Avtor: Justin Stanovnik, Neoznaceni avtor

Lani, 7. decembra, ko je bila Zaveza 39 že v tisku, je na svojem domu v Kentu umrl Lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low. Slovenci ga poznamo predvsem po vlogi, ki jo je odigral maja 1945 pri izročanju Domobrancev komunistični Jugoslaviji. Njegova vloga je bila, ne glede na to, kje se je vzročna veriga tega dogajanja začela, ključna. Kot šef štaba 5. britanskega korpusa, s sedežem v Celovcu, je storil dve stvari: z jugoslovanskimi komunističnimi oficirji je vodil pogovore o času in načinu izročanja, predvsem pa seveda o izročanju samem, potem pa je kot prvi štabni častnik izdelal povelje, ki je določalo opravila, ki naj bi jih v okviru izročanja opravili Britanci. Ko so 27. maja britanski kamioni začeli voziti Domobrance na Podrožico ali v Pliberk, Tobyja Lowa sicer ni bilo več na Koroškem, vse pa se je odvijalo tako, kot se je dogovoril in kot je določil pred odhodom. Naša trditev, da je imel ključno vlogo pri izročanju slovenske domobranske narodne vojske, s tem pa tudi pri ustvarjanju možnosti, da so komunisti izvedli veliki genocid nad slovenskim narodom, je torej utemeljena. Kako bi bilo torej mogoče, da nas smrt takega človeka ne bi spomnila ne samo nanj in na njegovo dejanje, ampak tudi na čas, v katerem se je vse to dogajalo. Začeli smo z dvema člankoma, ki sta ju ob Aldingtonovi smrti za Sunday Telegraph napisala Nigel Nicolson (10. dec.) in Nikolai Tolstoy (17. dec.) in ki nakazujeta, v kakšni meri in na kakšen način je njegova smrt ponovno razdelila britansko javnost. Oba članka je za Zavezo prevedel Janez Gradišnik, za kar se mu tu lepo zahvaljujemo. Nato pa bomo pregledali še druge odzive britanskega časopisja in skušali izluščiti, kako Britanci gledajo na nekdanje ravnanje enega svojih visokih častnikov, pa tudi na tiste, ki jih je to ravnanje usodno prizadelo. Na koncu pa bomo še opozorili na neko dogajanje, o katerem se sicer malo govori in je vsemu šele sledilo, a nam bo veliko povedalo o tem, kako je treba porazdeliti krivdo za veliki zločin in iz kakšne miselnosti je zrastel. A najprej obe obljubljeni besedili.











Moj nekdanji prijatelj in sovražnik lord Aldington je umrl za rakom, 86 let star. Bridko je, da naj bi se moža, ki je toliko dosegel v vojni, politiki in poslovnem življenju, spominjali zaradi nečesa, kar se je zgodilo po njegovi upokojitvi. Leta 1989 je bil obtožen, da je bil v svoji mladosti najbolj odgovoren za veliko vojno hudodelstvo. V tej zadevi je dobil tožbo zaradi obrekovanja in prisojeni so mu bili stroški in odškodnina 1,5 milijona funtov (trikrat toliko kot je bila vsaka prejšnja odškodnina za obrekovanje), vendar ni dobil niti penija odškodnine od svojega poraženega tožnika grofa Nikolaja Tolstoja, ki je izjavil, da je brez premoženja, nezmožen plačati.
Bila je to sloveča pravda, jaz sem bil zapleten vanjo kot priča, ker sem bil kot mlad častnik v brigadi, ki je prav na koncu vojne dobila povelje z višjega mesta (o tem, kako visokega, je potekal spor med procesom), naj vrne Stalinu vse ruske vojake, ki nam padejo v roke, Titu pa vse protikomunistične Jugoslovane, ki so zbežali čez gore in jim je bil podeljen azil v britanski coni v Avstriji.
