Avtor: Rudolf Badjura, Julius Kugy, Stanko Klinar, Vojtech Zamarovsky

Narcis je bil sin rečnega boga Kefisa in nimfe Liriope. Bil je nenavadno lep, a bojazljiv mladenič, in se je najraje sam potikal po gozdovih. Ker mu ni bilo za družbo prijateljev in prijateljic, so ga imele nimfe za samoljubnega in domišljavega. Njihov posmeh pa ga je še bolj utrdil v veri, da je v samoti najlepše in s takim svojim vedenjem je izzval odkrito sovraštvo. Sklenile so, da se mu maščujejo. Prilika se jim je ponudila, ko se Narcis ni zmenil za ljubezen nimfe Eho, ki je potem od žalosti umrla in je od nje ostal samo glas (odmev). Nimfe so prosile boginjo Afrodito, da kaznuje Narcisa, kajti on, kot so trdile, prezira njihove darove. Afrodita je nato zmedla Narcisa, da se je zaljubil vase, v svojo podobo, ki jo je zagledal na mirni gladini gozdnega potoka. Tako dolgo se je, občudovaje samega sebe, nagibal nad potok, da je padel v vodo in utonil. Ko so nimfe izvedele za Narcisovo smrt, jim ga je bilo žal in so ga šle iskat, da ga spodobno pokopljejo. Toda trupla niso našle. Spremenilo se je v dišeči cvet s šestimi rumenobelimi večnimi listi.


Najbolj grozno je, če domačini v pogovoru z gosti njim na ljubo svoje cvetje imenujemo narcise in zatajimo ključavnice. To je čista izguba: izguba domačijskega poguma in hkrati prostovoljna odločitev za drugorazrednost, vrojeno tlačansko priznanje tuje suverenosti, kot da nismo na svoji zemlji. Kako pa vemo, da obiskovalci ne bi marali slišati za ključavnice? Ravno nasprotno je res. Zanima jih, celo gane, krajevna govorna izvirnost in barvitost. Z vljudno samozavestjo svobodnih in gostoljubnih gospodarjev jim lahko vsadimo v zavest del dragocene našosti – ponjo so prišli, ali ne? Iz spoštovanja do ozaveščenih, svojih korenin se zavedajočih domačinov bodo sprejeli našo besedo, brez skrbi.


Naravnost adamovski ljudski talent za poimenovanje pa dokazuje napor Milka Matičetova, ki je po slovenski zemlji od Prekmurja do Krasa nabral 120 pristnih domačih imen za narcise. (Sto dvajset – naj napišem z besedo, da ne bo kdo mislil, da je tiskovna napaka). Ta bela cvetna prisrčnost je namreč razsuta po vsem slovenskem svetu, na Krasu ji pravijo bedenice, na Vipavskem klunte, v Beneški Sloveniji kukalcé, kolence, na Koroškem klučnce, okrog Slavnika poznajo medenice, jalovke, sončice, medenke, bedenke, mandalence, rambovščice, sugalice, drugod spet binkoštnice, jurjevke, žerjavke, škrotovinjek itd, itd. Nikjer in pod nobenim imenom pa ni njih cvetje tako bogato in tako razkošno in posledično tako znamenito, kot so rovtarske in goliške ključavnice.


Ime ključavnice, ki se ga ni treba izogibati, nam razlaga originalna pravljica tukajšnjega naroda takole: Nekoč je Bog posvaril čebele, naj nikar ne delajo in nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele pa ga niso ubogale in zato jim je jed v rožah ključavnicah »zaključil«. Dočim je namreč sladki sok poprej neovirano prihajal v cvet, je Bog takrat rastlinam pod cvetom v stebelcu ustvaril bunčico (vozel) in z njo soku zaprl dohod v cvet, da ga čebele ne morejo več prosto srkati. – Faktično se sladki sok v ključavnicah drži pod omenjeno (semensko) bunčico.


Golica je lepa, široka travnata gora v Karavankah. Tudi tu sem bil kaj često. Ko sem to storil prvič in od Sv. križa zagledal goro, sem ostrmel. Kljub lepemu, toplemu vremenu zgodnjega
poletja je bilo videti, da je zgoraj zapadel svež sneg, kajti zelena pobočja so bila kot s sladkorjem posuta. Ko sem prišel više, se je uganka razjasnila. Množice belih narcis so pokrivale vse gorske travnike, narcise tako lepe in v tolikšnih množicah, da še nikoli in nikjer nisem videl kake cvetlice prevladovati tako obilno. Narcis brez kraja, narcise vsepovsod. Čudovito je bilo, to pomladansko sveže zelenje, nad njim pa vsa ta na visokih steblih pozvanjajoče in kinkajoče, opojno dišeča nedolžno bela cvetna krasota. Vzpenjal sem se na pravo pravcato narcisno goro …
In prihajal sem skozi bele narcisne vrtove na vrh Golice iz leta v leto, kot na božjo pot k cvetnemu oltarju.