Avtor: Justin Stanovnik
Stranka, ki si je dala ime Nova Slovenija, je morala imeti za svoj nastanek zelo utemeljene razloge. Če nekoliko razmislimo izraz Nova Slovenija, če stopimo v njegov pomenski ambient, bomo kmalu videli, da sta se v ljudeh, ki so se odločili za to ime, morali zgoditi dve stvari: da se je v njih izoblikovalo neko veliko spoznanje in da je to spoznanje takoj, ko je nastalo, tudi že nosilo značaj nujnosti in neodložljivosti. To izhaja iz imena Nova Slovenija: kdor pravi Nova Slovenija, mora nujno misliti vsaj to dvoje. Nastanek te stranke ni obroben in slučajen, kakor bi bil, če bi kaka skupina na primer nenadoma zagledala možnost, da realizira svoje partikularne interese, ali pa če bi se komu politična scena zazdela preveč monotona in bi jo želel popestriti. Nova Slovenija je lahko samo odgovoren, zahteven in ambiciozen projekt. Iz tega izhaja marsikaj. A pojdimo po vrsti.
Če nekoliko natančneje pogledamo tako preteklost in ljudi v tej preteklosti, se nam prej ali slej odkrije tudi to, da so ljudje v določeni dobi vedeli, za kaj gre, ali pa tega niso vedeli; da so stvari, ki jih je zahteval čas, naredili ali pa jih niso naredili. Pa tudi to, da ne eno ne drugo ni ostalo brez posledic. To spoznanje je skraja zgodovinsko, potem pa se spremeni in postane ukaz. Ta ukaz pravi, da je na vsak način treba razumeti čas. Če ga ne bomo, bomo za ljudi, ki bodo prišli, ali smešni ali tragični, odvisno od posledic, ker smo se bojevali za stvari, ki so se samo zdele velike, tega, kar je bilo v globini časa in je že oznanjalo prihodnost, pa nismo videli. Nismo bili dovolj zreli in prisebni.
Razumetje časa je pomembno tudi za nas, zato ga bomo poizkušali ilustrirati z dvema primeroma, od katerih eden sega v devetnajsto stoletje, v leto 1848, drugi pa v leto 1943, v središče slovenske državljanske vojne.
Znani češki zgodovinar in politik František Palacký je v revolucionarnem letu 1848 kot predsednik Slovanskega kongresa v Pragi igral pomembno vlogo. Zavzemal se je za federalno ureditev Avstrije, v kateri bi imeli vsi narodi enake pravice. V pismu nemškemu »predparlamentu«, ki je zasedal v Frankfurtu ob Maini, v katerem je zvračal tako pangermanske kakor tudi panslovanske rešitve, stoji tudi tale mnogocitirani stavek: »Tudi ko Avstrije ne bi že bilo, bi jo bilo treba ustvariti – v interesu Evrope in človeštva.« Ne takrat ne pozneje glasu tega češkega protestanta in demokrata nihče ni hotel slišati. Toda le z malo domišljije si lahko predstavimo, kako drugačna bi bila zgodovina, ne samo srednje Evrope, ampak tudi cele Evrope in mogoče celo vsega sveta, ko bi ljudje razumeli pomen ideje, ki se je tako pojavila na obzorju. Mogoče bi zametek združene Evrope nastal že takrat, nemškemu nacionalizmu bi že takrat lahko bile postavljene meje, ne prve ne druge svetovne vojne ne bi bilo. Bilo bi seveda kaj drugega, a tega najbrž ne bi bilo.
Ta primer so nam sporočili zgodovinarji, drugega pa poznamo iz svoje izkušnje in je zato še bolj prepričljiv. Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je njihova vojska odšla in pustila za sabo v nekem smislu prazen prostor. To je bil čas, ko sta si za nekaj kratkih tednov v delu Slovenije stali nasproti samo revolucijska in protirevolucijska vojska. Danes vemo, da je to bil kritični trenutek državljanske vojne, ki je, morda bolj kakor katerikoli drugi, odločal o izidu celotnega spopada. Ta trenutek je imel svojo logiko, ki bi jo protikomunistične sile morale razumeti in se ji podrediti. Morale bi ga vnaprej predvideti in se nanj pripraviti. Zahteval je namreč, da protikomunisti zberejo svoje sile, izkoristijo vsa razpoložljiva sredstva in za nobeno ceno ne izgubijo izpred oči edinega cilja, ki je bil sedaj pred njimi: poraz komunistične gverile. To je bil namreč prvi in nujni pogoj, da bi nacionalne demokratske sile mogle organizirati svojo rezistenco. Slovenski gozdovi bi sicer prenesli tudi dve gverili, a ne takšni, od katerih je bila ena v resnici oborožena sila komunistične partije, ki je hotela izvesti revolucijo in je zato dobro vedela, kateri je njen ne samo prvi, ampak tudi edini sovražnik. Edina ovira, da ni prišlo do nacionalne rezistence, je bil torej obstoj komunistične gverile. Ko te ne bi bilo, bi nacionalna gverila lahko nastala in ne bi bilo nobene potrebe po domobranstvu.
Toda demokratske nacionalne sile tega trenutka niso predvidele in, ko je prišel, nanj niso bile pripravljene. Za to so imele približno eno leto časa, a niso bile dovolj prisebne, da bi opazile, kaj jih čaka. Naj mi nihče ne očita, da jih nočem razumeti. Vem, da so to bili drugačni ljudje kot so bili komunisti. Imeli so civilno dušo, z vsem, kar ta beseda pomeni. Imeli so osnovni rešpekt do življenja, svojega in tujega. Bili so iz različnih skupin, od katerih je vsaka imela svojo notranjo oviro, da iz nje ni mogla nastati sila, ki bi se lahko merila z razbrzdano in v eno točko usmerjeno revolucionarno pragmo. A vseeno. Morali bi vedeti, da teče čas revolucije in se mu pokoriti. Že dve leti so tedaj času plačevali davek, pa še niso vedeli, kaj se v resnici dogaja. Vse, kar je potem sledilo, je bilo samo posledica tega nevedenja. A da ne zaidemo predaleč. Tu govorimo o sedanjosti in kar sem hotel povedati, je samo to, da je čas treba na vsak način razumeti.