Lord Aldington (ali brigadir Toby Low, kar je tedaj bil) je ta povelja ponovil v imenu svojega poveljnika korpusa, naloga nas v nižji enoti pa je bila, da jih izpolnimo. Bila je to ena najbolj zoprnih operacij, kar so se jih kdaj lotili britanski vojaki, saj smo dobro vedeli, da bodo ti možje, ki so nam zaupali, poslani v neogibno smrt. Ko bi bili poznali resnico, ne bi bili hoteli na vlake in tovornjake in bi se bili uprli. Zato smo jih nalagali o tem, kaj jim je namenjeno. Jugoslovanom smo rekli, da jih pošiljamo v druga britanska taborišča v Italiji in tam bodo na varnem.
Pomišljal sem, ali naj na sodišču nastopim na Tolstojevi strani, ker je Aldingtona napadal z izrazi, ki so se mi zdeli povsem neupravičeni. Dolžil ga je, da je izdajal vsa povelja in določal vse detajle operacije v nasprotju z višjimi ukazi in povsem zavedajoč se strašne usode, ki je čakala te ljudi. Aldingtonovo delovanje je primerjal z delovanjem »najhujših klavcev nacistične Nemčije ali Sovjetske Rusije«. To je bilo očitno obrekovanje in pred procesom sem opozoril Tolstoja, da bom, če me vprašajo, ali to potrjujem, odgovoril, da tega ne morem. Na srečo me tega nikoli niso vprašali in svoje pričevanje sem lahko omejil na tisto, kar se je dejansko zgodilo v Avstriji maja 1945.
Moja druga ovira je bilo to, da sem Tobyja Aldingtona občudoval. Med vojno sva bila postala prijatelja, čeprav ne bližnja prijatelja, ker nisva bila enakega čina, in še naprej sem ga poznal kot tovariškega konservativnega poslanca in soseda v Kentu. Mislim, da je imel občutek, da sem izdal to prijateljstvo, ker sem pričal za drugo stran. Ko sem zapustil prostor za priče, sem se znašel sam z njim v umivalnici sodišča, da sva bila oba v zadregi. Rekel sem: »Toby, najbrž je vse to zate hud napor.« Odgovoril je: »Nisem vajen, da bi me star prijatelj imenoval morilca,« in je šel ven.
Moji pridržki do Tolstojevih hiperbol so zrahljali tudi moje prijateljstvo do njega. Menil je, da sem šibko podpiral njegovo kampanjo, posebno potem, ko je pravdo izgubil. Še junija tega leta, ko sva skupaj obiskala prizorišča pokolov v Sloveniji, sem ga rotil, naj neha obtoževati Aldingtona in trditi, da je po krivici izgubil pravdo. Nesrečen sem, ko slišim, da pred tremi dnevi, ko je zvedel za Aldingtonovo smrt, ni našel česa bolj velikodušnega, kakor da je rekel o njem, da je bil »globoko zagrenjen in maščevalen človek«. Zagrenjen je utegnil biti, ko je ostal razmeroma brez premoženja, medtem ko je Tolstoj podedoval lepo premoženje po svojem očimu Patricku O‘Brianu, če pa je bilo kaj maščevalnosti, je je bilo najti na obeh straneh.
Aldingtona ne odvezujem vse krivde v zadevi kozakov in Jugoslovanov. Pozneje je trdil, da bi bil, ko bi bil vedel, kakšna bo njihova usoda, dal drugačna povelja, pa ni vedel. Nihče mu tega ni povedal. To je bilo zato, ker svarilo, ki smo ga pismeno spet in spet ponavljali (»Nobenega izmed njih ne moremo poslati domov razen v skoraj gotovo smrt«), ni seglo do njega onstran divizijskega glavnega stana; ampak kot šef štaba v korpusu bi bil dolžan to izvedeti. Moral bi nas bil obiskati, videti sam, kaj se dogaja na železniški postaji, slišati naše laži in potem opozoriti poveljnika svojega korpusa, da kršimo ženevsko konvencijo in izročila britanske vojske, ko izdajamo ljudi, ki smo jim dali azil. Nič od tega ni storil. Bolj ko vsega drugega pa bi ga obtožil malomarnosti in ravnodušnosti. Hotel je počistiti reči, preden gre domov na dopust. Ni čutil potrebe, da bi se skrbno ukvarjal z usodo 70000 mož, ki so se v mnogih primerih bojevali proti našim zaveznikom.
