Avtor: Lojzka Frančič-Berden

Osmega maja 1945 sem odpotovala iz Novega mesta z ambulanto, ki je delala v Pavčičevi vili za obolele domobrance (ne ranjence) v prepričanju, da se najkasneje v 14 dneh vrnemo z Angleži. V decembru 1944. leta je prenehal pouk na novomeški gimnaziji in vse dijakinje zadnjih razredov smo morale po odredbi okupatorja na kopanje strelskih jarkov ali se zaposliti pri vojaški saniteti. (Fantje so bili že vsi mobilizirani.)
Ko je komandant Stamenković 9. maja v Radečah pri Zidanem Mostu izrekel tisti strašni stavek: Vsak naj gre, kamor ve in zna, in odjahal na belcu, je nastal strašen kaos. Nekateri vojaki so poljubljali orožje, drugi ga zopet uničevali, metali proč in jokali. Čez nekaj časa si lahko opazil posamezne skupine, ki so posedle po tleh in se posvetovale. Tako se je tudi nekaj osebja naše ambulante priključilo eni izmed tistih, ki se je odločila nadaljevati pot do Angležev. Pričela se je dolga, težka pot, saj smo šele 24. maja prišli v Vetrinj. Ranjenca, hvala Bogu, vso pot nismo imeli, izgubili pa smo domobranca Lojzeta Hostnika, bogoslovca. Poslan je bil opozorit domobrance, ki so bili dosti višje nad nami in so nas pričeli napadati, pa se ni več vrnil. V knjigi Palme mučeništva sem zasledila, da so ga znanci nazadnje videli v Kočevju. V Železni Kapli so mene poslali v župnišče vprašat, če je kaj znanega o Angležih. Gospod župnik mi je prijazno povedal, naj gremo do Vetrinja. Dal mi je tudi Marijino svetinjico z besedami: »Naj vas Ona varno vodi.« Po hudih ovirah, ko več dni nismo mogli prek mostu na Dravi, smo 24. maja, utrujeni in izčrpani, prišli v Vetrinj. Kako veselo je bilo snidenje z znanci in prijatelji.
Že po štirih dneh so pričeli transportirati naše predhodnike z obljubo, da gredo v Italijo. Že drugi dan, ko sem prišla v Vetrinj, sem videla v partizanski uniformi Franceta Pirkoviča - Čorta iz Šentjerneja, kako se je pogovarjal z angleškim oficirjem. Po nekaj dneh so se pričele širiti govorice, da vračajo domobrance v roke partizanom. Pojavili so se plakati, da bo vsak, ki bo širil take laži – ustreljen.
30. maja mi je sošolec, ki je delal v informativni pisarni v Novem mestu, povedal, da bodo ponoči študentje vzeli puške, še vedno so ležale na kupu ob jezeru, in zbežali, ker so potrjene vesti, da jih vračajo partizanom. Odpeljal me je k družini Mimice Žukovec iz Novega mesta, da tam počakam, dokler oni ne pridejo do varnega kraja. Proti večeru sem se sestala z našimi fanti – vaščani. Bili so že o vsem obveščeni, rekli so, kamor so šli ostali, gremo še mi. Kaj bi se še naprej klatili po svetu, doma nas čaka toliko dela, pa še košnja se bo pričela. Tudi če pridemo partizanom v roke, nas bodo pustili domov. Tako sem se od njih poslovila.
Naslednji dan, 31. maja, je bil praznik Sv. rešnjega telesa. Vsi vojaki so imeli že zjutraj mašo. Jaz sem šla z Mimico Žukovčevo k poznejši maši. Domov grede sem ji rekla, da grem pogledat, če so se domobranci že odpeljali, in potem pridem k njim. Res so bili že vsi na tovornjakih, povedali so mi, da so Angleži vsakega popisali, tako vedo, da se jim ne more nič zgoditi. Pričeli so me nagovarjati, naj grem z njimi, kaj bom sama v tujini, in ko so tovornjaki zabrneli, sem dvignila roke in potegnili so me na tovornjak. Jaz nisem bila nič popisana. Odpeljali smo se skupaj, veseli, vendar tudi rahlo zaskrbljeni. S kompasi so ugotavljali smeri vožnje, in ko so videli, da se peljemo v napačno, so rekli: Angleži lahko vozijo, kjer hočejo, gotovo jim je tukaj bližje.