In za kaj gre v današnji Sloveniji? To, kar se v današnji Sloveniji v resnici, se pravi pod vsem videzom, dogaja, je prehod iz totalitarizma v demokracijo ali tranzicija. Mogoče se bo komu zdelo, da vas opozarjam na stvar, ki je znana. Še več, na nekaj, kar je že bilo narejeno in ni več na dnevnem redu. Toda, kolikor ljudi tako misli, toliko se jih zelo moti. Z osamosvojitvijo in z uvedbo demokratskih institucij so bili dani šele pogoji za začetek tranzicije, proces sam pa ne samo da še ni dosegel konca, ampak se še prav začel ni. Že od začetka je bil namreč opremljen z dvoumnostjo, ki ga je tako prekrila, da se kmalu ni vedelo, za kaj gre.
Če pravimo, da je tranzicija proces, potem je, upoštevajoč zlasti slovenske razmere, treba reči, da je to oviran proces. Kakor se je namreč tranzicija empirično uveljavila – spet zlasti pri nas – je v njej nekaj protislovnega. V njej namreč sodelujejo tudi sile, ki so stanje, iz katerega naj bi šli, nekoč same postavile in dolga leta vzdrževale. Njihova udeležba na demokratizaciji bi bila legitimna samo tedaj, če bi te sile dale dokaz radikalne spreobrnitve: trdne in preverljive dokaze, da procesa normalizacije ne bodo ovirale, ampak pospeševale, zlasti pa ga ne bodo izkoriščale za to, da se preko njega znova polastijo človeka in družbe – to pot v formalno demokratičnih okvirih. Po bankrotu pa je nekdanja partija predala samo politične papirje, v svojih trezorjih pa je obdržala tiste, s katerimi kontrolira svoja oporišča v družbi. Njen največji izum in hkrati njen največji uspeh pa je bila teza, da tranzicije prav za prav sploh ni treba, ker je bila dokončana že z začetnimi političnimi koncesijami. Nazadnje se je tranzicija ustalila v obliki, v kateri delujeta dve sili, vsaka s svojo različno, nasprotujočo si logiko.
Tranzicija, z vsemi zapleti, torej terja od nas izostreno pozornost. Če ne bomo razumeli njenega temeljnega zapisa in njenih zahtev, utegne biti čas, ki ga bomo morali preživeti v postkomunistični eri, enako dolg, kot je bil čas, ki smo ga preživeli v komunizmu. In ko bo čez petdeset let moral bankrotirati tudi liberalni postkomunizem, bo iz naroda odteklo že toliko življenjske moči, da bo moral prostor, na katerem živi, prepustiti »pametnejšemu dediču«, kakor bi rekel Horac. Stave so torej velike.
Sedaj je na vrsti vprašanje, kakšnega človeka moramo postaviti, če smo že enkrat zagledali, za kaj gre. A najprej, kaj se je z nami zgodilo? Kakšni smo iz komunizma izšli? Václav Havel je v nekem intervjuju z Adamom Michnikom primerjal komunistično obdobje s stanjem v narkozi: »Komunizem je blokiral zgodovino. Zavrl je naravni razvoj in naravno gibanje. Bil je, metaforično povedano, nekakšna narkoza, iz katere se sedaj počasi prebujamo v staro stanje.« Ko se je Havel leta 1995 zahvaljeval za častni doktorat, ki mu ga je podelila univerza v Wellingtonu, je to dobo takole označil: »Prihajam iz dežele, ki je desetletja živela pod komunističnim režimom. Tam ni bilo samo kršenja človekovih pravic. Vizija, ki nam je bila vsiljena, je povzročila tudi moralno, politično in gospodarsko opustošenje družbe.« To je ena reč. Še bolj pa je pomembno, kaj se je z nami v tisti komi in tistem opustošenju dogajalo. Naj za odgovor ponudim kratko oceno Tonyja Judta, profesorja za evropske študije z univerze v New Yorku: »V naravi realnega socializma v vzhodni Evropi je to, da je prisilil ljudi v najbolj sramotne in najbolj pokvarjene oblike kolaboracije, če so hoteli, da bo njihovo vsakdanje življenje do neke mere znosno. In večina ljudi je začela prej ali slej kolaborirati: intelektualci, duhovniki, starši, menedžerji, trgovci, delavci, zdravniki. Če danes ljudje čutijo določen sram, da so živeli v komunizmu in pod komunizmom, to ni zato, ker so naredili kake resnične ali domnevne zločine, ampak zaradi vsakodnevnih laži in brezkončnih majhnih kompromisov.«
A tu je še vprašanje, kako smo na to stanje reagirali: s kakšnim védenjem smo prišli iz tako dolgotrajnega in tako nenormalnega stanja. V odgovor na to vprašanje bomo navedli opažanje nekega znanega Poljaka, pesnika in nobelovca Czeslawa Milosza, ki je v resnici začudenost. Ta začudenost je iste vrste, kot jo začutimo v neki opazki pisatelja Draga Jančarja, ki ni mogel razumeti, da trpljenje, skozi katero smo šli slovenski katoličani, ni rodilo nobenih velikih spoznanj. Spričo tega, da so katoličani nosili glavno breme časa, da se v nasprotju z drugimi Slovenci niso imeli kam umakniti in kam skriti, je pričakoval, da bo v tistih skrajnostih, v katere so bili potisnjeni, nastajalo novo védenje o človeku in življenju, da smo od tam prinesli odkritja, ki bodo za vse ljudi. Mislim, da ni nobenih razlogov, da vprašanj, tako postavljenih, ne bi vzeli zares. Res, kako to, da ničesar od tega, kar smo doživeli, nismo povedali – kakor da bi bili napol pismeni. A poglejmo, kako se je tega dotaknil Czeslaw Milosz. Tudi on je pričakoval, da bo srednjeevropski in vzhodnoevropski človek prišel iz totalitarnih komor z mislijo, ki bo visoko presegla misel, ki jo je med tem v udobju in varnosti mislil zapadni človek. Takole pravi: »Ali naj se leta trpljenja pod totalitarno oblastjo enostavno izbrišejo? Ali naj ljudje spet začnejo pri ničli? Ali naj se misleci, pesniki in umetniki priključijo svojim zahodnim kolegom in se enostavno zadovoljijo z bolj ali manj marginalno vlogo, ki jim bo odkazana v družbah, ki so se med tem v glavnem ukvarjale s kupovanjem in prodajanjem?«
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Na Golici Stanko Klinar
Če vse to premislimo, je stvar res nekoliko nenavadna in nevzpodbudna za našo politično sedanjost in prihodnost. Pomislimo nekoliko. Ali ni beseda najnaravnejši izraz suverenega človeka: odrasel, sebe se zavedajoč človek ne bo dovolil, da njegovo življenje ostane mutasto. Toda če naj bo beseda, mora biti prej spomin. Pomislimo nekoliko, kakšen je spomin naših ljudi. Ne rečem, da ga ni, a je pogosto nejasen, nedoločen, brez časa in kraja. Kakor da se človeku to, kar se mu je zgodilo, ne zdi dosti vredno; ko bi se mu namreč zdelo vredno, potem bi poskrbel, da se ne bi razpršilo in izgubilo, mar ne? Če bi to, kar se mu je zgodilo, cenil – če bi sebe cenil – bi to, kar ima v spominu, pripravljal za pripoved, pri tem pa spomin oblikoval v smiselno celoto. Iz tega pa je nemogoče, da ne bi rastla tudi kultura spomina.
