Avtor: Brane Senegačnik

stran: 095

stran: 096

Stoji in sanja.

Ure, dneve, mesece in leta.

Nož in dež in sneg

so v njej pustili svojo sled.

A to je že davno več ne boli.

Spominja se le nekega nočnega vetra:

mehkih prstov in poljubov,

ki so z njenih vej

trgali peno zvezd

v visoki uri življenja.

Zaradi njega

joče svoje sanje v reko,

zeleno kot poletni gozd.