Avtor: Pavel Kogej

Pri raziskovanju medvojnih in povojnih zločinov, ki jih je naredila komunistična partija s pomočjo svojih posebnih vojaških in policijskih organizacij, naletijo raziskovalci pogosto na zid molka. Ljudje, ki so doživljali komunistični teror in o dogodkih mnogo vedo, so pripravljeni za pogovor v družinskem oziroma prijateljskem krogu. Ko pa bi morali pričati javno, se večina od preživelih prič umakne. Niso tako redki, ki niti svojim otrokom niso odkrili groze, ki so jo preživeli. Odkod te zavore, odkod ta globinski strah?
Najprej moramo vedeti, da se je oblastna struktura v vseh totalitarnih sistemih od starega Egipta do fašizma, nacizma in komunizma držala na oblasti s tremi vložki. To so bič, kruh in indoktrinacija.
Najpomembnejši je bil vedno bič, ki povzroča zavesten in podzavesten strah. Kdor ni vdan vladajočemu sistemu oziroma ideologiji, ga čaka kazen – fizična, eksistenčna, nazadnje osamitev in smrt. Komunistični sistem je to metodo ustrahovanja pripeljal do vrhunca in do neverjetnih psiholoških podrobnosti. Ne samo, da je v prvi fazi fizično odstranjeval svoje ideološke nasprotnike, ampak je vzorčno z montiranimi procesi obsojal na smrt tudi svoje najbolj zveste. Tako je bil razpreden na vse strani sum in strah. Temu pa je sledila pasja pokornost in zvestoba. Poleg fizičnih likvidacij je bil izdelan sistem obsojanja in pošiljanja nasprotnikov v zapore in taborišča. Na stotine in stotine ljudi je bilo obsojenih zaradi izrečenih kritičnih besed. Poleg zaporov pa so bile tu tudi osamitve in drugorazrednost.

Opis slike: Ranjeno drevo

Drugi vložek je bil kruh. To pomeni: čim bolj si bil zvest, več kruha in privilegijev si dobil. Za boljše mesto v družbi si moral svojo zvestobo potrjevati s sodelovanjem v sistemu. Ni bilo zadosti, da si bil le član partije, moral si biti tudi zunanji agent take ali drugačne policije. Vse to pa je bilo spet psihološko povezano s prvim vložkom : to je s strahom. Vsi smo vedeli, da med nami mrgoli ovaduhov. Za nekatere smo vedeli, za nekatere slutili, nekatere po krivem obsojali, za mnoge se pa nam še sanjalo ni. Vse to pa je vodilo k utrjevanju strahu in splošnemu nezaupanju.
Tretji vložek je indoktrinacija. Če ti cela desetletja dopovedujejo, da je pravilna samo komunistična ideja in da je vse, kar je antikomunistično reakcionarno, izdajalsko, protiljudsko, fašistično, se ljudem nekaj tega zaleze v podzavest. Zato mnogi dobe poleg strahu še občutek krivde.
Vse to se je v ljudeh starejše in srednje generacije globoko zakoreninilo. Komunističnih zločincev, likvidatorjev, idejnih in organizacijskih voditeljev tega zla do danes nismo poimenovali. Mirno žive med nami z vsemi privilegiji spoštovanih revolucionarjev. Godi se celo obratno. Če zločin poimensko odkrivaš, dobiš na glavo točo obtožb, da si lažnivec, obrekovalec, revanšist in vesel moraš biti, če te sodno ne preganjajo.
Dokler bo tako, bo ljudem ostal strah v kosteh.