Avtor: Pavel Kogej

Ivan Martelanc je iz vrst zamolčanih velikih Slovencev. Bil je pomemben gospodarski strokovnjak, zvest domoljub in pravi kristjan. Letos je devetdesetletnica njegovega rojstva. Rodil se je v kmečki družini leta 1902 v Šempetru pri Gorici. Tu je preživel mladost, prvo svetovno vojno in dočakal fašizem. Fašisti so ga kot slovenskega aktivista izgnali v Jugoslavijo. Zaposlil se je pri Vzajemni zavarovalnici, ki je bila takrat pomembna slovenska gospodarska ustanova. Začel je pri najnižjih delihkot kurir. »Ob delu« je študiral pravo in si kak dinar zaslužil tudi kot napovedovalec pri ljubljanskem radiu. Imel je lep, jasen in prodoren glas. Njegova delavnost je bila neumorna. Srečamo ga kot javnega delavca v katoliških vrstah. Imel je vidno mesto v akademskem društvu Danica; nekaj časa je bil predsednik Akademske zveze, ki je povezovala katoliška akademska društva. V letih 1930 do 1937 je bil urednik mesečnika Zveze fantovskih odsekov Kres. Srečamo ga med glavnimi organizatorji Evharističnega kongresa v Ljubljani, o katerem napiše 700 strani obsegajočo knjigo (1936). Nato deluje v pripravljalnem odboru za 6. mednarodni kongres Kristusa Kralja, o katerem spet piše obširno tiskano poročilo (1939). Ves čas pa se uveljavlja tudi z gospodarsko-strokovnimi publikacijami in članki, predvsem s področja zavarovalništva. Iz tega področja je leta 1943 tudi doktoriral na ljubljanski pravni fakulteti.
Zelo ga je prizadela druga fašistična okupacija. V Ljubljani jih je sovražil enako kot v rodnem Šempetru. Njegov sin Jošt, ki je bil takrat star 12 let, se bridko spominja, kako je oče njegove in bratove smuči razžagal in skuril, da jih
ne bi zaplenili Italijani, ki so zahtevali obvezno oddajo smuči. V času italijanske okupacije so Martelanca aretirali in ga uvrstili med tiste, ki so jih vozili v taborišča. Samo spletu okoliščin se je lahko zahvalil, da se to ni zgodilo: pri natančni hišni preiskavi so odkrili visoko papeško diplomo, ki jo je dobil v zahvalo za izvedbo evharističnega kongresa. To odkritje je italijanske policiste »omehčalo« in Ivana so izpustili.
V jeseni 1943 Italija kapitulira. Vojska se umakne in tudi Primorska se reši fašističnega jarma. Prazen prostor so zasedli Nemci, ki pa nimajo več toliko časa in moči, da bi se ukvarjali s ponemčevanjem. Vsi žive v pričakovanju, da se neizbežno bliža tudi zlom nacizma in konec vojne. Slovenski narodni odbor, ki deluje v ilegali, se pripravlja na zaključne poteze. Vsi so prepričani, da bodo v našo deželo prišli kot osvoboditelji zahodni zavezniki. S temi bomo določali nove meje in Primorska se mora priključiti Sloveniji. Vedeli so, da razmejitvene mednarodne komisije pregledujejo po farah krstne knjige’in zanimajo se, kakšno je narodnostno stanje v osnovnih šolah. Zaradi tega in zaradi čimprejšnje narodne pomoči Primorski sklenejo, da je potrebno pospešiti poslovenjenje osnovnih šol. Odločijo se, da bodo to nalogo zaupali primorskemu narodnjaku dr. Ivanu Martelancu. Martelanc se najprej tej odgovorni in težki nalogi upira. Sele na posebno prigovarjanje škofa Rožmana se vda in nalogo sprejme. Tako ga najdemo v začetku leta 1944 v uniformi domobranskega stotnika najprej v Postojni, nato pa v Trstu. V organizacijskem štabu je vodil kulturno-upravni odsek, v katerem so bili referati za ljudsko prosveto, šolstvo, tisk, civilno upravo in
socialno pomoč. Martelanc se je v tem času in v tej funkciji ves posvetil obnavljanju slovenskega šolstva. Iskal je slovenske učitelje, šole je očistil italijanskih knjig in učbenikov, ki so jih v šole navlekli fašisti in namesto teh prinašal slovenske knjige. Knjige je zbiral v Ljubljani in jih s tovornjaki pošiljal na Primorsko. Za to delo je imel odlično ekipo, ki je te prevoze največkrat opravljala s skrbno ponarejenimi dokumenti, da jih Nemci pri transportu niso ovirali. To je Ivan Martelanc delal do konca vojne.
