Avtor: Andrej Rot

Z dosego neodvisnosti Slovenije je tudi za Slovence v zdomstvu končano neko zgodovinsko obdobje. Nastanek demokracije, osamosvojitev Slovenije in reševanje nekaterih problemov iz prejšnjega totalitarnega sistema izpolnjuje bistvene zahteve nekdanje slovenske politične emigracije.
Sedanja vlada je hitro razglasila prenehanje delovanja politične emigracije, kajti svobodna in politična Slovenija nima več enostranskega in izključujočega režima. V njej lahko deluje vsak državljan po svoji vesti, spoštovati mora le bližnjega kot enakovrednega državljana.
Presenetljive izsledke bi dobili, če bi razpravljali o vladi ali delu vlade, ki se sooča z nekdanjimi strukturami in jih tako rekoč s težavo prenaša ter se pri neuspehih tudi izgovarja, češ da jih bivše strukture, režimski direktorji, strokovnjaki in birokracija, sploh nekdanji uslužbenci, ovirajo. Dalje, da ves varnostni sistem še vedno deluje, da so na ključnih položajih ljudje, ki zagotavljajo preživetje nekdanjih oblastnikov itd. Ce je to res, potem je vsekakor umestno vprašanje o aktualnosti nekdanje slovenske politične emigracije. Ce so navedene domneve resnične, zakaj je bilo treba tako naglo razpustiti politično emigracijo? Na vprašanje pa bi težko odgovorili, saj obstojajo zelo različne razlage sedanje politične konjunkture in stališča do nje.
Morda bi poznavalci dali najboljše odgovore, a ljudem je treba dati kaj več kot samo sprejemljive teoretične razlage. Gre za naslednje: po vojni se je iz Slovenije izselilo na tisoče ljudi. Pustili so kmetije, hiše, stanovanjsko opremo in sploh vse svoje premoženje. Zgubili so pokojnine, delovna mesta in leta, iztrgali so svoje korenine iz domačega kraja in se naselili tam, kjer so jim bila odprta vrata. Skušnjavo, da bi se vrnili v domovino (saj so šli začasno), jim je iz glave
izbilo dejstvo, da je bilo na tisoče sorodnikov in znancev, ki so se vrnili, usmrčenih. Mnogi so v zdomstvu že umrli, mnogi pa še živijo. Tudi njihovi otroci, ki so sledili idealom svojih staršev. Tudi njim so bili odvzeti domovina, premoženje, čast in identiteta.
Smisel politične emigracije ni bil izključno rehabilitacija domobrancev (ali je to sploh mogoče upati?). Cilj je bil efektivna demokracija v slovenski državi. Narodna sprava je bila koristna in potrebna, vendar mora politika v prvi vrsti skrbeti za uresničitev političnih razmer za spravo. Teh pa ni toliko časa, dokler ni poravnave med sprtimi strankami. Sprava je bila formalno dosežena v domovini, sodelovali so tudi posamezniki iz emigracije, a učinkovitosti demokracije in s tem tudi resnične sprave žal mnogi ne bodo več doživeli. Sedanje pozabljanje samo veča možnosti za prihodnjo še globljo pozabo vsega eksila.
Dosega slovenske državnosti je tisočletni sen slovenskega naroda, dosega pluralističnega sistema je bila prav tako dolgotrajna želja in volja Slovencev. A ti dosežki niso primerljivi s krivično usodo, ki jo je doživel en sam posameznik. Nikakršna čast ni za slovensko vlado (če gre za demokracijo, smo torej odgovorni vsi kot vladajoči in odločujoči posamezniki), če en sam domobranec nekje v tujini in v zavesti (ali brez nje), da se je boril za narod, umira osamljen, nepreskrbljen, zapuščen od evforičnih sonarodnjakov, ki so zdaj prešli v naslednjo fazo političnega boja za oblast.

Enkratnost slovenske diaspore, njena pokončnost, vztrajnost, kljubovanje usodi, moč, ki je ni mogel uničiti preminuli sistem, so danes pozabljen, neporavnan, morda sam s seboj spravljen, a globoko nestvaren svet. Pravice posameznika so pred trenutnimi političnimi potrebami. To spoznanje kot osnova civilne družbe nas lahko še pravočasno usmeri na pravo pot.