Pripeljali smo se v Pliberk. Avtomobili so obstali. Vse naokrog je bilo zastraženo. Predali so nas partizanom in skupno so nas na železniški postaji strpali v živinske vagone, vojake posebej, civiliste posebej. Zapahnili so vrata. Čez nekaj časa smo se premaknili, kmalu pa smo se spet ustavili. Začelo se je ropanje ur, zmerjanje in pretepanje. Domobrancem so pobrali vse dobre obleke in obutev. Ko smo se po dolgem času spet premaknili, je v našem vagonu postalo nekemu moškemu slabo. Tolkli smo in prosili za vodo, vse zaman. Čez nekaj časa je umrl. Žena je obupno jokala. Po dolgi vožnji smo se nekje v bližini Maribora ustavili. Vse prošnje za WC, za vodo, za mrliča so bile bob ob steno. Drugega junija se je vlak ustavil v bližini Celja. Ko so odprli vrata, smo vse naokrog zagledali travnike, vse naokoli je bilo močno zastraženo, partizan pri partizanu z brzostrelkami. Ob vratih vagonov, v katerih so bili domobranci, so stali partizani in s puškinimi kopiti neusmiljeno tolkli po izstopajočih in padajočih domobrancih. Po dolgem času smo odkorakali na Teharje, kjer smo ob vstopu v ograjen in zastražen prostor morali v na tleh pogrnjene odeje zmetati vse, kar je kdo imel, od prstana do nožiča. Obdržal je lahko le perilo za enkratno preoblačenje, no, jaz še tega nisem imela s seboj, saj je bila vsa moja prtljaga le ročna torbica. Na roki sem imela lep zlat prstan, ki sem ga dobila od mame pred enim mesecem za 19. rojstni dan. Ona ga je dobila od svojega očeta, ki je bil dalj časa v Ameriki. »Kurba bela, daj prstan od belčka,« se je nad mano zadrl partizan. Jaz sem odgovorila, da je prstan od mame, takrat pa sem po hrbtu dobila tako močan udarec (s puškinim kopitom), da sem padla na obraz med odmetane predmete. »Še odgovarjati boš poskusila,« se je zadrl partizan. Rezka me je potegnila navzgor in odšli sva naprej proti barakam. Na obeh straneh so spraševali znani in neznani obrazi, če imamo kaj hrane, ker so že več dni tukaj, pa niso dobili niti jesti niti vode. Nas so namestili v baraki 4. Zdi se mi, da so nas po dveh dneh klicali v zbor in korakati smo morali proti stavbi, kjer je bila menza. Tam smo dnevno dobivali vročo vodo, brez vsake kapljice maščobe, zgoraj je plavalo neko posušeno listje in polno črvov. To se je ponavljalo iz dneva v dan. Zjutraj smo spili neko rjavkasto vodo. Kdaj smo prvič okusili skorjico kruha, se ne spominjam. Vem pa, da dolgo ne. Ko smo dobivali po daljšem času tudi večerjo, je bila enaka opoldanski hrani. Čez nekaj časa smo tako oslabeli, da si se moral večkrat dvigniti, počasi, sicer si zaradi vrtoglavice in slabosti padel. Z Rezko sva ležali na golih tleh, pokriti z njeno odejo, ker je bilo v sobi premalo pogradov. Hrbet sem imela dolgo močno črn in vsak premik na trdih tleh je bil boleč. Najhujše pa so bile stenice. Videla sem jih prvič v življenju. Kako je vse peklo in srbelo, potem pa še uši vseh vrst. Dnevno smo pobijale to golazen, drugi dan je je bilo še več. Noči so bile najbolj strašne zaradi mrčesa in neprestanih nočnih obiskov pijanih oficirjev. Večkrat so pridrveli tudi po dvakrat v eni noči. Glavna v sobi, Silva, je morala raportirati, koliko nas je v sobi itd itd. Oni pa so se drli: »Kje imate, svinje bele, sedaj svojega škofa Rožmana, kje Rupnika, zakaj vas ne pridejo rešit?« Morale smo stati mirno. Upanja nismo izgubile. Zelo dosti smo molile, zlasti rožne vence in vse znane molitvice. Kot balzam na razbeljene rane je ob večerih priplaval v ta pekel mili glas zvona sv. Ane.
