Avtor: Neoznačeni avtor

Pogovor z gospodom Stanislavom Klepom
Stanislav Klep je bil rojen v vasi Trniče na Dravskem polju. Po osnovni šoli v Marjeti na Dravskem polju je odšel na meščansko šolo, najprej v Maribor in nato na Ptuj, kamor je hodil peš od devet kilometrov oddaljenega doma. Po meščanski šoli ni našel zaposlitve, zato se je odločil za prostovoljno službo v vojski. Vojna ga je doletela v Osijeku, kjer je služboval v 2. pontonirskem polku.
Po vojni je študiral zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je opravil tudi večino izpitov, ne pa diplome. V tretjem letniku je namreč vpisal še pravo, kjer je tudi diplomiral. Po opravljenem pripravništvu je leta 1957 začel s samostojno advokaturo, kjer dela še danes. Narava službe, ki jo je opravljal, mu je izostrila oko za vprašanja prava in pravičnosti. To ga je nazadnje pripeljalo do tega, da je postal pobudnik gibanja za Lipo sprave. A glede tega in drugih stvari naj spregovori sam.
ZAVEZA: Za začetek bi Vas prosil, da nam v poglavitnih obrisih opišete svoje življenje do aprilske vojne 1941. Kakšno stanje je vzpostavila nemška okupacija v Vašem kraju? Kako so jo doživeli ljudje in kako ste jo doživeli Vi osebno? Na kratko nas pospremite po svojem življenju do odhoda v partizane.
KLEP: Kot nezakonski otrok sem živel pri babici v vasi Trniče blizu Maribora v zelo skromnih življenjskih razmerah. Meščansko šolo sem obiskoval v Mariboru in Ptuju. Ker ni bilo sredstev, s šolanjem nisem mogel nadaljevati. Pri 17 letih sem se kot prostovoljec javil v vojsko, ki sem jo služil v Osijeku. Po napadu Nemčije na Jugoslavijo se je moj pontonirski polk okoli 15. aprila srečal z nemško predhodnico pri Županji. Samo nekaj strelov in že smo se umikali proti Savi. Kot član naraščaja Sokola sem bil povsem jugoslovansko orientiran. Hoteli smo preko Save, pa nismo mogli. Skupino, v kateri sem bil, so zajeli ustaši, pa so nas kmalu izpustili: Okoli 25. aprila sem se vrnil v rojstno vas. Takrat so Nemci zavedne Slovence že iskali. Ker sem se bal, da me bodo poslali v ujetništvo, sem se umaknil k teti v Podbrežje. Ze čez nekaj dni sem bil cestni delavec. Pa ne za dolgo. Na delovišče je prišel neki Nemec v spremstvu tolmača, ki je izbiral po videzu bolj izobražene za delo v Nemčiji. Meni je prišlo to kot naročeno. S skupino 15 Mariborčanov sem se v prvih dneh maja, do Gradca z avtobusom, potem pa po železnici, peljal proti severu. Pristali smo v Rastenburgu v Vzhodni Prusiji. Pri družbi za daljnovode (Deutsche Fernkabel-Gesellschaft) smo Slovenci bili pomožni delavci in pomočniki nemških mojstrov pri sestavljanju podzemeljskih električnih in telefonskih vodov. Z Nemci smo se dobro razumeli, selili smo se pa nenehno iz kraja v kraj vedno proti vzhodu v mesta na okupiranem Poljskem. Tudi Nemci niso marali Hitlerja. Med Slovenci smo bili tudi štirje odločni protinacisti, ki smo se veselili zmage Rdeče armade nad Hitlerjevo Nemčijo. Že takrat je bilo očitno, da bo prišlo do vojne, saj se je v začetku junija po cestah že valila vojaška tehnika proti vzhodu, čeprav je na oklepnikih pisalo »Wir fahren gegen England.
Blizu Rastenburga smo v železobetonskih bunkerjih, katerih betonski zidovi so bili debeli več kot en meter in so bili gigantska zamaskirana trdnjava, tudi nekaj dni varili kabelsko povezavo (šele 20 let po vojni sem zvedel, da je to bil poznejši Hitlerjev brlog, imenovan »Wolfschanze«). Tudi po teh objektih smo računali, da vojna ni daleč. Moje odločno stališče proti nacizmu ni ostalo skrito. Ker sem ob neki priložnosti v razgovoru z Nemci trdil, da bodo Rusi prej v Berlinu kot Nemci v Moskvi, je Gestapo v mestu Prašnic sklical »apel«, na katerem smo bili Štajerci pozvani k zvestobi nemškemu rajhu. Ni se mi nič zgodilo. Iz kaše me je izvlekel moj mojster, ki je o Hitlerju imel enako mnenje kot jaz. V stiku z Židi in Poljaki smo zvedeli za usodo poljskih častnikov v Katynskem gozdu. Zame, ki sem že takrat iz knjig ali časopisov kar dobro poznal leninizem, in za prijatelja Alfonza Lesjaka (doma iz Makol) je bil to hladen tuš, vendar ne tako hladen, da bi opustila načrt ob prvi priložnosti preiti na rusko stran. Kljub temu, da sem vedel za boljševistična grozodejstva v Sovjetski zvezi. Moja narodnostna zavest je takrat bila spodbujena še z vseslovanstvom.
Ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija je bilo naše delovišče pri Ostrolenki na Poljskem, morda 30 km od nemško-ruske meje. Zamolklo grmenje topov pa se je na naše razočaranje vedno bolj oddaljevalo.
V začetku novembra, ko se je nemška armada že približala Kavkazu in je padel že tudi Harkov, se je naša skupina preselila v Dubno, poljsko mesto, ki ga je po paktu Hitler-Stalin zasedla Sovjetska zveza. Kadarkoli sem se pozneje (v Ljubljani sem študiral zgodovino in pravo) ozrl na pročelje frančiškanske cerkve in na napis na njem, sem se vedno spomnil dubanske cerkve z napisom »Gloria Tibi Domine!« in Dubna. V mestu ni bilo vojaštva in le malo moških. Opustelo žensko mesto. Nastanjeni smo bili v nekdanji podoficirski šoli Rdeče armade. Nedaleč od naše stavbe je bilo taborišče ruskih ujetnikov. Mimo nas so malone vsak dan vodili ujetnike na morišče. Marsikateri se je na poti zgrudil. Pa je ležečega na tleh ustrelil stražar. Takega so sojetniki naložili na voz, na katerem so že bili mrtvi jetniki. Z grozo v očeh smo to opazovali. V debati z nekim Nemcem, ki se je ustil o nemški kulturi, je v meni zavrelo. Še istega dne sem ga pri gledanju enakega prizora vpričo drugih sodelavcev Slovencev in Nemcev vprašal, ali tudi to, kar gleda, šteje k nemški kulturi? On pa je molčal in mi z njim. Sprevod okostnjakov je nadaljeval svojo pot. Ženske med njimi so izdajali le dolgi lasje. Mir v sprevodu je motilo samo kričanje stražarjev in tu in tam rezget strojnice.
