Avtor: Blaža Cedilnik

Obstajajo meje, obstajajo tabuji, obstajajo dogme, obstajajo skratka reči, ki se jih ne sme narediti, ne sme izreči, ne sme niti pomisliti. Ko je bila moja hči stara poldrugo leto, sva šli po Miklošičevi ulici proti Tromostovju. Pred nama je hodila stara ženica, opirala se je na palico in se mukoma premikala naprej tako, da se je zvijala in majala. Hči je kar naenkrat stekla naprej, potem pa hodila tik za njo in oponašala njeno hojo. Skočila sem za njo, jo prijela za roko in ji šepnila, da tega ne sme delati, da to ni lepo. Glasno mi je zabrusila nazaj, češ, če tista ženska lahko tako hodi, potem lahko tudi ona. Spet sem ji prišepnila, naj nikar tako ne kriči in ji rekla, da je pač bolna in stara. A kot nona, je rekla spet na ves glas. In še glasneje dodala, da bo potem pač kmalu umrla, kot je nona. Vsi ljudje okrog naju so naju pogledovali, ženica pa se ni ozrla, čeprav jo je morala slišati. Bilo mi je silno neprijetno, vendar je tako majhnemu otroku težko dopovedati take reči in ga pripraviti na vse mogoče situacije, v katerih se znajde.
Kot sem rekla, obstajajo meje in dogme in tabuji. Kajti, če ni tako, je dovoljeno vse. Če je dovoljeno vse, je dovoljeno prav vse. To pa ne pomeni »vse, razen«, kajti to je že neka izjema, neka meja, dogma ali tabu, kar vam je pač ljubše. Čim postavimo neko izjemo, neko mejo, to ni več vse. To, da je dovoljeno vse, pomeni kratkomalo vse.
V rosnih letih sem se tudi sama zavzemala za razbijanje tabujev, za odpravljanje meja in dogem. Za družbo brez dogem in pravilnikov in zakonov in institucij. Pa vendar, če bi takrat stvari skoz in skoz domislila, bi ugotovila, da ne mislim čisto tako. Kajti obstajajo tabuji in »tabuji«. Podobno kot prometni znaki in prometna pravila in prometni znaki in policaji. Če bi vsi ljudje trdno upoštevali le dve pravili, in sicer, da naj pazijo nase, da se jim kaj ne zgodi, in obenem na druge, da jim kaj ne naredijo, bi to vsebovalo pravzaprav vse, kar mora upoštevati udeleženec v prometu. Pa očitno ljudje pač niso taki; torej mora biti vsa ta grmada pravil in znakov in za njimi morajo stati še policaji. Je pa res, da so nekateri znaki butasti in odveč. Torej se je treba stvari lotiti selektivno. In prav tako je s tabuji. Tabuje, ki jih postavlja pravica močnejšega, večjega, bolj zvitega, bolj pokvarjenega, je treba vsekakor odpraviti in uvesti zaščito šibkih, majhnih in poštenih.
Inštruirala sem neko srednješolko, ki je hodila vsako poletje na obalo, predvsem v Portorož in tam s prostitucijo zaslužila več, kot bi sicer v celem letu, če bi že končala šolo in opravljala svoj poklic. Imela je sicer poklicne ambicije, vendar se je navadila na to, da ima dovolj denarja za vse, kar si poželi. To mi je tako prostodušno pripovedovala, da me je kar zabolelo.
