Avtor: Vanja Kržan

Prošnikovo najmlajšo, po domače Buščkovo iz Horjula, poročeno Marolt, je prinesel na svet kar njen krstni zavetnik sveti Anton puščavnik 16. januarja l. 1926. Imela je še dva starejša brata in sestri. Oče jim je umrl že zgodaj, najstarejšemu bratu je bilo tedaj sedemnajst, njej pa devet let. Kako težak udarec za vdovo in mater, ki je ostala na kmetiji sama z nepreskrbljenimi otroki! Brez gospodarja in očeta je bilo preživetje na kmetiji še trše, zato je Tončka po končani osnovni šoli odšla služit k sosedu, vsak prosti čas pa je bila doma. Kot najmlajša je bila ljubljenka vseh, posebno starejših bratov Ivana (1919) in Francija (1918), ki sta jo večkrat obdarjala in razveseljevala z darili: ruto, predpasnikom, obleko in podobnim. Oba sta že zaslužila, saj so doma poleg pridnih rok zelo potrebovali kakšen dinar. Tudi Francka (1924) je služila v Ljubljani pri trgovcu Žibertu, Marija (1921), Mici so ji pravili, je ostala doma in v prostem času šivala za skromen zaslužek.
Mama, vedno v delu in skrbi za otroke, je bila vsa navezana na zemljo, ki jih je edina preživljala. Ko so se odraščajoči otroci razkropili in šli služit na vse strani, je bil to za vdovo in mater hud udarec. Brez moža je bila vsaka preizkušnja hujša in odločitev težja, čeprav so ji bili otroci s pridnostjo in delom v oporo. Tončka se ne spominja, da bi kdaj tarnala, še manj, da bi se predajala malodušju.
Trdo delovno življenje Tončke ni oropalo lepega otroštva in lepe mladosti, saj so ju prepletala lepa doživetja v prosvetnem domu poleg župnišča, pa tudi župnik Nastran je poskrbel, da je mladini obogatil mladost z mnogimi lepimi in bogatimi trenutki, ki so jih mladi ponesli s seboj v življenje in se jih še danes z veseljem spominjajo. Kljub vsemu, kljub strahotam vojne in revolucije, kljub dogodkom po »osvoboditvi«.
Tončka je bila veselo in družabno dekle. Dobro se ji je zdelo, če je kdo od fantov pogledal za njo, toda v teh rosnih letih, saj jih je ob začetku vojne dopolnila komaj petnajst, se ni menila za fante. Vedela je, da ne bi bilo prav in pošteno, če bi koga vlekla za nos, ali pa, da bi kdo od fantov to počel z njo. Spoznala je že, da srcu ne moreš ukazovati, izbere si tistega, ki ga ima dekle rado. Ljubezen med fantom in dekletom je bila takrat nekaj lepega in spoštovanega, pravi Tončka danes. Ali so jo v tem mišljenju vzgojili doma, ali je slišala za to v cerkvi, ali pa je tudi takratno horjulsko kulturno in prosvetno življenje mladim pomagalo, da so vsrkavali to mišljenje?
Kot toliko mladih je bila tudi Tončka vsa navdušena za telovadbo. Kdo si ne bi vtisnil v spomin veličastnega telovadnega nastopa na ljubljanskem Stadionu ob priliki evharističnega kongresa l. 1935? Tončka je bila takrat še mladinka, članice so bile starejša dekleta, ki so imele že svoje kroje. Pa tudi horjulski fantje in mladci niso v ničemer zaostajali za dekleti. Koliko skupnih prijateljskih pogovorov, sodelovanja in zabave je imela horjulska mladež!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tončka Prošnik z mamo dva meseca po prihodu iz zapora

Ta enkratni nastop pa ni bil edini. V horjulskem prosvetnem domu so se vrstili razni nastopi skozi vse leto. Pa ne samo telovadni, praznovali so Miklavžev večer, materinski dan. Nekaj nepozabnega in za vso vas vznemirljivega, saj so sodelovali na tak ali drugačen način skoraj vsi, pa so bile igre, in to v dvorani ali poleti na prostem. Vsak, le malo starejši otrok v Horjulu je takrat vedel za usodo Miklove Zale, Desetega brata in Krjavlja, Divjega lovca ali za prepir sosedov, ki sta postala zaradi stare, zarjavele verige v vodnjaku smrtna sovražnika. Mladi so tako spoznavali življenje in življenjske usode, ki jih je združevala ljubezen ali ločevalo sovraštvo. Vsrkavali so vase lepo in spoštovano ljubezen med fantom in dekletom. Mlada deklica Tončka je bila prepričana, da odnosi med fanti in dekleti ne morejo biti drugačni kot lepi in spoštljivi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šestnajstletna Tončka Prošnik

In kadar so se ob sobotah zvečer zbrali na vasi fantje in zapeli, so tudi njihove pesmi vriskale od prešernosti in ljubezni ali zajokale o nesreči in žalosti. Toda še tako žalostna pesem ni bila nikoli pesem iz obupa. Mladi so bili neugnani, skupaj s starejšimi so poskrbeli za zabave, da se je v naporno in trdo življenje prismejalo vsaj tu pa tam razvedrilo in prešeren smeh.