Zgodilo pa se je drugače, kot je pričakoval on in mnogi drugi. Osvoboditelj Slovenije in Primorske je bila komunistična jugoslovansko-sovjetska armada. Martelanc je ostal v Trstu v prepričanju, da je tu na varnem. V Trst je poklical tudi ženo in otroke. Toda ker v Trstu ni mogel dobiti primernega stanovan ja za vse. sta začasno ostala z ženo Malči sama. Sinova (14-letni Marko in 13-letni Jošt) sta šla na očetov dom v Šempeter, hčeri (9-letna Cveta in 5-letna Lučka) pa sta se zatekli k Šolskim sestram v Tomaj.
Toda komunistična sla po ubijanju ideoloških nasprotnikov po vseh masovnih pobojih v mesecu maju, juniju in juliju še ni bila potešena. Se naprej so iskali posameznike in jih likvidirali. Tako je prišel na vrsto tudi Ivan Martelanc. 26. oktobra 1945 zvečer (nekateri postavljajo ta datum na 28. oktober) sta se z ženo vračala z nekega obiska domov. V hišni veži, kjer sta stanovala (Ulica Buonarroti), je skočila nanju izvežbana skupina ugrabiteljev. Zvezana in pokrita čez glavo so ju oclvlekli v avto in odpeljali v Ljubljano. Martelanc se je z vsemi
silami upiral, ko so ga vlekli v avto.
Priče trdijo, da ga je zato eden od ugrabiteljev ustrelil. Zato nekateri postavljajo dan ugrabitve tudi kot dan Ivanove smrti. Drugačno pa je pričevanje jetnice, ki je v Ljubljani na Povšetovi bila zaprta v sosednji celici poleg gospe Malči Martelanc. Imeli sta poseben sistem pogovarjanja. Ta gospa je prišla s Povšetove živa in povedala je, da ji je Malči sporočila, da je bil mož pri ugrabitvi le ranjen in da je preživel. Toda zaenkrat nihče ne ve, kaj se je ž njim dogajalo naprej. Z gotovostjo se ve le to, da je bil prej ali slej umorjen. Za gospo Malči se sled vleče nekaj dlje. Iz celice na Povšetovi je zginila neki dan v februarju 1946. Priče pripovedujejo, da so se iz celice po vstopu rabljev slišali grozotni glasovi. Domnevajo, da so jo v celici zadavili. Gotovo pa je le to, da je v tej celici poslej ni bilo več. Vsa sporočila so bila prekinjena. Kasneje so prišli do sorodnikov tudi drugačni, toda nezanesljivi glasovi, da so videli neko povsem uničeno sivolaso žensko, ki bi lahko bila gospa Malči. Vse govorice so negotove. Morda sta Martelančeva res živela dlje, kot predvidevamo. Saj je znano, da so tiste, ki so jih zapisali smrti, pustili še nekaj časa pri življenju, da so jih uporabili kot učne pripomočke pri šolanju novih generacij rabljev, ki za to niso imeli prilike prej. Bodi tako ali tako: Ivan in Amalija Martelanc sta bila likvidirana. Njunega imena ni v nobeih sodnih zapiskih. Uradno nista bila ugrabljena in proti njima ni bil sprožen sodni proces. Vse kar imamo uradnega v rokah, je odločba o zaplembi premoženja. In v utemeljitvi te odločbe piše: »Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani (Martelanc) sodeloval z okupatorjem (domobranec) in je ob osvoboditvi pobegnil. To je vse.