Avtor: Janko Maček

Ko se iz doline zelene Krke mimo Sadinje vasi pripeljemo na Ajdovško planoto, nehote zastrmimo v lepoto, ki se odpre pred nami. Na precej valoviti planoti so med navidez lepimi polji raztresene bele vasice, med katerimi zavzema osrednje mesto Dolnji Ajdovec z novo cerkvijo sv. Trojice. Ajdovec ni velika vas, pa se vendar že od nekdaj deli na Dolnji in Gornji Ajdovec. Ko mimo Malega Lipovca pridemo v Srednji Lipovec, pričakujemo, da bo naslednja vas Veliki Lipovec, toda že smo pri prvih ajdovških hišah. Prijatelj, domačin, ki potuje z nami, nam pojasni, da je Veliki Lipovec na drugi strani planote. Opozori nas tudi na z bukovim gozdom poraščeni Boršt, ki se nekoliko dviga nad planoto in nam zastira pogled na Sela, najstarejšo vas ajdovške fare, saj je tu pokopališče in cerkev sv. Nikolaja, ki jo imajo za starejšo od prvotne cerkve v Ajdovcu. Utemeljitev za to razlago je prijatelj dobil v knjigi Zgodovina Ajdovca, ki jo je napisal Alojzij Zupanc, dolgoletni župnik v Šmihelu pri Žužemberku, izšla pa je leta 1988 v Argentini.
Bralcu, ki bo morda pomislil, da je omenjena knjiga posvečena izključno zgodovini polpreteklega časa, ki je bila v Ajdovcu izredno težka, naj povemo, da je tej dobi posvečen le manjši del knjige. Prav tako kot temu bližnjemu času, je zgodovinarjeva pozornost namenjena daljni preteklosti, ko so na planoto prišli prvi slovenski naseljenci in ustanovili vasi z izrazito slovenskimi imeni: Veliki, Srednji in Mali Lipovec, Podlipa, Brezova Reber, Plano. Glede imena Ajdovec je Zupanc prepričan, da ne pomeni ajdov-poganov, kajti planota je bila naseljena šele v krščanski dobi, ampak slab ilovnat svet, nemško Heidel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojni Ajdovec – Skrajno levo šola, ob cerkvi župnišče, pred njim župnijska kašča

Nič nenavadnega ni, če je duhovnika Zupanca posebej zanimala cerkvena zgodovina. Ugotovil je, da so v Ajdovcu od leta 1789 imeli stalnega duhovnika kaplana, ki je bil podrejen župniku v Dobrniču. Samostojna župnija je bila v Ajdovcu ustanovljena šele leta 1877, ko je vsaj dvajset let že imel svojo občino. V sto letih – od 1838 do 1938 – je od tu izšlo kar dvajset duhovnikov in eden od njih je bil dr. Janez Gnidovec, »Janškov gospod« iz Velikega Lipovca, škof v Skopju. Številne cerkvene slovesnosti in druge prireditve, ki so bile s tem v zvezi, niso vplivale samo na versko življenje prebivalcev, ampak so dvigale tudi njihovo splošno kulturno raven. Mladi so spoznavali, da knjige niso samo za duhovnike, ampak da se iz njih tudi za vsakdanje življenje lahko marsičesa naučijo, saj je znanje še kako potrebno tudi kmetu na skopi krajinski zemlji. Tisti, ki so imeli manj zemlje, niso zavidali onim, ki so je imeli nekaj več, saj so verjeli, da bodo z naprednejšim kmetovanjem in bolj pravično družbeno ureditvijo vsi imeli več in boljšega kruha.
Takega prepričanja je bil tudi predvojni ajdovški župan Štefan Vidrih, o katerem bi radi v tem sestavku povedali nekaj več, ker je že leta 1942 postal žrtev revolucijskega nasilja. Koliko žrtev je to nasilje zahtevalo v ajdovški fari? Kako je prišlo do upora proti temu nasilju? O teh in podobnih vprašanjih bi bilo treba napisati debelo knjigo, toda zadovoljiti se bomo morali s skromnim zapisom, kjer bomo nekatera vprašanja vsaj načeli, vsaj opozorili nanja. Verjamemo, da bodo zgodovinarji v prihodnjih desetletjih še obravnavali kruto usodo Ajdovca, ki je prav gotovo nekaj posebnega v slovenski zgodovini.

