Avtor: Janko Maček

Ko stojimo na dvorišču Piškove domačije v Šentjoštu nad Horjulom, nas prevzame občutek, da smo prišli na varen in miren kraj. Njena lega pod s smrekami in macesni poraščenim hribom, nekoliko dvignjena nad ozko dolino, po kateri se vzpenja cesta proti Suhemu dolu in Lučinam, je porok za to. Občutek miru vzbuja tudi kapelica sv. Jožefa na zgornjem robu dvorišča med trdno kmečko hišo in velikim hlevom.
Prav ta kapelica pa govori, če ji le znamo prisluhniti, tudi o viharjih, ki so v polpretekli dobi vdrli celo na ta miren kraj. Več kot štirideset let je na Piškovi domačiji gospodaril Jože Grdadolnik, oče Frančiške Grdadolnik, o kateri govori naša zgodba, znan po svoji delavnosti in poštenosti. Nekaj časa je oče Jože bil tudi župan takratne občine Št. Jošt nad Vrhniko. Pri vsem njegovem delu ga je vztrajno podpirala žena Marijana, s katero sta imela osem otrok: šest deklet in dva fanta. V začetku druge svetovne vojne so bili razen Marije, najstarejše hčerke, ki se je malo prej poročila na kmetijo v sosednji vasi, še vsi doma. Leta 1941 so Grdadolnikovi odprli vrata svoje hiše beguncem, ki so pred Nemci pribežali z Gorenjskega. Zanimivo bi bilo zbrati podatke, kdo vse je bil tedaj vsaj za eno noč deležen zavetja domačije pod hribom. Bogoslovcu Mirku Gogali je Grdadolnikova domačija tedaj postala drugi dom in tako je leta 1944 v Šentjoštu imel novo mašo. Že pred tem, v marcu 1943, je Grdadolnikove hudo pretresla izguba starejšega sina Janeza, ki je padel kot član šentjoške vaške straže. Mlajši sin Lojze se je smrtno ponesrečil pri pripravljanju drv v zgodnji pomladi 1945. Očeta je izguba obeh sinov zelo potrla, toda ni obupal, ampak je vtrajal pri delu za dom in družino.
V soboto, 5. maja 1945, so Grdadolnikovi videli, kako se je po cesti pod njimi pomikala dolga kolona vojakov in civilistov. Bili so to domobranci iz Rovt in Hotedršice in tisti, ki so se umikali z njimi. Tudi Grdadolnikovi so pripravljali voz in konje za dolgo pot. Ena od sester je bila določena za voznico, druge tri pa naj bi se ji pridružile. Le Frančiška, Francka, kot so ji vsi rekli, je bila trdno odločena, da ostane doma pri očetu in materi. Vsi so verjeli, da bo ta umik le za malo časa, zato niti niso bili preveč potrti, ko so se naslednji dan štiri sestre na lojtrskem vozu pridružile šentjoškim domobrancem in drugim beguncem in z njimi odpotovale proti Škofji Loki. Čudna tišina je zavladala po njihovem odhodu na domačiji in v tej tišini se je oglasila skrb, kako bodo sestre potovale, kdaj se bodo pojavili zmagovalci in kako se bodo obnašali. Kaj, če bo ta situacija trajala več kot štirinajst dni. – Preteklo je štirinajst dni, tri tedne. V Šentjoštu so se »osvoboditelji« nekajkrat pojavili, bila je vzpostavljena nova oblast, na samotno Grdadolnikovo kmetijo pa še ni bilo nikogar. Poleg drugih skrbi, so se domači tudi bali, kaj bo s skrivači v bližnjem gozdu, če še ne bo spremembe.
V petek, 1. junija, sta se do Grdadolnikovih pripeljala dva uniformiranca, vsak na svojem motorju. Bila sta člana oznovske izpostave v Logatcu. Velela sta, naj se Francka takoj pripravi, da bo šla z njima. Prisedla je k enemu od dvojice in odpeljali so se do Potoka, kjer je tudi drugi pobral sopotnico, ki ji je bila določena podobna usoda kot Francki. Preko Rovt so kmalu prispeli v Logatec in se ustavili pred gradom. Francko so takoj odvedli v prostor v kleti, kjer so že bili trije moški in ena ženska. Ivanko Jesenovec, ki so jo hkrati z njo pripeljali iz Šentjošta, so zaprli v drug prostor in se potem nista več videli. Približno štirinajst dni je bila Francka v Logatcu in v tem času je bila enkrat zaslišana. Zasliševalec je bil iz sosednje vasi in vse njegovo zasliševanje, podkrepljeno z udarci opasača, se je vrtelo okrog skrivačev.
