Avtor: Tine Velikonja

Boj brez usmiljenja

Črni Vrh nad Idrijo je tudi danes idilična vas zaspanega videza na robu Trnovskega gozda. Ni čudno, da so po vojni pričakovali in si prizadevali, da bi se planota razvila v prijazno turistično področje, ki bi mestnemu človeku nudilo udobje, obenem pa pristni stik z nedotaknjenim kmečkim okoljem. Žal iz tega ni bilo nič. Na novo zgrajeni hotel je že leta zaprt, žičnica pretežno spi, saj ni snega, živine skoraj ni videti, da bi se pasla, tudi ne otrok, da bi se podili okrog hiš. Drugače pa je ena redkih vasi, ki ima ravno toliko prebivalcev, kot jih je tod živelo pred 70 leti, okrog petsto. Slučajni potnik, ki se pelje skozi vas na poti proti Ajdovščini oziroma Angelski gori ali nazaj, bo zasledil samo po spomeniku pred cerkvijo, ki je posvečen žrtvam na protikomunistični strani, da je moralo biti tu najbolj narobe leta 1944, kajti za večino je napisana ta letnica smrti. Res se je zgodilo 1. septembra leta 1944. Vrhnji del zvonika, ki je bil razrušen, in cerkev, ki je bila požgana, so dozidali, župnišču so vešče zakrpali rane, ki so mu jih prizadeli topovski izstrelki; šolo, v kateri je bila postojanka, so podrli do konca in je v novozgrajeni stavbi Zavod za gozdove Slovenije; kasarna, ki je bila požgana po koncu napada, je bila tudi podrta in je sezidana na novo kot Zadružni dom, v njej pa je kmetijska zadruga. Trg, na robu katerega je tekel potok in je bila ob njem nekaj metrov globoka dolina in bunker, so zravnali. Na pokopališču, kjer so pokopali 45 padlih in pomorjenih ob napadu, ni ostalo niti eno ime, kaj šele, da bi se po obliki tal dalo ugotoviti, kje je množični grob. V 39. številki Zaveze smo opisali grobišča v Gorenji Trebuši. Tam leži v Makčevi grapi enaintrideset fantov in mož, ujetih ob tem napadu.
Državljanska vojna v Sloveniji je bila surova in neizprosna. Izjemoma in samo na začetku se je včasih pokazala bela zastava, kasneje na podlagi izkušenj, kaj čaka ujetnike, zlasti pa po Turjaku, se je bil boj do zadnjega diha, zlasti na domobranski strani. Partizani so še vedeli, da bodo morda odnesli celo kožo in se bodo v najslabšem slučaju znašli v taborišču, kar bo celo boljše kot preganjanje po gozdovih in strah pred komisarjevo pištolo, za ujete domobrance pa ni bilo milosti. V Grahovem se je 24. decembra 1943 skupina mlajših predala sredi boja, po končanem boju pa so jih pometali v plamene goreče Krajčeve hiše, v Velikih Laščah so se 3. decembra domobranci zvečine poskrili, našli so skoraj vse in jih na mestu postrelili, ravno tako niso branilci Kočevja med 8. in 12. decembrom istega leta v Kočevju niti pomislili na predajo, čeprav jim je ostal samo na pol porušeni grad in jim je zmanjkovalo streliva.
Izbral sem Črni Vrh nad Idrijo, ker spada partizanski napad nanj, če upoštevamo število žrtev in požgano vas, med enega najpomembnejših in najodmevnejših dogodkov med državljansko vojno. Okupatorja ni bilo zraven in se tudi ni prikazal, čeprav je vedel, kaj se dogaja, vpleteni so bili izključno Slovenci. Ve se, kdo je zmagal in kdo je bil popolni poraženec. Izbral sem ga tudi zato, da bi napravil primerjavo med tem, kar so o dogodku napisali partizanski zgodovinarji in je snov v taki obliki prišla v zgodovino, in kako je bilo v resnici. Seveda pa se nam ves čas vriva vprašanje, kako se je moglo kaj takega zgoditi, in celo sklep, da ni šlo za nepričakovano ujmo, ampak za katastrofo, ki se jo je dalo pričakovati in predvideti, za nesrečni izid pa nosi krivdo tudi protikomunistična stran.