V Ajdovcu dobijo novega župnika in izvolijo novega župana

Oktobra 1935 je v Ajdovec prišel novi župnik Gregor Mali. Pred njim je za župnijo enaindvajset let skrbel župnik Ignacij Žušt. Gospod Mali je bil rojen leta 1901 na Selih pri Kamniku. Ko je prevzel župnijo v Ajdovcu, še ni bil star petintrideset let in je bil eden najmlajših župnikov v škofiji. Morda mu je tudi to pomagalo, da se je hitro vživel v razmere v župniji in se z vnemo vrgel na delo.
Poleg normalnih dušnopastirskih opravil je novi župnik takoj po prihodu v Ajdovec imel pred očmi zlasti dve zadevi. Prva je bila povezana s cerkvijo sv. Trojice v Ajdovcu, ki je menda bila zgrajena že pred letom 1500 in je že dolgo služila kot farna cerkev, ni pa še bila posvečena. Še eno posebnost najdemo pri ajdovški cerkvi: nikoli ni imela svojega pokopališča; to je bilo vedno na Selih pri podružnični cerkvi sv. Nikolaja. Duhovniki – domačini, osem jih je tedaj delovalo po raznih krajih in so se tu in tam oglasili tudi v rojstni župniji, so novega župnika spodbujali, naj poskrbi za posvetitev farne cerkve. Župnik se je brez velikega razmišljanja lotil dela. S pomočjo faranov je poskrbel za izdelavo kamnitega oltarja in treh oltarnih stopnic, pri čemer so uporabili domači ajdovški marmor. Strokovno je delo vodil kamnosek iz Bršljina pri Novem mestu, ki ga je pripeljal Štefan Vidrih, nekdanji učenec tamkajšnje kmetijske šole. 7. junija 1936, na nedeljo sv. Trojice, so v Ajdovcu imeli slovesnost posvetitve cerkve. Vodil jo je škof Rožman, ki je popoldne istega dne tudi sprejel dvajset ajdovških fantov v Marijino kongregacijo.
Drugi, večji projekt, ki se mu je posvetil župnik Mali, pa je bila gradnja cerkvenega prosvetnega doma, kjer bi imele prostore verske in prosvetne organizacije, kjer bi bila primerna dvorana za razne prireditve in predavanja. Leta 1938 so dokončali velik prosvetni dom v Dobrniču in ga poimenovali po misijonskem škofu Frideriku Baragi. Blagoslovitve Doma se je udeležilo tudi veliko Ajdovčanov. Bili so navdušeni, da bi tudi v Ajdovcu naredili nekaj podobnega. Župnik se je posvetoval s predstavniki faranov in odločili so se za gradnjo ter se dogovorili, da bodo novi Dom imenovali po škofu dr. Janezu Gnidovcu, svojem rojaku iz Velikega Lipovca. Gradnja je kmalu stekla in dobro napredovala, saj je sodelovala cela fara. Ker je tudi v Ajdovcu kot povsod po Krajini primanjkovalo vode, so jo za zidavo nosili iz luže v nekaj sto metrov oddaljeni vrtači. Luža je namreč bila na takem kraju, da do nje ni bilo vozne poti. Pri tem nelahkem delu so se posebno izkazale dekleta in žene, ki so bile v tistem času še navajene nositi dokaj težke tovore na glavi. Duhovnik, domačin iz Sel, je za gradnjo doma prispeval precej velik znesek in si s tem pridobil pravico, da se kot upokojenec lahko v njem naseli. Denarno podporo za gradnjo je dala tudi občina in zato dobila pravico do ene sobe, kjer bi uredila svojo pisarno. Jeseni leta 1939 je bil Gnidovčev prosvetni dom dograjen in v nedeljo, 17. septembra, ga je blagoslovil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Slovesnost blagoslovitve je bila združena s prosvetnim taborom in odkritjem spominske plošče škofu Gnidovcu, ki je umrl dobrega pol leta pred tem.
Pri gradnji Gnidovčevega doma je z župnikom tesno sodeloval tudi novoizvoljeni ajdovški župan Štefan Vidrih. Kdo je bil Štefan Vidrih in kako je postal župan? Vemo, da je bil edini sin Jožeta Vidriha, menda največjega kmeta na Brezovi Rebri, in njegove žene Marije, Tinčetove iz Ajdovca. Rojen je bil leta 1902. Poleg njega so bile v družini še štiri sestre, najmlajša je bila Frančiška, rekli so ji pa kar Fana. Štefan je bil postaven fant, po starših pa je podedoval tudi marljivost in bistrino duha. Oče je seveda želel, da bi ga sin vredno nasledil pri delu in gospodarjenju na kmetiji, zato ga je poslal v kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu. Fant, ki je imel veselje do kmečkega dela pa tudi do učenja, je z zanimanjem sledil pouku in si tako nabral veliko koristnega znanja za kasnejše umno kmetovanje na Brezovi Rebri in za prosvetno ter politično delo na področju ajdovške občine. Ker je kar dolgo ostal neporočen, je za taka prizadevanja imel precej časa in energije. Izbrali so ga za predsednika Zveze fantovskih odsekov v Ajdovcu. Zlasti ob dolgih zimskih večerih si je rad krajšal čas s knjigami, ki si jih je izposojal v ajdovški šoli, in se tako še naprej izobraževal.
Ko se je Štefan leta 1939 odločil, da si ustanovi lastno družinsko ognjišče, je bil že zrel mož. Za življenjsko sopotnico si je izbral deset let mlajšo uslužbenko Julijano s Trebelnega, ki jo je spoznal pri opravljanju županske službe in pri srečanjih prosvetnih društev. K poroki sta se odpeljala v Kranjsko Goro, kjer je tedaj kaplanoval Valentin Toman, ki je pred tem nekaj let služboval na Trebelnem. Vsekakor zanimivo, da sta si novoporočenca iz osrčja Dolenjske omislila poročno potovanje h gorenjskim vršacem.
Dobri dve leti pred tem življenjskim korakom v Kranjski Gori je Štefan postal župan občine Ajdovec. Na občinskih volitvah konec leta 1936 je kandidiral na listi JRZ (pravzaprav Slovenske ljudske stranke) in bil izvoljen. Ljudje so ga pač poznali in mu zaupali. Pri gradnji Gnidovčevega doma je potem pomagal kot župan s podporo občine, predvsem pa z lastnim fizičnim delom. Župnik Mali je še leta 1981 v Buenos Airesu napisal daljše pismo, kjer se z zadovoljstvom spominja dobrega sodelovanja z županom Vidrihom. Menda sta ob dokončanju gradnje doma skupaj šla prosit škofa Rožmana, da bi ga osebno prišel blagoslovit.
Štefanova žena Julijana se je takoj po prihodu na Brezovo Reber vključila tudi v delo pri ajdovški prosveti in v občinski pisarni. S tem je podprla njegovo javno delo. Oba sta bila prepričana, da s tem pomagata domači občini in širši narodni skupnosti k boljšemu jutri. Ko je prišla okupacija, sta verjela, da je bo čez nekaj let konec, do tedaj pa je treba štediti moči in skrbeti za preživetje. Nista še vedela, da se komaj kilometer od Brezove Rebri v gozdarski koči na Frati že zbirajo ljudje, ki na vse gledajo popolnoma drugače, ki bodo kmalu njuni sodniki.
Seveda so na razgibanost življenja v Ajdovcu v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno vplivali še drugi dogodki, ki jih tu nismo omenili. Tak dogodek je gotovo bila tudi nova maša, ki jo je poleti leta 1938 pel Franc Gnidovec, Gnidovčev iz Gornjega Ajdovca. Vsaka nova maša je namreč v tistih razmerah bila zadeva cele soseske in celo širše skupnosti in ne samo družine, iz katere je izšel novomašnik. Ali je bilo na tem kaj slabega?

Kakšen odpor proti okupatorju, kakšen osvobodilni boj!