Neko popoldne so izklicali tudi dvajsetletno dekle iz naše sobe. Bila je skupaj z mamo. Vsako popoldne so izklicali določeno število domobrancev za odvoz in nekaj deklet in mlajših žena. Mislim, da so klicali tiste, ki so imele med domobranci može ali brate. To se je nadaljevalo več tednov. Ko smo tisti večer prišle od večerje, je mama odpeljane hčerke opazila copate pod pogradom. Pričela je razbijati po zaklenjenih vratih. Čez dalj časa je stražar odprl in se zadrl, kaj je. Rekla je: »Hčerka je pozabila vzeti s seboj copate.« Odgovoril je: »Nocoj ji bo še dovolj vroče brez copat,« in zaklenil vrata. Vse smo se nemo spogledale. Iz naše sobe potem ni bila nobena več odpeljana. Ne vem, kako so se pisale sotrpinke, ena vem, da se je pisala Marija Prijatelj, dve sta se pisali Maček (sestri), Rezka, Silva, ki je bila vodja naše sobe, Vida, ki nam je večer za večerom zapela: »Mati piše pismo belo, sin, si živ? Ne pišeš nič …« Vse sledi so se izgubile, le Marijo Prijateljevo sem našla po osamosvojitvi Slovenije po naslovu, ki mi ga je napisala na svojo fotografijo s posvetilom: »Spominjaj se včasih, kako sva delile skupno usodo v Teharjah b. 4, soba štev. 43. 15.VI.45. Zamostec 24 pri Sodražici.« Ob prvi spominski slovesnosti v Teharjah sva se prvič srečali.

Avtor slike: Martin Benedik

Opis slike: Na Križevcu Martin Benedik

Zunaj pod našima oknoma pa so bili v ograjenem prostoru na debelem gramozu na pol oblečeni, shujšani, od sonca ožgani, ponoči od mraza trepetajoči fantje – domobranci skupine C. Tudi vsi moji sovaščani, s katerimi sem prišla iz Koroške, so bili skupaj; temu sem se začudila, ker so bili nekateri mladoletni in le malo časa pri domobrancih. Na vprašanje zakaj niso v drugih skupinah, so mi odgovorili, da hočejo biti skupaj. Hudo je bilo, ker so jim še tisto brozgo, ki so jo dobivali za kosilo, nalivali vročo, morali so jo hitro popiti, tako so si nekateri oparili usta in še bolj trpeli. Včasih se nam je le posrečilo, da smo pri priprtem oknu, ko je stražar korakal v nasprotno smer, tiho poklepetali. Tudi pri umivanju se nam je včasih posrečilo, posebno če smo vedeli, da je v bližini dober stražar, saj mladost ne pozna strahu. Sosedov Francelj – Frančičev, moj mali bratranec iz Stare vasi, mi je potožil, da jim je hudo, ker nimajo več nobene svete reči pri sebi. Povedala sem mu, da bom po večerji zavila Marijino svetinjico iz Železne Kaple v papir, dodala kamen in vse skupaj vrgla prek ograje, naj pazi, kam bo padlo. Posrečilo se je. Čez nekaj dni mi je pošepetal, da svetinjica vsak večer roma iz rok v roke, vsak jo poljubi in da sedaj še lažje molijo. Ogromno so molili. Rožni venec je sledil rožnemu vencu in ko je zvečer vse potihnilo, se je slišalo le tiho šepetanje na tleh ležečih domobrancev. Nihče ni smel dvigniti glave od gramoza. Nihče mi ni nikoli potožil, da bi mu bilo žal, ker je domobranec, zdi se mi, da so bili vojaški kurati med njimi še prav poseben blagoslov. Franceljnov brat Tone mi je naročil, naj povem šentjernejskemu gospodu župniku Fistru, da imajo v Ljubljani nasproti stolnice naročeno in plačano sliko Marije Pomagaj. Denar so zbrali skupno vsi vaški domobranci. Dogovorjeni so bili, da jo bodo po vojni v procesiji ponesli iz Šentjerneja v cerkev v Staro vas. Ker pa vedo, da ne bodo prišli domov, naj g. župnik vzame sliko v Ljubljani in jo odnese ob priliki v Staro vas, jo blagoslovi in postavi na oltar. To se je zgodilo v letu 1946.