To, o čemer sedaj govorimo, je tako važno, ker je naša téma politika. In če naj bo človek političen, mora najprej biti človek spomina in besede. Glede duhovnega in političnega terena, na katerem stojimo mi, ki smo danes tukaj, bi že lahko rekli kaj kritičnega. Ali ni zanimivo, da so vse velike slovenske politične spomine napisali liberalci? Vošnjak, Šuklje, Hribar. Dr. Anton Korošec in dr. Miha Krek spominov nista pisala.
Eden od važnih vzrokov za kriznost našega sedanjega političnega življenja je torej posledica spominskega deficita. Neposredno s tem je povezana tudi lahkotnost, s katero dovoljujemo, da nam jemljejo preteklost. S preteklostjo pa nam spodmikajo tudi tla, na katerih bi lahko vzpostavili svojo identiteto. Brez identitete pa postajamo poljubni: vsak trenutek nekaj drugega, tako da nikoli prav ne vemo, kaj smo.
Kar vam bom sedaj povedal, ste gotovo tudi že sami doživeli. Srečate na cesti človeka, ki vam pove pretresljivo doživetje iz preteklih desetletij. Ko mu predlagate, da ga popiše ali kako drugače spravi za prihodnost, zamahne z roko, češ, kar je bilo, je bilo. Pa tega ne naredi iz kakega legitimnega razloga, da bi na primer zavaroval ime kakega človeka, ampak iz nečesa, kar je nekje med bojaznijo in ravnodušnostjo in servilnostjo pred tem, kar ima oblast, nečesa, kar nam nikakor ne vzbuja rešpekta. Sedaj razumemo, zakaj govorijo Nemci o »neobvladani ali nepredelani preteklosti«. Zato ker takšna preteklost živi v človeku na nelegitimen način, kot nekakšen neidentificiran podnajemnik, ki se ga ne upamo niti prijaviti niti odsloviti. Čisto lahko, da je takšen odnos do spomina v veliki meri kriv za slovensko narodno nevrozo.
Nedavno je TV Slovenija oddajala oddajo o starih ljubljanskih vilah. Oddaja je bila organizirana tako, da je nekdanji lastnik povedal, kdo jo je zgradil, koliko je stala in podobne reči. Poleg vsega pa je vsaka ali skoraj vsaka od teh vil po vojni, v zelo dramatičnih, da ne rečem, nevarnih okoliščinah, zamenjala lastnika. Toda, zanimivo, o tem največkrat nismo slišali ničesar. Če pa je kdo že kaj povedal, je bilo čutiti, da v tem ni bilo nič posebnega, da je to bila dokaj naravna in razumljiva stvar. Tako je bila tudi ta oddaja majhen doprinos k tezi, da je totalitarna preteklost včasih znala biti nekoliko neprijetna, sicer pa dokaj normalna stvar.
Kdor je zadnja desetletja prebiral kak nemški dnevnik, ki prinaša recenzije novih knjig, kot na primer Frankfurter Allgemeine, ve, da se Nemci lahko vsak trenutek natančno poučijo o tem, kako je delovala njihova nekdanja nacistična ali komunistična država. Nemci so imeli namreč obe in o vsaki je napisanih najmanj tisoč knjig. V primeri s tem mi o sebi ne vemo nič. Pomanjkanje te literature je seveda treba pripisati tudi naši majhnosti. Toda majhnost ima še drugo stran – od vsakega posameznika namreč zahteva, da nekaj prispeva k temu, da bo država v polnosti funkcionirala. Vsak posameznik pa ima, kot spet pravi nekje Václav Havel, na izbiro, da ali sledi vzgibom, ki ga vodijo k dostojanstvu in moralni integriteti in svobodnemu izkustvu sveta, ali pa da se prepusti anonimnemu življenju, bivanju brez imena, in udobnemu plavanju v psevdoreki življenja. Ali se vam ne zdi primerno, da bi tudi slovenski javni govor postavljal pred človeka ti dve možnosti?