Že poleti 1941 so se bolj ali manj očitno začeli kazati znaki, da se bo okupaciji, ki je zlasti na nemškem zasedbenem področju bila takoj od začetka zelo kruta, pridružila tudi revolucija. Le redki so v začetku te znake razumeli, še bolj redki pa so jih vzeli zares. Le kaj bo naredila neka protiimperialistična fronta, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v osvobodilno fronto, ko pa nima ljudi za seboj. Skoraj po celi Sloveniji je vendar imela večino Slovenska ljudska stranka, ki zaradi okupacije ne more več javno delovati, ima pa svojo ilegalno organizacijo Slovensko legijo, ki bo že poskrbela za odpor proti okupatorju, ko bo prišel čas za to. Prehiter upor proti okupatorju bi bil samomor za Slovence. Premalo nas je, da bi kar tako brez haska žrtvovali svoja življenja in premoženje. Tako so mislili in govorili in do neke mere so imeli celo prav.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župan Vidrih in žena Julijana ob poroki 1939

Kako je bilo glede tega v Ajdovcu? Kaj je mislil župan Vidrih, ki je tudi pod Italijani obdržal župansko funkcijo, in njegovi občinski svetovalci, s katerimi je ostal tesno povezan? Lahko si predstavljamo, da je Ajdovec vsaj nekaj časa preko Novega mesta imel povezavo s Slovensko legijo in s Slovensko zavezo. Ali je kdo iz Ajdovca bil na sestanku pri Sv. Ani nad Biško vasjo, na katerem so se konec leta 1941 zbrali dolenjski zastopniki Slovenske legije?
Za ugotovitev, da ljudje na planoti niso marali Italijanov, ne potrebujemo posebnih dokazov. Zato so s simpatijo spremljali neznane obraze, ki so se začeli pojavljati konec poletja in v jeseni 1941. Največ so jih opazili okrog gozdarske koče na Frati. Okrog novega leta 1942 so bili tam že stalno naseljeni. S hrano in drugimi potrebščinami so jih oskrbovali največ globodolski kmetje, ki so vozili les iz okoliških gozdov. V spominu Ajdovčanov se je ohranilo, da jim je tudi župan Vidrih s svojimi konji in vozom tu in tam odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Lahko si mislimo, kako se je pri tem počutil, saj je OF tedaj tudi na Dolenjskem že začela kazati svoj pravi obraz. Brez dvoma je dobro vedel, kaj se skriva za OF; morda je pri tem še upal, da se bodo na vrhu kljub vsemu dogovorili za skupen odpor proti okupatorju. Bil je večkrat postavljen pred dejstvo, da se je moral sam odločiti.
Ko je 17. marca 1942 odšlo iz Mirne Peči več mladih ljudi v zbirno bazo na Frato, so Italijani postali zaskrbljeni in nekaj dni kasneje naredili prvi večji pohod v okolico Mirne Peči. Pri Globodolu so ujeli tri neizkušene partizane in jih takoj ustrelili. Do Frate pa tedaj in tudi naslednjih nekaj mesecev niso prišli. 11. junija okrog šestih zjutraj so nad globodolsko dolino nenadoma prihrumela tri italijanska letala in začela bombardirati Gorenji Globodol. Dvaintrideset letalskih bomb je padlo večinoma po polju, nekaj v bližino vasi, ena pa na dvorišče Pustove domačije. Pri tem sta bila ubita triintridesetletni Anton Pust in njegova žena Marija, njuna desetletna hčerka pa je bila težko ranjena. Ljudje v dolini in okolici so bili hudo prestrašeni. Spraševali so se, kako je do tega prišlo. Če so Italijani hoteli preganjati partizane, ki so zvečer pred bombardiranjem res vodili sestanek v Gorenjem Globodolu, zakaj so se spravili nad nemočne ljudi, ki so se pravzaprav uprli partizanom, ko so odklonili vstop v partizansko četo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vidrihovi z Brezove Rebri 1941 – Spredaj župan Štefan in žena Julijana z Irenco, zadaj oče Jože, botra in mati Marija

Čeprav globodolska dolina, ki leži tik pod Brezovo Rebrijo, spada pod Mirno Peč, poglejmo še en dogodek, ki jo je prizadel in ni bil nikoli do konca pojasnjen. 23. avgusta, na dan pred godom sv. Jerneja, je po dolini od hiše do hiše hodil vaški zaščitnik in opozarjal, da bodo naslednji dan prišli Italijani, toda ni se jim treba skrivati, tudi možje in fantje naj mirno počakajo doma. Globodolčani so verjeli, da je sporočilo iz Mirne Peči dobronamerno in so se temu primerno obnašali. Italijani so naslednji dan res prišli, toda pobrali so vse može in fante od osemnajstega do petdesetega leta. Skozi gozdove so jih vodili na Dobravo pri Dobrniču, od tam pa s kamijoni v Novo mesto. Večino so potem odpeljali na Rab. Tedaj in pozneje se je govorilo, da so Italijani v Mirni Peči pred pohodom dobili obvestilo, da so v Globodolu sami partizani. (Glej: A. Pust, Da bi se jih spominjali)
Tudi ajdovško planoto je na dan sv. Jerneja zajela italijanska ofenziva. Pri Gnidovčevih v Gornjem Ajdovcu so si ta dan še posebno dobro zapomnili, ker so Italijani odpeljali brata Jerneja, ki je prav ta dan imel god. Italijani so potem s prijetimi možmi in fanti odšli iz Ajdovca šele naslednji dan. Kopica otrok in nekaj odraslih vaščanov je na koncu vasi opazovala žalostni prizor. Ko se je kolona – spredaj in zadaj vojaki, vmes njihove žrtve – že premaknila, da bi odšla iz vasi, je po cesti od Sadinje vasi pridrdral koleselj, na katerem so sedeli trije znani sodelavci OF. Peljali so se mimo kolone in nihče jih ni ustavil. Okrog štirideset ajdovških mož in fantov so potem odpeljali na Rab in štirinajst jih je tam umrlo zaradi bolezni in lakote. Jernej Gnidovec je imel srečo, da je preživel in se po kapitulaciji Italije vrnil domov.
Pomudimo se še za trenutek pri Rabu in drugih italijanskih taboriščih, kjer so trpeli in umirali slovenski možje, fantje, žene in celo otroci. Povojni kronisti in zgodovinarji so vso krivdo za to trpljenje naprtili protikomunistični strani, pri tem pa prezrli, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer niti prej – tako je bilo v Ajdovcu – niti kasneje ni bilo nobene vaške straže. Odpor proti okupatorju je bil tvegan predvsem zaradi nevarnosti okupatorjevih represalij nad prebivalstvom. Zakaj se partizani na to skoraj nikjer niso ozirali? Največ ljudi po Dolenjskem in Notranjskem so Italijani postrelili ali jih odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo nobenih vaških straž. Vasi, kjer je bila posadka vaške straže, so bile zaščitene tudi pred italijanskimi represalijami.