Čez nekaj dni – verjetno je to bilo okoli 15. novembra – me je mojster obvestil, da ne bova več skupaj. Skupina da je premeščena v Kijev, mene pa da so bili določili, da grem v taborišče Žitomir, kjer so bili Židi in Poljaki. Videti je, da je na to odločitev vplivala moja kritika nemškega ravnanja, ki je nisem skrival. Tako so povedali Slovencem v skupini. Proti tej odločbi bi že bil kaj ukrenil, pa za to žal že nisem bil več fizično sposoben. Spet me je namreč bila napadla malarija, ki sem jo poznal še iz Osijeka. Stvar se je tako hitro slabšala, da sem zadnji teden pred prihodom v taborišče preživel v hudi vročini in občasno celo izgubljal zavest.
Tako me je skupina na poti v Kijev izkrcala v Žitomiru. Spominjam se še, da sem onemogel omahnil na pograd, kamor mi je pokazal človek s pištolo za pasom. Cez nekaj časa so me na pol prebudile besede: »Er lebt noch.« Ob tem sem čutil tresljaje, kakor da bi me peljali nekam na vozičku. In zopet me ni bilo več. Potem sem spet prišel k zavestikoliko časa je med tem minilo, ne vemin opazil sem, da imam oči odprte in da ne morem treniti z njimi. Morda tudi nisem hotel, nisem namreč vedel, kaj mislijo Nemci narediti z mano. Kaj je bolje, ali da me tam kuha vročina in trese mrzlica ali da me odpeljejo? Iz sosednje postelje sem razločno slišal: »S tem je že konec.« Nato je prišla sestra in mi s prtom pokrila obraz. Pričakoval sem smrt in se je bal. Potem je spet prišla sestra s svečo. Ko mi je potegnila prt z obraza, sem se moral zganiti in treniti z očmi, zakaj sveča je padla po tleh, ona pa je zbežala. Moja stiska in smrtni strah je dosegel vrhunec, ko se je sestra vrnila v spremstvu zdravnika, ki mi je v stegno vbrizgnil injekcijo. Kaj pa, če je bencin, me je prešinilo. In res, telo mi je popolnoma otrpnilo. Če se prej nisem hotel zganiti, se sedaj nisem mogel več. Prepustil sem se Bogu. In smrti se nisem več bal. Kakor da bi se z njo spoprijateljil.
Ko sem se zopet prebudil iz sna (ali nezavesti), sem opazil, da mi sestra usmiljenka pri visoko podloženem vzglavju z žličko vliva čaj v usta. Smeh v njenih očeh mi je vzbudil novo upanje.
Čeprav sem bil jetnik taborišča in kar s precejšnjo gotovostjo zapisan smrti, so me premestili v vojaško bolnišnico Kriegslazarett številka 902, Žitomir. Ležal sem z bolniki, vojaki s fronte. Okoli 20 nas je bilo v bolniški sobi. Le počasi sem okreval. Ko mi je bolniška strežnica, Ukrajinka in po poklicu učiteljica, pokazala ogledalo, je iz njega štrlel samo špičast nos, v lobanji, ki so jo motili samo gosti lasje, pa so čemele vdrte oči. Niti za spoznanje se nisem razlikoval od ujetnikov, ki sem jih v Dubnem gledal, ko so se opotekali na morišče.
Milino zvona kapelice v Trničah mi je poskušala nadomestiti blaga melodija pesmi Lily Marlen, spoznavni znak Radia Beograd. Napad na Pearl Harbour in vstop ZDA v vojno sem sprejel kot vest o totalni svetovni vojni. Takrat sem že precej okreval; za to, da bi ozdravel, pa sploh nisem imel prave volje. Odpust iz bolnišnice mi je takrat mogel pomeniti samo usodo taboriščnika. Na sveti večer pa se je zgodilo nekaj, kar je mojo notranjost tako prevzelo, da je v njej zmanjkalo prostora za sovraštvo, ki sem ga gojil do Nemcev nasploh, zavestno in podzavestno.
Tega večera so se vsi pacienti internističnega oddelka z zdravstvenim osebjem vred zbrali ob božičnem drevesu. Prav nič me ni razočaralo dejstvo, da sem v bolniški sobi ostal popolnoma sam. Taka pač mora biti usoda uporne duše, sem se prepričeval. Turobne misli, v katere sem se zatopil, pa sta zmotila glavna sestra in strežnik, ki sta mi povedala, da moram z njima, ker komandant tako zahteva. Podpirala sta me, ko sem hodil. Vse je bilo pri mizah. Ob strani je v lučkah migljalo božično drevo. Posadila sta me k mizi. Pred menoj krožnik s keksi in nekaj čokolade, ob njem kozarček z likerjem. Komandant bolnišnice, oberst (polkovnik) – več kot 70 jih je imel – v svojem nagovoru ni govoril o zmagah, marveč o žrtvah, h katerim je štel vse navzoče. Svoj govor pa je zaključil: »V tej bolnišnici, ki jo vodim, ste vsi enaki. Noben ne sme uživati prednosti in noben ne sme biti zapostavljen. Tako bo, dokler sem jaz tu.« Ko sem se ozrl, so bile oči vseh uprte vame. Nič se nisem zahvalil, le solza mi je spolzela po licu.
Iz lazareta v Žitomiru sem bil po Novem letu 1942 premeščen v bolnišnico Maribor. Za srečen izid, ne samo, kar zadeva bolezen, sem dolžan ljudem, kakršen je bil stari oberst.
Iz bolnišnice sem se vrnil v domačo vas, ker je medtem nevarnost aretacije že minila. Nekaj nas je bilo, ki smo se hoteli priključiti upornim skupinam, ki so jih organizirali nekdanji jugoslovanski častniki, na Pohorju pa so že delovali partizani. V jeseni 1942 smo že imeli svojo organizacijo, ki je bila omejena na propagando upora. Sestavljal sem radijska poročila (uspeh Rdeče armade pri Stalingradu) in vodili propagando za OF.