Če se spet vrnemo k tranziciji, za katero smo rekli, da je kriterij avtentičnega političnega obstajanja v sedanjem času, potem nam je sedaj jasno, kako veliko vlogo igra v njej spomin. Če pa še pomislimo, da je tranzicija v slovenskih razmerah prizorišče dveh protislovnih sil, potem nam je jasno tudi, da je v protislovnost ujeta tudi vloga spomina. Izvornodemokratične sile vztrajajo na spominu, ker vedo, da se lahko samo na njem duhovno in kuturno konstituirajo, za sile kontinuitete pa je spomin kot spomin nevaren, zato čutijo, da ga je treba diskreditirati. To tudi obilno počnejo, takorekoč ob vsaki priliki in nepriliki, in ker je spomin vezan na preteklost, čutijo, da morajo diskreditirati tudi preteklost. Oziranje v preteklost, je, pravijo, znamenje mračnjaštva, za svobodnega človeka obstaja predvsem ali samo prihodnost. Preteklost, se zdi, ima eno samo legitimno vlogo: kot prostor mita, v ideoloških komorah očiščenega, v polstoletni absolutni dominaciji prepariranega in narodovi duši vsiljenega.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Plavški rovt Stanko Klinar
Omalovaževanje spomina ali celo njegov izgon pa ima za posledico tudi izgubo realne zavesti o sebi. Fausse conscience – izkrivljena zavest o sebi – jemlje človeku – posamezniku in skupnosti – operativnost ali izvršilnost: človek z napačno mislijo o sebi nujno dela napačne kretnje in napačna dejanja. Šele opečeni prsti ga opozorijo, da mora znova premisliti, kaj je.
Ljudje, ki so zaradi eksistencialne ali intelektualne potrebe študirali tranzicijsko polje srednje in vzhodne Evrope, so prej ali slej vsi zadeli na vlogo, ki jo imata na prehodu spomin in zgodovina. Za zaključek tega dela mojega razmišljanja bi rad navedel mnenja treh ljudi, ki so svoj čas in talent posvetili temu področju. Najprej mnenje zgodovinarja in politika Marcina Krola: »Tako posamezniki kot družbene skupnosti temeljijo na delovanju spomina.« Krzysztof Michalski, profesor za filozofijo na univerzi v Bostonu in direktor Instituta za znanosti o človeku na Dunaju, postavi to takole: »Vrnitev zgodovine je nujen pogoj za obnovo politične kulture v postkomunističnih družbah.« Že citirani Adam Michnik pa opozarja na zmote, ki se utegnejo pripetiti ocenjevalcu komunistične preteklosti. Posebno nevarni se mu zdita dve: »Ena je ta, da nekateri pravijo, da komunizma sploh ni bilo. Ti zahtevajo popolno amnezijo ali odpravo spomina. Druga zmota pa je ta, da nekateri pravijo, da smo se vsi borili proti komunizmu. To je mit o masovni protikomunistični rezistenci. Ta zmota je posebno nevarna, ker nam z njo grozi popolen izstop prava in sodstva: to je patologija nove demokracije.«
Avtor slike: Martin Benedik
Opis slike: V Rovtih Martin Benedik
Za nas pa je morda posebno zanimiva misel, ki jo je zapisal Claudio Pavone, profesor za sodobno zgodovino na univerzi v Pisi in se nanaša na italijansko rezistenco. Znano je, da so v italijanski rezistenci sodelovale različne politične sile in Pavone pravi, da so siloviti spori med njimi zavzemali razmerje državljanske vojne. Misli, da je to dejstvo treba sprejeti: »Če se bo kolektivna zavest pomišljala, stopiti na to težko pot, in se v interesu kratkoročnih političnih motivov raje prepustila provizornim sodbam, bomo zamudili tudi to priložnost, da obudimo, odkrito in v medsebojnem razumevnaju, zgodovinski spomin in ga postavimo za temelje demokracije, ki se je bomo mogli vsi udeleževati.«
V imenu spomina in zgodovine je večina nekdanjih komunističnih držav uzakonila lustracijo in sprejela druge ukrepe za obvladovanje komunistične preteklosti. Najprej so tu bili posebni instituti, uradi in komisije. Takoj po združitvi so postavili Nemci tako imenovani Gauckov institut, imenovan po njegovem direktorju Joachimu Gaucku. Mnogo pozneje, leta 1997, so Madžari ustanovili tako imenovani Urad za zgodovino, Poljaki pa leto pozneje Institut za nacionalni spomin, ki naj bi registriral »vse zločine zoper poljski narod«. Prva dva lustracijska zakona sta bila sprejeta v Nemčiji in na Čehoslovaškem. Čehi so ta zakon sprejeli že leta 1991, poleg tega pa dve leti pozneje še parlamentarno izjavo o zločinski in ilegalni naravi komunističnega režima. Za podatke, ki jih tu navajam, je posebno zanimiva opomba politologa Aleksandra Smolarja; »Napovedi, da bo ta zakon povzročil stotisoče, če ne milijone človeških tragedij, se niso uresničile. Prizadel je, na zelo občutljiv način, ozek krog ljudi, ki so se politično in moralno kompromitirali in niso mogli ostati v javnem življenju. Gotovo pa je treba tudi temu zakonu pripisati, da je čehoslovaška komunistična partija potisnjena na rob.« Leta 1998 sta tudi Litva in Bolgarija sprejeli svoja lustracijska zakona, več ali manj po čehoslovaškem zgledu.
