Avtor: Jože Kragelj
Ko je osvobodilno gibanje začelo s Kranjskega prodirati na Primorsko, so imeli komisarji in propagandisti posebno naročilo, naj ne govorijo, da to gibanje vodi Komunistična partija. Poudarjajo naj samo »osvoboditev izpod fašizma«, kar je dejansko želelo primorsko ljudstvo. Vsakega, ki bi opozarjal, da to gibanje vodi Komunistična partija, naj ustrahujejo ali pa odstranijo – likvidirajo. In to so začeli uresničevati še pred kapitulacijo Italije.
Iva Brica iz Dornberka, očeta sedmih otrok, so ubili že 2. junija 1943 nedaleč od domače hiše. Bil je duša slovenskega prosvetnega dela za Spodnjo Vipavsko, dvakrat interniran od fašistov, dobil pa je pečat izdajalca, ker je vedel in opozarjal, da se za OF skriva partija, in s tako organizacijo ni hotel sodelovati.
7. februarja 1943 so v Šebreljah odpeljali in ubili bivšega župana Antona Rejca, brata znanega in učenega duhovnika Ivana Rejca.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Devetnajstletna Marica Kragelj
Vera Lestan iz Mirna, narodno zavedno dekle, pesnica, župnikova sodelavka, se ni hotela vključiti v tako organizacijo. Zato so jo partizani odpeljali 14. novembra 1943 in ubili na bregu reke Vipave.
Beneškega duhovnika Alojzija Obida, ki je bil v službi v Podsabotinu, so odpeljali 2. januarja 1944 in ga čez nekaj dni ubili.
V Šturjah pri Ajdovščini so 8. julija 1944 vdrli v znano Brecljevo družino in odpeljali očeta Jožefa, hčerki Angelo in Marico ter dvanajstletnega sina Martina. Nekaj dni so jih vlačili s seboj in 12. julija pobili v gozdu blizu Gornje Branice.
V Cerknem so po nedolžnem obtožili izdajstva kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter dvanajst župljanov, jih 3. februarja 1944 pobili na Lajšah in vrgli v brezno.
V Kanalu ob Soči so jeseni 1944 odpeljali upokojenega duhovnika Antona Piska ter ga 28. oktobra ubili v Gorenji Trebuši.
Istega leta 20. julija so v Ladrah pri Kobaridu ubili Franca Sovdata, očeta šestih otrok, pridnega gospodarja, ki je vozil čebele na pašo v Benečijo, in so ga razglasili za izdajalca.
Terenci so povsod pripravljali sezname, da bi izvedli čistko takoj po zmagi in odstranili take, ki so bili nasprotniki komunizma.
Domobrance s Tolminskega, preproste kmečke fante, so zajeli pod Sveto Goro, jih pobili in zmetali v brezna nad Grgarjem. Med temi sta bila tudi brata duhovnika Ivana Kobala, ki je bil pozneje popolnoma po nedolžnem (kar je dokazalo sedanje sodišče) obsojen na 18 let prisilnega dela in jih devet tudi prestal.
Nihče se danes ne vpraša, kdo so bili sodniki, kdo je odločal o življenju in smrti toliko ljudi. So bile samo občasne napake?
