Avtor: Justin Stanovnik

Vsi znaki v politični javnosti opozarjajo na to, da vstopamo v nov predvolilni čas. V ožjem političnem prostoru si stranke pazljivo ogledujejo svoje pričeske (če se nam je dovoljeno tako izraziti), ali ni morda na njih česa, kar bi utegnilo žaliti okus ljubimcev, ki bodo na dan volitev dokončno razodeli svoje simpatije in na temelju osnovne demokratične pravice suvereno izbirali. Nazadnje bo le od njih odvisno, koliko prostora se bo kateri odmerilo v skupščini, ki je posvečeni prostor moderne politike. To je prvi krog. V drugem krogu pa javna občila ali mediji, središča za predelavo in izdelavo informacij, že preusmerjajo proizvodnjo, kakor pač zahtevajo pogodbe, ki so bile za to priložnost sklenjene, ali kakor ukazuje ljubezen, za katero pravijo, da je včasih tudi zastonj.
Politično javnost je torej zajela določena vznemirjenost. Ce nič drugega, imajo volitve na sebi nekaj športnega, ljudje se opredelijo za določene osebe in smeri in potem zanje navijajo kot za svojo stvar. V polju politike pa je seveda še nekaj mnogo bolj pomembnega; to je pravi, osnovni, živi človekov interes v obeh poglavitnih vidikih: tako tisti, ki zadeva človekov materialni obstoj, kakor tudi tisti, ki je podlaga njegovemu duhovnemu obstajanju. Nazadnje je človek individuum – nedeljivo bitje – in hoče zato tudi v politiki uveljaviti svoje predstave o svetu in zgodovini, svoje gledanje na to, kaj je človek in kaj je življenje. Hoče, da dobi svoje mesto v javnosti v integralni ali celostni podobi.
Volitve, pred katerimi stojimo, bodo druge demokratične volitve v povojni slovenski zgodovini. Kaj lahko o njih rečemo? Ali bolje, kaj moramo o njih vedeti, če želimo, da opravijo nalogo, ki jim jo določa čas?
Predvsem ne smemo pozabiti, da bodo naslednje volitve še vedno civilizacijske. To je prva in zadnja in osrednja stvar na teh volitvah. Na videz bo to boj med strankami, kakor se odvija na volitvah v etabliranih zahodnih demokracijah, v resnici pa se bo odločalo o nečem neprimerno pomembnejšem: ne bo šlo za to, katere demokratične stranke bodo dobile večino, temveč za to, ali bodo demokratične stranke sploh zmagale. Zato pravimo, da bodo to civilizacijske volitve. Na njih se bo odločilo, ali si bomo zagotovili vrnitev v evropsko civilizacijo v globalnem pomenu tega izraza. Lahko bi tudi rekli, da bodo to demokratične volitve v posebnem ali temeljnem ali kategorialnem pomenu te besede, ker bo šlo v bistvu za obstoj demokracije in njene kulture. Da bodo zgornji stavki trdneje stali, moramo povedati nekaj besed o sedanjem političnem in kulturnem položaju v državi.
Ta položaj temeljno in neodpravljivo določa dejstvo, da izhajamo iz totalitarnega sistema, ki ga je nosil civilizaciji nasproten vzgon in ki so ga določale zunajzgodovinske, zgolj iz energij ideologije izhajajoče silnice. Ta osnovna določenost ima dvojni izraz: prvič je zaradi preteklosti, ki je obstajala v okvirih zaprte družbe, narodova politična volja na eni strani onemogla in shirana, na drugi pa še ne dovolj prebujena, tako da ne bi mogli reči, da se je na njej naselila »naravna barva«, ki bi nas navdajala z zaupanjem, da se bo mogla suvereno in pametno odločati; drugič pa so tu sile, ki so bile sicer sprejete v demokratično občestvo – zaradi zgodovinskega sklepa o nerevolucionarnem značaju velikega prehoda – a moramo zaradi njihove organske vpletenosti v pretekli sistem nanje gledati z nezaupanjem in zadržanostjo.
Iz povedanega izhajajo tudi poglavitne predvolilne naloge za sile, ki so se odločile delati za utrditev demokracije, pa naj si bodo to že posamezniki ali pa organizirane skupine.