V teh 10 letih po procesu Tobyja Aldingtona nikoli nisem videl. Zameril mi je moje vedenje, jaz pa sem se, preden sem sprejel vabilo na kako krajevno dogajanje, prepričal, da njega ne bo tam. Težko mi je bilo verjeti, da bi bil mož, ki je bil predsednik GEC, Grindleyeve banke, zavarovalnice Sun Aliance, Westdlanda in Vodstva londonskega pristanišča, tako obubožal, da bi moral prodati svojo knjižnico, da bi lahko plačeval račune pri špeceristu. Ko se je pripravljal, da gre v pokoj, še ni mogel računati, da mu bo padel v roke poldrugi milijon funtov. Pravdne stroške je povečini poplačal s posojilom od zavarovalnice Sun Alliance in zdelo se je neverjetno, da bi ga od tam priganjali k poplačilu.
Tako se je v svojih iztekajočih se letih nekoliko smilil sam sebi. Morda so ga, tako kakor Harolda Macmillana, ki je bil deloma tudi odgovoren za tisto, kar se je zgodilo leta 1945, tisti dogodki glodali bolj, kakor je bil pripravljen pokazati, ampak kakor Macmillan je tudi Aldington preživel svoje zadnje dni v verovanju, da ni ničesar, zaradi česar bi moral javno izraziti obžalovanje.
Upam, da bo Nikolaj Tolstoj, zdaj ko je Aldington mrtev, ravnal velikodušno, priznal, da je pretiraval v svojih obtožbah proti njemu in da sodba porote ni bila nepoštena. Upam tudi, da bo nehal bombardirati sodišča s pozivi, ki temeljijo na novih dokazih dvomljive veljave. Dosegel je veliko moralno zmago, ko je obrnil pozornost javnosti na grozotno hudodelstvo. Naj pusti zdaj svojo zadevo mirovati.
The Sunday Telegraph










Nigel Nicolson me poziva, naj ne razodevam pred javnostjo obsežnega šopa dokazov, ki sem jih v zadnjem desetletju zbral o odgovornosti lorda Aldingtona za vojna hudodelstva v Avstriji leta 1945 (Comment, 10. december). Kakor pravi, naj »priznam, da sem pretiraval v svojih obtožbah proti njemu« in da »sodba porote ni bila nepoštena« in naj sprejmem, da mora biti njegova verzija dogodkov »končna sodba o lordu Aldingtonu«. To se zdi nenavaden pogled na zgodovinsko raziskovanje, a morda so v času med svetovnima vojnama to tako učili v Balliolu.
G. Nicolson nam pravi, da je dva tedna dvakrat na dan govoril premišljene laži vojnim ujetnikom in beguncem, da bi jih pridobil, da vstopijo v tovornjake in živinske vagone, o katerih je vedel, da jih bodo odpeljali »v neogibno smrt«. To se mu je zdela »ena najbolj zoprnih operacij, kar so se jih kdaj lotili britanski vojaki« in vedel je, da »kršimo ženevsko konvencijo in izročila britanske vojske, ko izdajamo ljudi, katerim smo dali azil«. Zakaj se ni uprl povelju, ki je bilo tako očitno nezakonito, ostaja nepojasnjeno. Predlaga pa, da naj bi nas bil »Aldington obiskal«, odkril, kaj se dogaja, in svetoval poveljniku svojega korpusa, naj se operacije ustavijo. Tega ni storil, nam pripoveduje g. Nicolson, ker ga niso o vsem informirali.
Poprej g. Nicolson omenja, da je bil tisti čas Aldingtonov dolgoletni prijatelj. Ali bi človek smel vprašati, zakaj ni izkoristil tega razmerja, da bi bil sam sporočil bistveno informacijo? Ali pa o tej stvari ni več dovoljeno ne vpraševati ne odgovarjati?