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Franček Zlatoper s cerkvenim zborom
Dogodke prvih dni maja 1945 na ožjem Tolminskem nam je popisala Marica Kragelj, ki je imela takrat 19 let. Doma je z Modrejc pri Sv. Luciji ob Soči (zdaj Most na Soči), živi pa v Novi Gorici. Zadnje dni aprila so bombardirali Sv. Lucijo, zato je župnik Janko Premrl odnesel Najsvetejše na Modrejce v našo izbo, kjer je tudi maševal. To omenim, da bo razumljivo njeno pismo:
V noči pred drugim majem 1945, ko sem še spala, me je prišel prebudit oče z besedami: ‘Prišli so pote!’ Vstala sem in šla v kuhinjo. Tam sta me čakala dva partizana. Eden je bil oficir, doma z Grahovega ob Bači – Rudi Kovačev, kar sem pozneje zvedela. Prosila sem jih, naj dovolijo, da pokličem župnika Premrla, da bi me prišel obhajat. Tisti s činom je dovolil in ko me je župnik obhajal, je v izbi celo pokleknil. Moram reči, da je bil zelo obziren do nas vseh. Poslovila sem se od domačih in smo šli skozi vas, ko se je danilo. Nikogar ni bilo na vasi, edino Kragulc – Podgornik starejši je bil na dvorišču. Prišli smo na Most in odvedli so me v karabinjersko kasarno. Tam je bilo nekaj partizanov. Eden s činom je stopil k meni in me je nekaj zafrkaval. Pozneje sem zvedela, da je bil Bibeljnov Jaka s Huma – daljni sorodnik. Potem so prvega pripeljali Toneta Kendo, nato Zdravka Muniha, potem še Frančka Zlatoperja in Bregarja, oba iz Modreja. Zatem so nas vodili peš skozi Most proti Bači. Tu smo se ustavili pri Podgorniku, kjer so aretirali obe domači hčeri, Marijo in Emo. Brata Petra so že prej likvidirali. Pešačili smo dalje proti Slapu. Ustavili smo se pri Juriju, kjer so aretirali hčer Ivanko Krivec. Tako nas je bilo osem, štiri ženske in štirje moški. Spremljalo nas je pet partizanov. Nadaljevali smo proti Trebuši. Pri Dominovem robu smo šli v hrib po stezici, ker je bila cesta minirana. V Trebuši smo zavili proti Oblakovemu vrhu. Pri Rijavčevih smo prosili vode. Rijavčeva mama, mati dvanajstih otrok, nam je dala čaj. Nadaljevali smo do Vrha, nato proti Kanomlji naravnost v Idrijo v Grad. Tam so nas prevzeli udbovci – VDV. Pobrali so nam vezalke s čevljev, pasove in nas porinili naravnost v celice. Bilo je več stražarjev, med njimi Pepi Vodopivec iz Dornberka, nečak tolminskega dekana Vodopivca, ter Ludvik Šinkovec iz Trebuše. Ostalih imen se ne spominjam. V naši celici smo bile najprej štiri – obe Podgornikovi, Ivanka s Slapa in jaz. Čez tri ali štiri dni so pripeljali štiri iz Cerknega: mamo Mici Bavcon in hčerko Gizelo, Nežo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja, in mamo Pavle Paa, ki so jo ubili februarja 1944. Pozneje so prišle še tri iz Idrije: Mimi Jurman, Marija Rupnik in Mici, katere priimka se ne spominjam.
V celici zraven naše so bili Mostarji: Franček Zlatoper, Zdravko Munih, Tone Kenda in trije možje z Grahovega ob Bači: Ferdo, Ciril in še eden – imena se ne spominjam. V celicah so bile železne okrogle peči. Polovica je bila v eni celici, polovica v drugi. Tako sem imela zvezo z Zlatoperjevim Frančkom.
Približno en teden je minil brez zasliševanj, razen kakšne pikre od stražarjev. Molili smo in čakali, kaj bo. Kogejeva Cenka mi je prinesla mašno knjižico. Molile smo križev pot. Za mašno knjižico me je prosil tudi Franček, da bi molil križev pot. Izročila sem jo Pepiju Vodopivcu, ki mu jo je dal.
Hrana: zjutraj so nam dali malo črne brozge, opoldne redko juho iz suhe zelenjave. Spominjam se, da so imeli tako zelenjavo nemški vojaki. Pozneje mi je večkrat kaj prinesla Kogejeva Cenka ali njena mama. Nekega dne je prišel v uniformi Kapinov Mirko, naš sosed. V našo celico je samo pogledal brez besed. Ustavil se je pri moških in so še zapeli v celici. Nekoč je bil tenorist v cerkvenem zboru. Franček mi je povedal, da mu je rekel, naj kaj posreduje, kar je tudi obljubil.
Po približno 15–20 dneh, točno se ne spominjam, so prišli v Grad od drugod in nas začeli zasliševati. Kolikor se spominjam, sta bila dva. Enega so klicali Slavc. Bil je plavolas, velik, lep človek in ni bil Idrijčan. Drugi je bil Idrijčan Janki, brat Šmidove Marije.