Podobno razmišljajo mladi danes, ko kradejo ali preprodajajo mamila, da si jih lahko zaslužijo zase. Tako lepo je, če si privoščiš vikend, ko si ves čas totalno zadet. Kaj naj rečeš takemu mlademu človeku, še otroku. Moral bi se še in še pogovarjati z njim in mu razširjati obzorje, ga spodbujati k razmišljanju, da bi spoznal svojo zmoto. Kajti če sam ne spozna, da bosta gospodar in hlapec prej ali slej zamenjala vlogi, ne bo razumel ničesar. Prej ali slej te taka reč zasužnji. Ali potem še lahko govoriš o svobodni volji, o svobodi, o tem, da je vse dovoljeno. Kaj ti pomaga, če ti je vse dovoljeno, če pa sam nisi sposoben ničesar več. Če te kot prostitutko zaseže neka združba, ki te izkorišča, da zase ne zaslužiš ničesar več, če se ti ravno ne zdi, da posel sam ni dostojen za človeka. Če te zasvojijo mamila, tako da vse, kar počneš, počneš samo še za to, da si potem zadet. In še so take reči. In v vseh teh primerih je s svobodo konec, z razbijanjem tabujev konec, konec je s tvojim aktivnim življenjem. Življenje pač teče mimo tebe brez vsebine in brez smisla. Življenje je pa vse, kar imaš in je neprimerljivo dragoceno.
Športa brez različnih poživil sploh ni več. Spisek prepovedanih se veča in veča. Vendar dnevno izumljajo nova in nova. Športniki so postali dobesedno gladiatorji moderne dobe. Posledice so strašne; to temo je obravnavalo že več knjig in tudi filmov. In nikakor ni jasno, kje se bo to končalo, če se bo. Če ne bo nekoč tako, kot je bilo nekdaj s profesionalci, ki niso smeli nastopati na olimpijskih igrah. Danes ni več tega problema. Ne samo, da lahko profesionalci nastopajo na tekmovanjih, amaterji so tako rekoč popolnoma izumrli. Mar bodo nekoč izumrli tudi športniki, ki ne jemljejo poživil, ki jim uničijo življenje?
Tabujev se ne sme razbijati. Morda jih je treba korigirati, kajti nekateri tabuji so postavljeni v drugačnih časih, predvsem pa jih je veliko postavljenih od močnejših, večjih, bolj zvitih in bolj pokvarjenih in so postavljeni zato, da pokorijo šibke, male, poštene, »neumne« ljudi.
Nekateri tabuji so tako imenovani »naravni« tabuji. Spolna revolucija bi morala korigirati tabu spolnosti, ga je pa razbila in nam prinesla AIDS. No, ni ga zares prinesla, samo razširila ga je do epidemičnih razsežnosti. Krmljenje goveda s kostno moko je razširilo bolezen norih krav in posredno razširilo tudi različico Kreutzfeld-Jacobove bolezni pri ljudeh. Govedo je tipičen rastlinojed in krmljenje ne samo z mesnimi produkti, ampak celo neke vrste kanibalizem je povzročil razmah te bolezni. Poleg tega so proizvajalci mesne moke gledali le na svoj profit in ne na posledice svojih dejanj. In v kostno moko so predelovali ne le ostanke in odpadke zdravih živali, ampak tudi vse mogoče bolne živali. Ve pa se, da celo nekateri virusi, predvsem pa spremenjeni prioni preživijo temperature več sto stopinj Celzija. (Mimogrede, iz precej zanesljivih virov sem izvedela, da pri nas še veselo krmijo živino s kostno moko, saj je je ogromno, pa še zelo poceni je.) Kaj pa znanost? Znanstvenik potrebuje za svoja raziskovanja svobodo, popolno svobodo. Toda, ali obstaja popolna svoboda? Seveda obstaja, za tistega, ki je najmočnejši, največji, najbolj zvit, najbolj pokvarjen. Znanstvenik pa ne bi smel biti tak. Zanj bi morala biti svoboda to, kar pač je značilno za svobodo posameznika. Da je le-ta omejena s svobodo drugih posameznikov, kar pomeni, da na račun svoje svobode ne ogroža drugih. To pa po drugi strani pomeni, da se mora ves čas zavedati posledic rezultatov svojega raziskovanja. Kaj pa, če je znanstvenik pokvarjen? Kaj, če je za slavo in denar pripravljen narediti karkoli … Spomnimo se samo vseh vrst nuklearnih bomb, bioloških orožij, nenazadnje ebole … itd.