Nekaj posebnega je bila posvečenost praznikov. Ljudje, tudi mladi, so morali posvetiti svojo notranjost ne le z veseljem in sproščenostjo na zabavah in v prosvetnem domu, ampak tudi s skrivnostno lepoto cerkvene liturgije, praznično okrašene in razsvetljene cerkve, z baklami v temni zasneženi noči ali s pritrkavanjem v pomladno zeleno jutro; z grobno tišino velikega petka ali s pokanjem možnarjev o veliki noči. Ko se je slovesnost praznika razblinjala kot kadilo pred oltarjem, a vonj po njem je še ostajal, so fantje sekali pirhe in pomaranče ali se smukali okoli deklet in njihovih domov. Podarjale so jim pirhe, znamenja naklonjenosti in simpatij med fantom in dekletom.
S pričetkom vojne je v Horjulu utrip sproščenega življenja zamrl. V vasi je zavladala prikrita mržnja do Italijanov in želja po odkritem odporu. Naslednje leto je vedno bolj preraščala v vsesplošno začudenje, otrplost in končno v strah in grozo. Toda ne samo pred Italijani, vedno bolj pred nerazumljivimi dejanji ljudi, ki so se izdajali za pripadnike OF. Leta 1942 so ti pobili vsem znana zakonca Bastič, v Zaklancu pri Dolinarju vso družino, očeta, mamo in dve hčerki, pri Zalazniku mamo in hčerko. Vsi so za te družine vedeli, da so to pošteni in ugledni ljudje.
Tončkina brata Ivan in Franci sta pričela razmišljati in se odločati. Ivan je bil štirinajst dni pri partizanih, a jim je ušel: »Pri teh ne bom!« je bil redkobeseden, a odločen. Pridružil se je vaškim stražarjem, ki so jim pravili bela garda. V Horjulu in po okoliških krajih so imeli svoje postojanke, tudi na hribu Koreno nad vasjo. Decembra l. 1942 je nekaj stražarjev iz postojanke v Veliki Ligojni odšlo po opravkih v Horjul. V Lipalici so jih iz zasede napadli partizani in v tem boju je bil ubit skupaj s tremi domačini tudi Tončkin triindvajsetletni brat Ivan, po poklicu mizarski pomočnik. Po tem dogodku se je stražarjem pridružil še brat Franci, tako da je na kmetiji ostala samo mama z Marijo in Tončko, Francka je bila v službi v Ljubljani. Brat je materi in sestri lahko pomagal le občasno ob večjih delih.
Tončka danes pravi, da jih je med vojno in po njej reševalo ne le garaško delo, ampak najprej življenje iz vere. Ta jih je utrjevala v prepričanju, da so sprejemali življenje kot znamenje božje volje. Brez te vere marsikdo v času obupa in trpljenja ne bi preživel svojega življenja tako, kot ga je. Tudi povojne strahote so morali sprejemati eno za drugo, če so hoteli preživeti in ne obupati. Brezciljnega življenja, kaj šele samomorov takrat niso poznali.
Kaj je povojni čas prinesel Prošnikovim? Mama in Tončka sta ostali na kmetiji sami, Francka jima je iz Ljubljane občasno hodila pomagat. Franci je bil vrnjen iz Vetrinja v Teharje. Marija je kasneje iz Koroške odšla v Kanado. Tončki so prigovarjali, naj tudi beži na Koroško, pa ni hotela. Franci ji je bil za to hvaležen, saj bi drugače mama ostala sama. Niso bile v Horjulu redke hiše, kjer so v resnici mame ostale same. Poleg fantov je samo iz Horjula odšlo še dvajset deklet.
