Avtor: Janko Maček

Popotnik, ki hiti z avtom skozi Dobrovo proti Horjulu ali Polhovemu Gradcu, komaj opazi, da se pod gozdnatim Dobrovskim hribom nad znano dobrovsko cerkvijo širi precej prostrano polje. Pred drugo svetovno vojno so bile tu še same njive in travniki, danes pa je na tem prostoru velika nova šola in celo naselje stanovanjskih hiš.
Na tem polju tik pod gozdom se skriva kmečka domačija, ki ji domače pravijo pri Šimcu, pišejo pa se Birtič. Na kmetiji sedaj gospodari Janez Birtič, ki je kljub moderni dobi ostal zavezan domači zemlji in tako nadaljuje kmečko tradicijo Šimcove družine.
V začetku julija 1942 so partizani na Dobrovi in v okolici izvajali mobilizacijo in se tudi spopadli z italijansko posadko. Tedaj so se pojavili tudi na Šimcovi domačiji. Italijani, ki so iz dobrovskega župnišča imeli neposreden pregled proti Šimcovim, so začeli domačijo najprej obstreljevati od daleč, ko pa so dobili pomoč iz Ljubljane, so s tankom prišli do Šimca. Partizani so se že prej umaknili v gozd. Italijani so vse preiskali in ko niso ničesar našli, so očeta Matijo odpeljali s seboj, pred odhodom pa še zažgali kozolec, češ da se v njem zbirajo partizani. Očeta so imeli nekaj časa zaprtega in ga zasliševali, potem pa so ga le spustili domov. Zaradi številne družine in velike kmetije ga tudi pozneje nihče ni silil niti k vaški straži niti k domobrancem. Tako so Šimcovi z nekaj materialne škode vsi preživeli vojno in revolucijo.
Nihče ne bi pričakoval, da bo Šimcove še leta 1947, ko so zmagovalci že izvršili skoraj vse obračune nad premaganci, zadela tako huda nesreča. Pa saj Šimcovi pravzaprav niso bili med premaganci, razen če je bilo toliko narobe to, da so bili verni, kar v tistem času res ni bilo družbeno priznano. Veliki šmaren je bil na Dobrovi že od nekdaj velik praznik, saj v njihovi cerkvi domuje Marija Vnebovzeta, h kateri so vedno radi prihajali romarji s polhograjskih hribov, pa tudi iz bližnje in daljne ljubljanske okolice. Na podeželju je tedaj še bila navada, da so fantje za velike praznike pritrkavali že ob prvem svitu. To je bila slovesna budnica, ki je naznanjala »sveto jutro« in prazničen dan. Med dobrovskimi pritrkovalci sta vedno bila tudi Šimcova fanta: Matija, star 17 let, in Franci, star 15 let. Matija je bil poleg tega tudi navdušen cerkveni pevec.

Opis slike: Pot od doma proti cerkvi

Tudi za tisto jutro, 15. avgusta 1947, so bili fantje zmenjeni, da bodo pritrkavali. Šimcova Matija in Franci sta se ob prvem svitu odpravila od doma po poti proti cesti in cerkvi. Ko sta se približala cesti, je nenadoma zadonel klic »stoj« in istočasno so že odjeknili streli. Mlajši
Franci je bil zadet v čelo in je takoj obležal mrtev, starejši Matija pa je bil ranjen v trebuh in se je v strašnih bolečinah še vlekel po tleh. Baje so ljudje iz bližnjih hiš slišali in delno tudi videli, kaj se je zgodilo. Baje je vojak Matijo nato še prebodel z bajonetom. Nato so ju zvlekli od ceste v bližnje grmovje, saj so vedeli, da bodo ljudje kmalu začeli prihajati k prvi maši.