Opis slike: Lipa sprave

Takrat smo verjeli, da OF združuje slovenski narod in da je njen cilj osvoboditev. Pozneje v partizanih sem šele ugotovil drugo resnico. V Strnišču (današnje Kidričevo) je naša skupina, ki se je pripravljala na oborožen odpor, imela velik vpliv. Zlasti v delovnem taborišču, kjer so bili francoski ujetniki in slovenski interniranci, po kapitulaciji Italije pa tudi italijanski vojni ujetniki. Naše navdušenje pa je močno splahnelo poleti 1943, ko smo zvedeli, da so partizani na Pohorju, kamor sem ga poslal na zvezo, ubili našega sodelavca študenta Rihtaršiča. Naša organizacija, v kateri je bilo več kot 20 pogumnih narodnjakov, je obvladala območje Strnišča, Marjete, Trnič in Prepolj. Nemci so organizacijo čutili in tolerirali morda zato, ker nismo ubijali in je zato naša dejavnost bila skoraj javna. Na tem območju je delovala še ena protinemška skupina, ki ni bila zvezana z OF. Nekajkrat je izšel njen list »Kri in zemlja«.
Ko sem zvedel, da ptujski Gestapo pripravlja aretacije, sva z Mladenom Senjorjem odšla v Lackov odred, ki je bil na Pohorju. Nemci so aretirali okoli 20 naših članov, vendar so jih kmalu izpustili. Bilo je to v juliju 1944.
Treh žrtev v zvezi z našo aktivnostjo se spominjam. Ivana Šimeka, ki so ga v neki večerni akciji Nemci ujeli in pozneje ustrelili, nato študenta Rihtaršiča, ki so ga ubili partizani, in Franca Mertschinka, vodje (ortsgruppenführerja) Heimatbunda, ki so ga v Račah ubili moji pristaši potem, ko sem jaz že bil v bojni enoti.
ZAVEZA: Radi bi zvedeli za glavne postaje Vaše partizanske poti, kje ste služili, v katerih bojih ste bili, kakšne čine ste nosili, kakšne funkcije ste opravljali, kako ste končali svojo vojno.
KLEP: Začetek moje partizanske poti, ki je bila bolj uporniška kot partizanska, sem že opisal. V Bračičevi brigadi, ki je bila v sestavu 14. divizije, sem se udeležil mnogih bitk z Nemci, bodisi v odprtem boju ali pri napadu na nemške postojanke ali pri napadih na nemške enote v transportu. V resnici se je naša enota z Nemci nenehno bojevala. Če niso napadali oni nas, smo mi njih. V več kot 50 spopadih z Nemci sem sodeloval, največkrat kar v »prvi bojni črti«. Bil sem pomočnik politkomisarja druge čete 111. bataljona in politkomisar čete. V vseh bojih je v moji četi v raznih spopadih padlo najmanj 40 ljudi (enota se je vedno izpopolnjevala z novimi borci). Precej jih je padlo tudi pri Borovljah v zadnjih dneh vojne v boju z domobranci. Največ borcev moje čete pa je izgubilo življenje marca 1945 na Medvedjaku v odprtem boju mož z možem, okoli 20, Nemcev pa še več. Na gori pri Golteh imajo spomenik. Gotovo je boj partizanov na Štajerskem bil nekaj drugega kot boj partizanov v Ljubljanski pokrajini, kjer je šlo manj za narodnoosvobodilni kot za razredni boj. Ves november 1944 smo branili osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino.
Pozicijska vojna na Gneču od začetka novembra 1944 je trajala kar teden dni. Po činu sem bil poročnik. Po osvoboditvi sem imel različne politične funkcije, pozneje sem bil v štabu 14. divizije pomočnik komandanta inženirije. Ker nisem bil brezmejno zvest Titu in partiji, sem v začetku leta 1947 slekel vojaško suknjo.
ZAVEZA: Kdaj in kako ste izvedeli za partizansko gibanje? Ali ste postavljali kakšna vprašanja glede ideološkega ozadja Osvobodilne fronte? Ob dejstvu, da je bila predvojna Slovenija razdeljena na katoliški in liberalni tabor, bi bilo zanimivo zvedeti, iz katerega okolja izhajate Vi. Kakšna oblikovalna volja se Vas je dotaknila, najprej v domači hiši in nato v šoli? Ali ste bili član kakih organizacij? Kako je vse to vplivalo na Vaš začetni odnos do Osvobodilne fronte?
KLEP: Za partizansko gibanje sem zvedel takoj, ko sem se vrnil iz Žitomira. Niti pomislil nisem, da bi mogli OF voditi ljudje sumljivih moralnih kvalitet. Vsaj v začetku sem bil prepričan, da je to vseslovenska osvobodilna organizacija, v kateri je siceršnje politično prepričanje nepomembno. Kot sokol sem bil prepričan »jugoslovenar«, kakor večina mojih vrstnikov. Jugoslovanskega prepričanja pa so bili tudi preprosti člani katoliškega tabora medtem, ko so njegovi voditelji bili izraziti narodnjaki. Sarno starejši ljudje so bili naklonjeni stari Avstriji in s tern tudi Nemcem.
Za moj preporod v slovenskega narodnjaka pa so zaslužne okoliščine že v partizanih. Lahko rečem, da mi je k temu pomagal Jaka Avšič, ki je bil, čeprav prej jugoslovanski častnik, vnet zagovornik slovenskega jezika tudi v partizanski vojski. Žal naša vojska ni bila prava slovenska. V vsaki enoti, višji od bataljona, je že bil na vodilnem položaju drug Jugoslovan. Komandant Bračičeve brigade je bil Milenko Kneževič, Bosanec, komandant I. bataljona Mirko Beslač, tudi Bosanec in načelnik štaba brigade Srb Brajovič. Podobno je bilo tudi v drugih enotah. Kmalu po koncu vojne je bil načelnik štaba 14. divizije Črnogorec, komandanta Poglajena pa je zamenjal v Rusiji šolani Rade Bulat, Srb iz Like. Pa nočem reči, da so ti višji častniki bili neprimerni. Trdim samo, da naša partizanska vojska ni bila nikdar prava slovenska vojska, partizanska vojska je bila v svojem bistvu partijska vojska. Vojska jugoslovanske Komunistične partije.