Kaj je preostalo mami in Tončki, ki sta zdaj doma edini predstavljali nekdanjo družino Prošnik? Še večje garanje brez moških rok, še globje in bolj vdano sprejemanje življenja, ki je mamo za vedno oropalo obeh sinov in hčerke begunke, Tončke pa ljubljenih bratov in sestre. Toda ni bilo časa za objokovanje in samopomilovanje. Treba je bilo živeti naprej in preživeti.
Dober teden po odhodu brata in sestre na Koroško, ko so prišli na oblast osvoboditelji, najdemo Tončko in njeno mamo na njivi. Naj zdaj spregovori Tončka sama.

»Tončka, ti pa pojdi malo z nama!«

17. maja 1945 je bil lep sončen dan, tega leta je bil na splošno ves maj topel in sončen. Po kosilu sva šli z mamo pol ure daleč na njivo okopavat koruzo. Pomagala nama je tudi Francka. Moralo je biti okrog štirih popoldne, ko smo zagledale dva fanta, domačina v civilni obleki, a s puško na rami, ki sta se nam bližala. Še pomislile nismo, da gredo po katero od nas. Pa se ustavijo pred nami in eden reče: »Tončka, ti pa pojdi malo z nama!« »Zakaj pa bi morala?« »Imava nalog, da te pripeljeva na komando!« Oba sem dobro poznala, bila sta mlajša od mene in med vojno smo živeli v čisto normalnih odnosih. Srečevali smo se v cerkvi in skupaj preživljali mladost na vasi. Danes vem, da sta bila zavedena: eden je postal kasneje občinski tajnik v Horjulu, in kadar sva se srečala, ‘ga je zeblo v oči’, to je: nikoli me ni pogledal. Kdor naredi kaj hudega, ta nikoli ne ‘da oči’, pravijo v Horjulu.
Prišli smo na policijsko komando in tam me je zasliševal nekdo iz Vrhnike: kje je brat, kje je sestra, zakaj sem dovolila, da sta bila brata domobranca, in še, da sem izdajala partizane. »Saj jih še videla nikoli nisem!« sem odkrito in prostodušno povedala resnico.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tončka s sosedovimi dekleti

Z zapravljivčkom sta me odpeljala na Vrhniko. Brez vsakega zaslišanja so me zaprli v zapor na sodniji in domačin iz Horjula me je vanj pospremil z besedami: »Kaj ga pa lomite po Horjulu?« V kletnem zaporu je bilo že vse polno žensk, okoli trideset, in nekaj moških. Čez teden dni, 25. maja, so nas peš gnali v Logatec na grad, kot smo pravili nekdanji graščini. Tam sem se srečala s partizanom, bil je domačin iz Horjula. »Ali me poznaš?« se bahavo postavi predme. Seveda sem ga poznala in tudi on me je dobro poznal: če bi hotel, bi lahko vedel, da nisem nobenemu lasu skrivila. S seboj sem imela hlebec kruha, ki mi ga je še v zapor na Vrhniki poslala mama. Razdelila sem ga med ženske: »Jejte, drugače mi ga bodo vzeli!« Za dolgo časa je bil to moj zadnji košček domačega kruha!
Zaprli so me v klet, po tleh je bilo nasuto drobno kamenje. V kotu se je stiskala starejša ženska, ki je ves čas molčala. Drug drugemu nismo več zaupali. V gradu so me zaslišali in potem zaprli v sobo zgoraj, kjer je bilo zaprtih več žensk. »Udeleževali ste se sestankov!« so me obdolžili, čeprav v Horjulu ne vem za hišo, kjer bi med vojno prirejali sestanke in bi se jih udeleževale ženske. Iz Borovnice, kjer sem služila v župnišču, sem se vrnila šele 1943. leta, ko je odšel od doma še drugi brat. Tudi nisem mogla biti kriva za brata, ki sta postala domobranca, kot so mi očitali. Bila sta oba starejša in polnoletna, lahko sta se odločala po svoje.
Zasliševala sta me dva mlada fanta v partizanskih uniformah. Z enim sva se dobro poznala, bil je domačin iz Horjula, leto mlajši od mene, drugi je bil iz Rovt nad Logatcem, kot so mi kasneje povedale ženske. Moško in objestno sta stala pred mano, prepasana s težkim usnjenim opasačem in obuta v škornje. To, kar sem jima skušala dopovedati, ju sploh ni zanimalo, tudi ne razlogi, da bi ju prepričala. Nikoli v življenju se mi ni bilo treba zagovarjati, niti pred domačimi niti pred tujimi, kjer sem služila, kaj šele, da bi me kdo krivil po nedolžnem! Do takrat se nikoli v življenju nisem srečala z lažjo ali da bi stala pred mladimi fanti, ki bi me tako grobo zasliševali. Saj mi je bilo komaj devetnajst let in doslej sem se srečevala le z ljudmi, ki so me imeli radi.