Mračna jesen na ajdovški planoti

Ko so Italijani 24. avgusta 1942 po Globodolu in Ajdovški planoti pobirali moške za internacijo, je taborišče na Frati ostalo nedotaknjeno in normalno nadaljevalo svoje delo. 8. oktobra je bila Frata bombardirana, vendar je del gozdarske koče še ostal uporaben za bivanje. Bogdan Osolnik, ki v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas opisuje tiste dni, pravi, da so Italijani šele proti koncu oktobra prišli do koče in jo požgali. Tedaj so se partizani za nekaj časa umaknili.
Ljudje na Brezovi Rebri in v Ajdovcu, le nekaj kilometrov oddaljeni od Frate, so tiste dni živeli v stalnem strahu, kdaj bodo prihrumeli Italijani, pobrali še tiste moške, ki so jih pri prejšnjih hajkah le pustili doma, in morda naredili še kaj hujšega. Mnogi možje in fantje pa so se bali tudi partizanov, čeprav tega na zunaj niso kazali. Župana Vidriha je menda sorodnik že precej pred smrtjo svaril, da je v nevarnosti, naj se umakne od doma, toda mož je odgovoril, da ne bo bežal, saj se niti malo ne čuti krivega. Gotovo ga je od umika od doma odvračala tudi skrb za ženo in enoletno hčerko.
V nedeljskem jutru 16. oktobra 1942 se je na Brezovi Rebri pojavila skupina partizanov. Obkolili so županovo hišo. Ko jih je župan zagledal pri glavnih vratih, se je v trenutku odločil in planil skozi mala vrata, da bi se umaknil, toda že pri vratih ga je zadela krogla dobro merjenega strela. Nekaj metrov je še tekel naprej, nato pa umirajoč padel na tla. Za njim sta tekla njegov morilec in oče Vidrih. Partizan je prvi prišel do njega in ko je videl, da umira, se je umaknil. Tudi drugi napadalci so izginili iz vasi. Sosedje, ki so slišali strel in krike, so hitro prišli iz hiš in pretreseni obstali ob mrliču. Potem so ga odnesli v domačo hišo in položili na mrtvaški oder. Pokopali so ga na farnem pokopališču pri cerkvi sv. Nikolaja na Selih.
Med ljudmi na Brezovi Rebri in po drugih vaseh je zavladalo veliko vznemirjenje. Možje in fantje z Brezove Rebri niso počakali niti pogreba, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Miha Rojc, referent za zveze pri glavnem partizanskem poveljstvu, ki se je tedaj najbrž mudil nekje v bližini, je 5. novembra 1942 v poročilu Borisu Kidriču zapisal tudi sledeče: »Zelo neugodno je odjeknila smrt županovega sina iz Ajdovca, ki je padel prav tiste dni.
–Partizani so sumili, da sodeluje z belo gardo in so prišli, da ga zaslišijo. Ko so prišli do hiše, je fant, ki je imel slabo vest, skušal pobegnili in se na poziv »stoj« ni ustavil, nakar je počila partizanska puška.« (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 232). Seveda se je referent zmotil, ko je pisal o županovem sinu, kajti umorjeni Štefan Vidrih je bil župan občine Ajdovec, hkrati pa sin Jožeta Vidriha z Brezove Rebri. Očitno so tisti, ki so 16. oktobra prišli župana »obiskat« na njegov dom, imeli navodilo, da mu dokažejo »sodelovanje z belo gardo« in ga temu primerno kaznujejo. Vidrihov sosed, ki je tiste dni slučajno zašel v gozd nedaleč od vasi in tam naletel na sveže skopano, plitvo jamo, je takoj razumel, komu je bila namenjena. Pravijo, da tiste jame nihče ni zasul, zato je na tistem kraju še danes kotanja, ki nemo priča o vnaprej določeni obsodbi, ki je bila namenjena Štefanu Vidrihu.
Franček Saje, ki v Belogardizmu omenja Štefana Vidriha kot sodelavca Slovenske legije, za svojo trditev ne navaja nobenega dokaza. (Belogardizem 1951, str. 609). Vidrihovo ime je omenjeno tudi v kratkem poročilu, ki so ga sredi novembra 1942 prinesle o žrtvah komunističnega nasilja Vesti, ilegalni bilten vaških straž. Že v začetku poročila je opomba, da so podatki nepopolni. Med žrtvami je navedenih 14 duhovnikov in le za šest od njih je posebej omenjeno, da so bili člani Slovenske legije. Navedeni so le trije župani: Tekavec od Sv. Vida nad Cerknico, Brulc iz Šmihela pri Novem mestu in Vidrih iz Ajdovca – s pripombo, da so vsi bili člani Slovenske legije. (AINZ, 110 A/II – 244223).
Dober dokaz, da je bil župan Vidrih vnaprej obsojen na smrt, bi bil seznam, ki so ga okrog leta 1955 našli Hočevarjevi iz Dolnjega Ajdovca. Ko so v gozdu grabili listje, so v neki skalni razpoki naleteli na »fišeklje« – malo usnjeno torbico, kjer je poleg nabojev za puško bil tudi precej velik list popisanega papirja. Oče je hitro ugotovil, da je to seznam tistih, ki so jih partizani v Ajdovcu in okolici obsodili na smrt. Pod številko 1 je bil zapisan Štefan Vidrih. Ker so se bali, da bodo zaradi te nehotene najdbe imeli težave, so najdeni papir uničili in se zavili v molk.
Zakaj taka razprava o tem, ali je nekdo bil član Slovenske legije in Slovenske zaveze? Ali je res že samo zato bil sodelavec okupatorja in izdajalec slovenskega naroda? Ali je »Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« z 20. septembrom 1941, ko je bil objavljen v Slovenskem poročevalcu, res postal obvezujoč za vse Slovence? Kdo je poleti 1942 v Ajdovcu imel pravico odločati, župan Vidrih, ki so ga občani nekaj let prej izvolili na demokratičnih volitvah in je zavedajoč se svojih pravic in dolžnosti ob začetku okupacije vstopil v Slovensko legijo, ali pa oni s Frate, ki so bili člani komunistične partije, ki je v času Vidrihove izvolitve delovala ilegalno in je okupacijo izkoristila za edino možni vzpon na oblast? Zato je tudi skušala v kali zatreti vsako organizacijo med Slovenci, razen svoje in tistih, ki so se ji bile pripravljene popolnoma podrediti. Kako striktno so se komunisti držali tega principa, lepo kažeta sledeča dva primera, ki sta vsaj posredno povezana tudi z dogodki v Ajdovcu. Prvi primer. Že nekaj desetletij pred izidom Koroščeve knjige Slovenska nacionalna ilegala so v begunstvu zavzeto razpravljali o pozitivnih in negativnih straneh slovenskega protikomunističnega odpora. Pri tem je bila izrečena tudi trditev, da je žužemberški kaplan Jenko 25. maja 1942 preprečil, da bi se trideset fantov iz Žužemberka in okolice pridružilo nacionalnemu odredu. V njegovo obrambo je potem v decembrski številki Vestnika 1962, ki je enkrat mesečno izhajal v Buenos Airesu, nekdanji ajdovški župnik Gregor Mali objavil odprto pismo, kjer je zapisal tudi tole: »Dobro se spominjam, da me je spomladi 1942, ko je bilo mnogo fantov v Žužemberku in okolici v nevarnosti pred partizani, prišel kaplan Janez Jenko obiskat in mi povedal, da je bilo mesto, določeno za zbirališče teh fantov, takoj izdano komunistom. Zato je popolnoma jasno, da potem ni mogel in smel fantom priporočati, da bi šli na to zbirališče. Ali je bilo to njegovo ravnanje morda »sabotiranje«.« Zanimivo je, da je gospod Mali to pismo podpisal z Gregor Mali, župnik v Ajdovcu pri Žužemberku od septembra 1935 do decembra 1942.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gnidovčeva hiša v Zgornjem Ajdovcu