Ko pregledujemo spominske zapise v britanskih časopisih v dneh in tednih po Aldingtonovi smrti, se nenadoma, ne brez nelagodnosti, zavemo, da je vsa pozornost piscev usmerjena na Lorda Aldingtona, da vsi oziri in obziri veljajo njemu, tisti pa, ki so jih njegove odločitve – pa najsi so bile že začetne ali od česa povzročene – smrtno prizadele, ostajajo anonimna gmota, ki se je ne dotakne nobena raziskujoča, kaj šele sočutna misel. Kakor da ne bi bili vredni zanimanja! Kakor da bi bilo mogoče razumeti Lorda Aldingtona in kakor da bi bilo mogoče kaj bistvenega povedati o tem, kakšen človek je bil, ne da bi istočasno ali, bolje, še prej razumeli, kdo so bili neki drugi ljudje in kaj se je z njimi zgodilo, potem pa so imeli to nesrečo, da so prišli v popolno odvisnost od njega in njemu podobnih. General Toby Low je mogel postati ubogljivo orodje določene politike zato, ker nikoli niti pomislil ni, da bo to politiko moral uresničevati na ljudeh, ki se z enako pravico kot on sklicujejo na svojo človeško vrednost in politično legitimnost.
Da pisci teh spominskih člankov niso dovolili, da bi jih vznemirila globlja vprašanja, kaže tudi to, da se domala vsi veliko ukvarjajo s tem, da Lord Aldington ni dobil niti penija od velikanske odškodnine za razžaljeno čast, ki jo je sodišče naložilo Tolstoyu. Da od milijona in pol funtov, ki bi mu jih Tolstoy moral plačati, ni dobil ničesar, je bila za večino piscev velika krivica. Nobeden od njih se ni spomnil, da bi to krivico izmeril na krivici, ki je zadela tistih sedemdeset tisoč žrtev, ki jih je njegova kooperativnost zaznamovala s smrtjo. Kaj ima milijon in pol funtov opraviti s tolikšno smrtjo! V kakšnem odnosu je vsota poldrugega milijona funtov z vsoto, ki je sestavljena iz deset in deset in deset tisoč življenj! Če prav premislimo, nam besedila, ki jih ob tej smrti prebiramo, nekaj povejo o britanski odločitvi pred pol stoletja: tako danes kot nekoč, tam, kjer bi moral biti rešpekt do življenja, zeva praznina. The Daily Telegraph (8. dec. 2000) navaja Aldingtonove besede, da o Titu »ni vedel dosti, razen tega, da je bil naš veliki zaveznik«. Človek bi pričakoval, da bo visok častnik neke armade le nekoliko raziskal, kakšne vrste ljudje so bili imenovani za njegove prijatelje v orožju. Toda to je samo govorjenje. Kot pravi Tolstoy (The Sunday Times, 10. dec. 2000) so vsi, do zadnjega vojaka, vedeli, kaj čaka izročane ujetnike. Kako prepričljiva je torej trditev načelnika štaba korpusa, da tega ni vedel? Za vsem je bilo nekaj drugega. Najprej seveda politika. The Independent (9. dec. 2000) to pove takole: »Soočen z možnostjo odprtih sovražnosti s Titovimi partizani, ki so imeli ozemeljske ambicije na področju Trsta, je bil Low intenzivno vpleten v pogajajanja, ki naj bi vzdrževala mir.« The Times (9. dec. 2000), ki sicer priznava tragičnost vračanja in pokolov, to zadržanje razloži s trdimi zahtevami realne politike, »kjer je zavezništvo z enim tiranom sredstvo za zmago nad drugim«. Toda vse kaže, da je bila usodna odločitev sprejeta z lahkoto, ki ne daje znakov, da se je prej morala prebiti skozi ozka vrata moralne dileme. Da je ta odločitev mogla biti narejena, je bil potreben en sam pogoj: posebne vrste ljudje. Ko je na začetku procesa leta 1989 Tolstoy čakal na nastop Lorda Aldingtona, je pričakoval, da bo zagledal človeka, ki se je, kot toliko nekdaj trdih vojakov, z leti omečil, vendar je v kabini za priče zagledal