Avtor: Neoznačeni avtor

Viktor Blažič

Urednik pričujoče revije mi je predložil v oceno precej zajetno tujo knjigo z naslovom The Web of Disinformation in podnaslovom Churchill’s Yugoslav Blunder; njen pisec je David Martin. Že naslov in podnaslov, po naše Mreža zavajanja, Churchillov jugoslovanski spodrsljaj, napovedujeta ne le zadevo, h kateri hoče knjiga prispevati svoja razkritja, temveč tudi pričakovano smer, v kateri avtor želi podati svojo resnico. Zadeva, ki jo knjiga obravnava, je že neštetokrat premleto vprašanje o zli usodi Mihailovićevega odporniškega gibanja ali natančneje, o možnih povzročiteljih, zaradi katerih so zahodni zavezniki temu gibanju obrnili hrbet in ga prepustili na milost in nemilost njegovim smrtnim sovražnikom, titovskim rabljem.
Knjiga je bila namreč napisana, kot lahko sklepamo iz sklicevanja na podatke in iz uporabljenih primerjav, v času, ki se je za državo Jugoslavijo že iztekal. To pa je bil čas, ko so se arhivi, nanašajoči se na dogodke iz druge svetovne vojne, že dajali na razpolago raziskovalcem. In kar je morda še pomembneje, samo dejstvo, da se je Jugoslavija znašla v neustavljivem vrtincu razpadanja, je na eni strani zavezalo usta tistim, ki so mislili, da je bilo žrtvovanje Mihailovića nujen in neizogiben ukrep za obnovo te države, na drugi strani pa so dogodki proti koncu osemdesetih let na tem prizorišču opogumili nasprotnike tega prepričanja. Med slednjimi je bil tudi pisec te knjige, in tako si lahko razlagamo motive za njen nastanek prav na pragu pravkar minulega desetletja. Razpadanje Jugoslavije je tudi vrednotenje vojnih dogodkov na tem prostoru postavilo v čisto novo luč in tisti, ki so obsojali žrtvovanje Mihailovića in so se zato dotlej nahajali na obrobju javnega mnenja, kot manjšinsko mnenje, so tako dobili priložnost, da dokažejo svoj prav.
Ob vsakem delu dokumentarne narave – med to zvrst v obilni meri sodi tudi ta knjiga – se seveda vprašamo, kaj le-to prinaša novega ali kaj se je s tem razkrilo, česar dotlej še nismo vedeli. Rekel bi, da je tista glavna novost, ki jo najdemo, ta, da v svoji dokumentarni prilogi v celoti prinaša poročila, ki so jih pisali britanski ali ameriški emisarji bodisi iz Titovega ali Mihailovićevega štaba svojim nadrejenim v obveščevalnih centrih.
Prebiranje teh poročil je seveda prav zanimivo branje, ker to lahko delamo iz razdalje našega časa, ki je tako neusmiljeno upepelil stave vseh tistih bolestnih medsebojnih obračunavanj, v katerih so tekli potoki krvi in zaradi katerih je tudi v najvišjih vodstvih zahodnih velesil nastalo nemalo prerekanj in nesporazumov. Po drugi strani spet bralec teh poročil lahko vidi, kako negotove in mestoma tudi izkrivljene so lahko slike, narejene z videnjem tujih oči, se pravi skozi optiko, ki jo opazovalec prinese s seboj iz neke druge kulture. Nedvomno jih je avtor v knjigo uvrstil predvsem zato, da bi z njimi podkrepil prepričanje, ki je izraženo že v naslovu, namreč da je tisti Churchillov spodrsljaj nasledek nekega sistematičnega zavajanja, se pravi, neke zarote. Kajti če že poročila, ki hočejo biti čim bolj verodostojna in vestna, lahko nudijo kaj varljivo podobo – odvisno od sposobnosti opazovalca – kako zavajajoči znajo biti šele podatki, ki se zavestno prirejajo za čisto določen namen, za namen, da bi si prejemnik ustvaril o nekem dogajanju načrtovano – ne dejansko – sliko in da bi po njeni skriti tendenci tudi ukrepal. In prav te vrste aktivnost naj bi se odigravala v zavezniškem obveščevalnem središču v Kairu, osrednja oseba te dejavnosti pa naj bi bil komunistični agent James Klugmann, sicer britanski državljan judovskega porekla.