Kako rada sta me imela brata!
Naenkrat sem zagledala, da si je eden od njiju odpel opasač, potem je to storil še drugi in name so pričeli padati udarci z vseh strani, kot da bi rezali vame ognjeni noži. Sunki so me pobili na tla in tedaj mi je kovina zaponke pričela razbijati glavo in obraz. Začutila sem, da mi obraz obliva kri in da ne morem več odpreti oči. Sem oslepela? Me bo brnenje v glavi potopilo v nezavest, da ne bom več čutila te strašne bolečine, kar naprej, spet in spet? Rok ne čutim več, z njimi si nehote zakrivam zdaj glavo, zdaj obraz. Ječim in tulim, nista mi še izbila zob, obraz skrivam k tlom. Začutim ob sebi njune škornje, slišim rezke besede. Ali še ne bosta nehala, me mislita kar pobiti tu na tleh? Nenadoma se odprejo vrata. »Kaj pa počneta?« zaslišim glas partizana. Moja zasliševalca in mučitelja nenadoma izgineta kot polita kužka. Kasneje sem od žensk v sobi zvedela, da sta bila to Tinček in Tonček – tako je bilo njuno partizansko ime. Ostale zapornice so ju že spoznale in na lastni koži okusile njuno herojstvo.
Kako to, da so smeli med vojno in po njej možje in fantje izživljali svoje morebitne zamere, nevoščljivost in hudobijo tudi na tak način? Kot da bi bila taka izživljanja tudi del osvobodilnega boja in povojnih čistk? Če je prišlo med fanti na vasi do kakšnega tepeža, se je to dalo razumeti, da pa fantje pretepajo prikupna mlada dekleta, je čisto nenaravno. Torej vojna ni rušila le človeških odnosov med ljudmi, ampak je zabrisala tudi ločnico med moškim in žensko in mnoge od njih poživinila.
Bila sem podobna ranjeni živali, ki se privleče do kota in si liže rane. Mlad organizem jih hitro zaceli, vendar sta mi partizana za vse življenje pustila spomine: zatrdline in brazgotine po glavi. Rane v srcu pa so mi še dolgo krvavele in spomin nanje ostaja. Na lastni koži sem občutila hudobijo in sovraštvo človeka. Sam Bog ve, koliko je trpel brat Franci, preden so ga pokončali? Nekako bi razumela, če bi naredila kaj, kar ni bilo prav, tako pa sem bila čisto nedolžna. Naredili so me manj vredno od živali. Spomnila sem se, kolikokrat smo doma imeli telice v hlevu in kako so se nam priljubile! Še mlade pujske smo ljubkovali, ko so vedno lačni cvilili za nami. Da bi pa kdo pretepal te naše ljube živali!
Postajala sem vedno bolj otopela, kot da nisem več tisto mlado, veselo in zgovorno dekle kot nekoč. Nobenemu več nisem zaupala; zasliševalcev, paznikov in ječarjev me je postajalo skoraj groza. Tinčka in Tončka resda nisem nikoli več srečala, tudi pretepali me niso več. Toda iz Logatca v Škofove zavode v Šentvid me je pospremilo nekaj drugega, še mnogo hujšega, za mlado, nič krivo dekle nekaj najstrašnejšega: obsodba na smrt z ustrelitvijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Prošnik

Obsodba na smrt z ustrelitvijo

7. junija so nas s kamioni prepeljali v Šentvid, v Škofove zavode. Vsi smo dobro vedeli, kaj so bili pred vojno Škofovi zavodi, po vojni pa so jih spremenili v mučilnico. V Horjulu smo videli, kaj je naredil komunizem. Pred vojno smo brali knjigo Ukrajina joče, zdaj pa smo se prepričali, da se strahote komunizma selijo k nam!
Spet je padalo po nas, če se nismo dovolj hitro spravili na kamion in poskakali z njega. Kamion se je ustavil pred vhodnimi vrati. Odgnali so nas noter in zaprli v sobo v nadstropju. Ko sem poškilila skozi okno – če bi pogledala ven, bi me stražar ustrelil – sem okrog in okrog poslopja videla vse polno ljudi. Povečini so bili to moški, nekaj civilistov, pa taki v različnih uniformah, med njimi nemški vojaki. In to dan za dnem. Zjutraj je bilo dvorišče prazno. Vse noči pa so ropotali kamioni. Ko sem nekoč v kopalnici prišla skupaj z dekleti, ki so bile vrnjene s Koroške, so mi povedale: »Domobrance so vrnili, kje so, Bog ve!« Vse se je vršilo v strogi tajnosti, toda vsi zaporniki v zavodu so to vedeli, čeprav se je samo šepetalo.