Najnovejša »igrača« so geni. Genetski inženiring. Klonirana ovca. Klonirane opice. Opica, ki se sveti. Genetsko spremenjene rastline so vsakdanja stvar. Seveda pa je vprašanje, kaj nam bo to prineslo. Če ne takoj, pa v naslednji generaciji ali pozneje.
Sveto pismo, koran in druge podobne knjige svarijo pred takimi rečmi. Mi pa smo seveda opravili in razčistili s temi zadevščinami in rečemo temu dogme za pokoritev vernikov. Pa vendar so bile vse te dogme, nasveti in prepovedi posledica večstoletnega opazovanja takih dogajanj (kanibalizem, poroke med sorodniki, promiskuiteta itd.). Danes pa temu rečemo tabuji in jih vse po vrsti zavračamo in razbijamo. Zanašamo se na lastne raziskave, ki pa so vse prepogosto narejene na zelo majhnem vzorcu in na zelo kratkem času opazovanja. Za celo vrsto zdravil ne vemo, kakšna bo njihova posledica čez več generacij. Pogosto se dogaja, da ustaljena zdravila izločijo iz uporabe, ker se kasneje pokaže, da je škoda, ki jo povzročijo, mnogo večja od njihove koristnosti. Tudi to nam lahko da misliti.
Že nekajkrat sem obiskala beneški bienale. Ko sem bila nazadnje tam, kar precej let bo že tega, me je najbolj impresionirala razstava del, ki so predstavljala povzetek preteklih deset let. Nekatere slike so bile take, da jih moj želodec ni prenesel. Spolne izprijenosti, razmesarjena trupla na vse nemogoče načine in podobno. Potem so se nenadoma pojavile slike eteričnih, brezspolnih bitij. Postalo mi je jasno. Umetniki so ugotovili, da so šli predaleč. Torej so nihalo zavihteli nazaj. V nasprotno smer. Ja, v umetnosti se to da. Kaj pa v vsakdanjem življenju? Kaj, če ugotovimo, da smo šli predaleč? Pa se kar naenkrat pojavijo prepovedi stvari, ki ne samo, da so bile dovoljene, bile so vsakdanja stvar. Iznenada se znova pojavijo tabuji in dogme. Pa se bomo čutili opeharjene. Pa tako smo se borili, da smo jih odpravili, razbili. Kje je zdaj svoboda, se bomo spraševali. Svoboda misli, svoboda besed, svoboda dejanj.
Človek je jedel z »drevesa spoznanja«. Vprašanje pa je, če se je zavedel svojega greha. Izgleda, da ne, kajti za posledice svojih dejanj krivi vse mogoče reči in veselo greši naprej. Kadarkoli znova ugrizne v »prepovedani sad«, si nakoplje na glavo novo nesrečo. Da ne bo pomote. Tu ne gre za to, da bi ga Bog kaznoval, gre za to, da se otrok ne sme igrati z vžigalicami, ker se ne zaveda nevarnosti. Žal pa ima človeštvo na voljo veliko »igrač«, za katere se ne ve, kakšne bodo posledice, če se bo igral z njimi. Pa o tem tudi nihče ne razmišlja.
Vse znanstvene dosežke (tudi prej omenjene) se da uporabiti v dobrobit človeka in človeštva. Ampak je že tako, da je največ denarja za tiste reči, ki človeku in človeštvu škodijo in ga ogrožajo. Denar imajo »barabe«, ker nimajo predsodkov.
Naša vključitev v Evropsko zvezo bo prinesla kar nekaj sprememb. Meje ne bo, razen v naših glavah, pravijo politiki. Začelo se bo obdobje odgovornosti in priložnosti. Ampak prav bolezen norih krav je dokaz, da so meje še vedno tu. Tudi med članicami Evropske zveze. In vprašanje je, če se ne bo zgodil še kakšen »čudež«, ki bo meje ne samo postavil nazaj, ampak bo postavil tudi nove »berlinske zidove«.