ZAVEZA: Jasno je, da tak angažma, kot je bil Vaš, nujno vključuje vprašanje strahu in poguma. Toda ali bi nam poleg tega še lahko povedali, kako ste doživljali partizansko druščino skupnih bojnih tovarišev. Kakšni ljudje so to bili? Ali so ustrezali Vašim pričakovanjem?
KLEP: Tudi v moji enoti je bilo tovarištvo, ki ga partizani ne poudarjajo (poudarjamo) zaman. Skupna nevarnost, skupni boj nas je družil. V boju smo si drug drugemu pomagali in vsaj dvakrat se je zgodilo, da bi me ubili Nemci, če bi ne bilo pogumnih tovarišev-sobojevnikov. Bili so to čudoviti ljudje. V lepem spominu imam komisarja divizije »Brkina«, Primorca, ki je umrl že pred mnogimi leti. V lepem spominu imam tudi poznejšega komisarja 14. divizije, sedanjega armadnega generala v pokoju, Ivana Dolničarja, čeprav bi mnogi zaradi najinih sedanjih razhajanj v pogledu pomena NOB mogli sklepati drugače. Poleg Mladena Senjorja, s katerim sva sodelovala že od jeseni 1942 in je tudi bil v Bračičevi brigadi, pa sem imel zelo rad tudi Ivana Sipka-Vanjo, komisarja III. bataljona, ki je 29. junija 1946 utonil v Dravi pri kopanju in sem ga reševal, pa ga rešiti nisem mogel. Seveda so v partizanih bili tudi ljudje, ki moralno niso ustrezali mojim pričakovanjem. Toda o teh ne bi govoril. Pogosto se ti ali taki oglašajo s časopisnimi prispevki ali pogosteje, pač primerno z njihovim značajem, v anonimnih pismih, ki jih imam cel kup in jih ne dobivam samo jaz, marveč malone vsi, ki javno branijo Lipo sprave in naše gibanje.
ZAVEZA: Ali ste v svojem okolju, bodisi v četi bodisi pri terenskem delu, nahajali politično pluralnost gibanja? V katero od osnovnih skupin OF ste Vi spadali? Ali ste to pluralnost pozneje tudi utrjevali? Ali ste kmalu opazili, da ima partija izjemen položaj? Kako se je ta kazal?
KLEP: Kot sem že povedal, smo OF v začetku imeli za pluralno organizacijo narodnega odpora, oziroma upora, pri čemer pripadnost eni ali drugi stranki sploh ni bila pomembna. Zaradi mladosti v stari Jugoslaviji pač nisem bil član nobene stranke. Moje politično prepričanje se takrat še ni izoblikovalo, kot član naraščaja Sokola pa sem bil liberalec, ne da bi se tega še prav zavedal. Torej nisem spadal v nobeno osnovnih skupin OF, niti ne v predstavništvo sokolov v njej. Pluralnost gibanja si v partizanih nisem upal zagovarjati, saj bi že to bilo zame (in za vsakogar) življenjsko nevarno. Prav nikogar ne poznam in o nikomer nisem slišal, da bi si v partizanih to upal. Vse je imela v rokah Partija, ki je bila edina stranka (takrat še tajna) in tudi organizirana po sovjetskem vzorcu. Samo France Kosmač (Dobri stari pianino) mi je v nekem zaupnem pogovoru povedal, da je po prepričanju krščanski socialist, a me je pri tem prosil, da bi to ostalo med nama. Seveda smo politični komisarji vedno ponavljali, da je OF nastala v koaliciji, popoln nesmisel pa bi bil govoriti o obstoju koalicije ali pluralnosti v njej, ko pa je slehernemu bilo jasno in očitno, da v OF ni prav nobene pluralnosti, marveč da OF vodi samo in izključno Komunistična partija in nihče drug. Poudarjanje OF je bila za Partijo koristna floskula in usmerjena na zunanje učinke. Zunanji učinki lažnega prikazovanja OF pa so bili dvojni: za narodno zavedne je to bila vaba za vključitev v partizane, za nevedne in mednarodno javnost pa dokaz demokratičnosti in legitimnosti partizanstva.
ZAVEZA: Ali ste postali član Partije? Če ne, ali so Vas sploh povabili? Odkloniti tako povabilo, beremo, je bilo lahko smrtno nevarno.
KLEP: Seveda sem postal član Partije. Ne poznam nikogar, ki bi imel pogum v partizanih članstvo v KP odkloniti. To bi bilo ne samo nevarno, marveč tudi nerazumno. Tudi z moralne strani. Res je namreč, da smo se bojevali proti okupatorjem in da smo s tem pomagali zaveznikom. Pobijanje idejnih nasprotnikov Partije pa ni bilo tako množično in tako očitno, da bi me sililo k razmišljanju o umiku iz partizanstva. Kam pa naj bi šel? Upal sem pač, da bo na koncu zmagala demokratična zavest in poštenost.
ZAVEZA: Kdaj ste opazili, da se v trebuhu gibanja, ki ste se mu pridružili, poraja totalitarni leviatan? Gotovo tudi Vam niso ušli znaki, ki so kazali na to, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorju. Kako ste odpravili zle misli, če so se pojavile? Ali pa je mladostnemu navdušenju in dejstvu, da ste zraven, uspelo priti preko vsega?
KLEP: Za totalitarnost gibanja, ki sem se mu pridružil, sem zvedel zelo zgodaj, vendar sem ga v začetku imel za nujno zlo vsake vojaške organizacije, kar je partizanska vojska tudi bila. V nenehnih bojih se je v določeni meri tudi potrjevala potreba po njej. Seveda sem vedel, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorjem. Razen iz skrivnih likvidacij pa razrednega boja skoraj da ni bilo zaznati. Preveč je bilo bojev in premalo časa za globlja razmišljanja o tem.
ZAVEZA: Ali ste bili kdaj izpostavljeni hudim moralnim dilemam? Ste morda videli, da se je to dogajalo drugim? Šlo je seveda predvsem za likvidacije resničnih in dozdevnih nasprotnikov, nazadnje tudi za likvidacijo lastnih ljudi.
KLEP: Nisem bil izpostavljen hudim moralnim dilemam. Kot vsak, sem tudi jaz imel za seboj svojega vohljača Ozne, ki pa o meni ni poročal neresnice (čeprav bi se tudi to lahko zgodilo). Menim, da je prav ta okolnost bila odločilna, da nikdar nisem dobil naloge, katere iz moralnih razlogov ne bi mogel izpolniti. Za druge je bilo drugače. Vem za nekaj primerov zlasti partizanov-novincev, ki so bili takoj ali pozneje poslani v »trinajsti bataljon«. Ne morem pa reči zanesljivo, da so take likvidacije bile množične. Take, naloge pa so opravljali komisarji ali drugi, za Partijo zanesljivejši od mene. Ne sprašujte me za njih imena.