Drugi primer. V Krevsovem mlinu ob Temenici blizu Biške vasi pri Mirni Peči je v začetku okupacije delal in gospodaril Tone Gnidovec iz Gornjega Ajdovca. Bil je letnik 1919 in še ni bil poročen. France Gnidovec, ki je leta 1938 v Ajdovcu imel novo mašo, je bil Tonetov brat. Mnogi fantje iz okolice so Toneta spoznali, ko so mu pripeljali mlet žito, zato je okrog sebe kmalu imel lepo druščino. Zlasti ob zimskih večerih so se fantje radi zbrali v mlinu, se zabavali in tudi kaj pametnega predebatirali. Skoraj vsi so bili člani Zveze fantovskih odsekov. Zaradi okupacije teh srečanj niso opustili, ampak so jih še bolj gojili, saj delo v predvojnih društvih v tem času ni bilo mogoče. Morda je k njim res kdaj prišel tudi mirnopeški kaplan Šinkar, ali pa so si nasprotniki to enostavno izmislili. Zanje je namreč Krevsov mlin naenkrat postal središče belogardistične zarote. (Glej: Belogardizem 1951, str. 340). Že pozimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ so se partizani oglasili v mlinu. Verjetno je bilo po omenjenem sestanku zaupnikov Slovenske legije na Vrhpeči pri Sv. Ani. Iskali so neko propagandno gradivo, pa ga niso našli. Mlinarja so zaslišali, mu zagrozili in odšli. Tone Gnidovec je še naprej delal po svoje, vendar je postal previden in kdo od fantov se je le od časa do časa še oglasil pri njem. V drugi polovici maja je mlinar že imel pripravljen nahrbtnik, da bi se določenega dne, s še nekaterimi fanti iz Mirne Peči, pridružil odredu nacionalne ilegale. Nekega dne proti koncu maja, menda je bilo ravno pred binkoštnimi prazniki, je sredi dopoldneva zagledal, da se mlinu bližajo partizani. Skozi okno na drugi strani mlina je skočil v vodo in zlezel na drugo stran Temenice. Ko so ga zapazili, so streljali za njim, toda uspelo mu je pobegniti. Nekaj dni zatem se je z drugimi Mirnopečani pridružil Stamenkovičevi skupini.
V Ajdovcu so vsaj nekateri za te dogodke spomladi 1942 gotovo zvedeli, toda kljub temu so bili vse bolj prepuščeni samim sebi. Niso bili vsi tako prosti kot mlinar Tone. Posamezniki bi se morda še izvlekli, toda kaj bi bilo potem z njihovimi družinami, z domovi. O kakšnem ustanavljanju vaških straž tedaj na Dolenjskem še ni bilo govora. Ni jim preostalo drugega kot ostati doma in čakati. To čakanje pa je za marsikoga bilo usodno.

Napad na vaško stražo v Ajdovcu

Le nekaj dni po uboju župana Vidriha je tudi v Ajdovcu nastopila vaška straža. Njeno vodstvo in nekakšno jedro je bilo iz Žužemberka, kjer je bila vaška straža ustanovljena v začetku oktobra. Ajdovška posadka naj bi ponoči štela okrog sedemdeset mož, čez dan pa jih je bilo manj, ker so nekateri hodili domov. Orožja so imeli komaj za polovico moštva: trideset nerodnih francoskih pušk, dve stari strojnici in zaboj ali dva italijanskih bomb. Nastanili so se v prostornem Gnidovčevem prosvetnem domu, v šoli so si uredili kuhinjo, stražo pa postavili tudi v zvonik, od koder je bil dober razgled po okolici. Pričakovali bi, da bodo stražarji okoli postojanke zgradili nekaj bunkerjev in postavili kake ovire, pa ni bilo nič takega. Celo večina oken v Domu je bila nezaščitenih in ob cesti, ki je bila speljana mimo Doma, je bila zložena velika skladovnica metrskih polen. Napadalci so že v začetku napada prišli do te skladovnice in tako iz neposredne bližine streljali na Dom in metali bombe. Poleg stražarjev se je iz strahu pred partizani zateklo v Dom tudi nekaj drugih ljudi iz sosednjih vasi, med njimi Vidrihovi oče in mati ter vdova z enoletno hčerko.
Že nekaj dni pred napadom so se okrog Ajdovca zadrževale večje partizanske enote. Pravijo, da so se branilci zavedali nevarnosti, zato so nekajkrat prosili v Žužemberku za okrepitev. Zgodilo se ni nič. Na dan pred napadom je celo poveljnik ajdovške posadke Mirko Stupica odšel v Žužemberk in se zvečer ni vrnil. Neposreden napad na Ajdovec je izvedla Gubčeva brigada in z njo sta bila tudi Šaranovič in Brilej – poveljnik in politkomisar Dolenjske operativne cone. Tomšičeva brigada je skrbela za zavarovanje, delno pa tudi sodelovala pri obleganju. Koliko je bilo napadalcev? Karabinjerski poveljnik v Trebnjem je 19. decembra takole pisal visokemu komisarju v Ljubljano: »11. t.m. ob 22h je okrog 600 slovenskih komunističnih razbojnikov napadlo v Ajdovcu okrog 40 M.V.A.C., ki so bili razmeščeni tamkaj zaradi zaščite vasi. (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 533). V knjigi Gubčeva brigada na strani 73 najdemo podatek, da je Gubčeva brigada 7. novembra 1942 imela 390 partizanov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca 1938 ob Francetovi novi maši – Za materjo stoji sin Tone, zraven pa še Jernej in Lojze