Kmalu zatem, ko so nas iz Logatca pripeljali v zavode, so nas iz sobe, kjer smo bile zaprte, odpeljali v pritličje in nas cepili proti tifusu, se mi zdi. Pokukala sem v kapelo in na tleh je ležalo vse polno ranjencev, v povojih in v mavcu. Eden od njih mi je pomignil, da bi prišla k njemu. Gotovo me je prepoznal, jaz pa ga nisem, ves obvezan in kosmat je bil. Hotela sem k njemu, pa me je stražar takoj sunil od vrat. Tudi to se je šepetalo, da so vrnili vlak z ranjenimi domobranci.
Dober mesec smo bile zaprte v tej sobi. Medtem niso nobene zasliševali. Vsake toliko časa so nas prihajali partizani zaničevat: »K…e bele, belogardistične s…e«. Kot da bi bile izvržek človeštva. Med nami je bila tudi noseča žena. Čim starejša postajam, tem bolj boleče podoživljam to krivico in trpljenje. Da bi pa pozabila, kot nam govorijo politiki? Če se oni nočejo spominjati, se mi vsega dobro spomnimo!
12. julija so me prišli poklicat. Odgnali so me v sobo čisto na vrhu in tam je bilo že več žensk in moških. Na mizi pred seboj so partizani v uniformah imeli že napisane obtožnice. Spominjam se, da sem morala svojo že enkrat prej podpisati. Nisem smela prebrati niti vprašati, kaj podpisujem. Tudi zdaj ni smel nihče odpreti ust. Če je kdo hotel kaj vprašati, si je partizan že odpenjal opasač. Nobeden od ostalih partizanov se še zmenil ni za to. Bili smo čisto brez obrambe in zaščite.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tončka po smrti brata Ivana

Vsak je lahko le mirno poslušal svojo obtožnico in sodbo: »Tončka Prošnik, roj. 16. 1. 1926 v Horjulu, stanujoča prav tam, je bila pristaška belogardistov in zato obsojena na smrt z ustrelitvijo. Obsojena ima pravico prošnje za pomilostitev.« Kdo naj mi jo napiše? Kam naj jo pošljem? Sicer pa, kako smešno, da te najprej obsodijo na smrt, potem te pa lahko pomilostijo. Saj je to dvoje v čistem nasprotju in tega nisem mogla sprejeti, tako se mi je zdelo nesmiselno. In če jaz odhajam brez krivde v smrt, ali bodo potem pobili kar večino Slovencev, vse, razen partizanov in njihovih pristašev, sem se spraševala. Vedela sem, da je bil v Horjulu pri vsaki drugi hiši kdo zaprt in obsojen po krivem. Že takrat se mi je to zdel pravi luciferski ples.
V tistih trenutkih sem bila tako otopela, da mi je bilo vseeno, če me ustrelijo. Pomislila sem na mamo. Ivana in Francija so ji že ubili. Marija se potika nekje po taboriščih na Koroškem, Francka je zdoma, zdaj bo ostala še brez mene. Sama bo, kdo ji bo pomagal? Še bolj se bo sključila vase in v zemljo, še večji križ jo bo tlačil k tlom. V sobi je zavladala smrtna tišina. Zgleda, da je prav vse obsojence ohromela bolečina, ki jo pred svojimi mučitelji morda tudi niso hoteli pokazati.
Šele ko smo bili v kleti – po tej »sodbi« so nas odgnali v klet – se je zaslišal pritajen jok in tarnanje. Kdo bi si upal glasno jokati, saj bi se takoj pojavil stražar! Nekaj žensk se nas je stisnilo v kot in smo tiho molile, zatem se nam je pridružilo še nekaj mož. Napeto smo prisluškovali, kaj se dogaja zunaj. Kar naprej se je slišalo ropotanje, posamezni ukazi, in čim bolj se je bližal večer, tem glasneje je bilo zunaj na hodniku. Čakali smo, kdaj odpeljejo še nas.