ZAVEZA: Kot razmišljujoč človek ste gotovo našli odgovore na urgentna vprašanja, ki jih postavlja medvojni čas. Na primer, kako je uspelo Partiji, da je dobila na svojo stran toliko ljudi, tudi toliko izobraženih ljudi?
KLEP: Če bi Partija o svojih ciljih povedala resnico, bi imela tako malo pristašev, da kljub vsemu nasilju ne bi mogla priti do oblasti. Zato je svoje prave cilje skrila pod pročelje Osvobodilne fronte, ki jo je razglasila za vsenarodno gibanje za osvoboditev. Zato je večina dobromislečih in zavednih Slovencev bila za OF. Slovenski narod je bil na splošno proti okupatorjem in je zato igra Partije na struno narodne zavesti bila kronana z uspehom. Veliki goljufiji je nasedlo tudi mnogo izobraženih ljudi. Spoznanje, da OF ni koalicija tako imenovanih »ustanovnih skupin«, marveč, da jo ima v celoti in popolnoma v oblasti Partija s Kidričem in Kardeljem na čelu, je prišlo mnogo, mnogo prepozno. Za večino šele z odkritjem znanega Kardeljevega povelja Ivanu Mačku-Matiji.
ZAVEZA: Kako si razlagate dejstvo, da je toliko borcev, ki so se, kakor pravijo, borili za svobodo domovine, bilo po vojni pripravljenih prenašati vlado strahu, ne samo prenašati, ampak to vlado tudi vzdrževati? Ali ni nenavadno, da nič ne vemo o kakih resnejših protestih, saj je moralo biti vendar neznosno nositi v sebi misel, da si spravil svoj narod v tolikšno nesrečo? Brali smo zgodbo znanega slovenskega arhitekta, pa tudi sam jo je pripovedoval, o strašnem mučenju, ki mu je bil izpostavljen v zaporu po vojni. Za človeka so to skoraj nepredstavljive reči. Kako je mogoče prenašati misel, da si to nečloveško silo, ki sedaj divja, sam gradil? A vprašanje ima še hujšo varianto: gradil si jo tudi za tiste, ki s to stvarjo niso imeli nobenega opravka. Kaj so ti vendar naredili? S kakšno pravico si jih v to spravil?
KLEP: Da proti »vladi strahu« po vojni ni bilo resnega upora, si je moč razložiti z dejstvom, da je komunistična oblast takoj v kali in s krvjo zadušila že vsako nedolžno kritiko, da je bila OZNA in UDBA tako organizirana, da oblasti ni moglo ostati nič skrito, za ustrahovanje pa se je posluževala montiranih procesov po vzoru GPU in NKVD, ki jih je prirejala javno ob revolucionarnem načelu – ubijaj.
Spoznanje, da sem bil kot borec za svoje upe in ideale ogoljufan, je bilo grenko še posebej zato, ker sem moralnim iztirjencem tudi sam pomagal na oblast. V vojni ni zmagal resnični NOB, marveč Komunistična partija. Resnični NOB je iz vojne izšel kot poraženec, povsem enako kot slovenska domobranska vojska in slovenski možje, ki so se borili pod zastavami sil Osi.
Na vprašanje, s kakšno pravico pa sem takratno sedanjost, ki je sedaj že preteklost, gradil tudi za tiste, ki s stvarjo niso imeli nobenega opravka, ne vem odgovoriti.
ZAVEZA: Tu govorimo sedaj o nekih ekstremnih človeških situacijah. Ali se tudi Vam zdi čudno, da se je umetnost tako šibko odzivala nanje? Pravzaprav iz tega po svoje velikega in dramatičnega časa nimamo ne velike literature ne velike glasbe. Zakaj je vse to rodilo tako malo refleksije? Ali ni morda v vsem temno a neizrečeno spoznanje, da se tu gibljemo v območju zla?
KLEP: Da se je umetnost, zlasti literarna, tako šibko odzivala na čas nasilja, je priprisati nasilju samemu, ki je v določeni meri zasužnjil v človeku duha. Umetnikova duša se je z zločinom pobotala. Boji se ga imenovati s pravim imenom. Šteje ga le za napako. Ceprav je bilo v kulturnem prostoru nekaj pisateljev in pesnikov, ki nas v svojih delih opominjajo na kruti čas, vendar nihče ni dosegel Pasternaka, Solženicina ali Saharova v državljanskem pogumu. Slovenski narod se je tako privadil živeti z zlom, ki ga sploh ne obsoja. Nič več o zlu govoriti ni več samo geslo borčevske organizacije in stare boljševistične oblasti, marveč je to že tudi geslo nove demokratične oblasti.
ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli, da so po Ljubljani začeli streljati Slovence: Župca, Kiklja, Ehrlicha, Peršuha, Natlačena? Kako so vam to razložili?
KLEP: Da so v Ljubljanski pokrajini partizani streljali Slovence, sem zvedel razmeroma pozno. O uboju Natlačena šele v partizanih, o uboju Župca, Kiklja, Ehrlicha in Peršuha pa šele na Univerzi leta 1949. Uboj Natlačena se je opravičevalo s tem, da je bil narodni izdajalec, kar pa sem jaz sprejel z rezervo. Sicer pa so bile zveze Štajerske z Ljubljansko pokrajino zelo slabe in redke. O obračunavanju med komunisti in »nacionalisti« (paralela s špansko državljansko vojno) se je že šušljalo, in kljub temu, da govoric nisem mogel preizkusiti, sem jim verjel, kar pa nas ni odvrnilo od propagiranja OF, ki smo jo takrat še vedno doživljali kot vseslovensko odporniško organizacijo. O beli gardi in domobrancih ter bojih z njimi so mi pripovedovali partizani iz tistih krajev v partizanski enoti.
ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli za Dolomitsko izjavo? In, ali ste sploh izvedeli zanjo med vojno?
KLEP: Za Dolomitsko izjavo sem zvedel šele okoli leta 1950. Mislim, da mi jo je v zasebnem pogovoru omenil profesor zgodovine dr. Metod Mikuž. Tudi verjamem, da za Dolomitsko izjavo niso vedeli niti politični komisarji v višjih partizanskih štabih. Komunistična partija je bila v enotah še vedno za večino partizanov tajna organizacija, čeprav je bila organizacija partizanskih enot povsem po sovjetskem vzoru in je bil v začetku zapovedan tudi boljševistični pozdrav z dvignjeno pestjo.