Napadalci so torej brez težav prišli v neposredno bližino Gnidovčevega doma in ga obkolili od vseh strani. Vdrli so v nezavarovano župnišče, kjer so v kleti našli župnika Malija, njegovega brata Alojza, sestro, služkinjo ter župnika Antona Pavliča, izgnanca z Gorenjskega. Odgnali so jih pod župnijsko gospodarsko poslopje in jih tam zasliševali. Župnikovega brata so obdolžili, da je v začetku napada iz župnišča metal bombe. Ko so zažgali župnišče, so ga hoteli pahniti v plamene, on pa se jim je iztrgal in kljub krogli, ki mu je poškodovala koleno, zbežal v Žužemberk.
Poglejmo, kaj piše o napadu na cerkev v knjigi Gubčeva brigada: »Po zavzetju šole je prišla na vrsto posadka v cerkvi. Tu je bilo šest do osem belih. Del je bil v zvoniku s starim francoskim puškomitraljezom, del pa je bil v cerkvi. Cerkev je bila tako grajena, da se je prišlo v zvonik s kora. Za napad na cerkev so sestavili bombaško trojko in jo oborožili z bombami in s pištolami. Najprej so poskušali vdreti skozi vrata. Ključavnica se pod revolverskimi streli ni hotela vdati, zato so na kljuko obesili dvokilogramsko letalsko bombo in jo vžgali. Bomba je razbila vrata, nakar so bombaši vdrli v cerkev in začeli loviti belogardiste okoli oltarja. En bombaš je s streli iz revolverja na koru varoval druge borce, zakaj beli so se tod skušali rešiti na zvonik. Ker belih niso mogli ukrotiti so znesli na kup nekaj klopi, jih polili z bencinom in zažgali. Požar je zajel leseni kor in se skozi odprtino prelizal do lesenega odra v notranjosti zvonika. Usoda belih je tako bila zapečatena. Ogenj je zajel vso cerkev. Bombaši so nato drug za drugim zapuščali cerkev. Zadnjega, Francita Kolarja, je zadel partizanski mitraljezec, misleč, da je belogardist.« (L.A., Gubčeva brigada, str. 98-99).
Navidez res slikovit opis boja v cerkvi, toda kako so nosili težke cerkvene klopi na kup, če »belih« v cerkvi niso mogli ukrotiti. En sam bombaš je z revolverjem varoval tovariše in zapiral pot v zvonik, torej »belih« v cerkvi sploh ni bilo. Domačini so prepričani, da sta v celem cerkvenem poslopju bila samo dva stražarja v zvoniku: Franc Štrumbelj in Dominik Jarc. Nekateri imajo še danes pred očmi, kako sta se iz gorečega zvonika spustila na tla. Prvi se je spustil po strelovodu, vrgel pred sebe bombo in kljub hudim opeklinam uspel pobegniti, drugi se je spustil po goreči vrvi in že ranjen padel na tla. Napadalci so bili takoj pri njem, ga odvlekli v dolinico pod župniščem in ga tam dotolkli. Med napadalci je bil tudi Lojze Vršnik, ki je decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil svoje spomine na apokaliptično noč v Ajdovcu. Tudi njemu je ostalo v spominu, da sta se iz gorečega zvonika spustila dva stražarja. Ognjeni zublji so z veliko silo požirali zvonik in »bilo je videti zvonove, ki so od vročine začeli dobivati rdečkasto barvo. To je trajalo le malo časa, kajti kmalu so zgrmeli na tla«.
Vesti so že 14. decembra 1942 takole poročale o napadu na Ajdovec: V petek 11. decembra ob enajsti uri zvečer so partizani obkolili od vseh strani Dolnji Ajdovec. Bilo jih je gotovo preko 300. Druga četa žužemberške posadke je bila utaborjena v Gnidovčevem prosvetnem domu. Ko je patrola javila, da se partizani približujejo, sta šla dva člana posadke v zvonik in od tam streljala na napadalce. Ko je bil potem stolp že ves v ognju, sta se po vrvi spustila navzdol. Partizani so prišli v župnišče, ki sicer ni bilo zavarovano, odpeljali stanovalce za župnijski hlev in jih zasliševali. Od župnika so zahtevali, naj fante poziva k predaji. To je res storil župnik Pavlič. Odpravil se je k Domu, toda niso ga prepoznali in neki stražar je proti njemu vrgel bombo, da je bil lažje ranjen. Njegovo posredovanje ni bilo uspešno. – Proti jutru je partizanom uspelo zažgati Prosvetni dom. Posadka je bila prisiljena napraviti izpad. (AINZ 110 A – 244296).
Nimamo namena razpravljati o slabostih obrambe. Vemo, da so bili branitelji slabo oboroženi, da niti niso imeli pravega poveljnika, da je bila zgradba Doma dokaj neprimerna za obrambo, da je dolga skladovnica drv pred Domom to neprimernost še povečevala. V nekem presledku streljanja so branilci med kričanjem napadalcev zaslišali glas svojega tovariša Rudeta, ki jih je pozival k predaji in jim zagotavljal, da se jim ne bo nič zgodilo, kot se njemu ni. Niso mu verjeli, vendar je njegovo prepričevanje slabo vplivalo na njihovo že itak šibko bojno razpoloženje. Tudi župniku Pavliču niso verjeli, da jih je prišel prostovoljno prepričevat. Ko je proti jutru začel tudi Dom goreti in z golimi rokami ognja niso mogli pogasiti, so sprevideli, da se morajo odločiti za izpad. Nekdanji gubčevec Vršnik, ki smo ga že omenili, piše, kako je partizanski težki mitraljez kosil fante, ki so se ob izpadu pojavili pri vratih Doma. »Kolikor jih ni padlo pred Domom, so padli, ko so hoteli zbežati iz vasi. Precej se jih je skrilo po kleteh, skednjih in podobno. Ko se je začelo daniti, smo zato preiskali vsa poslopja v Ajdovcu.« Ko se je zaradi ognja začel rušiti leseni strop v dvorani in še nekaterih prostorih Doma, so bili tudi neoboroženi in ranjeni, ki so ob izpadu še oklevali, prisiljeni zapustiti zgradbo. Tudi nekatere od teh so ob izhodu še podrli streli, druge pa so prijeli. Pri enem od razbitih zgornjih oken na koncu zgradbe, kjer se ogenj še ni razdivjal, se je tedaj pojavila Vidrihova mati in na ves glas kričala: »Pomagajte, pomagajte! Vsaj otroka rešite!« Najprej se je zdelo, da se za njeno vpitje nihče ne zmeni, nato pa so od nekod le prinesli lestev in po njej rešili enoletnega otroka in tri odrasle. Franc Papež, ki je pri Vidrihu služil za hlapca, in Franc Legan s Sel sta zgorela v peklenskem ognju pod zrušenim stropom dvorane.
Na koncu sporočila, ki so ga 14. decembra objavile Vesti, je bilo zapisano, da se v ljubljanski bolnici zdravijo tile ranjenci iz Ajdovca: Alojzij Mali, brat župnika Malija, Franc Štrumbelj, ki ima ožgan obraz in roke, Vidrih Jože, oče nedavno umorjenega župana, ki ima zdrobljen komolec desne roke, Julijana Vidrih, žena pokojnega župana, ranjena s tremi streli, in njena hčerka Irena, tudi ranjena. (AINZ, 110 A – 244296).

