Avtor: Stane Štrbenk

V pripravah na sprejem nove slovenske ustave je bil dosežen vsestranski politični sporazum, naj ta vsebuje samo tista določila, ki ne bodo za nikogar sporna. Tak sporazum smo več ali manj vsi podpirali. Osupli pa smo bili, ko smo prejeli besedilo prvega delovnega osnutka in ugotovili, da je pomembna večina Slovencev ponovno izigrana. Predlagatelj v predlogu ustave ni upošteval dogovora, naj le ta ne vsebuje ničesar, kar bi razdvajalo Slovence. V ustavo je vključil namreč vse sporne zadeve in jih trmasto zagovarjal. Izpostavljal je dvomljivo časovno stisko in tako izsilil sprejem predlagane ustave.
Nova ustava ohranja namreč sporna določila 7. člena o ločitvi cerkve od države, 55. člena o splavu in 155. člena o ohranjanju privilegijev določenih kategorij državljanov.
Verujoči Slovenci bi še prenesli določilo 7. člena, ker v bistvu ne pomeni nič drugega, kot ponižujoč odnos do verujočih. Cerkev se tu postavlja v sumljiv položaj, saj jo je treba z ustavo izriniti iz javnosti in politike.
Pristali bi lahko tudi na ohranjanje pridobljenih privilegijev, čeprav smo mnenja, da vsak privilegij povzroča, če drugega ne, vsaj občutek delitve državljanov glede na pravice in obveznosti.
Ne moremo pa prenesti 55. člena, ki je naperjen direktno zoper življenje človeka. Občutek imamo, da tudi v tem, kar je nam verujočim najsvetejše, niso hoteli, iz golega principa, ustreči in popustiti. Brezobzirno so uveljavili svojo premoč in izsilili svojo rešitev. To jim zelo zamerimo. Ne verjamemo več v sporazumevanje in dialog ne v željo po spravi.
Nam ostaja le, da opozorimo, da s tem pade nanje vsa odgovornost za posledice. Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krivde, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnern primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti.
Ne moremo tudi mimo ustavnega ignoriranja slovenske politične emigracije, to je do sorazmerno velikega dela slovenskih ljudi, ki so ob nastopu komunizma odšli v tujino, prepričani, da se ob njegovem koncu vrnejo. Žal jim novi demokratični sistem, ki so ga begunci tako dolgo čakali, ni prinesel nič drugega kot veliko razočaranje. Nova demokratična ustava jim je vzela še slovensko državljanstvo in tako otežila njihovo vrnitev v domovino. Pri tem je še najhujše to, da se ustvarja lažen občutek, da smo za to krivi vsi Slovenci v domovini. To bo za dolgo naša sramota.
Nova Slovenska zaveza je ustavno komisijo na te sporne zadeve opozorila že v fazi nastajanja ustave. Predlagala je, da se 7. člen črta, namesto člena 55 pa sprejme ustrezen zakon. Glede politične emigracije pa je- predlagala, da se ji ustavno zagotovi vrnitev v domovino brez posebnih postopkov v zvezi z državljanstvom.
Ustavna komisija, če so ji bila naša stališča sploh predložena, ni upoštevala naših pripomb.
Tako smo Slovenci dobili novo ustavo, s katero ni nihče v celoti zadovoljen. Namesto, da bi nas združevala, kot smo želeli in pričakovali, nas je le še bolj razdvojila. Pri dobršnem delu Slovencev je ustvarila prepričanje, da jim je bila vsiljena.