Naši fantje so bili v istem prostoru, iz katerega je 21. junija ušlo 11 domobrancev, med njimi g. Zdešar, kurat g. Polda in ostali. G. Poldo so prejšnji dan močno mučili, moral je med drugim nositi zidno opeko na stegnjenih rokah tako dolgo, da je omedlel, nato so ga močili, in ko je prišel k zavesti, se je mučenje nadaljevalo. Pozno ponoči smo zaslišali strašno kričanje, streljanje, reflektorji so osvetljevali na vse strani. V sosednji sobi je neki moški stopil k oknu, pa so ga takoj ustrelili. Drugi dan smo v strahu čakali, če bodo pripeljali koga nazaj, kar se je nekajkrat zgodilo pri neuspelih pobegih. Naslednji dan niso prišli tovornjaki, tako da so bili moji vaščani odpeljani 23. junija zvečer. Prepričana sem bila, da bom šla tudi jaz z njimi, pa mi je Tone rekel: »Sedaj vem, zakaj je moralo priti do tega, da smo te spravili v ta pekel. Ti boš prišla domov, in ko bo čas, jim boš povedala, kako je bilo z nami, drugače ne bodo nikoli izvedeli. Pozdravi vse.« Res pravi junaki – mučenci.
24. junija me je obiskal partizanski kapetan Jože Piletič iz Stare vasi, očeta sta bila bratranca. Stražar me je poklical na hodnik pred sobo in tam sva se srečala. Rekel mi je, da gre domov, če imam kaj naročiti našim, pa sem odgovorila, da mu ne bo nihče verjel, če bo rekel, kaj se je zgodilo. Pa sem še dodala: »Jože, pazi na starovaške fante,« in odgovor je bil: »Oni so že preskrbljeni, ti skrbi za sebe. Srečo si imela, ker si pri zaslišanju povedala vse po pravici.« Ko sem prišla domov, so mi naši povedali, da je prišel, in res mu niso verjeli. Srečala sva se še dvakrat pri nas doma, vendar je on obakrat dobil hud epileptični napad. Sedaj živi nekje v Beogradu.
7. julija so nas civiliste spustili domov, češ, da bo vsak doma kaznovan, če je kaj zagrešil. Strogo so nam zabičali, da bo za vsakega, ki bo kaj povedal o Teharjah, samo tale sodnik, in pri tem so pokazali pištolo. Z Rezko sva jo s postaje v Celju peš mahnili domov. Izogibali sva se cest. Dvakrat sva prespali, enkrat v gozdu, enkrat na kozolcu. Tretji dan zjutraj sva se v Dobravi pri Krki ločili. Srečno sem prek njiv in travnikov prišla domov. Toda naslednji dan se je na motorju pripeljal politkomisar iz Krškega, zelo strog, naprej je položil pištolo na mizo z besedami: »Tovarišica, za vsako besedo o Teharjah bo tole sodnik.« Potem se je pričela politična prevzgoja. Morala sem prečitati vse od Marxa in Engelsa in vso nemogočo komunistično literaturo, to se je ponavljajo dan za dnem tri tedne, po treh tednih pa je prišel drug iz Brežic, tisti pa, moram reči, je bil bolj »človeški«. Najhujše je bilo, ker so ljudje na mitingih spraševali, naj povedo, kje so domobranci, oni pa so odgovarjali, naj gredo kar mene vprašat. Jaz pa sem na vsa njihova vprašanja lahko odgovarjala le: »Vašega sem videla,« ali: »Jaz ga nisem videla,« in nič drugega. Volilno pravico sem izgubila za dve leti, tako na študij nisem mogla misliti.
Vse, kar se je dogajalo na Teharjah, sem povedala našemu gospodu župniku Fistru in g. kaplanu Božidarju Slapšaku. Ko pa je zbolel stric (očetov bratranec) Franc Frančič za rakom na želodcu, me je poklical k sebi in mi rekel, da ve, da ne smem govoriti, vendar me on prosi, ker ve, da bo umrl, in bi rad napravil oporoko, naj mu povem, če mislim, da sta Francelj in Tone še živa. Povedala sem mu vse. Tako je moral najmlajši sin Ivan zapustiti gimnazijske klopi v Novem mestu in se vrniti domov za gospodarja.
Toliko o naših junakih – mučencih. Lahko smo ponosni nanje! Nemogoče je opisati tako, kot se je dogajalo. To lahko samo doživiš.