Z Dolomitsko izjavo z dne 28. 2. 1943 se krščanski socialisti s skupino liberalnih sokolov tudi formalno odpovedujejo svoji politični identiteti v korist KPS. V resnici pa ti dve skupini in slovenska kultura sploh niso nikdar imele kake besede v OF, tudi ne Josip Vidmar, ki je bil formalni predsednik izvršnega odbora OF. Josip Vidmar je po mojem prepričanju služil Partiji predvsem kot vaba na partijskem ribiškem trnku. Za razumevanje bistva OF in neizpodbitni dokaz njene absolutne podrejenosti Partiji pa je, pomembnejše od Dolomitske izjave, znano povelje Edvarda Kardelja poveljniku slovenskih partizanskih čet Ivanu Mačku-Matiji z dne 1. 10. 1942, v katerem mu zapoveduje: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!«
ZAVEZA: Konec maja 1945 so začeli vračati iz Vetrinja slovenske domobrance. Pogodba o vračanju je bila napisana in podpisana sredi maja, zato je bilo dovolj časa za pripravo sprejema. Ali ste bili pri tem kaj udeleženi? Kdaj ste zvedeli za Teharje in Rog? Kako je v Vas odmeval slovenski holokavst?
KLEP: Slovenske domobrance so začeli vračati iz Vetrinja 24. maja. Po mojem mnenju je Tito Angležem za to uslugo obljubil umik iz Koroške. Bračičeva brigada je bila tedaj v Celovcu in moja enota ni bila v Vetrinju in o Vetrinjskem taborišču nam takrat ni bilo nič znanega.
Spominjam pa se, da smo pri Celovcuto je moralo biti 13. majazajeli skupino mladih beguncev, fantov in deklet, študentov iz Ljubljane. Ne proti volji štaba sem fante regrutiral, dekleta pa smo po nekaj dneh poslali domov iz poslopja gimnazije, ki smo ga uporabljali za vojašnico.
Za Rog sem zvedel šele na univerzi, že leta 1946 pa sem zvedel za množične poboje hrvaških ustašev in domobrancev v tezenskih protitankovskih jarkih, kjer jih je bilo pobitih od 100.000 do 130.000. Najprej so mi to povedali domači, pozneje pa mi je to potrdil tudi knojevski oficir, ki je pri pobojih sodeloval. Za Teharje pa sem zvedel šele okoli leta 1980, potem ko je neka gradbena skupina naletela na množično grobišče. O mojem stališču do slovenskega holokavsta sem že pisal v Delu leta 1985, ki sprva prispevka ni hotelo objaviti, potem pa ga. vendarle je, seveda v omiljeni obliki. O tej narodovi nesreči in sramoti hkrati sem pisal že tolikokrat, da sem vsem, ki imajo kaj zraven, že postal odveč in me napadajo, kakor da bi ubijal jaz in ne oni.
ZAVEZA: Pojdimo sedaj malo v povojni čas. Tu je vprašanje borcev. Govori se, da so borci imeli po vojni razne bonitete. Tu seveda ne mislimo na bolnike in invalide, ki so posebno nego brez dvoma zaslužili. Tu mislimo na posebni tretman, ki so ga bili deležni borci in jih je ločeval od ljudi nasploh. Tu mislimo in govorimo o intenzivnih povezavah z oblastjo, ki niso ostale brez koristi. Ali so se mnogi borci čutili ponižane ob tem, da so jih plačevali za njihovo sveto službo domovini?
KLEP: Ne bi mogel reči, da se kdorkoli od borcev čuti ponižanega, ko dobiva beneficirano pokojnino. Zlasti ne v sedanjem času, ko večina borcev še z beneficirano pokojnino skromno živi. Na pripombe o tem navadno odgovarjajo s protivprašanjem: »Zakaj pa smo se borili?« Popolnoma razumljivo je, da borčevska organizacija brani svoje pridobljene pravice, seveda tudi s pomočjo ministrstva za borce. Tudi je razumljivo, da brani oblast in stranko, ki borcem jamči njihov eksistenčni minimum, ki jim ga zlasti ogroža društvo prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Bojazen, da bi se jim od pokojnine kaj odščipnilo v korist sodržavljanov, ki ne dobijo nič, pa so pomoči potrebni, je tako velika, da ščitijo in zagovarjajo staro oblast. Sicer pa so (smo) bili tudi vzgajani v materialističnem duhu, ki mu je podrejena tudi morala. Pa to ni samo posebnost borcev.
ZAVEZA: Znano je, da ste med prvimi, če ne prvi, v Sloveniji javno razkrivali in zagovarjali bolj uravnovešene poglede na državljansko vojno. To Vas kaže kot človeka ne samo izrednega poguma ampak tudi visoke in občutljive kulture. Kdaj in zakaj so se Vaši pogledi začeli spreminjati? To Vaše notranje dogajanje bi nas posebej zanimalo, saj je moralo biti nadvse dramatično. Ce nam dovolite, da pogledamo tudi za ta zastor, bi Vas vprašali, ali je to prišlo polagoma ali je to prišlo iznenada? Ali je za vsem nekakšen filozofski um, ali pa je bilo to morda posledica kakega osebnega doživetja?
KLEP: Nekako je v mojem značaju, da se zmerom postavim na stran šibkejšega, še predno poskušam stvar z razumom dojeti. Že kot šolar sem precej bral. Romane, povesti, pesmi. V življenju sem poskušal posnemati svoje vzore. Plemenitost in viteško ravnanje sta bili zame občudovanja vredni kategoriji. Sočutje in usmiljenje so bile tudi lastnosti mojih junakov iz knjig in sanj. In pogum. Poskušal sem razumeti trpeče in razlikovati dobro od zla. Ko so me šestletnega premamile sosedove hruške in me je sosed zalotil v krošnji drevesa, me je dejanja bilo hudo sram in bal sem se kazni. Stari sosed pa je rekel: »Le najej se jih. Zmerom kadar hočeš.« Ta dogodek se mi je vtisnil v spomin. Trudil sem se razumeti sočloveka v stiski, tako kot je razumel stari sosed mene, ko sem bil lačen. Dogodek na sveti večer leta 1941, ki sem ga že opisal, je tudi vplival na moj značaj. Sicer pa sem tudi zagovornik svetovnega nazora, ki ga razgrinja v svojih delih avstrijski filozof Karl Popper, in privrženec njegove nove etike, intelektualne poštenosti. Morda sem res prvi, ki se je odločno postavil v bran domobrancev in obsodil zločine nad njimi. Gotovo tega ne bi zmogel, če ne bi za to čutil tudi določene moralne dolžnosti že zaradi njih, ki so mi kdaj v stiski stali ob strani in so se tudi pogumno potegnili zame. Glavni razlog pa je moj občutek sokrivde ob spoznanju, da sem v ogromnem kolesju nasilja tudi sam bil njen zobček in da se je morilo tudi v mojem imenu. Zato ni samo moja pravica, marveč tudi moja dolžnost poskušati popraviti krivico. Ob Lipi sprave nas je več takih. Lepo bi bilo, če bi tudi kdo iz vodstva borčevske organizacije začutil tako dolžnost. S tem bi najbolj prepričljivo dokazal ljubezen do domovine.