arogantnega človeka, brez sledu kesanja. (The Sunday Times, 10. dec. 2000) Številnim opazovalcem ni ušlo, da se Aldington na sodišču ni bil pripravljen soočiti z resnico. The Independent pravi, da je »njegovo vedenje na sodišču puščalo resna vprašanja«; da je več kot čudno, da ta pametni človek »ni opazil, da bi mu odkritosrčnost več koristila«, saj njegova tedanja »nepripravljenost, da razpravlja o vzrokih za ukrepe 5. korpusa, še sedaj vzbuja vprašanja«. Vse to dokaj jasno kaže, da se Aldington na sodišču ni znašel na čistem terenu. Pri tem pa je res tudi, da sodišče kot temeljna ustanova pravne države ni moglo ali ni hotelo razumeti svoje vloge. Moralo bi namreč raziskati in dognati neko resnico. Ta proces je bil takšen, da je to zahteval. Toda, kot piše The Independent, »v tem oziru je bilo vse, kar je sodišče dokazalo, njegova nesposobnost, da razreši neki zgodovinski spor«. The Times pa isto pove takole: »Čeprav sodnik, ki je vodil proces, tega nikakor ni hotel priznati, se je tedaj od sodišča zahtevalo, da se spremeni v zgodovinsko tribuno, ki bo razsodila v zadevi, ki je bila pravzaprav pisanje nekega zgodovinskega poglavja z resnimi političnimi in moralnimi konotacijami.«
V odmevih na Aldingtonovo smrt najdemo torej tudi trezne glasove. Večidel pa iz njih veje želja po opravičevanju odhajajočega oficirja, politika in gospodarstvenika. Tisti, ki so si vzeli za cilj, da ga opravičijo, so ponavljali stare stereotipne trditve: da ni vedel, kaj se bo z vrnjenimi ujetniki zgodilo; da je bil »ujet v strašno situacijo, ki je ni prav razumel ne on in ne noben drug«; da se je znašel pred grozečo nevarnostjo, da se bo vojna nadaljevala bodisi zaradi Titovega napada bodisi zaradi sovjetskega maščevanja zaradi nevrnjenih Kozakov; da je bilo to, kar se je zgodilo v južni Avstriji zgolj »nesrečna epizoda«, ena od »brezštevilnih tragedij, ki so se dogajale po vsej srednji Evropi po koncu vojne«. The Daily Telegraph (8. dec. 2000) je šel celo tako daleč, da je skušal utemeljiti Aldingtonovo vero, da bodo komunisti civilizirano ravnali z jetniki, z naslednjo trditvijo: »In dejansko je Tito ukazal, da ujetniki pridejo pred vojaško sodišče. Do pokola je prišlo zato, ker ni imel v oblasti svojih čet.« Sic!
Opravičevanje včasih preide v jedko napadalnost: da bodo sedaj »običajni sumljivci« obnovili svojo tolikanj štrapacirano teorijo o zaroti; da je bila »redkokatera zgodovinska epizoda tako napihnjena in podvržena tolikemu maličenju in selektivnemu navajanju dejstev«; da bi vsaka resna raziskava, »pokazala, kako smešno in izkrivljeno je bila prikazana vloga, ki sta jo igrala Lord Aldington, prej pa še Harold Macmillan«; da »gledanje nekaterih ljudi na ta spor pač odseva njihovo intelektualno in moralno omejenost«.
V takih kritičnih, zgolj besednih in nevsebinskih pripombah prednjači zlasti Christopher Booker, nekdanji Tolstoyev prijatelj, ki pa je pozneje postal član Cowgillove komisije, ki ni mogla prikriti, da se je ustanovila za to, da brani Aldingtona. Oglasil se je tudi uradni Macmillanov biograf Alistair Horne (The Daily Telegraph, 27. dec. 2000) s pripombo, da bo sedaj Tolstoy še enkrat pokazal »svoj tipični prezir do neprijetnih zgodovinskih dejstev«. In ali bi sedaj, po desetih letih, v biografiji kaj spremenil? Nič, razen tega, da bi izbrisal vsak namig, da mora Macmillan odgovoriti na resne obtožbe. K temu ga je bila nekoč zapeljala Tolstoyeva besedna silovitost.