Po padcu vaške straže

Poglavje o napadu na Ajdovec ima v knjigi Gubčeva brigada naslov: Osvoboditev Ajdovca. Kako je izgledala ta osvoboditev? Kdo je bil v Ajdovcu osvobojen? Toda napadalci so bili zares veseli, saj so z majhnimi izgubami uničili nasprotnikovo postojanko. V zimsko jutro so se razlegali vriski, petje in harmonika. Posamezne partizanske patrole so medtem hodile od hiše do hiše in pregledovale, če bi slučajno kje še tičal kak begunec iz Prosvetnega doma. Kogar so našli, so ga priključili skupini ujetnikov, ki so jih stražili pri kapelici na robu vasi. Vseh ujetnikov se je nabralo sedemindvajset in že dopoldne so jih odpeljali na Brezovo Reber, kjer so jih zaprli v Grivčev hlev. Zasliševalo jih je posebno sodišče, ki so ga sestavljali najvišji poveljniki enot, ki so sodelovale v napadu. Predsednik sodišča je bil Jože Brilej, takratni politični komisar dolenjskega področja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vidrihova hiša na Brezovi Rebri

Zapisnik zaslišanja ujetnikov na Brezovi Rebri je ohranjen. Po tem zapisniku so povzete v knjigi Gubčeva brigada sledeče ugotovitve: »Od petindvajsetih ujetnikov jih je bilo petnajst kakih šest tednov v beli gardi, trije od dveh do treh mesecev, pet manj kot štirinajst dni, za dva pa »službena« doba ni znana. – Trije so bili mlajši od 20 let, devet je bilo starih okoli 22 let, devet okoli 30, trije so bili pri štiridesetih, za enega ni podatkov. – Osem je bilo kmečkih sinov, sedem hlapcev oziroma gozdnih delavcev, štirje posestniki, štirje so imeli razne poklice (gozdni čuvaj, soboslikar, občinski tajnik, trgovski pomočnik), za dva ni podatkov. – Mnogi so bili člani društva klerikalnih fantovskih odsekov.« (Gubčeva brigada, str. 102).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ajdovec po vojni – Desno obnovljeni Gnidovčev dom, v sredi porušena cerkev in župnišče, levo ostanki predvojne šole

Iz zapisnika je razvidno, da so od vsakega zaslišanca vzeli osebne podatke in ga nato povprašali po sodelovanju v »beli gardi«. Ne vemo, koliko so vplivali na odgovore in kako so jih zapisali, vendar zapisnik dokazuje, kako pogumni so kljub vsemu ostali nekateri fantje. Dvajsetletni Franc Cikanek je dokončal gimnazijo in leta 1942 stanoval na Brezovi Rebri pri sorodniku Vidrihu ter opravljal delo občinskega tajnika. Zaslišali so ga dvakrat. Pri drugem zaslišanju je povedal, da je brez kakih posebnih navodil vabil člane Fantovskega odseka, ki jih je dobro poznal, naj pristopijo k vaški straži. Na vprašanje, kaj je tisti, ki od Italijanov vzame puško in strelja na Slovence, je odgovoril: »Po vašem mnenju je menda narodni izdajalec.« Stanislav Knol iz Žužemberka je izjavil, da je bilo najmanj polovico fantov v Domu za predajo, zlasti potem, ko so slišali poziv župnika Pavliča in opozorilo prebežnika Rudeta. Vsaj dva zaslišanca sta povedala, da poveljnika Stupice med napadom ni bilo v Ajdovcu, sta pa bila različnega mnenja, kdo je bil njegov namestnik. Andreja Rozmana z Brezove Rebri so zasliševali naknadno, saj so ga šele okrog poldneva odkrili na podstrešju Resarjeve hiše v Dolnjem Ajdovcu. Posebej so ga prignali na Brezovo Reber in bil je obsojen na smrt, čeprav sploh ni bil pri vaški straži. 11. decembra se je namreč vrnil iz ljubljanske bolnice in proti večeru prišel v Ajdovec. Odločil se je, da bo prespal med prijatelji v Domu, drugo dopoldne pa šel domov na Brezovo Reber. Zjutraj mu je uspelo, da se je neopažen oddaljil od Doma, toda kasneje so ga vendar odkrili. – Ko je Zvašnikova mati z Brezove Rebri zvedela, da je med ujetniki tudi njen sin Lojze, je šla prosit zanj. Kljub stražam se je prebila do sobe, kjer je zasedalo sodišče. Ker je družina sodelovala z OF, so ji hoteli izročiti sina, da ga odpelje domov, toda fant je odločil drugače: »Mama, pojdite domov in molite! Jaz bom šel tja, kamor bodo šli moji prijatelji.« Tako je bil tudi on uvrščen v skupino enaindvajsetih mož in fantov, ki so jih tisti decembrski večer v gozdu za Brezovo Rebrijo po hudem mučenju zmetali v skupno jamo in površno zagrebli.
V nedeljo, 13. decembra, je bil na Selih pogreb mož in fantov, ki so med napadom padli v Ajdovcu. Že prejšnji dan so domačini z dovoljenjem »osvoboditeljev« pobrali njihova trupla in jih prepeljali na Sela. Na pokopališču poleg cerkvice sv. Nikolaja so možje izkopali veliko jamo in v njo brez krst drugo poleg drugega položili šestnajst trupel. Župnik Gregor Mali je takoj po pogrebu odšel v Žužemberk. Čeprav je bilo tako v Ajdovcu kot v okolici še polno partizanov, ga menda na poti niso ovirali.
V ponedeljek, 14. decembra 1942, so partizani na dvorišču Gnidovčeve domačije v Gornjem Ajdovcu ustrelili šestinpetdesetletnega očeta Franca Gnidovca. Njegov oče Jernej je pred prvo svetovno vojno kar trideset let opravljal župansko službo v Ajdovcu. Franc se je leta 1910 poročil z Antonijo Legan iz Sel in imela sta deset otrok. Starejši sin France je leta 1938 postal duhovnik, ob času očetove smrti pa je bil prefekt v Baragovem semenišču v Ljubljani. Sin Tone je spomladi 1942 iz Krevsovega mlina pri Mirni Peči odšel v nacionalno ilegalo, kot smo že omenili. Ko je oče Franc v soboto po napadu stal ob ruševinah domače cerkve, iz katerih se je še kadilo, je rekel, da je uničenje cerkve največja nesreča za faro. Najbrž tedaj ni mislil, da bo to nesrečo med prvimi občutila tudi njegova družina, ko očetu v Ajdovcu ne bo zvonilo in ga bodo morali pokopati brez duhovnika.
Le redki, ki so bili na očetovem pogrebu na Selih, so vedeli, da so hkrati z njim spustili v jamo tudi nekaj zoglenelih koščic Franca Legana, ki so jih izbrskali iz ruševin dvorane Prosvetnega doma in položili v malo leseno škatlico od kvasa. Da je tam umrl Franc Legan, so vedeli, ker so med opekami našli košček njegove jopice.
Gnidovčev in Leganov skupni grob je 21. marca 1943 blagoslovil žužemberški kaplan, ki je prišel z oddelkom vaške straže, da bi prepeljali v blagoslovljeno zemljo enaindvajset žrtev krivične komunistične obsodbe. Skupaj s svojci žrtev in drugimi domačini so stražarji odšli v gozd pri Brezovi Rebri in izkopali enaindvajset trupel. Po pogrebni maši so jih pokopali v skupnem grobu na selskem pokopališču.