Opis slike: Kapelica Srca Marijinega s spominskim znamenjem

Kdo so bili morilci teh dveh mladeničev? Govorilo se je, da je tisto noč prišel na Dobrovo posebej oddelek vojakov, da bi zavarovali cesto, ker naj bi se tod peljala neka visoka osebnost. Eden od teh vojakov je ustrelil Šimcova fanta. Čakal je prav na tistem mestu, kjer sta imela priti mimo, saj se je vedelo, da bosta to jutro šla pritrkavat. Pravijo, da sta se fanta gotovo ustavila na prvi poziv, saj ju je oče, ki je bil vojak že v prvi svetovni vojni, še posebej učil: »Če slišiš klic stoj, se takoj ustavi in dvigni roke.« Vprašanje je, če sta sploh imela čas dvigniti roke.
Zakaj ta umor? Fanta se gotovo nista mogla nikomur zameriti. Šimcov oče je bil ponosen kmet. Včasih je zavil tudi v vaško gostilno in tam glasno povedal kako kritično besedo na račun nekaterih sovaščanov, ki so v tistem času naenkrat postali mogočni in vplivni. Baje mu je ob taki priliki nekdo zagrozil: »Pripravili ti bomo nekaj takega, da boš čutil do konca življenja.« To jutro se je ta grožnja uresničila.
Ostali pritrkovalci so slišali strele in nemir na cesti, zato sploh niso šli od doma. Domači so bili vznemirjeni zaradi strelov, še bolj pa jih je zaskrbelo, ko se pritrkavanje ni oglasilo in ko se fanta nista vrnila domov. Mati je kljub temu šla k prvi maši, ki je bila ob šestih. Šla je po isti poti kot prej sinova, toda ničesar ni opazila. Nad Dobrovo je tisto jutro ležalo nekaj težkega in svinčenega. Mati je čutila čudne poglede ljudi, saj so tedaj mnogi že vedeli, kaj se je zgodilo, toda nihče ji ni ničesar rekel. Kmalu za materjo se je odpravil na vas tudi oče, da bi poiskal sinova. Mislil je, da so jih morda priprli. Ko je prišel do ceste, kjer je prav blizu bila tudi hiša krajevnega ljudskega odbora, je takoj zvedel, da fantov ne bo več videl živih.
Trupli umorjenih fantov so nato odpeljali v Ljubljano na obdukcijo. Šele drugi dan so jih domači dobili domov v pocinkanih krstah. Seveda so morali krste in vse druge stroške plačati sami. Pogreba v nedeljo, 17. avgusta, se je udeležilo izredno veliko ljudi, saj je kruta smrt dveh bratov prizadela celo okolico. Še posebno pa so bili prizadeti domači, kajti bili so zelo navezani drug na drugega in fanta sta tudi že veliko pomagala pri delu na kmetiji. Starejši Matija je želel iti študirat, toda takratne vojne in povojne razmere so to preprečile. Dobrovski župnik profesor Anton Moder je bratoma spregovoril ob odprtem grobu. Naj navedemo nekaj misli iz njegovega govora: »…Ko sem lansko leto prišel na Dobrovo, sem se seznanil z njima. Tu gori v zvoniku sta se vadila pritrkavati. Takoj sta se mi priljubila s svojim prijaznim in skromnim obnašanjem. Na veliki šmaren se je raznesla novica o njuni smrti. Govoril sem o njiju s tem in onim in vsakdo mi je rekel: Dobra fanta sta bila, da Dobrova nima takih! Bratovsko sta se med seboj ljubila… Zdaj bosta pa skupaj počivala tukaj v senci zvonika… Posebno veselje jima je bilo pritrkavanje. Za to sta žrtvovala vse: prosti čas, počitek, spanje. Nikdar nista bila toliko utrujena, da bi pritrkavati ne zmogla… Na veliki šmaren sta na vse zgodaj veselih src hitela, da se povzpneta v ta visoki zvonik. Tedaj ju je Marija prestregla in ju peljala še više, prav pred prestol svojega Sina… Počivajta v miru in prosita za nas.«
Če vas pot kdaj zanese do dobrovske šole, se potrudite in stopite do lične Marijine kapelice, ki stoji na robu gozda, blizu Šimcove domačije. Spredaj v vogalu kapelice je vzidan kamen, na katerem sta vklesani imeni obeh bratov, datum njunega rojstva in datum njune smrti. Ta nasilna smrt se je zgodila dve leti po koncu vojne, ko naj bi vendar že utihnilo orožje, in je bila še toliko bolj strašna, ker je bila to smrt mladeničev, ki sta komaj začela živeti. Če le malo premislimo, se nam ob tem vriva kopica vprašanj: Zakaj so vojaki, ki naj bi zavarovali cesto, bili samo na Dobrovi, ne pa tudi drugod ob cesti? Zakaj niti civilna niti vojaška oblast ni uvedla o tem dogodku nobene preiskave; če pa je preiskava morda le bila, zakaj rezultati preiskave nikoli niso bili objavljeni? Zakaj domači niso nič zvedeli o rezultatih obdukcije? Šimcov oče je bil odločen mož, toda glede smrti svojih sinov se ni upal postavljati nobenih vprašanj. Iz župnikovega nagrobnega govora je razvidno, da se je zavestno izognil, da bi kakorkoli omenil, kako sta fanta umrla. Omejil se je na versko interpretacijo, da ju je Marija prestregla in odpeljala naravnost v nebesa k svojemu Sinu. Vaščani in tudi domači o tem leta in leta skoraj niso govorili. Saj, če se ni govorilo o Teharjih, o Kočevskem Rogu, o Brezarjevem breznu, zakaj bi se govorilo o skromnem dogodku na Dobrovi. Še danes marsikdo o tem nerad govori, a kapelica na robu gozda nemo priča o tistem tragičnem avgustovskem jutru 1947. leta.