Legenda o tem, da je bil eden izmed ključnih vrhovnih zavezniških vojskovodij, Winston Churchill, zaveden, pa nikakor ni nov, saj jo je razširjala tudi pri nas prevedena knjiga Nore Bellow Titova zapravljena dediščina /Titos Flawed Legacy/. Tudi pričujoča knjiga Davida Martina se namreč niti ne skuša dvigniti nad vse tisto povprečje te vrste literature na Zahodu, v katerem je zapopadeno pravilo, da mora biti vse, kar kakšno delo prinaša, koristno za Zahod. Povrečje, ki ga preveva duh, po katerem je treba razumeti Zahod kot nekakšno zemeljsko zveličanje in po katerem vse, kar se tam počne, nikakor ne more izhajati iz kakšnih manj svetlih človeških lastnosti: te lastnosti so omejene na nacizem, fašizem in komunizem.
Ne smemo torej pričakovati, da nam bo kakšno tako delo odgovorilo na vprašanja, ki veliko bolj zanimajo nas kakor zahodno javnost: čemu je vodja britanskega imperija zavrgel pasioniranega anglofila kneza namestnika Pavla, čemu je isti državnik, sicer veliki protikomunist, izdal in zavrgel protikomunistično stran v jugoslovanski državljanski vojni in s tem omogočil popoln komunistični prevzem oblasti v tej deželi? Čemu so oborožene sile pod njegovim poveljstvom – in nedvomno z njegovo vednostjo – izročile slovenske domobrance in druge pripadnike protikomunističnih milic Titovi vojski, ki niti ni skrivala, kaj namerava napraviti z njimi?
Če hočete napraviti preizkus ali napovedati, kako bo kakšno delo te vrste obravnavalo uganko, kot je tista z Mihailovićem in še kakšna druga, tedaj najprej poglejte poglavje, ki obdeluje bliskovite dogodke iz zgodnje spomladi leta 1941: vojaški puč 27. marca, abdikacija kneza Pavla, nacistično-fašistična invazija, oklicanje NDH, kapitulacija, razkosanje. Naša knjiga opravi s temi dogodki z golim opisom zaporedja dejstev ter z gledanjem, ki vse to razume v duhu gesla bolje rat nego pakt: ponosna duša srbskega naroda je kljub svoji vojaški nemoči nadutim osvajalcem vrgla v obraz svoje kljubovanje in vsemu svetu pokazala živ zgled, kako bi morali ravnati vsi drugi, četudi majhni in nebogljeni, kajpak ne glede na žrtve.
V resnici pa je bilo to slednje samo tisto, kar je hotel v teh dogodkih videti Winston Churchill, ko je v tistem razsvetljenem trenutku vzkliknil: Jugoslavija je našla svojo dušo. Britanski zgodovinar Lidell Hart, pisec vojaške zgodovine druge svetovne vojne, v poglavju o Hitlerjevi operaciji zoper Jugoslavijo in Grčijo /Maritta/ prinaša tudi kritike britanskih vojaških izvedencev, ki so menili, da je bila Churchillova balkanska pustolovščina /pošiljanje ekspedicijskega korpusa v Grčijo/ njegova največja strateška napaka v vsej vojski. Pomislite, po padcu velesile Francije si je veliki vojskovodja vtepel v glavo, da bo s pomočjo Jugoslavije vzpostavil solunsko fronto, kakor v prvi svetovni vojni! Pri junaški Jugoslaviji naj bi Hitler naletel na pravega nasprotnika. Naj je knez Pavel še tako rotil Britance, naj ne pehajo države, razjedene od notranjih nasprotij, v vojno s silo, ki je zrušila velesilo Francijo, je bilo vse zaman. Churchill in Eden sta mislila, da lahko ravnata z Jugoslavijo tako, kot bi bila del njihovega imperija, torej da je dolžna stopiti v vojno na strani imperija. Ko so Britanci v Grčiji doživeli sramoten poraz, je Churchill vso krivdo za to zvrnil na kneza Pavla, ga razglasil za nacističnega kolaboranta in izdajalca ter ga interniral daleč v Afriki, na robu džungle blizu Nairobija.
Ni torej dopustil, da bi vlada suverene države Jugoslavije sama po svoji presoji določila svojo strateško pozicijo – v tistem trenutku je skušala povleči poteze, s katerimi bi ta čas ostala zunaj udeležbe v vojni. Vsa ogorčena sta se Churchill in Eden zgražala nad ubogim knezom, češ kako si je sploh drznil pomisliti na kaj takega kot iti se neko samostojno pogajanje s Hitlerjem.