ZAVEZA: Povejte nam na kratko zgodbo, ki je povezana z Lipo sprave na ljubljanskih Žalah. Kdo je poleg Vas še zaslužen pri tem velikem in plemenitem delu?
KLEP: Kraj, na katerem smo 13. maja 1989 posadili Lipo sprave, je za naše gibanje svet kraj. Tam smo se 1. novembra 1988 prvič javno spomnili vseh žrtev boljševizma na naših tleh, žrtev revolucije, pobitih domobrancev, žrtev montiranih procesov in sicer pomorjenih iz ideoloških razlogov. Njim v spomin smo položili žalni venec. Cudovito ubrana pesem Lipa zelenela je je ponudila navdih za posaditev drevesca. Že v poletju 1988 sem nekaj pogumnih ljudi zaprosil za sodelovanje. Najprej Zdenka Zavadlava, Milana Apihaslava njegovemu spominuin še nekatere, ki so se pridružili naši skupini, pa so po zmagi na volitvah v gibanju postali pasivni. Gotovo soglašajo, če jih sedaj ne imenujem. Nato prizadevne: Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča, Franca Setarja, Petra Levca, Iva Žajdelo, Marjo Polak, Ireno Virant, Toneta Frantarja, Tineta Velikonjo. Da je kljub jeznim viharjem lipa vzdržala, pa ima največ zaslug Stane Vezjak, ki mi je vedno bil v nepogrešljivo pomoč. Vsem imenovanim in množici neimenovanih se za sodelovanje iskreno zahvaljujem. Slovesnost pri lipi 27. junija 1990 v spomin na slovenski holokavst (ali slovensko Hirošimo) je bil hkrati velik kulturni dogodek, na katerem so s svojimi deli nastopili vrhovi slovenske poezije. Žal v osrednjih slovenskih dnevnikih slovesnost, ki se je je udeležilo 4.000 ljudi, ni bila vredna črke.
15. junija 1990 smo pri Lipi prebrali predlog deklaracije o narodni spravi, 15. junija 1991 pa smo ob njej in Odrešenikovi skulpturi, ki jo je blagoslovil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, 15. junij razglasili za Dan krivde, odpuščanja in sprave.
Lipa sprave že ima svoj pomen. Ne skrivamo želje, da bi se pri njej ustavil predstavnik druge države, če je pri nas na obisku. Gotovo je naša lipa primernejši kraj za simbolno gesto kot kakršen koli spomenik revolucije.
Slovesnost ob lipi 19. oktobra lani v spomin padlim Slovencem pod zastavami sil Osi, na kateri je imel govor član predsedstva republike Ivan Oman, je s svojo prisotnostjo počastil tudi ljubljanski konzul republike Italije. Lipa sprave že zdavnaj ni več last samo naše skupine. Lipa sprave je last vseh Slovencev dobre volje!

Opis slike: Križani in Lipa sprave

ZAVEZA: Vaše delovanje ustvarja gotovo napetosti med vami v organizaciji borcev. Ali lahko o tem kaj poveste? Ali so simpatije, ki jih dobivate, samo zasebne ali pa Vas kdo zagovarja tudi javno? Kje najdete največ podpore?
KLEP: Res je, da naše delovanje ustvarja napetost v organizaciji zveze borcev in njenih članov, ki živijo od mita preteklosti in se temu mitu nočejo odreči. Borčevska skupina prenoviteljev sploh ne čuti bremena preteklosti, medtem ko mlajši prenovitelji s predsednikom predsedstva republike na čelu to čutijo in prav zato se trudijo, da bi državljani gledali samo naprej in nič nazaj.
Krog simpatizerjev gibanja za spravo se širi. Podporo imamo zlasti pri razumnikih. Glavni nasprotniki sprave pa so ljudje, ki sprave sploh ne razumejo, saj govorijo, da se s kolaboracionisti ne bodo spravljali, s čimer kažejo svojo miselno plitkost. Oni sicer so v besedah za spravo, samo ne za spravo z nasprotniki. Sicer pa je sprava že dosežena. O njej bi bilo potrebno sprejeti še državni akt, ki bi formalno končal še tleči tihi nemir.
ZAVEZA: Vaš cilj, se zdi, je sprava. Kaj si predstavljate pod to besedo? Kako stoji stvar sprave v luči sedanjega kulturnega in političnega stanja v državi in v slovenski zavesti nasploh? Posebej bi nas zanimalo, kako na to gledajo nekdanji borci.
KLEP: Sprava je prehod iz boja v mir, iz sovraštva v razumevanje. Sprava še sicer ni ljubezen, marveč le pot k njej. Sprava je kategorični imperativ sodobnega sveta, njej nasprotna kategorija je sovraštvo. Popolnoma razumljivo je, da se zvesti učenci leninističnega nasilja težko odločajo za spravo. Iz časopisnih prispevkov, ki se nanašajo nanjo, je moč ugotoviti, da borci na splošno spravo odklanjajo. S tem disciplinirano sledijo stališčem vodstva.
ZAVEZA: Večkrat ste že rekli, da je pogoj za spravo resnica. Ali tudi Vi mislite, da bi morala slovenska država postaviti na noge poseben institut, ki bi imel za nalogo, da to resnico odkrije. Tu je seveda še vprašanje, ali je po polstoletni vzgoji v ideološkem rezervatu sploh mogoče vzbuditi zanimanje za resnico? Kaj bi bilo po Vašem mnenju treba v tem pogledu napraviti?
