Avtor: Neoznačeni avtor

Latinski pregovor pravi, da ima vsaka knjiga svojo posebno usodo. Tudi pesmi imajo svojo usodo. Prav gotovo to velja za te, ki so natisnjene na tej strani. Kaj je tako posebnega na teh preprostih stihih? Kakšno zgodbo jim je spletla usoda?
Po vojni, petinštiridesetega ali šestinštiridesetega leta, je mlad človek v eni prenatrpanih jetniških celic nekje v Sloveniji čakal na smrt. Celica je seveda lahko bila tudi samica, kje globoko pod zemljo. Tedaj je bil zelo sam. A čisto sam človek ni nikoli, ker ima misel in spomine. Odkar so mu povedali, kaj se bo z njim zgodilo, so njegove misli hodile samo k enemu človeku: k ženski, ki jo je ljubil in ki je bila njegova žena. In te misli obiskovalke so se mu spreminjale v pesmi. Ali je upal, da jih bo kdaj dobila v roke ali ne, ne vemo, a lahko si predstavljamo, da je verjel, da bodo njegove misli, če jih bo izrazil v pesmi, bolj posvečene in trdne in bliže njej, ki ji jih je namenil.
In kje pride tu usoda? Prav takrat, ko so nastajale te pesmi, je visok oznovski oficir dobil zaseben prijateljski obisk. Med pogovorom je potegnil iz žepa šop papirjev, jih ponudil prijatelju in rekel: »Poglej, kako lepe pesmi piše, pa ga bomo morali ustreliti.« Obiskovalec je začel brati in začutil, da mora katero vzeti s seboj. Vzel je svinčnik in jih nekaj prepisal.
Tiste kratke besede, da ga bodo » morali ustreliti«, dosti povejo o blazni veri tistih časov. Na tisoče in tisoče so jih postrelili in vse so morali! Mi pa želimo, da bi pesmi, ki ju tu lahko berete, bile spoštljiv spomin na tiste lepe in mile besede, ki so odhajale na zadnjo pot k dragim ciljem iz samotnih celic in iz poljan množične smrti, čeprav niso bile nikoli napisane, mogoče tudi ne izrečene.