Prve dni avgusta 1944, ko se je ustanavljala postojanka v Črnem Vrhu, je na Primorskem veljalo med Nemci in partizani nekako premirje. Čeprav ni bilo uradno podpisano, smemo na podlagi določenih dogodkov in pojavov sklepati, da so se ga tako eni kot drugi držali skoraj do konca, celo med velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi leta 1945. Takrat je bil Rupnikov bataljon na veliko soboto, 31. marca ob 22 uri, nenadoma premeščen proti Colu in Angelski gori, tako da se je lahko nekaj ur kasneje po ozemlju, ki ga je bil prej obvladoval, brez strela umaknila kompletna 31. partizanska divizija. Lahko sicer rečemo, da je bila to sreča, saj bi bilo kakršnokoli vpletanje v nesmiselno akcijo škodljivo. Za zgled tihega sodelovanja partizanov z Nemci bi omenil nemoteni prehod večine partizanov IX. korpusa ob prevozu partizanskih ranjencev do letališča v Loški dolini zadnji teden avgusta 1944, tudi napad na to letališče 9. septembra 1944, ko je nemški poveljnik zadrževal svojo vojsko, v katere sestavi je bil tudi Rupnikov bataljon, kar tri ure v gozdovih na vznožju Javornikov in Snežnika ter pustil, da so krvaveli samo vojaki Meničaninovega bataljona. Sem spada na neki način tudi Črni Vrh 1. septembra 1944. Pisali smo že, kako so zgodaj zjutraj istega dne, ko je bila napadena postojanka, vojake Rupnikovega bataljona prepeljali z vlakom z Rakeka v Logatec. Takoj so začeli česati gozdove na desni strani glavne ceste proti Planini. Topovski hrup iz Črnega Vrha je moral biti tak, da so ga morali slišali, in je neverjetno, da jih ni nič motil. Potem ko je bila črnovrška postojanka uničena, so čez dva meseca pripeljali skupino štiridesetih nemških policistov SS in ta je v vasi nemoteno delovala skoraj do zadnjega dne vojne, ne da bi se je partizani pritaknili. Matej Čuk ve povedati: »Bili so malo starejši možaki. Kar takole so se vozili naokrog. H kmetu Tomincu v Lomeh, pri katerem sem pasel, so se pripeljali trije na vozu, kot da gredo v svate, in kupovali jajca.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Črni Vrh nad Idrijo nekdaj

V tem nejasnem položaju, ko je bilo razvidno vsaj to, da je vojna za sile osi izgubljena in da je samo še vprašanje nekaj mesecev, kdaj se bodo vdale, se je domobranstvo krepilo in postopoma obvladovalo vedno večje področje nekdanje Ljubljanske pokrajine, širilo pa se tudi čez to mejo, zlasti na Gorenjsko in na bližnje področje na Primorskem. Večkrat smo se že dotaknili neodgovornega ravnanja domobranskega vodstva, ki je skrbelo za večanje vojaškega vpliva, obenem pa se slabo pripravljalo na konec vojne. Računalo je na zahodne zaveznike, čeprav domobranci niso dobili nobenega zagotovila, da jih bodo sprejeli kot protikomuniste in jim nudili vsaj varno ujetništvo. Pisali smo že, kako se je v drugi polovici leta 1944 gestapo ukvarjal izključno z domobranci in tudi posegel že po prvih poskusih, da bi se ločili od Nemcev. Kako krvavo so bili Nemci kljub pričakovanem koncu sposobni kaznovati nezvestobo, so dokazali ob spodletelem atentatu na Hitlerja. Spet bi omenil velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi leta 1945. Komaj mesec dni pred kapitulacijo na italijanski fronti so bili Nemci vseeno toliko pri moči, da so spravili IX. korpus, ki naj bi štel takrat vsaj 3 000 vojakov, v hudo stisko. Nekaj takega bi čakalo tudi domobrance, če bi jih zapustili in odšli v gozdove. Kljub temu bi bilo treba tvegati in ne čakati do konca.