Po približno štirinajstih dneh so Francko poklicali iz kleti, jo z več drugimi zaporniki strpali na kamion in odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Porinili so jih v veliko sobo med druge sotrpine. Niso je več zaslišali. Kar precej dni je preteklo, ko je pri vratih zaslišala svoje ime in so jo odvedli v sobo, kjer je zasedalo sodišče. Hkrati z njo so bili sojeni še trije moški in ena ženska, ki jih ni poznala. Prebrali so ji, da je obsojena na smrt, ker je »leta 1942 bila obveščevalka bega in imela nalogo paziti na gibanje partizanov«. Po tem so jo odvedli v precej velik prostor v kleti, kjer so bili zaprti sami na smrt obsojeni. Menda je nekaj časa bilo tu štirideset moških in dve ženski. Tu je spoznala Tončko Prošnik in Anico Musec. Obe sta bili še zelo mladi, pa vendar obsojeni na smrt. Čakali so, kdaj jih bodo poklicali in odpeljali na morišče. Francka se ne spominja, kdaj so jo obvestili, da je pomiloščena na petnajst let odvzema prostosti s prisilnim delom. Niti glede smrtne osodbe niti glede spremembe na zaporno kazen ji niso dali nobenega dokumenta.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Francka Grdadolnik po vrnitvi iz zapora

Datuma, ko so jih iz Šentvida odpeljali v Kočevje, se ne spominja, ve pa, da je ob amnestiji v začetku avgusta še bila v škofovih zavodih. Neka paznica jim je tedaj govorila, da bodo šle domov. Zavodi, kjer je ob prihodu iz Logatca videla tudi domobrance, so se po amnestiji res izpraznili, Francko in več njenih sotrpink pa so tedaj preselili v Kočevje. Anica Musec je prepričana, da je to bilo 14. avgusta. V Kočevju so zapornice opravljale razna dela: grabile seno, nosile iz gozda drva in podobno. Francka je nekaj časa hodila pomagat na neko kmetijo, nekaj časa pa tudi k Obnovitveni zadrugi. Med delom pri Obnovitveni zadrugi bi jo kmalu doletela druga smrtna obsodba. Iz zapora v Kočevju je tedaj pobegnil partizan, ki je pred aretacijo stražil in spremljal zapornice. Francko so obtožili, da mu je pomagala pri pobegu. Prišli so jo iskat v barako, kjer so zapornice stanovale in jo odpeljali na kočevsko ozno. Več ur so jo zasliševali in jo silili, naj prizna, da je pomagala ubežniku. Zaman jim je dopovedovala, da ga sploh ni poznala, da ni z njim imela nobene zveze. Nazadnje je morala to svojo izjavo sama napisati in podpisati. Rekli so ji : Če ugotovimo, da si imela z njim kakršnokoli zvezo, boš takoj ustreljena. Opazovali so jo, ko je pisala izjavo. Ko so videli, da je čisto mirna, je nekdo pripomnil: »Glej ga, hudiča, saj se ji niti roka ne trese«. Potem so jo odvedli nazaj v barako. Sojetnice so takoj opazile, da je morala doživeti nekaj hudega. – Ko jo je prišel v Kočevje obiskat oče, je tudi bila na delu v Obnovitveni zadrugi. Šefinja je bila tako dobra, da je dovolila, da sta se pogovarjala pri vhodnih vratih brez nadzorstva. Opazila je, kako nenavadno zviti ima oče obe roki in zvedela, kaj se je v avgustu zgodilo pri Grdadolnikovih. Knojevci so v Žažarju prijeli očetovega sorodnika Franca Trčka, nekdanjega domobranca. Pripeljali so ga v Šentjošt, da bi Grdadolniku dokazali povezavo s skrivači. Trček se jim je na dvorišču Grdadolnikove domačije izmuznil in nameraval pobegniti, toda prestregle so ga krogle zasledovalcev. Potem so očeta hudo mučili.Obesili so ga za roke, zvezane na hrbtu, in ga pri tem tudi tepli. Od strašnih bolečin je pot v curkih tekel od njega, kljub temu ni ničesar priznal in ko so ga izpustili, je mučiteljem celo ponudil roko.