Ob smrti se je izkazalo, da ima Lord Aldington veliko zagovornikov. Morda je celo tako, da je večinsko medijsko mnenje na njegovi strani. Morda je tudi tako, da bi se položaj spremenil, če bi Tolstoy izjavil, da je smrt po svoje rešila spor in da je z njo na neki način njegov boj dobojevan. Toda tega grof Tolstoy še daleč ni pripravljen narediti. Njegov položaj je vse prej kot ugoden. Spričo neke dediščine se bo njegovo gmotno stanje – gotovega ni še nič – v prihodnje sicer nekoliko stabiliziralo, še vedno pa se upravičeno boji za svojo knjižnico in dom. Vendar, kot je izjavil za The Sunday Times, »Aldingtonova smrt zame nikakor še ne pomeni konca zgodbe«. Ne more razumeti in ne more privoliti v to, da bi bil svet tako krivično urejen, da bi strašen vojni zločin odšel v preteklost neocenjen in neobsojen. Sedaj bo začel boj za odpravo prepovedi objavljanja. Čez nekaj let že lahko pričakujemo novo knjigo, ki jo bo napisal v luči dokumentacijskega gradiva, ki ga je zbral v zadnjih desetih letih. In ko bo enkrat povedana celotna zgodba, ne bo mogoče več prikrivati, da je bil to, kar se je spomladi 1945 zgodilo na Koroškem, »hudoben in nepotreben vojni zločin.«
Brigadni general Toby Low je imel uspešno vojaško kariero. Bil je najmlajši general v britanski armadi. Bil je nosilec mnogih odlikovanj. Med drugim je dobil Red za odlično službo (DSO), postal je Častni član britanskega imperija (MBE) in Častni oficir britanskega imperija (CBE), Francozi so mu dali Vojni križec, Američani pa znak Častnika legije zaslužnih. Enako bleščeča je bila tudi njegova politična kariera. Sedemnajst let je sedel v parlamentu kot poslanec konzervativne stranke, štiri leta je bil njen podpredsednik, leta 1962 je dobil plemiški naslov s pravico dedovanja. Bil je v vodstvu upravnih odborov in odborov direktorjev mnogih vplivnih finančnih in gospodarskih ustanov in organizacij. Zakaj vse to pripovedujem? Zato da bi bralci razumeli misel, ki jo je zapisal pisec spominskega članka v Independentu: Da bi bila prava ironija, če bi človek s tako uspešno potjo za seboj prišel v zgodovino samo po vlogi, ki jo je odigral leta 1945 na Koroškem. Naj bo že ironija ali ne, to je natanko tisto, kar se bo zgodilo. Čast in moč in denar so ena reč, smrt deset tisočev, najbolj okrutna in ponižujoča smrt deset tisočev, pa je druga stvar. Zaenkrat je tako, da je zgodovina na strani te. Ko sem rekel zgodovina, sem mislil ljudi. Potem ko smo o njih povedali vse, kar si o njih mislimo, je nazadnje in čisto na koncu tako, da ljudje le vedo, kaj je prav.

Avtor slike: Martin Benedik

Opis slike: Pod Golico Martin Benedik

Toda koroška zgodba se z majem 1945 ni končala. Končal se je njen prvi del, začel pa se je drugi, ki je trajal nadaljnja tri ali štiri leta. To je zgodba, ki govori o življenju slovenskih beguncev v koroških in južnoavstrijskih taboriščih. To je zgodba slave in bede. Njeno slavo je izpisal slovenski človek s svojo kulturo in vero, bedo pa je pisal brezčutni in cinični čas, v katerega so bili postavljeni Slovenci, da se preizkusijo kot posamezni ljudje in kot narod. In ravno ta drugi čas je bistven za oceno prvega – to je tistega časa, o katerem smo govorili v zvezi s smrtjo Lorda Aldingtona. Če je bila namreč kaka možnost, zanemarljivo majhna, a le možnost, da se Britanci v prvem času niso v celoti zavedeli, kakšna je vloga, ki jo igrajo, in kakšne posledice bo imela, sedaj te možnosti ni bilo več. Sedaj so z gotovostjo vedeli dve stvari: vedeli so, prvič, kdo so ljudje, ki so prosili za azil, in kdo so ljudje, ki so jih, potem ko so azil dobili, vrnili tja, od koder so prišli; in, drugič, vedeli so, kaj se je s tistimi, ki so jih vrnili tja, od koder so prišli, zgodilo. Sedaj je bila vloga, ki so jo igrali, izpisana v odprtem besedilu. In vendar in kljub vsemu so Britanci nadaljevali z isto politiko, ki jih je vodila takrat, ko so vračali Domobrance komunistom.