Zaključek

»Osvoboditev« Ajdovca se je začela 16. oktobra 1942 z ubojem župana Štefana Vidriha. Vedeli so, da je njihov idejni nasprotnik in da ima vpliv na okolico, morda so celo vedeli, da je član Slovenske zaveze. Do tedaj je med Brezovo Rebrijo in Frato veljala nekakšna toleranca, nekakšno čakanje. 16. oktobra je bilo tega čudnega stanja naenkrat konec. Reakcija Vidrihovih sovaščanov in sosedov je bila hitra in enotna. Na Frati so bili le za trenutek presenečeni, toda od svojega programa niso niti malo odstopili. Del tega programa je bila tudi »rekvizicija« pri Vidrihovih, ki jo je v začetku decembra izvedla Tomšičeva brigada.
Potem pa je prišel 11. december 1942. »V brigadi so bili dopoldne sestanki celic KPS (Komunistične partije Slovenije) in aktivov ZKM (Zveze komunistične mladine), na katerih so se dogovorili za agitacijo med borci o nujnosti napada na Ajdovec. O tej zadevi je izrecno razpravljal biro KPS v 3. bataljonu. Vzporedno s tem so tekle poveljniške priprave. (F.S. Tomšičeva brigada 1942 – 1943, str. 353) Ali ni s tem dovolj povedano, kdo je usmerjal napad in kako! Moštvo je bilo treba pripraviti, da ne bo oklevalo, ko bo treba streljati na neoborožene kmečke fante, ko bo treba zažgati cerkev, šolo in druge zgradbe. Moč prepričevanja je morala biti res velika, da so verjeli, da pomagajo domovini, ko streljajo na vrstnike – Slovence, ki so proti koncu napada drug za drugim prihajali iz goreče zgradbe Gnidovčevega doma.
Branilci podobne priprave pred napadom niti niso potrebovali. Bili so večinoma kmečki fantje iz Ajdovca in iz okolice Žužemberka, navezani na dom in domačo zemljo in povezani s krščanskim izročilom. Mnogi so bili člani Zveze fantovskih odsekov, zato so se v Prosvetnem domu počutili skoraj kot doma. Onih nerodnih »prekljevk« niso vzeli v roke zaradi želje, da bi pomagali Italijanom, ampak z namenom, da bi varovali domove in vas pred morilci svojega župana in tudi pred Italijani. Čudno, da so se kljub temu v pričakovanju partizanskega napada zanašali na italijansko pomoč. Znano je, da Italijani med napadom in še naslednje dni niti pomislili niso, da bi se odpravili v Ajdovec in so tudi vaški straži v Žužemberku preprečili, da bi šla sama.
Lahko rečemo, da je bil napad na Ajdovec izrazit napad slovenskih komunistov na slovenske katoličane. Prvi so imeli veliko premoč, saj so prav zato izbrali Ajdovec za cilj svojega napada. Imeli so sposobno vodstvo, ki je dobro vedelo, kaj hoče in je bilo prisotno pri celotnem dogajanju. Pri napadu na Ajdovec so bili prvikrat prisotni tudi vojaški strokovnjaki, bivši jugoslovanski oficirji, ki so malo prej prišli iz Titovega štaba. Branilci Ajdovca razen velikega idealizma niso imeli skoraj ničesar. Že od prvega dne postojanke v Ajdovcu so pogrešali primerno vojaško vodstvo. Zakaj se zanje ni pozanimalo politično vodstvo v Ljubljani? O tem je že v 7. številki Zaveze razmišljal dr. Tine Velikonja v sestavku Ni nas izučilo – Ob petdeset letnici napada na Ajdovec.
»Osvoboditev« Ajdovca! Ali je bil za dopolnitev te »osvoboditve« res potreben še uboj Franceta Gnidovca? Česa so ga obtožili? Ali je tudi njegovo obsodbo potrdilo visoko vojaško sodišče pod predsedstvom Jožeta Brileja, pravnika, teologa, publicista, predvsem pa komunista, ki je z budnim očesom spremljal ves potek ajdovških dogodkov. Kdo jih lahko razume kot osvobodilni boj?