Z Mihailovićem se ni zgodilo nič drugega kot to, da se je pravkar povedana zgodba v drugi obliki ponovila. Ko je proti koncu leta 1941 postalo jasno, da se bo velika vojna zavlekla v nedogled – da ne bodo Rusi že za tisti božič v Berlinu – in ko je Srbija v oktobru tistega leta doživela tiste strašne pomore v Kraljevu, Kragujevcu, se je bilo vredno nad tem globoko zamisliti. Seveda se je to zdelo vredno tistim, ki so jih bolele tako strašne izgube in ki so trepetali za nadaljnjo usodo svoje domovine. V Mihailovićevem štabu so storili prav to in tako je prišlo do sklepa o začasnem prehodu v pasivno resistenco, dokler na svetovnih bojiščih ne nastopijo boljši časi. V vodstvu druge odporniške skupine, pri partizanih, niso razmišljali na ta način. Strateški cilj vodstva tega gibanja se namreč ni omejeval le na osvoboditev izpod tuje okupacije – ta cilj je bil bolj taktičnega kot strateškega značaja – temveč je posegal po nečem več, po revolucionarnem prevzemu oblasti. Tej strategiji, torej strategiji revolucionarne vojne, pa so okupatorjeve represalije prišle še kako prav, saj so obupano prebivalstvo naravnost poganjale v naročje vojskujočega se, t. j. aktivnega odpora. Le-tega pa so bili komunisti dolžni izvajati kot svoj prispevek svoji ideološki in politični domovini, prvi deželi socializma, v njenem boju na življenje in smrt.
Na tej točki pa se lahko že kažejo razlogi za Churchillovo ujemanje s partizani in za njegovo podporo temu gibanju: njega je veliko bolj veselila aktivistična bojaželjnost komunistov, ne glede na žrtve, kakor Mihailovićeva odločitev za pasivno rezistenco. Še manj ga je mogla veseliti odločitev slednjega, da najprej uniči Titovo gibanje in v drugo vrsto postavi boj proti okupatorskim silam ali da celo dopusti za ta namen kakšno sodelovanje s slednjimi.
Zopet se je torej v tej deželi, ki je bila po britanskem imperialnem razumevanju naravnost poklicana, da se s svojo junaško tradicijo žrtvuje za zavezniško stvar /za stvar imperija /, našel nekdo, ki si je zopet drznil ravnati po lastni avtonomni presoji, kakršno so narekovale domače razmere, in se samostojno spuščati v pogajalska /nevarna/ razmerja s sovražno stranjo.
Kot je član britanske misije pri Mihailoviću major Bailey poročal, je bil njegov gostitelj zelo nezadovoljen z navdušenjem, ki ga izkazuje britanski radio (BBC) nad partizanskimi bojnimi podvigi, ko pa so v največji meri uprizorjeni in plod propagande. Seveda je mogoče, da je k temu preveličevanju svoje prispevalo tudi delovanje komunističnih krtov v britanskem obveščevalnem centru v Kairu. Toda pri Mihailoviću so se bridko motili, ko so mislili, da je zavezniška podpora njim kar samoumevna in da je podpora partizanom lahko samo dopolnilnega značaja. Januarja je predsednik begunske jugoslovanske vlade Jovanović prejel pisemce s podpisom samega Churchilla, v njem pa ga slednji opozarja, da se zavezniško bojišče približuje Balkanu in da nastaja nuja, da se obe odporniški skupini v Jugoslaviji združita v skupno fronto. Naj torej vlada s svoje strani stori vse, da o tem prepriča svojega vojnega ministra, poveljnika kraljeve vojske, generala Mihailovića torej.
Toda kako pripraviti do volje za skupni napor dve rivalski gibanji, ki sta si zastavili kot prvi strateški cilj nalogo, da najprej uničita ena drugo in šele po tem storita tisto, za kar sta bili ustanovljeni? Mihailovićeve sile so se v tem času udeleževale velike okupatorske ofenzive proti partizanom, vendar so v bitki ob Neretvi pretrpele boleč poraz, tako da bi sleherno njihovo približevanje partizanom ne moglo pomeniti kaj drugega kot pripravljenost na vdajo. Maja istega leta pa so podobno hud poraz pretrpeli partizani ob Sutjeski, vendar osrednjemu vodstvu te formacije še na misel ni hodilo, da bi stopilo v kakšna pogajanja z domačim rivalom, Mihailovićem. Oslabljeno zaradi poraza se je raje zateklo k pogajanjem z nemškimi okupatorji /v ta namen je Tito poslal v Zagreb svojega emisarja Milovana Djilasa/; dogovorili naj bi se o skupnem nastopu zoper četnike. Nemce pa je zanimalo zavezništvo s partizani še zaradi možnega izkrcanja zaveznikov na Balkanu, saj so vedeli, da temu nasprotuje tudi veliki brat v Moskvi.