S temi skopimi informacijami nisem hotel odpirati zapletenega problema pravne in sodne obravnave komunističnega zločina. Hotel sem le pokazati, kaj se je v drugih državah kljub vsemu zgodilo, pa se v Sloveniji ni. Tako ostajamo tudi v tem pogledu provinca, v kateri se morda prav zato dogajajo tako nenavadne reči. Bistvo stvari je v tem, da je eden od temeljnih moralnih čutov – čut za pravičnost – ostal nepomirjen. Osnovna pravičnost se ni zgodila. Toda ali bo to ostalo brez posledic za narodovo duhovno in moralno ravnovesje – za njegovo voljo do življenja? Smolar zato upravičeno pravi, da v nekdanjih komunističnih deželah obstaja »preteklost, ki noče miniti«. Noče pa miniti zato, ker se toliko ljudi zavzema za čudaške rešitve »da so od prvega partijskega sekretarja pa do zadnjega političnega zapornika vsi krivci in vsi žrtve. Če bodo takšni ljudje iz srednje in vzhodne Evrope uspeli z zahtevo po amnestiji in amneziji, se ne bo zgodilo samo to, da bodo pretekli zločini prepuščeni pozabi, ampak bo to tudi vzpodbuda za prihodnjo zlorabo oblasti. Demokracije ni brez spominjanja.«
Upam, da je moje govorjenje toliko konzistentno, da niste dobili občutka, da smo zašli. Še vedno smo pri problemu tranzicije, o kateri smo uvodoma rekli, da je poglavitno dogajanje sedanje zgodovine in mora zato postati središčni predmet naše pozornosti: ne samo zato, ker je neznansko zapletena in zahtevna – saj gre tu, če uporabimo podobo, ki jo je predlagal ruski disidentski pisatelj Andrej Synjavski, za spremembo piramid v Partenon – ne zato, ker bi bila torej tranzicija zapletena sama po sebi, ampak zato, ker je postala bojišče. Na njem si stojita nasproti reakcionarna politika postkomunizma – reakcionarna zato, ker ima za cilj nov, ne več na ideologiji, ampak na nihilizmu temelječi totalitarizem – in sile izvorne demokracije, ki želijo tranzicijo pripeljati do stanja, ki je njen osnovni smoter: postavitev normalnega človeka in postavitev terena za razvoj normalne demokratične kulture. Rabili smo besedo bojišče, morali pa bi še besedo bitka in takoj povedati, da je to nočna bitka, kot bi rekel John Henry Newman, ker zaradi spretne igre postkomunistov mnogo ljudi ali celo večina ljudi ne ve, za kaj gre. Pri celi zadevi pa je še bolj važna neka druga reč. A ta potrebuje kratek uvod.
Slovensko politično zgodovino je, po kratkih desetletjih sloge, že od osemdesetih ali devetdesetih let preteklega stoletja, določalo razmerje med katoličani in liberalci. (Kakor vidite, nisem rabil besede klerikalci, ker je to psovka in ne more biti pendent k besedi liberalci, ki je normalen izraz za to gibanje.) Liberalizem je proizvod novoveške Evrope in pomeni dvoje: gledanje na socialno, predvsem gospodarsko vlogo človeka in gledanje na njegov miselni, spoznavni in duhovni položaj. V obeh primerih je liberalizem ozko povezan s pojmom svobode. V gospodarstvu se ta svoboda kaže v tem, da posameznik lahko proizvaja kakršnokoli blago na kakršenkoli način iz kakršnihkoli virov in ga prodaja po kakršnikoli ceni, ki jo zanj na trgu dobi. Duhovno pa liberalizem pomeni, da so vse naše resnice začasne in da do njih pridemo s »poizkusom in zmoto«, v nasprotju z metafiziko, ki trdi, da do resnice lahko pridemo zgolj z razmišljanjem in da je tako dobljena resnica lahko trdna in dokončna.
Čeprav je beseda liberalizem novoveška, pa je odnos do sveta in življenja, ki ga ta beseda označuje, mnogo starejši. Na kratko bi lahko rekli, da ta odnos pomeni kritiko in je tako v bistvenem nasprotju s tem, kar mislimo, kadar pravimo vera. Oboje, kritika in vera, pa je v evropskem civilizacijskem krogu od začetka legitimno in soobstojno. Slovenski liberalizem, ki je seveda tudi nastal iz evropskega novoveškega liberalizma, pa v praksi pogosto ni vzdržal svoje »liberalne« pozicije, ampak je zapadal v napadalnost in celo sovraštvo do tistih, ki so v slovenskem prostoru predstavljali vero – to se pravi do katoličanov. Vendar se je stari ali prvi liberalizem še utemeljeval na kulturi, čeprav je tudi res, da je že omogočil začetni razvoj v neke neznane in nevarne pokrajine. Dr. Aleš Ušeničnik je v neki obširni razpravi o liberalizmu iz leta 1942 že moral postaviti naslednjo aksiomatično formulacijo: Očetje liberalci – sinovi komunisti. A pustimo sedaj to. Za nas je važno nekaj drugega.
Važno je to, kakšen je bil liberalizem, ki se je po prelomu leta 1990 pokazal kot samostojna duhovna in politična sila – kakšen je bil, bi lahko rekli, drugi slovenski liberalizem. Predvsem je bil sestavljen. Najprej so bili tu ljudje, ki so izhajali iz tradicije predvojnega liberalizma in so, čeprav so se medlo pridružili revoluciji, ohranili distanco do ideologije in takšni vstopili v obdobje po letu 1990. Potem so bili tu nekdanji liberalni intelektualci, ki jih je, kot pravi Hayek, zagotovilo večje svobode enega za drugim zvabilo na pot socializma. Ta jim je namreč obljubljal, »da bo dokončal stoletni boj za svobodo, v kateri je bila dosežena politična svoboda samo predtakt«. Ti so bili med tistimi, ki jim potem ko so temelji ideologije pod pritiskom življenja začeli pokati, ni ostalo nič in so se po neki logiki spet znašli v liberalnem območju. Mnogo je torej k večanju liberalnega tabora prispevala »izgubljena vera«. Največ pa seveda razmere, ki so vladale v totalitarizmu. Čim težje je bilo pod pritiskom totalitarizma vztrajati na terenu vere, temveč je bilo izseljevanja na teren nevere. To preseljevanje je potekalo v znamenju bolj ali manj zavednega oportunizma, nekateri pa so se odločili tudi za zavestno zamenjavo taborov. Posebna zvrst novega liberalizma pa so bili tisti, ki so zgoraj omenjeni Ušeničnikov binom razširili v trinom, ki se je sedaj glasil: Očetje liberalci – sinovi komunisti – sinov sinovi novi liberalci. Ti so sedaj poskrbeli za uresničitev nekega Marxovega teorema: da se v zgodovini vse zgodi dvakrat, drugič kot farsa. Nam ostane samo to, da povemo, da ti mladi levi stojijo sedaj na čelu novega ali drugega slovenskega liberalizma.