Zato je sklep domobranskega vodstva, da domobranci še povečajo svojo navzočnost na robu Trnovskega gozda, v načrtu je bila namreč tudi ustanovitev postojanke na Colu, nerazumljiv in v svoji zasnovi samomorilski. Nemcem bi razširjena mreža že prišla prav, za protikomunistično stran pa je pomenila razsipanje moči in nepotrebno izzivanje. Ko domačini črnovrške planote danes razmišljajo, zakaj se je to zgodilo, ne najdejo pravega odgovora. Tako daleč gredo s svojimi blodnimi kombinacijami, da so pripravljeni verjeti, kako naj bi pobudo za ustanovitev postojanke dali partizani, pomagali pa Nemci. Črni Vrh so izbrali za zgled, kaj se bo zgodilo z vsako vasjo, ki ne bo sodelovala z njimi. Kratko malo, njihov namen je bil prestrašiti ljudi na Primorskem, ki so postajali neodločni. Če bi brez vidnega razloga uprizorili množični poboj in požgali vas, bi jih vsi obsojali, zdaj ko je bila ustanovljena domobranska postojanka in so domačini po njihovem stopili na pot izdajalstva, pa bo obračun upravičen. Tako naj bi tudi na silo spravljali ljudi pod streho postojanke, čeprav zanje niso imeli orožja, da bi se lahko toliko bolj upravičeno znesli nad njimi. Seveda je tako razmišljanje absurdno, vendar če razmislimo, kdo je imel dobiček in kdo škodo, po svoje smiselno.
Partizanski kronisti in zgodovinarji so stereotipni in enolični. Po Črnem Vrhu so partizani IX. korpusa napadli najmanj enkrat na mesec in so sledile Hotedršica, Železniki, Gorenja vas nad Škofjo Loko in druge postojanke. Vsi partizanski napadi so opisani podobno: izjemna vojaška premoč tako v številu ljudi kot orožju, zelo močne zasede na vseh dostopih, obstreljevanje, na koncu pa naj bi se razvil srdit boj mož na moža. Zares so zmagali samo v Črnem Vrhu. Drugod je posadkam uspelo organizirati učinkovit izpad ali je prišla pravočasna pomoč. V resnici boja v pravem pomenu sploh ni bilo: le obkolitev in nabijanje s težkim orožjem. V opisih napada na Črni Vrh se bomo obračali na dva vira. Na kroniko Gradnikove brigade, ki jo je napisal Stanko Petelin; Knjižnica NOV in POS 7, Nova Gorica 1966. Petelin posveča Črnemu Vrhu celo poglavje (335– 351). Drugi vir je knjiga Borivoja Laha - Borisa: Od Kobarida do Trsta, Knjižnica NOV in POS 86, Ljubljana 1996. Tudi drugi so pisali o Črnem Vrhu, vendar gre za prepisovanje in ponavljanje, nihče ni dogodka resno opisal iz vseh aspektov. Vsaj za tisto, kar so počeli partizani, bi pričakoval bolj kritičen odnos, še celo pa ni opaziti radovednosti, kako je bilo na nasprotni strani.

Župnijska kronika

Črnovrški župnik Ivan Kobal je prevzel župnijo leta 1935 in ostal na planoti dobrih trideset let. Ves čas je skrbno popisoval dogodke. Za medvojne je bil toliko previden, da je o njih pisal s svinčnikom. Tako nam je zapustil tudi svoje opažanje ob napadu na vas na prvi petek 1. septembra 1944. Njegov opis bomo objavili za zgled, kako je treba pisati o kakem dogodku. Samo resnico in samo tisto, kar si doživel ali videl sam. Če hočeš več, si moraš pomagati še z drugimi viri:
»V Črni Vrh je prišla 3. 8. 1944. stalna posadka domobrancev kakih 80 mož, poslanih od glavne komande v Trstu. Poveljstvo in pisarno ter skladišče municije so nastanili v poslopju ljudske šole. V majhni razdalji od te so zgradili šest bunkerjev, in sicer enega pred cerkvijo tik ob zidu, drugega in tretjega okrog Poldetove hiše, četrtega na koncu Tominetovega kozolca, petega pred šolo, šestega na vogalu tretje palacine (op. nizke vojaške stavbe). Število domobrancev je tekom avgusta naraslo na 140 mož. Bili so iz črnovrške fare, iz Cola in Godoviča ter manjše število iz okolice Ljubljane. Stalno so se ponavljale grožnje partizanov, da bodo uničili novo postojanko, a se je na splošno tem grožnjam malo verjelo. Toda 1. 9. 1944 se je ta grožnja uresničila. Prav na prvi petek, ko je domači župnik spovedoval v cerkvi, se je ob šesti uri zjutraj začel boj. Partizani so že ponoči zasedli položaje okrog vasi in postavili zasedo na vseh mestih, kjer bi lahko prišla pomoč. Prve topovske krogle, ki so jih izstrelili, so padle na cerkveno streho, ki je takoj zagorela in je ogenj divjal cel dan do večera. Granata je prebila strop v cerkvi, naredila v njem odprtino dolgo osem in široko šest metrov, drugod pa so izstrelki naredili manjše luknje. V cerkvi so zgorele orgle popolnoma, klopi, ostalo jih je deset, štiri postaje križevega pota, božji grob, vse razen podstavka, ki je bil v župnišču, jaslice, nosila za bandere, srebrni križ, nekaj lesenih kipov, dve omari, zvonik na zvonovih v zvoniku, vsi odri in stopnice. Cerkvene paramente je župnik pravočasno prenesel v zakristijo, ki je ogenj ni zajel. Župnik je ves čas boja od 6 zjutraj do 6 zvečer bil v zakristiji, kjer so ga našli partizani po končanem boju. Tudi župnišče je bilo od minometalcev precej razdejano, zlasti sprednja stran. Največ hiš, ki so zgorele, so partizani namenoma zažgali, da bi prej zasedli postojanko. Od stavb, ki so bile v žični ograji, je ostalo samo župnišče nepožgano. Požgane so bile te stavbe: cerkev, Dominetova hiša in kozolec, Raznožnikova št. 37. s hlevom in kozolcem, mlekarna št. 60, konzum št. 41, Plešnarjeva bajta št. 36, Plešnarjeva hiša 32, Tinetova 33, Homolceva 65 in kozolec; št. 65 in kozolec: to so zažgali Nemci v boju s partizani dne 19. 3. 1944; Poldetova hiša 34, Tišlerjeva 35, tudi to so zažgali Nemci v boju s partizani 19. 3. 1944, Hladnikova št. 24 z vsemi gospodarskimi poslopji in žago, Vidmarjeva št. 21, Korenčeva št. 20, Čelkova št. 18, Kovačeva št. 17, gasilni dom, občina, bivši farovž, Čukova št. 26, Košparjeva štala št. 13, Cundrova št. 27. Nastala škoda je bila ogromna. Vsi omenjeni gospodarji in njih družine so v večini rešili samo obleko, ki so jo imeli na sebi. Partizani so namreč ljudi najprej odpeljali, nato pa hiše zažgali. Med bojem so zgorele hiše št. 24, 26, 13, 18, 17, ostale so bile zažgane po končanem spopadu. Človeških žrtev je bilo v napadenem obroču 53, med temi 47 domobrancev in 6 civilistov. Ujetih je bilo okrog 35 domobrancev, drugi so se rešili z begom. Med ubitimi je bil tudi Rudolf Trček, bogoslovec 4. letnika bogoslovja. Bil je ubit, ko je bežal iz vasi skupaj z drugimi domobranci. Truplo so našli drugi dan kakih 500 metrov od vasi blizu Tinetovih kasarn, obenem z osmimi drugimi pobitimi. Fara, ki je po tridesetih letih spet imela novomašnika, je bila s to smrtjo močno prizadeta. Bogoslovec Trček ni bil domobranec, tudi se ni z njimi udeleževal boja, ampak samo skupaj z nekaterimi vojaki je skušal pobegniti. Bil je vzoren bogoslovec, pobožen, priljuden, vnet za dobro, nadarjen, povsod priljubljen. Bog ga je poklical k sebi skupaj z dvema bratoma, ki sta padla prav tako 1. septembra. Župniku niso partizani nič žalega storili, ker so videli, da nima nobene zveze z domobranci. Da so partizani požgali cerkev, so navajali razlog, da so imeli domobranci v zvoniku težko strojnico, kar odgovarja resnici. To so domobranci namestili v zvonik brez župnikovega dovoljenja. Sveta maša se je po 1. 9. 