Med vse te namene pa je stopilo razsulo italijanske vojske, s katerim so se okoristili predvsem partizani; po Mussolinijevem padcu (julija) Josipa Broza ni več zanimala niti skrivna kolaboracija z Nemci. Po teh dogodkih se je glavnina Mihailovićevega gibanja osredotočila na ključno (državotvorno) deželo Jugoslavije, Srbijo. Tako nastali položaj, predvsem pa nepripravljenost obeh rivalskih gibanj na kakršno koli medsebojno sodelovanje, je napotil britanske združevalce k iskanju novih rešitev. Medtem ko je vodja britanske misije v Titovem štabu Maclean kar naravnost priporočil, naj zavezniki »zapustijo« Mihailovića in ukinejo sleherno pomoč njegovi vojski, pa nudijo toliko več podpore Titu, sta odposlanca pri Mihailoviću, Armstrong in Bailey, v svojem poročilu novembra 1943 predlagala razmejitev operacijskih con, na katerih bi smelo delovati eno ali drugo gibanje.
Če se vživimo v tedanje razpoloženje Winstona Churchilla, ki se je za razliko od predsednika Roosevelta odločil obnoviti Jugoslavijo za vsako ceno in pri tem uresničiti tisto, kar se je dogovoril s Stalinom – polovično delitev vpliva – tedaj si lahko mislimo, da se ni mogel ogreti za predlog o delitvi operacijskih con. Pričakovati je bilo namreč, da se bo vsaka stran zabarikadirala na svojem odkazanem prostoru in tam vzpostavila tudi vsaka svojo strukturo oblasti – to pa bi vodilo v delitev države. Britanski premier je mislil, da je našel zelo duhovito rešitev, ko se je odločil, da Mihailovića prepusti usodi, jugoslovansko begunsko vlado in kralja pa prisili v sporazum s Titom; tako si je namreč predstavljal uresničitev svoje velike ideje o politično enoviti in »vmesni« Jugoslaviji. Tako je nastal sporazum Tito-Šubašić. Mejam Jugoslavije pa se je nezadržno bližala Stalinova vojska in »osvoboditev« Beograda je postavila vse Churchillove strateške duhovitosti pred dovršena dejstva.
Kar pa zadeva verodostojnost legende o tem, kako so Churchilla »zavedle« k njegovim odločitvam v Jugoslaviji izkrivljene informacije, bi veljalo upoštevati naslednje pomisleke. Vodja britanskega imperija je bil očitno »zaveden« tudi spomladi 1941, ko je popolnoma napačno ocenil politično trdnost in vojaško moč Jugoslavije. Informacije, ki jih je dobival o razmerah v Jugoslaviji proti koncu leta 1941, so ga sicer lahko preslepile glede vojaške moči enega ali drugega gibanja. Niso pa bile napačne tiste, ki so dajale sliko o razprostranjenosti enega ali drugega gibanja po prostoru nekdanje države in še čez. Če se je britanski premier spraševal, katero gibanje je sposobno združiti ta prostor v eno in obnoviti Jugoslavijo, tedaj so prav nič napačne informacije govorile o tem, da edino komunisti s svojo organizacijo pokrivajo ves ta prostor, v manjšinski meri tudi Srbijo. Churchill ni mogel biti bistveno zaveden po trenutnih informacijah samih, temveč je bil usodno zaveden po svojih popolnoma napačnih ocenah komunističnih namenov. Toda, kot se je izkazalo pozneje, ko je prišlo do kominformskega spora, se niti ni bistveno zmotil glede »vmesne«, tamponske vloge Jugoslavije. K temu pa lahko dodamo še eno zanimivost. Ko je Titov režim leta 1949 spričo sovjetske blokade Jugoslavije visel na nitki in je bil odvisen samo še od podpore Zahoda, je bil Churchill tisti, ki bi lahko Broza prisilil k vrnitvi na sporazum s Šubašićem iz avgusta 1944: ta je namreč predvideval večstrankarski sistem. To se ni zgodilo, Jugoslaviji so namenili vlogo »neuvrščene«, vendar še vedno marksistično-leninistične države. Posledice za nas, ki smo v tej državi živeli, so danes znane. Menda ni bil Churchill leta 1953, ko je sprejemal Josipa Broza v Londonu z vsemi državniškimi častmi, spet »zaveden«?
Naslov knjige: David Martin, The Web of Disinformation, Churchill’s Yugoslav Blunder, H. Brace Jovanovich, 1990.