Revija NSZ

Kar nam je padlo v roke, smo pospravili

Mar 1, 1992 - 6 minute read -

Avtor: Franc Hočevar, Tine Velikonja





Kriva je bila koruzna pogača, ki se zlepa ni hotela speči in na katero so čakali podgorski skrivači. S popotnico bi odšli na triurno pot v Velike Lašče, da bi se javili na vojaškem uradu. Če bi pohiteli in jo ubrali tja naravnost čez Malo goro, bi se rešili in ne bi bilo naše zgodbe.
V petek, 15. junija 1945. leta, dober mesec po koncu vojne, se je v vasi Podgora v Dobrepolju že na vse zgodaj prikazala knojevska enota z razglasom, da se morajo še istega dne vsi fantje in možje priglasiti v vojsko in da vedo za skrivače. Res so se nekateri skrivali po senikih, kozolcih, podstrešjih in jamah v gozdu že od razpada Italije, večina manj časa. Zdaj so se odločili, da ubogajo in se javijo, kot je bilo naročeno.
Avtor: Neznani avtor. Dvorišče pri Primčkovih: gospodarsko poslopje, ob katerem je klet za ozimnico

Opis slike: Dvorišče pri Primčkovih: gospodarsko poslopje, ob katerem je klet za ozimnico


Ura je bila 11 dopoldne, pogača skoraj pečena. Pretegovali so si ude, pripravljali torbe in mežikali v bleščavi. Niso vedeli, da je enota, ki jih je zjutraj obiskala, del večje knojevske vojske, v katero se je prelevila Cankarjeva brigada. Pljusnila je iz Suhe krajine v dobrepoljsko dolino, da bi očistila teren. Niso vedeli za tri može iz Klečeta pri Žužemberku, ki so dva dni prej obležali ustreljeni v Podgorskih talih, 2 km od njih, niti da so že zjutraj odpeljali tri moške iz vasi. Še celo pa se jim ni sanjalo, da se je do njih že pretihotapila z Vidma čez podpeški hrib skozi grmovje četa lovcev na ljudi in da so obkoljeni. Na lepem so se znašli sredi vojakov. Smrekarjev fant si je naložil grablje na ramo in se odzibal skozi obroč na travnik pred vasjo in se rešil.
Ostalih osem je moralo na Videm: 16 let stara Tone in Stane Škantelj, Janez Marolt, 17 let, Franc Hegler, 18 let, brata Anton, 37 let, Janez Škoda, 26 let, Franc Mavsar, 19 let, in Peter Pavlič, 33 let. Med potjo so jih silili, da so prepevali koračnice. Na cilju, na drugem koncu Vidma, so morali zlesti v temačno klet za ozimnico pri Primčkovih. Vanjo se je prišlo po stopnicah z dvorišča in se je zapirala z leseno loputo. V njej sta že sedela dva zjutraj odpeljana Podgorca, Viktor Šuštar, star 35 let in oče dveh otrok, in Alojz Babič, star 35 let in oče šestih otrok.
Pozno popoldne so jih vodili na zaslišanje v štab bataljona, ki se je namestil pri Sekundarju v središču naselja. Komandant je kričal, zasliševal vsakega posebej, pela je palica in jemali so čevlje. Mlajši so na dvorišče prijokali. Šuštarju so sezuli škornje, ki si jih je naredil sam, in dali v zameno nekaj, česar ni mogel obuti. Ko je žena Mimi izvedela, da so ga videli bosega, se ji je zbudila mračna slutnja, da ne gre za prisilno mobilizacijo: »Vse bodo pobili, vse bodo pobili!« Dvignila je alarm. Svojci zajetih so mrzlično iskali rešitev. Zatekli so se k bivšim terencem in »zastopnikom ljudstva«, a naleteli na prezir in nezaupanje. Kukovka, sovaščanka, je vpila: »Vsi imajo do komolca krvave roke!«, Krajček z Vidma pa, »da gre raje bos čez Ruglovec, kot da bi imel opravka s to vojsko«.
Avtor: Neznani avtor. Vhod v zimsko klet