Nekega dne, verjetno je to bilo 8. avgusta, je prišel v zapor stražar in nam slovesno razglasil: »Vse zapornike, ki so bili tukaj zaprti pred vami, so doslej pobili. Vas ne bodo več. Prišla je amnestija.«
Ta stražar je bil edini, ki nam je to povedal in dal upanje, ko so nas nekatere 14. avgusta odbrali in z živinskimi vagoni odpeljali v Kočevje. »Hitro, gremo v Kočevje na prisilno delo!« Še prej so nas odpeljali v neko sobo pred partizane, kjer so vsakemu povedali, koliko let zapora s prisilnim delom ga čaka. Name se je zvalilo osem let. »Tako mlada, pa osem let prisilnega dela,« je sočustovala z menoj partizanka. Nobenega sočutja ne maram od vas, je vpilo v meni in rekla sem: »Nič hudega, še dosti mlada bom po osmih letih, da se bom lahko poročila!« Nisem si predstavljala, da je v meni še toliko poguma in samozavesti. »Kakšna vera!« se je čudila partizanka. Kako dobro so vedeli, da smo obsojenci verni! Ali je bila vera naša največja krivda?
Vsi slabotni smo se nekako še zmogli privleči do železniške postaje. Nihče ni ponesel s seboj niti culice. Naše edino premoženje je bila umazana in strgana obleka, ki je plesala na skeletu zapornika, pa vse črno uši, krast in ran po koži. Umazani, ušivi, sestradani, grižavi in smrdeči smo popadali v živinske vagone. Kot živina, ne, še dosti na slabšem smo bili. V vsakem vagonu je bil stražar, ki je nadzoroval to našo bedo. Le osvežujoč vonj poletnih travnikov in njiv nas je pospremil, ko smo ga po dolgih dneh smradu in teme vsrkavali vase. Morda pa koga nobena stvar več ni prebudila iz otopelosti?

»Luciferski ples« se nadaljuje

S kočevske železniške postaje so nas mimo cerkve odgnali do barak nedaleč stran. V daljavi smo videle Rinžo, ob njej so bile barake za moške. Kaj bom delala, saj sem bila tako slabotna, da sem se komaj premikala? Shujšala sem skoraj petdeset kilogramov, imela sem jih samo še osemindvajset. Preživela sem s pomočjo paketov, ki mi jih je občasno nosila sestra Francka, tudi hrana je bila malenkost boljša kot v Škofovih zavodih. Borile smo se s stenicami in z ušmi, a se jih do konca nismo mogle znebiti.
Ponovno se je pričelo poniževanje. Vsaka je dobila kladivo, da smo z njim tolkle kamenje, kar tako, v tri dni. Naši pazniki so bili moški. Septembra smo hodile grabit seno v 11 kilometrov oddaljeno bivšo nemško vas, ki je bila zdaj prazna. Pozimi smo v pralnici v baraki prale moške obleke zapornikov, ki so delali bogsigavedi kaj. Veliko časa smo presedele po pogradih brez cilja, brez upa, da bodo zaporniška leta hitro minila. Nekateri moški so bili obsojeni tudi na dvajset let prisilnega dela. Mnogo časa so posvečali političnim uram za našo prevzgojo. Kdo bi jih poslušal? Me ne! Tudi pele naj bi partizanske pesmi. Da nimam posluha, sem rekla in še ust nisem odprla.
17. februarja 1946 so nas s kamioni odpeljali na prisilno delo na Teharje. Strpali so nas v iste barake sredi gozda, v katerih so dočakali smrt vrnjeni domobranci. Seveda tega nismo vedele. Govorilo pa se je o tistem strahotnem bunkerju v kleti, ker so jih mučili skoraj do smrti. Starejši možakar, zapornik iz Celja, nam je nekoč namignil, da so vse, ki so bili pred nami tu notri, pobili. Kdo naj bi to bili, smo lahko samo ugibali. Pokazal nam je tudi kraj, kjer naj bi pobili in zagrebli stodvajset oficirjev.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franci Prošnik

Zapornice so hodile s Teharij v Celje pospravljat stanovanja udbovcem (vedeli so, komu zaupajo) jaz tega nisem bila zmožna in tudi ne za to primerna: obe nogi sem imela v samih krastah, pekoče in srbeče sem lahko samo prekladala na mestu, nisem pa mogla hoditi. Verjetno so se mi vnele od pikov stenic, bolh in uši, saj sem vedno imela zelo občutljivo kožo. Za dezinfekcijo je poskrbelo sonce in mazilo, ki mi ga je prinesla sestra iz Ljubljane.