Če hoče kdo izvedeti, v kakšnih konkretnih oblikah se je britanska politika do Slovencev izražala v drugi fazi, mora prebrati Spomine na begunska leta Franceta Perniška, ki so izhajali v argentinskem Duhovnem življenju. Kdor jih bo prebral, bo razumel, zakaj naša zamera do Britancev še dolgo, dolgo ne bo zamrla.
Ali naj nekaj teh oblik naštejem? Ali naj govorim o blokadah, s katerimi je angleška vojna policija, iščoč »kolaboracioniste in kvizlinge«, metala pokonci taboriščnike sredi noči? Ali naj govorim o tako imenovanem Blejskem sporazumu, s katerim so se Britanci zavezali, da bodo sodelovali z jugoslovansko tajno službo pri kontroli nad slovenskimi begunci? Ali naj govorim o tem, da je vsako noč moralo oditi iz taborišča od sto do stopetdeset fantov in mož, ker v taborišču ni bilo več varno? Ali naj govorim o prepovedi, da begunci ne smejo dajati političnih ocen o naravi režima v domovini? Ali o žaljivih obiskih jugoslovanskih komisij, ki so prihajala v taborišča in zastraševale njihove prebivalce? Ali naj ponovim stavek, ki ga je pred dr. Blatnikom izrekel eden od podčastnikov angleške vojne policije: »Zdaj prihaja divji lov na Slovence.« Ali naj govorim o lakoti, ki je vladala v taboriščih? Dve ali tri ali celo štiri leta po vojni! Ali naj vas seznanim z obvestilom taboriščne uprave v Spittalu, da bodo v naslednjem mesecu delili samo pet dekagramov kruha na osebo? (V Teharjih smo jih dobili šest!) Ali naj ponovim Perniškov zapis iz septembra 1947: »Nič nismo, le smeti smo, ki jih je veter zanesel na tuje dvorišče.«
V begunskih taboriščih se je v času, ko se je nad srednjo Evropo spuščala železna zavesa, ponovilo stanje, ki ga tako pretresljivo in klasično izraža zapis, ki ga je dr. France Gabrovšek vnesel v dnevnik meseca februarja 1944: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sedaj sicer izgubili na ugledu, a so priznana vlada. Mi smo v vladi in ne z vlado, smo proti komunistom – torej v očeh Amerikancev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja!« To so besede, ki bi jih vsak Slovenec, ki se čuti odgovornega za svoj narod, moral shraniti v spomin. To so klasične besede za razumetje slovenske zgodovine.