Naslednja postaja Franckinega križevega pota je bila kaznilnica v Begunjah na Gorenjskem. Menda je prišla tja proti pomladi 1946. Delala je na polju in v gozdu, večkrat pa so jo poklicali tudi k živini, saj so vedeli, da ima kot kmečka hči vsaj nekaj izkušenj tudi na tem področju in da se resno loti vsakega dela. Že proti koncu »služenja« v Begunjah je med nekim sprehodom po dvorišču kaznilnice srečala Žakljevo mater in druge sovaščanke, ki so jim sodili ob odkritju Bitenčeve skupine. Spet je zvedela novice iz domačega kraja.
Precejšen del svojega zaporniškega staža je Francka prestala v Rajhenburgu, kjer je bilo v prostorih nekdanjega trapistovskega samostana zaprtih okoli sedemsto žensk. Ker so vedeli, da je izučena šivilja, so jo poslali v šivalnico in ji celo naložili odgovornost za strokovnost dela večje skupine. Kljub temu pa ji ni bilo prizanešeno z delom, ki zares ni spadalo v njeno stroko. Nekega septembrskega dne leta 1949 so velikemu številu zapornic ukazali pobrati njihove stvari in odgnali so jih na železniško postajo. V zaprtih tovornih vagonih so se potem dolgo vozile, ne da bi vedele, kam jih peljejo. Šele ko so z vlaka prišle v neke zanikrne barake, so zvedele, da so blizu Okučanov na Hrvaškem in da bodo pomagale pri gradnji nove ceste. Razdelili so jih na desetine, jih oblekli v raševinaste kaznjenske obleke in delo se je začelo. Vsaka desetina je imela svojo normo, ki pa je bila visoka in so morale pošteno garati, da so jo izpolnile. O silno težkih razmerah, ki so jih morale prestajati slovenske kaznjenke na avtocesti »bratstva in enotnosti« sta podrobno pisali Jelka in Krista Mrak v 36. številki Zaveze v sestavku Ko jastrebi prekrijejo nebo. Francki je dobro ostala v spominu povodenj, ki bi novembra 1948 kmalu zalila njihove barake. 27. novembra, ko so z gradilišča nosile skale, da bi dvignile teren pred barakami paznikov, je pihal zelo hladen veter, da so bile povrh drugega še otrdele od mraza. Po devetih mesecih nemogočega življenja na žgočem slavonskem soncu in mrzlem vetru so se vrnile v Rajhenburg in Francka je spet delala v šivalnici, dokler jo 2. januarja 1951 niso spustili domov.
Na vlaku jo je še spremljal paznik, po prihodu na ljubljansko železniško postajo pa je lahko šla po svoje. Zelo nenavadno se je počutila, ko je po skoraj šestih letih prvič spet hodila brez spremstva. Prenočila je pri sestrični v Ljubljani. Naslednji dan se je z avtobusom peljala do Polhovega Gradca, nato pa pešačila proti domu. Ker jo je pot vodila mimo pisarne KLO-ja (Krajevnega ljudskega odbora), se je hotela spotoma javiti, kot ji je bilo naročeno ob odhodu iz kaznilnice, pa je naletela ravno na zasedanje domače »vlade«. Kakih petnajst parov oči se je uprlo vanjo, ko se je pojavila pri vratih, in neka mlajša odbornica je sosedu »prišepnila« žaljivo opazko, ki jo je Francka seveda dobro slišala, toda predsedujoči je to spretno prezrl in nepovabljeno obiskovalko vljudno opozoril, naj se oglasi v pisarni drugi dan dopoldne.
Kakšnih posebnih težav po povratku domov ni imela. Čeprav oče še ni bil star, so ga udarci zadnjih let upognili in njegovo zdravje je začelo pešati. Umrl je leta 1955. Francka se je z vnemo oprijela dela na domačiji. Ko se je sestra Anica, ki se je že nekaj let pred Franckinim prihodom iz zapora vrnila s Koroškega, poročila in je Piškova domačija dobila novega gospodarja, je Francka svoje delo za dom nadaljevala in pri njem vztraja še danes, čeprav je pred kratkim izpolnila sedeminosemdeset let.
31. marca 1998 je po triinpetdesetih letih spet stopila pred sodnike. Tokrat je njeno zadevo obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani in jo oprostilo obtožbe, seveda pa ji ni moglo vrniti let, ki jih je izgubila po raznih zaporih, in izbrisati trpljenja, ki ga je pri tem pretrpela.