Na eni strani bodo morale pospeševati vse tisto, kar bi utegnilo revitalizirati izpito narodovo politično voljo. Ker se politična volja v veliki meri in mnogoterem oziru napaja iz pameti in uma, bo na vidnem mestu stala zapisana zapoved po čiščenju pojmov. To delo je mogoče začeti na različnih ravneh, predvsem pa bo z jezika potrQbno odstraniti ideološke nanose. Ne bo zahtevalo majhnega napora,
da se v duhu naravnosti precizira, kaj je kaj na področju politike, zgodovine in kulture: kaj tu stvari pomenijo, če jih vključimo v ritem naravnega življenja in če jim dovolimo, da se ujamejo v
nomos svoje logike. To je sicer delo za dolga desetletja, nekaj začetnih opravil pa bo treba opraviti že pred volitvami. Sele na novo pridobljeni in rehabilitirani naravni jezik bo omogočil svobodno in odgovorno politično orientacijo.
Drugič pa se izrisuje pred nami potreba po oblikovanju trdnega demokratičnega predvolilnega bloka. V ta blok spadajo tiste politične stranke, ki zaradi svoje zgodovine in zaradi svojih kulturno-nazorskih premis stojijo tako trdno v tradiciji Evrope in so tako naravna sestavina demokratične substance, da mirno in brez zadržkov rečemo, da je za demokratično kulturo naroda vseeno, kateri od njih volilci dajo svoj glas. To so najprej stranke, ki imajo že parlamentarno zgodovino in jih dobro poznamo: kranjski liberali, narodni demokrati, krščanski demokrati, nova slovenska ljudska stranka, socialni demokrati. Sem spada tudi vsaka druga sredinska stranka, če le daje dovolj trdna zagotovila, da ne bo v nobenem primeru sklepala vladnih koalicij s tistimi levimi skupinami, ki izhajajo iz totalitarnega komunističnega kompleksa.
Zakaj če velja, da bodo to še vedno civilizacijske volitve, potem hkrati velja tudi, da politične grupacije, ki izhajajo iz Partije, na noben način ne smejo dobiti v roke krmilnih vzvodov države. S tem v zvezi je treba povedati nekatere stvari. Mogoče ljudje, ki delujejo v teh političnih skupinah, ne vedo ali ne vedo dovolj natančno, da so se med vojno in po vojni in vse do včeraj godile stvari, ki so se zlile v usodno in neovrgljivo spoznanje: ne moremo jim zaupati, ne smemo jim zaupati, za vedno so si zapravili zaupanje. To je ugotovitev, ker je del zgodovinske izkušnje, a je hkrati tudi ukaz politične pameti, ki nam prepoveduje, da bi nanjo pozabili. Po tisti daljni prevari, ki je tako dramatično in neovrgljivo razkrila naravo komunizma, njegove moralne izprevrženosti, se je naredila dokončna cezura med njim in avtentičnim narodovim védenjem. Toda sedaj so postali demokrati, pravijo. Ampak, saj so demokrati vedno bili, vedno so se borili za demokracijo. Že, a sedaj mislijo zares. Kaj pa dokazi? Da jih je mnogo? Samo en dokaz bi bil dokončen, učinkovit in zanesljiv; samo en dokaz bi bil tudi logičen: da bi, potem ko jim je odrekla legitimnost zgodovina sama, vzeli njeno sodbo na znanje in se v celoti in dokončno umaknili. Samo ta gesta nas bi mogla prepričati. In tega ravno niso naredili in zaradi tega ostaja naše nezaupanje.
Temu shematičnemu prikazu je treba takoj dodati, da so na človeški ravni stvari mnogo bolj zapletene. Dostikrat so bili tisti, ki so ostali v stranki, pa naj se je bila prekostumirala že tako ali drugače, čistejši in boljši ljudje, kot pa so bili tisti, ki so na vrat na nos in »v okrilju noči« prešli okope. Tudi je treba povedati, da niso tako redki primeri, ko so komunisti postali iskreni demokrati. Poleg tega so bili med njimi tudi takšni, ki so v svojili majhnih okoljih zavestno pripravljali demokracijo, in takšni, ki jim snov, iz katere so bili narejeni, ni dovoljevala, da bi delali krivice ali pa trpeli, da se delajo drugim. Vse to je treba vedeti in soditi – brez razsojevanja v življenju sicer ni mogoče – uravnoteženo. Toda nekaj ostaja: tudi če se strinjamo z nedavno izraženim mnenjem, da »imamo med bivšimi komunisti ljudi, ki zelo visoko kotirajo na lestvici… vrednot«, ostaja dejstvo, da so bili nosilci morda najbolj odvratnega sistema v zgodovini. In da ni mogoče, po vsem, kar se je zgodilo, meni nič tebi nič enostavno presesti na drug vlak. Da so to storili, da to poskušajo storiti, to jim ravno jemlje kredibilnost. Po takšni zgodovini bi človek pričakoval samoradikalen umik.
