodovine. V takem vzdušju je nastal tudi zapis o posredovanju in sodelovanju domačinov pri aretaciji in ustrelitvi učiteljice Nagodetove in njenih treh sotrpinov. Že dejstvo, da so Italijani Nagodetovo prijeli ob prihodu z Vrhnike, v času njihovega pohoda proti partizanskim enotam II. grupe odredov, da misliti. Kebe v svojem zapisu tudi omeni govorice, ki naj bi seveda prišle s protikomunistične strani, da je bila za smrt šentjoške četverice v Rovtah kriva OF. Kakšne občutke so imeli Nagodetova in drugi na tisti zadnji poti v Rovte? Od okupatorjev gotovo niso pričakovali nič dobrega, toda ali so razumeli, zakaj so jim prišli v roke? Ali so slutili, da že nekaj časa nad njimi visi senca velike prevare?
Ali bo kdaj znana resnica in dokazi zanjo? Morda jo bo nekoč odkril prizadeven zgodovinar. Božji mlini meljejo počasi!