Čas do 17. maja je nekako minil. Če le ne bi imela tako strašnega domotožja! Vse otroštvo in mladost sem preživela samo zunaj v naravi, zdaj pa sem med stenami barak, dan in noč, mesec za mesecem! Še tisto redkokdaj, ko me je prišla obiskat sestra, je paznica stražila poleg. 17. maja so nas s tovornjaki odpeljali v prisilne delavnice v Begunje. Vedno smo prišli v prazne barake. Izgleda, da je bila to njihova taktika: ko so pripeljali novo pošiljko zapornic, naj te ne bi vedele, da so pred njimi bile že druge. Noge so se mi nekoliko pozdravile, obiskala pa me je druga, nič manj boleča nadloga, podkožni turi: pod pazduho, na prsih, na rami. Vsa desna zgornja polovica telesa je bila ena sama živo rdeča, skeleča bolečina, ki je nekoliko pojenjala šele, ko so se mi beli strženi izločili sami od sebe. Z nobenimi mazili ali obkladki si nisem mogla pomagati, ker mi jih nihče ni dal. Verjetno sem imela slabo ali zastrupljeno kri od nezadostne hrane in ran na nogah. Zatem sem dobila vnetje pokostnice na palcu desne roke, takrat smo temu rekli ‘črv’ in brez zdravljenja so bile bolečine še hujše in dolgotrajnejše, kot so sicer.
V Begunjah sem bila najdlje, dve leti. Že med vojno sem doma pomagala sestri pri šivanju, tako sem znala malo šivati in so me dodelili v šivalnico. Spet med same stene! Kako sem jih sovražila! Še danes sem veliko raje zunaj kot notri. Šivale smo moške obleke, največ pa moške delovne obleke. Imele smo zelo dobre šivalne stroje, same nemške singerice in prav dobro smo vedele, da so vse pokradene. Zapornice, ki niso šivale, so delale zunaj: v hlevih, na njivah, na zelenjavnem vrtu in drugod. Pozimi v mrazu, poleti v vročini. Veliko je bilo tudi starejših žensk, največ žen bivših trgovcev in tovarnarjev. Če niso bile vajene dela zunaj, je bilo zanje zelo naporno. Oh, kaj bi dala, če bi smela delati na domačih njivah in travnikih. Ali me bo moja zgarana, vdano trpeča mati še dočakala? Bova še kdaj šli skupaj na njivo okopavat koruzo? Od takrat, ko sva jo zadnjikrat okopavali, poteka že tretje leto!
In prav na pragu poletja, 21. junija l. 1948, je zjutraj vstopila v delavnico paznica in poklicala: »Tončka Prošnik! Katera je?« Klici paznic so bili vedno strogi, zato nikoli nič obetavni in zaželeni. S strahom se oglasim. »Hitro poberite svoje stvari! Greste domov!« Še zdaleč ji nisem verjela. Morda me bodo samo premestili. Nikomur več nisem zaupala. Z nikomer več nisem marala imeti opravka. »Pojdite k upravniku!« Se mi lahko pri njem obeta kaj dobrega? Naenkrat sem se vsa tresla. Uspelo jim je, da so me v treh letih zapora spremenili v živčno, odtujeno, nezaupljivo in zagrenjeno dekle. Upravnik mi je napravil skoraj slovesno govoranco: »O vas nisem dobil nobenih pripomb. Ves čas ste bili brez kazni ali črne pike. Pomiloščeni ste in z današnjim dnem odpuščeni iz zapora. Odslej ste član naše socialistične družbe z vsemi državljanskimi pravicami«, itd.
Zakaj, odkod pomilostitev, si takrat nisem belila glave. Šele 1998. sem lahko prebrala, da je nekdo na upravo begunjskih zaporov poslal prošnjo za pomilostitev. Kdo je bil to, ne vem, morda politkomisar iz zapora v Teharjih, ko me je tam nekoč začudeno vprašal: »Kaj ste še vedno tu?« Ko me je za novo leto ¹⁹⁴⁷⁄₄₈ obiskala mama, mi je povedala, da na krajevni skupnosti v Horjulu zelo grdo govorijo o meni. Od znanca je zvedela za govorice, da bi bila lahko že izpuščena, če ne bi imela tako dolgega jezika!
Je spet posredi kakšna stara »fantovska« zamera? Po maminem obisku sem to povedala upravniku, ki se je zelo začudil: »Kakšne ljudi pa imate na krajevni skupnosti? Mi imamo o vas samo pohvalno mnenje.« Verjetno je tudi ta pripetljaj pripomogel k moji pomilostitvi.