A kar je predvsem važno in o čemer je treba govoriti, je to, da je progresivna liberalizacija slovenskega naroda plod revolucije, to se pravi nasilja. To je zelo pomembno, zakaj v tem je nekaj nedozorelega in divjega. Če bi se liberalna substanca tako enormno povečala, kot se je, na naraven način, na primer, zaradi prodornosti njenih idej ali zaradi učinkovitega reševanja gospodarskih in družbenih vprašanj ali pa preprosto zaradi, iz nekega neznanega razloga povzročenega, pretežiščenja v družbi – potem bi v tako naraslem liberalizmu še obstajali elementi, ki so ga nekoč delali civilizacijsko legitimnega. Saj ni mogoče, da se tudi v tem primeru ne bi razvijal pod vplivom svojega zgodovinskega korektiva – ki je v Sloveniji bilo pač katolištvo. Tako pa se je razvijal v odsotnosti enega od obeh konstituentov civilizacije in se je, potem ko se je civilizacijsko ravnotežje tako zelo porušilo, razvil v nekaj divjega, v nekaj kar je hotelo ven iz okvira civilizacije. Če kdo misli, da so ti stavki pretirani, naj samo pomisli, kaj je zadnje čase lahko prebral v kateri od kulturnih lekcij, ki jih prinašajo časopisi in revije ali pa kaka sobotna priloga. Skratka medijska dieta za najsplošnejšo uporabo.
Nihilizem novega liberalizma je prizadel javnost v dveh točkah, ki po našem prepričanju nosita družbo: to sta resničnost in pravičnost. Na njiju stoji ves vrednostni sistem. Kako pomembni sta ti dve stvari za človeka, vidimo ne samo takrat, ko ju ni, ampak predvsem takrat, kadar katero od njiju nenadoma in nepričakovano zagledamo pred sabo. Tedaj nas zadene njun pravi pomen: začutimo, da smo svobodni. Resničnost in pravičnost sta zato najbolj človeška stvar, ker delata človeka svobodnega. Svoboden človek – notranje svoboden človek – pa je v stanju sprejeti in nositi vsak svet. Če pomislimo, smo tu pri jedru stvari.
In ravno pojma resničnost in pravičnost nista več notranji kriterij ljudi, ki nastopajo v javnosti. Kakšna erozija je dosegla rešpekt, ki naj bi ga normalen človek imel do tega, kar je resnično in pravično, dokazujejo celo stavki povsem spodobnih ljudi. Torej ne gre samo za centre načrtne ideološke manipulacije, ampak že za družbo v celoti. Naj navedem nekaj primerov, da boste videli, kaj mislim.
Nedavno se je neki avtor takole izrazil o katolištvu: »Katolicizem je namreč igral v slovenski zgodovini pretežno konservativno in represivno vlogo.« Potem pa je nadaljeval takole: »Do usodnega razcepa pa je prišlo v drugi svetovni vojni, ko se je vodstvo ljubljanske škofije, v nasprotju z razpoloženjem večine lastnih vernikov, postavilo na stran okupatorja.« Konzervativno vlogo je Cerkev že igrala. Kako pa je mogoče govoriti o represivnosti katolištva, potem ko je dvajseto stoletje porabilo ves svoj čas, da bi nas poučilo, kaj je represija? Ali ne čutite, da se je tu moralo nekaj zgoditi z jezikom? In da se je »vodstvo ljubljanske škofije postavilo na stran okupatorja«! Kar tako »na stran okupatorja«, brez vseh kvalifikacij, iz čistega veselja? In človek, ki je povedal te besede, ima vse šole, ki jih premore narodova kultura, in pozna vse lekcije, ki jih je uprizorila zgodovina.
Dalje. V nekem nedavnem intervjuju je eden vodilnih slovenskih filozofov ocenjeval tudi katoliško Cerkev in pri tem rekel, da obstaja težnja Cerkvene hierarhije, »da bi prevzela vlogo, ki jo je imela partija, da bi katolicizem imel v Sloveniji ideološko dominacijo, kot jo je imel prej komunizem«. Kot vidite, navajam primere, ki so povsem zunaj resničnosti in njenih sorazmerij. Pravo vprašanje je seveda, zakaj kultura izstop iz osnovnih sorazmerij dovoljuje; kaj se je s kulturo zgodilo, kako zelo je že nehala biti uravnalni mehanizem, ki nekatere stvari dovoljuje, drugih pa enostavno ne; ki stvari, ki so proti sceni – ki so s tujo besedo obscene – v nomosu svojega dostojanstva prepoveduje izrekati.
Tudi tretji primer je iz nekega nedavnega intervjuja. V njem je nastopil znan zgodovinar, ki se je, ocenjujoč preteklo polstoletje, dotaknil tudi položaja »preprostega delavskega sloja«, nekoliko pozneje pa tudi kmeta, takole: »Počutili so se enakopravni državljani in so lahko sodelovali pri političnih odločitvah.« Če bi kdo rekel, da so delavci in kmetje v času komunizma imeli socialno in zdravstveno varnost, se bi lahko strinjali. Toda, ko slišimo, da so tudi politično odločali, se pred nami odpre opustošena gmajna slovenske občutljivosti. Ali govornik, se vprašamo, ni še nič slišal, da v komunizmu ni bilo nič takega, čemur bi mogli reči »politika«?
Prepričan sem, da se pred vami ni treba spraševati, kakšno javno mnenje se tako ustvarja. Saj veste, kaj ljudje pravijo: V časopisu je pisalo, radio je rekel, na televiziji je bilo: bo že res, mar ne? V sedanjem času javno mnenje ni mnenje, ki si ga ljudje ustvarijo, ampak mnenje, ki ga določena središča in določeni ljudje za javnost izdelujejo. Ali sociolog, filozof in zgodovinar, ki smo jih izbrali iz armade teh izdelovalcev, vejo, kaj delajo? Ali se jim ljudje nič ne smilijo?