S Frančkom sem zadnjič govorila tisti dan. Rekel mi je, da je pri zaslišanju razumel, da je vse izviralo iz Modreja od tamkajšnjih terencev. »Žalostno je«, je rekel, »da te svoji ljudje obtožujejo nečesa, kar ni res.«
Zvečer so poklicali iz naše celice obe Podgornikovi in g. Paa, iz sosednje pa Frančka Zlatoperja in Lojzeta Simnovčiča. Franček se je še pošalil: »Nocoj se bomo pa lahko ženili!« Vse so namreč dali skupaj v eno celico. Mene je bolelo uho in mi je Podgornikova Ema posodila ruto. Proti jutru pa me je poklicala pri okencu, naj ji vrnem ruto. Tako sem videla, da so vse te, ki so jih zvečer dali v skupno celico, odpeljali. Pri okencu se je pojavil tudi Franček in mi je vrnil mašno knjižico. Takrat sem jih zadnjič videla. Med stražarji, ki so jih odpeljali, sem spoznala Pepija Vodopivca.
Kasneje smo neprestano slišali kamione, ki so vozili ponoči. Grad se je popolnoma napolnil. V celice so tlačili nove jetnike od vsepovsod: iz Gorice, Krmina in Vipavske. Vseh imen se ne spominjam. Bili sta Abujevi iz Gorice (zaloga vina na debelo), trgovec iz Krmina, sestra g. Pontarja iz Kobarida, neki gostilničar in mnogo drugih. Nekatere so pripeljali, druge odpeljali.
Konec maja ali v začetku junija so nas nekega dne poklicali iz celic na dvorišče. Tam so nas razdelili v tri skupine: nekatere za obsodbo, nekatere za domov in druge za delavski bataljon. Jaz sem že bila v prvi skupini, pa je prišel oficir in poklical moje ime. Potegnil me je iz vrste in dodal v delavsko skupino. Pozneje sem zvedela, da je bilo po posredovanju Minke, sestre Kogejeve Cenke. Delavsko enoto so namestili na Prenuto v financarsko kasarno. Tam smo dobili slamnjače in tudi hrana je bila malo boljša. Hodili smo delat, kjer so nas rabili. Ribali smo, čistili okna, pomivali, prali in podobno. Vmes je bila tudi kakšna pikra – belogardistke in podobno. Ne spominjam se, kaj so delali moški.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Franček v zvoniku
Kasneje sem hodila tudi šivat v neko delavnico, kjer so šivali za partizane.
Ko sem bila še v Gradu, me je enkrat obiskal brat Jožko, kasneje na Prenuti pa mama.
Z nami sta bili tudi dve iz Krmina, Ema Prinčič in Donatella D’Orazio. Bila je hči italijanskega pisatelja D’Orazia. Zdi se mi, da je Jurjeva Ivanka delala v kuhinji; ne spominjam se točno. Tako nekako je potekalo do konca julija, ko so nas nekega večera zopet sklicali. Na dva voza s konjsko vprego so spravili kuhinjo in vojaško opremo. Ponoči smo pešačili proti Podreteji, nato po hribu proti Koševniku do Črnega Vrha in naprej do Vipave. V Vipavi smo pristali v kasarni. To je velika stavba, kjer so se ustavljale vse brigade, ki so potovale tam skozi. Ne spominjam se točno datuma; mislim, da smo bili tam deset dni. Nekega dne so nas zopet postavili v vrsto. Oficir na konju nas je spraševal, zakaj smo zaprti. Čez nekaj dni pa so rekli, da smo prosti in lahko gremo domov. Dobili smo odpustnice. Nikjer ni bilo zapisano ne o kazni ne zakaj smo bili zaprti. Takrat sta bili cona A in cona B. Tisti, ki so bili iz cone B, so šli čez Idrijo. Jaz sem se odločila za Gorico skupno z dvema Furlankama. Mislim, da tudi Gizela Bavcon. Pri nas doma je bila takrat cona A. Z avtobusom smo se peljali do Ajševice. Tam je bil mejni blok. Prevoza v Gorico ni bilo in smo šle peš. Ko smo prišle v Gorico, se je že mračilo. Spominjam se, kako smo se prestrašile, ko so iz nekega lokala stopili ameriški vojaki črnci. Prišle smo do gostilne ali do hotela Pri Čibeju. Furlanke so bolj poznale Gorico. Tam smo povedale, da prihajamo iz zapora. Dali so nam večerjo in prenočišče zastonj. Povedali so nam, da je bil tudi gospodar zaprt. Naslednjega dne smo se poslovile. Po sto petih dneh sem se pripeljala domov z avtobusom. Ne spominjam se, kdo mi je dal denar za avtobus, mislim pa, da Čibejevi.