Hitro zmečem tistih nekaj stvari v kovček, kot da bi se bala, da bi se premislili in me poklicali nazaj. Že stojim pred vrati kaznilnice. Na svobodi! Vendar nisem čutila nobenega olajšanja, nobene sprostitve. Kot da ne bi vedela, kam naj grem. Najprej do Ljubljane z vlakom, potem že nekako naprej do Horjula. Mama ni niti slutila, da prihajam. Zdaj je živela popolnoma sama, ker je tudi Francka jeseni 1947 zbežala v Trst.
Zakoračim po cesti proti železniški postaji. Bilo je zgodaj dopoldne. Za menoj je pripeljal voz z konjsko vprego in voznik, starejši možak, me je povabil naj prisedem. Sploh mu ni bilo treba razlagati, da sem namenjena na postajo. Sam je uganil. Prav gotovo je tudi vedel, od kod prihajam. Pa ni nič vprašal. Tudi jaz sem molčala. In nisva spregovorila vso pot do Lesc. Čutila sem, da tudi ne bi mogla govoriti, da se z nobenim nočem pogovarjati. Naj me pustijo vsi pri miru! Kako so me ta leta odtujila od drugih! Včasih na vasi nisi šel mimo človeka, ne da bi spregovoril besedo ali dve, če ne drugega o vremenu, o delu. Pripeljala sva se pred postajo. Ponujala sem mu denar, naj pove, koliko sem mu dolžna, pa ni hotel niti pare.
Kmalu je prišel vlak. Tudi tu sem se stisnila v kot, kot da bi se bala ljudi. Ali bom vse življenje živela kot obsojenka, ki se mora spraševati o svoji krivdi? Saj sem bila vendar po nedolžnem obsojena! Gledala sem skozi okno in si mislila: »Kako lepa je narava, ljudje pa so lahko tako grdi!« V Ljubljano sem se pripeljala opoldne. Kam pa zdaj, sem se spraševala na postaji? Vedela sem samo za trgovce, pri katerih je služila Francka, pri Žibertu se je reklo, stanovali so na Cesti na Rožnik. Vprašam kakih deset let starega fantiča, če ve, kako se pride do Ceste na Rožnik. Pa mi ni kaj dosti razlagal, kar z mano je šel. In vso pot sva se pogovarjala, ne vem več kaj. Čisto prav me je pripeljal.
Pozvonim in odpre mi njihova kuharica. Ko slišijo njeno glasno pozdravljanje in čudenje, pridejo še domači. Kako so bili veseli! Skupaj smo kosili, toda opozorila sem jih, da smem le po malem jesti. Povedali so mi, da iz Ljubljane v Horjul vozi že avtobus.
Horjul! Vse je domače, vse po starem, ista pot, iste hiše. Sama pa nisem več ista. Ali me je strah, da koga srečam? Na srečo me prva zagleda soseda, ki od veselja kar vzdiga roke. Mislila sem, da je mama že kaj zaslišala. Pa ni. Grem do doma, vstopim v vežo in naprej v hišo. Bilo je okrog štirih popoldne. Mama sedi na klopi za pečjo, čisto sama, z rokami v naročju, v tihi hiši. Nekaj časa strmiva druga v drugo, potem jokava: od veselja – in od bolečine.
Dom mi je postal edini kraj, kjer sem se ves ta čas dobro počutila in z veseljem delala. Narava in delo sta me ozdravila, čeprav počasi in ne za vedno. Zaupala sem lahko samo domačim; od drugih ljudi sem se odtujila. Hvala Bogu, hvala dobri materi, da sta me pričakala dom, kmetija. Zakopala sem se v delo. Delo zunaj, v naravi! Hvala dobrim sosedom, ki so nama z mamo vsako pomlad prišli orat, ker sva bili brez živine. Pa pokosit, ker sami ne bi zmogli, pa še marsikaj drugega so nama pomagali.
Službe nikoli nisem iskala, ni me mikala, stene delavnice bi me dušile … Tudi dobrega fanta mi ni bilo treba šele poiskati, saj sva se poznala že izpred vojne. Vedela sem, s kom se poročam, ko je prišel iz zapora še on. Da bi se poročila s kakšnim bivšim partizanom, si še danes ne morem predstavljati. Z možem sva skupaj ohranila kmetijo, moj rodni dom. Delava, kolikor še moreva. Pričenja se pomlad, spet bo delo zunaj.«