Pretresljiv dokument o tem, s kakšno politiko do komunistične Jugoslavije so Britanci nadaljevali natanko tam, kjer se je s sodelovanjem njihovih zarotniških režiserjev nekoč odigralo prvo dejanje največjega zločina nad slovenskim narodom, je knjiga dr. Ludvika Puša Na dolgo pot. (Buenos Aires 1996). V skladu z določili Blejskega sporazuma, s katerim so se Britanci obvezali, da bodo sodelovali z Ozno pri obračunu s »kolaboracionisti in kvizlingi«, je avstrijska policija, na predlog angleške policije, ki je reagirala na zahtevo jugoslovanske Ozne, aretirala tudi dr. Ludvika Puša. Kot pripoveduje v svojih spominih dr. Puš, so begunci vedeli, da se je »oficirski zbor osme armade nekako na polovico delil v navdušene kolaboraterje s komunisti na eni strani in na njihove nasprotnike na drugi.« Kako pa se je delila angleška policija na avstrijskem Koroškem, pa je dr. Pušu povedal šef Intelligence Servicea v Celovcu, ko je neke noči osebno prišel v njegovo celico in ga spustil na prostost – potem ko mu je še svetoval, naj se najprej kam dobro skrije, nato pa nujno in čim prej odide iz britanske cone. Za zgradbo našega argumenta pa je važno to, kar mu je povedal potem na kratkem postanku v svoji pisarni: »Priznal je, da se del moštva in častnikov v njegovi policiji stalno brati z jugoslovanskimi komunističnimi zastopniki in emisarji in da jim gre v vsem na roko. Mreža takšne angleško-amerikanske kooperacije je na široko in zelo na gosto razpredena.« Komandant je potem dr. Puša zaradi nevarnosti pred jugoslovansko tajno policijo, pa tudi pred svojimi sodelavci, sam peljal nekaj ulic, potem pa sta se na nekem križišču brez besede, kot je bilo dogovorjeno, razšla.
S tem dodatkom smo hoteli povedati to, da tisto, kar se je na vetrinjskem polju dogajalo od 27. pa do 31. maja 1945, ni bilo posledica slučajne neprisebnosti. Bilo je logičen izraz neke miselnosti, ki se ni zgostila le v enem človeku – v brigadnem generalu Tobyju Lowu, načelniku štaba 5. korpusa – ampak je bila porazdeljena na toliko ljudi, da ni nevarnosti, da bomo naredili veliko krivico, če pravimo, da je bila na vseh. Tako, kakor je 16. decembra lani zapisal The Guardian: »Mučili so njega, pravi tarči pa sta bila Churchill in Macmillan.« Ne samo ta dva, ampak tudi Eden, Alexander, Robertson, McCreary, Keightly in še mnogo, mnogo drugih.
Do Britancev imamo torej zamero. (Ne samo mi, morali bi jo imeti, če bi bili kaj vredni, tudi komunisti!) Ne želimo, da jim gre slabo: da jim poginjajo krave, prašiči in ovce. Znamenite angleške ovce! Zamero pa imamo in jo bomo imeli, dokler ne bodo izrekli nekaterih jasnih besedi in naredili nekaj nedvoumnih dejanj. Dokler ne bo na vetrinjskem polju stal spomenik, na katerem bo pisalo, kaj se je tu zgodilo in kaj so pri tem imeli opraviti Britanci; dokler ne bo v Južnem Kensingtonu poleg drugih spominskih znamenj stala tudi plošča, kjer bo stalo, kje in čemu je angleška armada zagrešila »edini vojni zločin v drugi svetovni vojni«.
Potem ko je predsednik socialdemokratske stranke Nemčije in nemški kancler Willy Brandt pred tridesetimi leti, 8. decembra 1971, pokleknil pred spomenikom padlim v uporu v warszawskem getu, je na vprašanje, zakaj je to naredil, odgovoril: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko odpove jezik.« Lord Aldington se je v tistih dvainštiridesetih dneh, kolikor je trajal proces leta 1989, tudi soočil z breznom neke zgodovine – a je govoril in govoril. Govorili in govorili so tudi njegovi advokati. Ko je 8. julija 1990 predsednik Republike Slovenije stal na kraju, ki je bil do eksplozivnosti nabit z zgodovino, tudi ni bil v zadregi za besede. Naredil je še nekaj drugega: besede je uporabil za to, da je kraj, na katerem je stal, relativiziral – v sveti uri, ko je neka velika resnica prvič dobila besedo! Ni imel v sebi finega korektivnega mehanizma, ki se mu v kulturi pravi sram. Tudi britanski mediji, ki smo jih v tem zapisu nekaj pregledali, so še vedno samo govorili. A nekoč bo drugače. Zorko Simčič je pred dolgim časom videl: Nekoč bo Rog. In je bil. Bil je zato, ker ni mogel, da ne bi bil. S temi rečmi je tako.