Domov sem prišla vsa polna uši. Treba je bilo nekaj časa, da sem se očedila. Da sem bila le zopet doma!
Naj pripomnim, da so nam Premrlovi iz Vrhpolja, sorodniki župnika Janka Premrla, prinesli v Vipavo kruh in med.
Štirje od odpeljanih smo se vrnili domov: Zdravko Munih, Anton Kenda, Ivanka Krivec in jaz.
Ostali štirje: obe Podgornikovi, Franček Zlatoper in Bregar (Breščak) pa nikoli več.
Tako pripoveduje Marica Kragelj, ki je sama doživljala prve »svobodne« dni meseca maja. Z žalostjo zapiše, da se »ostali štirje niso vrnili nikoli več«.
Tisto noč so jih odpeljali v gozd in jih ustrelili. Frančkova žena Marica je zvedela po prijateljih iz Idrije, kje so ubili njenega moža. Bila je toliko pogumna, da je šla in poiskala tisti kraj. Odkopali so grob in po obleki je spoznala truplo svojega moža. Prepeljali so ga na pokopališče v Ledine nad Idrijo, kjer je bil dostojno pokopan.
Kdo je bil Franček Zlatoper iz Modreja? In kaj je zagrešil? Bil je dober cerkveni pevec, pritrkovalec, vzoren kristjan, dober gospodar. Rad se je udeleževal romanj na Mengore in na Višarje, kjer so pevci brezskrbno prepevali slovenske cerkvene in narodne pesmi. Tja ni segala fašistična oblast, ki je prepovedala vsako slovensko petje v javnosti. Z moškim zborom, ki sta ga vodila Zdravko Munih in Lojze Pavšič, se je udeleževal cerkvenih slovesnosti po okoliških župnijah, da so spodbujali ljudi k narodni zavesti. Ni pa sodeloval z organizacijo, ki jo je vodila Komunistična partija. In to je bil ves njegov greh. Zato je nekdo ukazal: Naj se ne vrne! Naj umre! Zajokali so domači: mama, oče, žena Marica in še ne triletni sinko Aleš. Naučili so ga pesmico o očku, ki je odšel in ga ni od nikoder. Vsem prijateljem in znancem jo je ponavljal in vsakikrat so se poslušalcem orosile oči, ko so sočutno govorili: »Ubogi otrok!«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Franček Zlatoper z dveletnim Alešem
Danes ima Aleš Zlatoper 58 let. Nihče se mu še ni opravičil. Nihče ga ne vpraša, kako je preživel otroška in mladostna leta brez očeta. Nihče še ni poravnal materialne škode, ki jo je družina utrpela brez mlade delovne moči. Da ne govorimo o žalosti, duševnem trpljenju ob zbadanju in strašni besedi »izdajalci«. Med ljudi so zasejali nova gesla: »Nekaj je že naredil! Zastonj ga že niso! Žrtve morajo biti!«
Aleš je v letih šolanja spoznaval, za koga so se borili, saj je poslušal himne ali jih moral celo sam prepevati: »Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito« – ali: »Slovenci kremeniti … Čez gore, polja naj v širni svet doni: Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti!«
Širili so laž in slepili kmete, da bodo živeli brez davkov, oznanjali so raj na zemlji. V »svobodi« pa so najbolj trpeli prav kmetje, ko so jim začeli pobirati pridelke ter pleniti njihovo zemljo in gozdove. Še danes se njihovi nasledniki upirajo, da bi vrnili krivično odvzeto in popravili krivice.
Kdaj in kdo bo prvi spregovoril in prosil odpuščanja slovenski narod za vse zločine, ki jih je zagrešila partija? Kdaj bodo povedali, kam so zmetali toliko poštenih Slovencev, da bi jim uredili dostojne grobove? Ko se bo to zgodilo, bo zasijala sprava in si bomo podali roke ter živeli kot bratje in sestre. Vest je tisti pravični sodnik, ki nikoli ne laže. Oglaša se ob vsaki uri, zlasti ponoči ima svojo moč!