Avtor: Tilka Jesenik

Ker pišem svoje razmišljanje o času, ki ga živimo, na začetku meseca svečana, ko je pred stotriinštiridesetimi leti v Kranju umrl pesnik France Prešeren, ne morem mimo dogajanja v Cankarjevem domu na predvečer slovenskega kulturnega praznika.
Z zanimanjem sem opazovala izbrano politično in kulturno občinstvo v veliki dvorani Cankarjevega doma. Želela sem odkriti, kako bo doživljalo Prešernov dan, prvi v samostojni Sloveniji. Večer me je pustil zmedeno, zato sem čakala, kakšni bodo odmevi v javnosti. Mrzlično sem prebirala časopise in iskala med njimi mnenja, ki bi se skladala z mojim. In našla sem ga. Tadej Labernik je v Slovencu 10. 2. 1992 našel naslov za svoj zapis: Koncert v zaklonišču. Kaj naj pa pokažemo, ko pa se še elitna Prešernova proslava sprevrže v povprečen koncert ujetega duha. Le eden od nagrajencev si je drznil povedati publiki, organizatorjem in lavreatom, da ne more pričakovati spoštovanja od drugih, kdor sebe ne spoštuje.
Pod tem vtisom razmišljam o Slovencih v samostojni državi.
Kdor sebe ne spoštuje…
Človeka spoštovati pomeni človeku priznati vrednost, ki si jo je zaslužil. Če torej Slovenec Slovenca ne spoštuje, čuti, da ni vreden spoštovanja. Izgubljamo se v obsojanju, namesto da bi se skušali spreobrniti, da bi se lahko spoštovali.
A kako naj na nas gledajo tisti, ki so zunaj našega prostora?
Bolj ko iščem odgovor na to vprašanje, bolj odhajam z mislimi v preteklost. Ali ni med Prešernom in nami skoraj dveh stoletij, ali ni od Cankarjevih Hlapcev minilo skoraj sto let, ali ni tudi od Kranjčevih besedil preteklo že nekaj časa? Hrepenenje, izraženo v tisočih besedah pišočih Slovencev, da bi bili samostojni, od nikogar izkoriščani, je postalo resničnost. Rodila se je slednjič država Slovenija, priznana od sveta. A čudno, navdušenje se je hitro razblinilo in razpršilo v nezadovoljstvo. Je res, da izpolnjene želje ne osrečujejo? Da je človek srečen le, dokler upa in hrepeni? Slovenci smo, ko imamo svojo državo, nezadovoljni, ker nam ne daje dovolj materialnih dobrin; svobode duha pa ne znamo ali morda tudi nočemo ceniti.

Opis slike: Mah in sonce

Pretekli dogodki neverjetno hitro minevajo in bledijo, vsak jih barva in razlaga po svoje. Tako je nešteto razlag za to, kar se je zgodilo v preteklosti. Tudi ljudje, ki se vsak dan predstavljajo naši zavesti s svojimi javnimi dejanji, se spreminjajo tako, da jih je včasih težko prepoznati. In ti ljudje v veliki meri krojijo usodo slovenskega naroda. Ali se lahko zanesemo nanje?
Ali ni naša dolžnost, da stopimo v krog kulturnega in političnega dogajanja in po svojih močeh odkrivamo preteklo resnico in kažemo na resnične potrebe sedanjosti?
Za enkrat se v zavesti Slovenca še ni ustalila misel, da bo treba z odpovedjo in žrtvami ustvarjati drugačen jutrišnji dan. Ko gledamo obnašanje svojih ljudi, se nam prihodnost ne zdi obetavna. Tu sta predvsem nestrpnost in neučakanost. To dvoje hromi prizadevanja tistih, ki skušajo utreti pot vrednotam, iz katerih so živele pretekle generacije.
Ne morem drugače, kot da sežem nazaj v čas pred drugo svetovno vojno, zakaj med nami so še ljudje, ki so bili takrat mladi in njihova dela so znamenje, kakšni časi so to bili. Veliko jih je pogoltnil val vojne vihre, le njihovega duha ni mogel uničiti. Preživel je komunistično tiranijo in krivično zamolčanost in dočakal jutro pozabljenih, kakor to prebujanje imenuje prof. France Pibernik. V njegovih odkritjih je vodilo v našo prihodnost, ker nas opozarja na globino naših krščanskih korenin.
Tudi pesnik France Balantič se je takrat znašel na poti brez konca…
Ko se na začetku poti v novo državo oziramo naokrog, se čudimo, da je tako malo ljudi, ki bi doživljali srečo v tem, da smo samostojni, ki bi se znali izogibati očitkom in obtoževanjem in bi vedeli, da je z odkrivanjem resnice o preteklosti mogoče ustvariti normalnejše medsebojne odnose.
Novi čas kliče tudi umetnike, glasbenike, pisatelje in pesnike, slikarje, filozofe in teologe… Ta čas ne sme ostati brez sledov v naši umetnosti in kulturi, ki dajeta naši majhnosti veličino. Z nezadovoljstvom in razočaranjem si spodkopavamo tla pod nogami. V vprašanju: Kdo sem? pesnika Daneta Zajca, slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi, najdemo obupno nejasnost našega bivanja. Preplašeni in nezaupljivi ne bomo kos problemom, ki jih prinaša samostojnost.
Vsa povojna leta smo Slovenci preživeli v okrilju kolektiva, ki nam je jemal osebno odgovornost. Posameznik je tam lahko skrival svojo nemoč in svojo krivdo. Prišel je čas, da se vsakdo zave sebe in odgovarja na svoja dejanja. Sebi, domovini in Bogu. Še vedno je v zavesti kristjana premalo poudarjen Bog, kot da se ga sramuje priznati.
»Bog, kakršnega upesnjuje Balantič, takšni pozunanjeni družbi ni tuj, ampak ji je nevaren in jo celo ogroža,« piše Taras Kermauner v knjigi Ogenj, ki prečiščuje, in nadaljuje: »Če nam je danes do obnove krščanstva na Slovenskem, bomo sledili bolj Balantiču in manj Kocbeku in Kreku.«
Pesnik France Balantič je kljub stiskam, ki jih je doživljal, našel moč, s katero se je uveljavil v svetu.
»O, naj iz mene vdre življenja moč, privri svetloba, belec dirjajoč…«
O, da bi danes Slovenec – kristjan našel tako moč življenja, iz katere bi privrela svetloba, ki bi ga vodila po našem in prihodnjem času!