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Pod Golico Stanko Klinar
Preidimo na katoliški pol. Katoliški pol slovenske politike je bil vse do druge svetovne vojne večinski pol. V njem se je osredotočila tolikšna moč, da je bilo naravno, da je prevzel odgovornost za usodo naroda. V tem svojstvu so se njegovi voditelji odločili za emancipacijo od zgodovinske Avstrije in se združili s slovanskimi narodi balkanskega juga. Danes je zunaj vsakega dvoma, da je ta odločitev rešila Slovence pred razmeroma hitro smrtjo v germanskem morju. Čeprav so se Slovenci tako znašli v svetu, ki jim ni prizanašal z razočaranji, je treba sprejeti razsodbo dr. Antona Korošca: »Tudi najslabša Jugoslavija je za Slovence boljša kot nobena Jugoslavija.«
Po napadu Nemcev in Italijanov na Jugoslavijo niso Slovenci, kakor so se notranjepolitično konstituirali med obema vojnama, to se pravi, pod vodstvom katoliške SLS, niti pomislili, da ne bi vztrajali v mednarodnopravnem okviru svoje države. Nekateri narodi so namreč izkoristili vojno za rešitev svojih problemov; Hrvati in Slovaki so, v sicer zelo bedni obliki, uresničili sanje o svoji državi. Ko se danes oziramo nazaj, vidimo, da se je takrat pokazalo nekaj, kar nas bi lahko v naših in tujih očeh zelo povzdignilo. Nisem še slišal, da bi kdo opozoril na to, a ob prihodu Nemcev in Italijanov med nami ni bilo nobenih odpadnikov. To je bilo v takratni Evropi nekaj izjemnega. V tem pogledu je zanimiva misel angleškega levičarskega pisatelja Georgea Orwella: »Ena od značilnosti nacistične okupacije Francije so bili presenetljivi odpadi inteligence, vštevši levičarske politične inteligence.« Niti od daleč se v Sloveniji ni kaj takega zgodilo. Zato bi Slovenci, ko ne bi bilo boljševiške revolucije, izšli iz vojne čisti. Zgodovinar Tony Judt pravi nekje, da »ima vsak narod svoj vichyjski sindrom«. Za Slovenijo to ne velja. Mi nimamo nobenega »vichyjskega sindroma«. Imamo pa seveda nekaj drugega.
V predvojni Sloveniji je poleg drugih petih kolon delovala tudi komunistična peta kolona v obliki boljševiške kominternske partije, ki je z revolucijo naklepala notranjo okupacijo naroda. S pomočjo zaveznikov – dobre usluge so ponudili levi katoličani in liberalci – je partija revolucijo začela in jo uspešno zaključila. Z revolucijo pa so bili napadeni katoličani, deloma zato, ker so bili odgovorni za celotno narodovo usodo, deloma pa zato, ker so bili naravna prepreka za revolucijo. Poraz katoličanov je bil vsestranski, fizičen in političen: njihova vojska je bila genocidno uničena, njihov zavestni del je emigriral, v polstoletnem totalitarizmu so, na poudarjen način, prenašali izgubo političnih in človekovih pravic. Vendar so bili ravno katoličani tisti »izsušeni gomolji«, kot bi rekel Eliot, v katerih se je skozi to zimo ohranjalo pičlo življenje svobode in demokracije. Ne preveč pogumno sicer in ne preveč deklarativno, so katoličani vendar vzdržali in ohranili prostor, ki je leta 1990 omogočil volilno zmago Demosa. Drugo mesto odpora je bila inteligenca. Ta je leta 1990 prehod formalno tudi izpeljala. Tudi za Slovenijo velja v grobem to, kar je Michnik rekel za Poljake: »Katoliška Cerkev je bila leta in leta kraj odpora. S sklicevanjem na vero in tradicijo se je v njej gradilo mesto odpora proti komunizmu. Poleg Cerkvene tradicije pa je bila tudi tradicija neuklonljive inteligence, ki se je desetletja ustavljala komunizmu s svojim dvomom in svojim upornim duhom.«
Glede tega, kar je sledilo po tem dolgem molku, bi morali reči, v nadaljevanju naše shematične pripovedi, naslednje. Spričo vloge, ki so jo katoličani igrali v svoji politični zgodovini, zlasti pa spričo vloge, ki so jo odigrali v revoluciji in državljanski vojni in v času političnega mrka, bi bilo logično in naravno, da bi prehod iz totalitarizma v demokracijo izvedli katoličani. To je bilo zato, ker je – po vsem, kar se je bilo zgodilo – demokracija bila njihova stvar v posebnem pomenu te besede.
Tu pa sta se pojavili dve stvari, ki sta v končni analizi zakrivili to, da se to, kar je bilo naravno in nujno, ni zgodilo. Na eni strani katoličani svoje situacije nismo mislili. Usodo, ki nam je bila naložena, smo prenašali – še kar dobro prenašali – a je nismo mislili. Ni vam treba pripovedovati, da besedo misliti uporabljam v pomenu, ki velja tako za pastirja pod Triglavom kakor za univerzitetnega profesorja in akademika. Zato smo tudi pezo nad sabo imeli zgolj za breme in nič drugega. Zato smo v tem prenašanju, kot smo že enkrat rekli, videli malo smisla in malo pomena. Zato tudi ure, ko je prišla, nismo pričakali pozorno in prisebno. To velja za vse in za vsakogar.
Potem pa je – in to je druga stvar – prišlo vprašanje vodstva in so nekateri pritekli. In hvalabogu, da so pritekli in hvalabogu, da so se opogumili. Lahko ne bi, vidite, in kakšna bi bila sramota šele potem! Toda ti, ki so na srečo pritekli, so s seboj prinesli natanko to, kar smo nosili vsi, s to razliko, da se je v njih, ker so sedaj pač bili prebivalci mesta na gori, vse bolj videlo. Saj vsi poznate to zgodbo. Kar se je zgodilo leta 1992, se ne bi smelo zgoditi leta 1996, in kar se je zgodilo leta 1996, se ne bi smelo zgoditi leta 2000. In če se je že dvaindevetdesetega, se ne bi smelo šestindevetdesetega: in če se je šestindevetdesetega, se nikakor in v nobenih okoliščinah ne bi smelo čez štiri leta še enkrat. Vsako leto je bilo pohujšanje večje. Tu ni šlo za znanje, neznanje smo bili pripravljeni vsakomur oprostiti. Tu je šlo za nekaj globljega in za nekaj veliko bolj preprostega. Šlo je za nekaj, o čemer smo tu že govorili – za spomin. Sedaj razumete, zakaj smo v tem razmišljanju zanj porabili toliko prostora.