Opis slike: Vhod v zimsko klet


Podgorci so noč prebedeli sede ali čepe, za ležanje ni bilo prostora. Lovili so zrak, ki je skopo pronical skozi loputo. Naslednje jutro, v soboto 16. junija, so smeli iz kleti na dvorišče, kjer so posedli pod hruško. Opazovali so četo pri vojaških vajah, pri korakanju na zajtrk in kosilo in ob povratku. V zgodnjem popoldnevu so starejši opazili, da se po sosednjih vrtvovih zbirajo vojaki z lopatami in namignili mlajšim, da to nekaj pomeni. Sum se je povečal, ko se je skupina izgubila med hišami. Podgorci so še naprej sedeli pod hruško, zrak je drhtel od vročine, partizanski stražar je odsotno stal zraven in gledal v prazno.
Mir je ob štirih popoldne zmotil obisk žena najstarejših, Suštarja in Babiča. Sestali so se v Primčkovi hiši, kjer je bil četni štab. Šuštar je pobešal oči, odgovarjal samo z ja in ne, v obraz je bil nekam zabuhel in podplut. Nepazljivost stražarja ob tem obisku je izkoristil Anton Skoda, planil pokonci in se zapodil po dolini proti hribom. Vaščani na polju so izpod oči spremljali razburljivi tek za življenje in streljanje v živo tarčo. Ko je fant izginil v temini Male gore, so se oddahnili. Zdaj so se vojaki znesli nad ostalimi, jih takoj zaprli v klet in strogo zastražili. Marolt govori o »mrtvi straži«: stalna kontrola, povelja in parole, obhodi, preverjanje varnosti. Podgorci so se najprej jezili na Škodka, da je kriv za njihovo nesrečo. Počasi so se umirili, spomnili groženj v štabu in vojakov z lopatami. Šuštar je na lepem rekel: »Še danes bomo ležali vsi pod gabri!«
V prvem mraku se je začelo. Marolt pripoveduje, da so vsi začutili, da se bliža konec, saj so »delali s tako silo«. Loputa se je sunkovito odprla, ujetniki so zagledali na vrhu stopnic obroč partizanov. Prvega so poklicali Janeza Škoda, brata pobeglega Antona. Kakor hitro je prišel na vrh stopnic, so ga trije zagrabili in odvlekli. Poklicali so še dva. Loputa se je zaprla, po njej je ropotalo, ker so nanjo nalagali »drvine«: plug, brano in drugo, kar ima težo. Čez četrt ure se je ponovilo, spet so vzeli tri in nato še dva. Ostal je samo Marolt, ki so ga naslednjega dne
izpustili. Rešilo ga je, da mu je brat padel v partizanih.
Avtor: Neznani avtor. Pogled od Primčkovih proti Mali gori

Opis slike: Pogled od Primčkovih proti Mali gori


Vaščani so se zaprli v hiše, zagrnili okna, tako da niso videli sprevoda skozi Videm. Vse kaže, da so žrtve zvezali skupaj in gnali peš po cesti skozi naselje dober kilometer daleč do Male vasi. Tam so domačini slišali korake v temi. Sprevod je zavil s ceste na Gorico, nizek gozdni jezik sredi doline. Kmalu so se slišali posamezni streli, enkrat puška, drugič pištola. Tako se je vsaj zdelo Štancarjevi Anki iz najbližje hiše, ki je bila takrat s sosedo zunaj pri vodnjaku.
V nedeljo, 17. junija, je šla navsezgodaj še z dvema na ogled. Odkrili so okrvavljen prostor na jasi pred bližnjo vrtačo, kjer so si med vojno pripravili zaklonišče pred italijanskimi topovi, ki so tolkli po dolini iz Velikih Lašč. Zagledali so drobce kosti in možganovine in se po krvavi sledi znašli na dnu vrtače. Zaklonišče se je spremenilo v polzasuto jamo. Nenadoma so zaslišali glasove. Skoraj bi jih presenetili vojaki, ki so p2•išli pospravit za seboj. Zadnji hip so se jim skrili.
Po prvi maši so se Podgorke vračale od cerkve mimo Sekundarjeve hiše. Na pragu je stal komandant, ves črn in zlikan. Obsule so ga z vprašanji. »Čez en teden boste izvedele vse.« Dopustil je, da so oddale obleko, hrano in cigarete, da bodo poslali za njimi.
Šele naslednji dan je zaslišala Šuštarjeva na poti k maši polglasno govorjenje sosed: »Uboga reva, uboga reva!« Med mašo in po njej je izvedela več, se napotila na Gorico in začela z rokami odmetavati zemljo. Izkopala je možev klobuk. Kopala bi še naprej, če bi ji kdo pomagal. Svojci ostalih, ki so bili z njo, so se zbali in jo pustili samo.
Pri tem je ostalo, še danes so tam.
Komandant bataljona, ki je poveljeval enoti, svojo resnico skriva. Zakaj so pospravili vse, kar jim je padlo v roke«, kot je povedal eden od vojakov njegove enote; kdo je dajal podatke o domačinih? Na pismo nam ni odgovoril.