Zato moramo kljub vsem protestom, kljub vsem pomislekom, vztrajati na uvidu, do katerega nas niso pripeljale politične strasti, ampak misel, ki je hotela biti neobremenjena in ki se izteka v stavek: Ne moremo jim zaupati države. Na vseh zborovanjih, na vseh kongresih, po vseh medijih, do katerih imajo politiki dostop, pa tudi v sferi osebnega političnega vpliva, se mora uveljaviti stavek: Ne smemo jim zaupati države. Po vsem, kar se je zgodilo, jim ne moremo zaupati države!
Komaj je treba zavračati misel, da kdo pri tem misli na restavracijo monokratskega komunizma. Gre za nekaj drugega. Nedavno je Józef Tischner v nekem intervjuju povedal tudi tole: Nekoč smo na Poljskem mislili, da bomo za pot iz komunizma potrebovali deset let. Po zadnjih volitvah, ko so komunisti dobili pol odstotka manj kot najuspešnejša demokratska stranka, mislim, da bomo za to pot potrebovali še dodatnih deset let. Za to gre!
V času pred volitvami bomo morali mnogo govoriti tudi o političnosti. Mislim, da je tu poglavitni slovenski deficit. Stopiti na forum, tam javno povedati svojo misel, jo braniti in za njo stati, temu bi se slovenski človek, če je le mogoče, rad izmaknil. A tak človek ne nosi države. Država ne more delovati, če pretežna večina državljanov tako misli. Tedaj vstopajo v politiko ljudje slabše kakovosti. Tani je tako, kot pravi Yeats, da so najboljši brez vsakega prepričanja, najslabši pa polni strastne napetosti. Ce naši ljudje ne bodo uvideli, da je političnost sine qua non novega obstajanja, bomo imeli tako stanje.
V demokraciji je vsak glas enako močan. Iz tega izhaja odgovornost slehernega volilca. Od glasu politično najbolj osveščenega človeka in od glasu tega, ki na politiko komaj kdaj pomisli, bo enako odvisno, ali nam bo v prihodnosti kot predsednik govoril Kramberger ali Kučan ali Pučnik. Vsi pa vemo, da ti gospodje govorijo različne jezike in da za njihovimi besedami stojijo različni svetovi. Od vseh torej terjajmo politično odgovornost. S to odgovornostjo vsakega zavezujemo.
Medvojna Slovenska zaveza in današnja Nova Slovenska zaveza sta si med seboj podobni, med njima so analoški odnosi. V važnih pogledih sta si v podobnem položaju. Mi bi radi opozorili na tri.
Najprej je tu izrednost časa, tako nekoč v preteklosti kot sedaj tu. Čutimo, da gre za važne stvari, od katerih bo odvisna dolga prihodnost. Hkrati pa vemo tudi, da gre za naše notranje vprašanje. Že dolgo smo slutili in govorili – čas nas je v tem potrdil – da je vprašanje slovenske samostojnosti in prihodnosti sploh naše notranje vprašanje. In volitve so v sredini tega notranjega vprašanja.
Poleg tega je šlo v davnem medvojnem času, kakor gre tudi danes, za razliko med videzom in resnico. Kakor takrat, je tudi danes poglavitni politični projekt zarisan pod površino, tako da ga sentimentalne duše z lahkoto – pa tudi rade – spregledajo. Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne.
Nazadnje je tukaj slovenski liberalec, ki je prispeval družbeno substanco za realizacijo medvojnega projekta. Obstaja nevarnost, da bo to naredil tudi danes. Tu moramo nemudoma povedati, da je po naši misli liberalizem bistvena sestavina evropskega političnega spektra in evropske duhovne kulture. Toda slovenski liberalizem se razlikuje od evropskega v bistveni točki: to je njegova provincialnost. V njegovem vzgonu ni ideja svobode, ampak ga žene protikrščanski instinkt. To je zamenjava, ki ga je vedno odvračala od njegovega bistva, dokler se ni nazadnje zapletel v nečisto zvezo s komunizmom in tako pristal v naročju svojega protislovja. S tem je hkrati zapustil visoke ideale svobode in se zadovoljen udomačil v pokrajini permisivne poljubnosti. In sedaj živi od ene same ideje: od visceralnega sovraštva do vsega, kar bi utegnilo nositi s sabo kako vrednoto. Kakor med vojno, se je tudi sedaj bati, da bo podprl ali celo omogočil projekt nove levice.
Med medvojnim in današnjim časom je torej podobnost, ki je ne smemo spregledati. Zaradi ozke zveze, ki jo ima s preteklostjo, zaradi tega, ker je edina predstavnica politične kontinuitete, je Novi Slovenski zavezi naloženo, da na to podobnost opozarja. Kakor nekoč, mora tudi danes klicati in zbirati 1jcfdi dobre volje. Nazadnje ne smemo obupati in reči, da se od preteklosti ni mogoče ničesar naučiti.