Avtor: Neoznačeni avtor

Nekateri dogodki so tako veliki in v takem nesorazmerju z drugimi, da jih zavest časa, v katerem so se zgodili, prav zaradi njihove izjemnosti in neznanskosti v celoti ne dojame. Da se ljudje ob tem, kar se je zgodilo, ustavijo in kot zadeti obstanejo, mora biti prej mnogo majhnih in nedokončanih razmišljanj, veliko odrivanih misli se mora izgubiti v preteklost, prenekatero vprašanje mora ostati brez odgovora. Za vse to je potreben čas. Potem pa velika resnica pride vedno iznenada. Ko je nihče ne pričakuje, ko se je že mislilo, da je pozabljena, se nenadoma pojavi, velika in zahtevna. Ne prikaže se samo enemu ali nekaterim, ampak jo naenkrat vidijo vsi. Z drugo besedo, postane stvar celotne kulture.
Tako je in bo s slovenskim holokavstom. Sedaj zanj vemo, a vemo abstraktno, tako kot ve mlad človek, da bo umrl. A nekega najbolj navadnega dne se sredi nekega najbolj navadnega opravila ustavi in ve nekaj čisto drugega: da bo umrl on sam, da bo to njegova smrt. Tako tudi za holokavst vemo in ne vemo. Nekaterim majhna ljubezen brani, da bi ga doumeli, drugi ga cinično izničujejo, ker ga sovražijo in se ga bojijo. A nekoč bomo vsi premagani od njegove tragiške svetlobe.
A sedaj je čas konkretnih in potrebnih razmišljanj. Eno od teh se nanaša na dejstvo, da po moriji junija petinštiridesetega, nasilnih smrti ni bilo konec. Da bi to dejstvo priklicali v zavest javnosti, objavljamo nekaj zgodb, ki govorijo o nepojasnjenih ubojih, ki so se dogajali po deželi v tistih mesecih in letih. Kakor so se nam, se bodo tudi bralcem postavljala vprašanja: Ali so bila ta dejanja spodbujana iz središča? In če ne, ali so bila delo aparata, ki ga ni bilo mogoče ustaviti? Ali jih moramo imeti za dokaz tega, kako zelo sta morala biti sovraštvo in smrt v tkivu celotnega gibanja, da sta delovala samodejno še naprej v perifernih delih organizma? To so vprašanja, ki zadevajo določeno ideologijo. So pa še druga in pomembnejša.
Vprašuje se, proti komu so ta dejanja bila uperjena. Med žrtvami so bili namreč tudi ljudje, ki nikoli niso nosili orožja. Ali pa ljudje, ki so bili amnestirani, kar je isto, kot da ga nikoli ne bi nosili. In zakaj so jih potem ubijali? Ali so imeli kaj skupnega? Mnogo skupnega so imeli, predvsem pa niso dajali upanja, da se bodo dali odtrgati od slovenske tradicionalne kulture. Preprosto, bili so verni slovenski ljudje. Ali smemo domnevati, da imamo tu še eno dejstvo, ki kaže na temeljni namen celotnega projekta? Morda tam notri, v tistem namenu, res ni bilo sovraštva do vere kot vere, ampak ga je nosilo sovraštvo do vere kot središčnega nosilca narodovega občestva, ki bi s svojo drugačnostjo motil izvedbo totalitarnega načrta. Ali nismo tu že v območju, ki ga določa definicija genocida?
Ko danes premišljujemo o teh rečeh, je ena misel najčešče pred nami: kako kruto je vse to bilo in kako – prazno. Hude reči so ti ljudje počeli, a so s tem, kot pravi Adam Michnik, stopali le na pot, ki pelje v nič. Če se malo ob tem ustavimo, nas prevzame: Kako velika je človekova zmotljivost! A za tem, kako se je vse obrnilo, sta tudi vera in upanje. Nadežda Mandelštamova jo je v svojem Testamentu takole izrazila: Nikoli ne pozabite, da je umorjeni človek močnejši od njegovega morilca in da moč navadnega človeka presega moč tistega, ki ga hoče pokoriti.