Tako smo prišli do ustanovitve Nove Slovenije. Uvodoma sem omenil, kaj bi to ime utegnilo ali moralo pomeniti. Jaz pa bi rad pokazal še na nekaj. Mislim, da moram. Gre za tole:
Že večkrat smo rekli, da smo katoličani prebivalci dveh svetov: misterija in polisa. To sta dva zelo različna svetova – z različno logiko, če smemo tako reči. Vsak od njiju zahteva svoj način obstajanja. Tu pa je neka nevarnost: da namreč prenašamo prvine iz sveta misterija v svet politike in prvine iz sveta politike v svet misterija. Pri tem pa se spreminja prava narava obeh in ni več tisto, kar bi morala biti. Svet misterija zahteva vero in umevanje v veri, svet politike pa pomeni aktiviranje človekovega empiričnega razuma, pri čemer ni vključena samo radikalna analiza, ampak tudi radikalna kontrola. To vam pripovedujem z nekim posebnim namenom. Leta 1992 je že nastala majhna možnost, da se politični spor med katoličani prenese tudi v Cerkev. Takrat se ni zgodilo nič; možnost, da se kaj zgodi, pa se je povečala leta 1996 in grozeče zrastla leta 2000. Tu pa bi morali vsi – prav vsak od nas – nekaj dobro vedeti: Včasih moramo odločitve katoličanov v imenu svojega političnega uma zavrniti deloma ali v celoti, nič pa nam ne daje pravice, da bi ta zavrnitev metala kakršnokoli senco na ljudi, ki so se tako odločili, tudi takrat, ko skupaj stojimo v cerkvi. O njihovi odločitvi v polisu nekaj vemo, o njihovem stanju pred misterijem pa ne vemo nič.
Za konec vas prosim še za toliko potrpljenja, da vam posredujem tri prizore, tri sličice, ki so meni, ko sem jih zagledal, nekaj pomenile in mislim, da imajo neko sporočilo za sedanji čas.
Prvo sliko sem zagledal v Ljubljani. Šel sem nedavno mimo nekega bara, ki že z zunanjo poslikavo, s tistimi obrazi in glavami, ki spominjajo na predinkovsko umetnost, želi povedati, da je ustanova alternativnega tipa. Na pločniku pred barom sta stala fant in dekle in ko sem šel ravno mimo je dekle, s tonom, v katerem je bil krik in protest, rekla: »Meni je vse to ful dojadilo!« En stavek, trije jeziki. Nekemu človeku se je neko življenje uprlo in v trenutku, ko je hotel to povedati, tega ni mogel narediti v svojem jeziku, ampak v neki nastajajoči postmoderni koiné.
Druga slika se je naredila v gozdovih med Črnim Vrhom in Idrijo. S prijateljem Tinetom Velikonjo sva šla nekaj raziskovat v Zgornjo Trebušo in sva se med potjo hotela ustaviti še pri znancih. Od Črnega Vrha sva zapeljala v Zadlog, od tam pa zavila v gozdove nad Idrijo. Ustavila sva se na veliki žagi na samotni jasi. Ko sem stopil iz avta, sem sto metrov nad sabo ob hiši zagledal dečka. »Koliko si pa star«, sem vprašal. »Sedem let.« »V kateri razred pa hodiš?« »V drugi.« »Kako ti je pa ime?« »Tomaž.« »Kateri Tomaž?« »Akvinski,« je zavpil nazaj. Tomaž Akvinski je živel v trinajstem stoletju in je združil vse, kar je takratni svet vedel, Aristotela in Avguština in Arabce, s tem, kar je krščanstvo vedelo o sebi, v mogočen sistem, ki še danes vzbuja rešpekt. In ga bo. Danes je seveda drugačen čas in bi zahteval drugačnega Tomaža Akvinskega. Jasno je tudi, da otroka ne moremo z ničemer obremenjevati. Toda, da je vedel, kateri Tomaž je, in da je to povedal tako naglas, kakor da bi hotel vsemu svetu povedati, da je Akvinski, vse to je ustvarilo prizor, v katerem se je vsaj zame zasvetil neki pomen.
Tretja slika pa je iz moje doline. Kadar sem se, včasih, s hribov vračal v vas, kjer sem puščal avtomobil, je kmet, ki je imel v bližini hišo in mlin, že našel kako delo tam v bližini, da sva potem govorila kakšno uro. Bil je dober opazovalec. Ko jih je imel sedemnajst, ga je avstrijska vojska mobilizirala in poslala na fronto v tirolske štelunge. Avstrijska vojska je bila multinacionalna, kot bi rekli danes, sestavljena iz Poljakov, Čehov, Slovakov, Nemcev, Madžarov, Rusinov in seveda tudi iz Slovencev. In tam je moj pripovedovalec opazil naslednje: Kadar sta se srečala dva Poljaka ali dva Nemca ali dva Madžara ali dva Hrvata itd., sta se razveselila drug drugega in si padla v objem. Ko pa je Slovenec uganil, da je ta, s katerim govori, tudi Slovenec, mu je postalo nerodno in je izginil, brž ko je mogel. Človek, ki mi je to pripovedoval, ni dosti hodil v šolo in da mu je to, kar je opazil, ostalo v spominu skoraj sedemdeset let, je že moralo biti res, pa tudi prizadeti ga je moralo. Tudi mi vemo, mar ne, da je v nas neka čudaška in temna snov. Z njo bomo težko živeli. Na vsak način se moramo izučiti v kaj drugega. Na vsak način se moramo naučiti osnovne naklonjenosti drug do drugega. Ne recite, da sem naiven. Gre za naš obstoj! Na vsak način moramo začeti plesti mrežo medsebojne simpatije, brez katere, če lahko povem tako, kakor je povedal Aleksander Solženicin, ne stoit ni selo ni gorod ni vsa zemlja naša.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Pod Golico Stanko Klinar