KLEP: Vztrajam na prepričanju, da je pogoj za spravo resnica. Sprava, ki temelji na neresnici ali le na delni resnici, ni sprava. Res pa je spravo mogoče doseči le z medsebojnim popuščanjem stališč. O velikodušnosti, ki je etična kategorija, moramo govoriti, če močnejši popusti šibkejšemu.
Res je, da je zanimanje za resnico vojnega in usodnega povojnega časa usahnilo. Ne samo pri preprostih ljudeh. Tudi SAZU je z znanstvenim simpozijem z naslovom Slovenski upor 1941, ki je bil 23. in 24. maja lanskega leta, hotela potrditi dosedanjo partijsko resnico in s tem uradno zaključiti hudo sporni del naše zgodovine. Toda to se ni posrečilo. V očitni zadregi in v dogovoru z oblastjo odklanja sodelovanje pri televizijski okrogli mizi pod naslovom Resnica ali neresnica. Na drugi strani pa si tudi televizija na vse kriplje prizadeva, da bi take okrogle mize ne bilo. Pravi, da ne najde nasprotnih sogovornikov, kar utegne biti res, toda na naša prizadevanja, da bi vendarle našli sogovornike, odločno odgovarja: »Mi vam damo prostor in termin, toda mi bomo odločali o tem, ali so sogovorniki iz nasprotnega tabora pravšnji ali ne.« Združeni ob Lipi sprave si ne domišljamo, da smo v točkah predloga deklaracije o narodni spravi odkrili vso resnico. Zato je Liberalna stranka predlagala okroglo mizo z izzivajočim naslovom. Toda naši uradni zgodovinarji in politiki – nič. Dva razloga za odklonitev sta mogoča: superiornost, ki jim ne dovoljuje sesti za okroglo mizo z majhnimi ljudmi, ali pa bojazen pred zadrego, v katero jih utegne spraviti kdo od zagovornikov deklaracije. Intelektualna poštenost kar kriči po interpretaciji znanega Kardeljevega povelja poveljniku slovenskih enot Ivanu Mačku – Matiji z dne 1. 10. 1942. Ideološko neobremenjen zgodovinar bi mogel spoznati, da je le najrevnejši sloj (proletariat) bil izvzet iz načrtovane morije.

Ni lahko tu kaj storiti, ko pa so skoraj vse stranke s prejšnjo in sedanjo oblastjo vred (razen Liberalne stranke) za že doslej malikovano partijsko resnico, od katere pričakujejo boljše volilne rezultate, kot pa od resnice, ki je niso odkrivali oni sami, marveč onine bodi jih trebaiz skupine ob Lipi sprave.
ZAVEZA: Kako si razlagate sovraštvo, ki je vodilo roko tistih ljudi, ki so podpisovali peticije za odstranitev javnega tožilca Drobniča? Človek se pravzaprav čudi, da demokratična in kulturna javnost ni proti temu početju reagirala siloviteje.
KLEP: Ni moglo biti proti pričakovanju, da bo borčevska organizacija nastopila proti Drobniču, ker vidi v njem svojega ideološkega nasprotnika, ki kot javni tožilec utegne kdaj poklicati na odgovornost tudi tiste, ki so se nad slovenskim narodom hudo pregrešili. Ti pa so člani zveze borcev, pa ne navadni člani. Strah pred kaznijo ali strah pred »revanšizmom« jih je gnal v akcijo proti Drobniču še posebej zato, ker on ne sprejema očitanega (in izmišljenega) izdajstva za opravičilo množičnih pobojev. Zvezi borcev se je priključilo mnogo prenoviteljev. Ce se jim je s svojim podpisom pridružil tudi predsednik Milan Kučan, je to storil iz določenih razlogov, ki jih ne morem oceniti kot nemoralne. Upoštevati namreč moramo, da ga je borčevska organizacija na predsedniških volitvah odločno podprla in mu pomagala na oblast, čeprav on ni bil njen ideal, v njem je videla samo manjše zlo. S podpisom je borčevski organizaciji vrnil samo dolg. Seveda je s tem izgubil nekaj spoštovanja vsaj pri onih, ki so mu verjeli, da bo deponiral partijsko knjižico, kar je vsakdo mogel le tako razumeti, da se v strankine zadeve kot predsednik vseh Slovencev ne bo spuščal. Seveda so se močnemu pridružili takoj tudi šibki. O tem, zakaj sta to storila tudi dr. Rupel in dr. Plut, pa nisem razmišljal. Kako je na to reagirala slovenska demokratična javnost, ni znano. Znano je le, da so medijska sredstva še vedno v rokah bolj ali manj prepričanih privržencev umirajoče ideologije in da je obveščanje ali neobveščanje stvar uredniškega odločanja. Izkušnje ob Lipi sprave me v tem potrjujejo.
ZAVEZA: Zakaj mislite, da je nova demokracija tako malo naredila za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: imetje, življenje, čast? Ali se tako malo zaveda, kaj v resnici je, svojega bistva, da ne ve, da se je s temi ljudmi zgodilo, kar se je zgodilo, zato, ker so se borili za njeno stvar?
KLEP: Ne čudi me posebej, da ni nova demokracija naredila več za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: življenje, imetje, čast. Razlog za to vidim v moralni otopelosti slovenskega človeka, zlasti mladine. Petinštiridesetletna materialistična vzgoja, ki je s svojo permanentno revolucijo zanikala temeljne krščanske vrednote, je za seboj pustila množice, ki ne znajo več ločiti dobrega od zla. Pravzaprav jih (nas) je vzgojila v moralne upogljivce in navadila z zlom živeti.
Poslanstvo Lipe sprave je v tem, da brani dobro. Tudi takrat, ko govori o zlu. Da bi se zlo ne ponovilo nikdar.
ZAVEZA: Gotovo nosite v sebi kako misel, ki bi jo radi sporočili slovenskim ljudem, morda posebej slovenski mladini. Prosim!
KLEP: Slovenski mladini – srečno mladost z željo, da se tu in tam zavestno odpove kaki dobrini ali trenutnemu užitku, v korist manj srečnim; razumnikom in politikom – intelektualno poštenost; vsem pa mirno življenje ob spoštovanju tudi dneva, ki nas spominja na največjo narodovo nesrečo.
ZAVEZA: Gospod Stanislav Klep, zahvaljujemo se Vam za Vaše odgovore! Mislimo, da ste s tem napravili uslugo ne samo slovenskemu zgodovinskemu spominu, ampak tudi slovenski kulturi na sploh.