Avtor: Jože Pavlič

Na prelomu dvajsetega stoletja smo skoraj in svet se spreminja z neverjetno naglico. Za Zahod je značilen buren znanstveni in tehnološki razvoj, Vzhod pa mukotrpno spreminja socialistični družbeni red v nekaj novega. Največji problem je ta, da nihče prav dobro ne ve, kakšno naj bi tisto novo bilo. Edino merilo je razviti zahodni svet, ki se ni bil odločil za komunistično revolucijo. Ki ni nasedel veliki in naivni utopiji, pač pa je sledil izkušnjam svoje stoletne zgodovine in šel svojo pot previdno, upoštevajoč postopnost in stvarnost.
Tudi Slovenci spadamo na žalost med tiste nesrečne narode, ki so po svoji krivdi ali po krivdi drugih padli v ta brezumni svet Vzhoda. Kot drugod so tudi tu padle iluzije in postalo je večini očitno, kam komunizem vodi. Tudi slovenski komunisti, če so hoteli zadržati oblast, so morali popuščati opoziciji doma in se rešiti srbskih stalinistov. Tako se je Slovencem posrečilo vzpostaviti parlamentarno demokracijo in osnovati samostojno državo. V tej igri so torej morali sodelovati tudi slovenski komunisti, če niso želeli vsega izgubiti. V tej igri igrajo še danes. Ne želijo nič drugega kot priigrati si nazaj oblast. Oblast je skriti dobitek, ki bi jim omogočil, da kljub strankam in parlamentarni demokraciji obdržijo pridobljene privilegije. Če jim to uspe, bo to tudi opravičilo za preteklost, za vse, kar so počeli od leta 1941 do danes.
To je res igra, ki je mnogo opazovalcev sploh ne opazi, a je igra, v kateri gre za usodo slovenskega naroda. To igro je treba razkriti. Naj igralci položijo vse karte na mizo! Preštejmo jih in preglejmo! Naj se ve, kdo igra in za kaj! Nekateri to vedo in vidijo, drugi pa ne morejo verjeti, da je to mogoče. Potem pa so tu še tisti, ki v tej igri zavestno sodelujejo, ker s tem branijo svoje interese in dosežene privilegije.
Ne sme se ponoviti leto 1941, ko so poslali ljudi v boj proti okupatorju in za osvoboditev, borili pa so se potem za partijo in njeno oblast. Danes je videti in slišati, kot da pošiljajo ljudi v boj za demokracijo in proti desnim silam, borijo pa se spet za prenovljeno in skrito neokomunistično stvar.
Ko o tem razmišljamo, se spet zavemo, kako škodljivo in nevarno je pozabljati zgodovino in kako pomembna je preteklost za prihodnost. Saj so se Rimljani vedeli, da je »zgodovina učiteljica življenja«. Kolikor se mi tega premalo zavedamo, morda toliko bolj vedo to tisti, ki tako vztrajno skrivajo preteklost. Mar od teh zanikovalcev in podcenjevalcev zgodovine ne slišimo kar naprej: »Pustite preteklost in nehajte preštevati kosti, ljudi to ne zanima, ljudi skrbi prihodnost in kako bodo živeli!«

Opis slike: Gozd s križem

Prav gotovo dobro vedo, zakaj je potrebno skriti preteklost. Preteklost kaže na njihova dela, pripoveduje nam o tem, kdo so ljudje, ki so nas popeljali v socializem in nas vodili, ne da bi se jih mogll otresti, dolgih petinštirideset let. Sram jih je svoje preteklosti in bojijo se je: pa ni čudno, saj to je zgodovina zla in zmot, zgodovina nasilja in uzakonjenega ropanja, čas jalovosti in odvisnosti, čas primitivizma in laži, čas podrepništva in enoumja, zatiranja in nesvobode.
»Po njih delih jih boste spoznali,« je bilo rečeno pred dvema tisočletjema. Samo dela tehtajo. Kakšna so bila ta dela. je danes več kot očitno. Treba bo sprejeti dejstva in se odreči utvari, da je bil tisti tragični pohod koristen in potreben. Ko bodo razkrita vsa dejstva, ga zgodovina, nikakor ne bo mogla opravičiti. Preveč je bilo zla. preveč trpljenja in smrti. Fna sama zmota in nobenih sadov.
Mi s preteklostjo nismo obremenjeni in se je ne bojimo. Za nas je preteklost izkušnja in vedenje. Spomin na preteklost nas bogati in je vir mnogih spoznanj. Resnice se ne bojimo in je ne skrivamo. Nismo in ne bomo uničevali dokumentov in virov, ki pričajo o preteklosti, ne skrivali dosjejev ali odstranjevali prič. Tudi nasprotnikovih zločinov nam ni treba napihovati ne razglašati njihovih zmotnih podvigov. Sami zase govorijo dovolj na glas, pravzaprav kričijo in obtožujejo. Nam ostaja le, da sklonimo glave spričo tolikih žrtev in trpljenja, ki so spremljale nesrečno komunistično revolucijo. Le usmiljenje in žalost nam polnita srce: nobene nedolžne in nepotrebne žrtve ni mogoče obuditi in nobenega nepotrebnega trpljenja izbrisati.
Človek se vpraša, ali naj bo vse tisto gorje zaman, vse trpljenje in žrtve na obeh straneh prazne. Tega ni mogoče sprejeti in preteklosti enostavno pozabiti. Tudi v imenu sprave ne. Sprava se mora dogoditi na drugi ravni. Žrtve je potrebno povzdigniti kot ljudi. Dobiti morajo imena, dostojanstvo in čast; moramo jih priznati kot vredni del naše slovenske in človeške skupnosti.
Učimo se iz zgodovine! Naj naše izkušnje ne bodo zaman! Toliko bolj sedaj, ko smo kot narod stopili v zgodovino.