1944 brala deset dni v cerkvi na pokopališču, nato dva meseca v Dragotovi hiši, v dveh prostornih sobah, tam se je preneslo najsvetejše. V mesecu oktobru so nato farani s prostovoljnim delom počistili, pokrili in preuredili srednjo palacino za bogoslužje. Stavba je bila kar primerna: dolga 19 metrov, široka 10 metrov in visoka 5 metrov. Ljudje so prinesli deske, žeblje, tako da je sredi novembra stavba bila primerna za bogoslužje: glavni oltar, stranski oltar Matere božje, ena spovednica, krstilni kamen, zakristija, harmonij. Tu se je vršilo bogoslužje do 13. 8. 1946, ko je vojaška oblast, zahtevala izprazniti stavbo.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Godovič pred vojno

Domobranska postojanka

Ko so se vodilni Jožko Jakoš, poročnik, rojen v Dolah pri Litiji leta 1920, sicer Ljubljančan, Anton Grum, narednik, doma iz Bizovika pri Ljubljani, rojen leta 1921, in Rudi Tekavčič, doma iz Predol pri Hinjah, rojen leta 1918, 3. avgusta 1944 pripeljali iz Trsta v Logatec in nato čisto sami pri belem dnevu pripešačili v Črni Vrh, tam ni bilo še nič. Rečeno jim je bilo, da bodo ostali samo toliko časa, da uredijo postojanko. Najprej so pozvali domačine, ki so bili kot domobranci na drugih postojankah, predvsem iz Hotedršice in Veharš. Ti so bili dobro izvežbani in vajeni boja. Nekaj so jih res dobili iz Ljubljane, vendar jih ni moglo biti veliko. Na ljubljanskih farnih ploščah je napisan samo še Maks Jalovec, študent, da je padel v Črnem Vrhu. Hitro so se jim pridružili domačini, ki so se bili pred partizani skrivali, so pa tudi prisilno mobilizirali. Take so porabili za utrjevanje, predvsem za gradnjo lesenih bunkerjev okrog spodnjega, torej severnega dela vasi. Štab so si uredili v šoli in tudi prostore za bivanje, drugi so se namestili v prostorih nekdanje občine, rekli so ji karabinjerska postaja oziroma kasarna. Poveljnik Jožko Jakoš je stanoval v župnišču. Izbral si je sobo v prvem nadstopju, kjer so okna gledala na šolo, da jo je imel ves čas pod nadzorom.
Govorijo, da so dobili domobranci v svoje vrste samo starejše in otroke. Tega je bilo res veliko, niso jih oborožili in taki so ob napadu pomenili samo breme. Jakob Pivk iz Idrijske Bele pove za svojega očeta: »Čeprav bi moral skrbeti za tri otroke, so očeta Antona partizani mobilizirali. Ker je imel težave s hrbtenico, mu je partizanski zdravnik dr. Aleksander Gala - Peter izdal potrdilo o začasni demobilizaciji do 1. decembra 1944. Ker je naša kmetija na samem, saj spada že v Idrijsko Belo, smo bili stalno v stikih s partizani. Pa se je čez nekaj časa oglasil sosed Julij Lampe - Ipavec. Predstavil se je, da je terenec in je njegova naloga, da preveri, kako je mogoče, da je oče doma. Oče mu je pokazal prepustnico, ki pa ni bila dovolj. Čez dva tedna sta prišla ponj dva partizana. Trdila sta, da papirji nič ne veljajo. Ko je oče vprašal, ali naj vzame kaj s seboj, sta mu odvrnila, da ne bo ničesar potreboval. Gnala sta ga do njive, na kateri je omenjeni terenec kosil otavo. Eden ga je stražil, drugi se je šel menit na senožet. Ko se je vrnil, je oče vedel, da gre zares. Čez dobrih sto metrov je odskočil in pobegnil. A partizana nista odnehala. Lovila sta ga po gozdu. Oče se je umikal proti vzhodu in šla sta za njim prav do vrha Zale. Zatekel se je na postojanko v Črnem Vrhu. Bilo je pet dni pred napadom. Žena je izvedela, da je ušel, ko so prišli partizani kasno zvečer po edino kravo. Vrnili jo bodo, ko se bo pri njih oglasil mož. To je bilo v petek. V nedeljo, ko so šli k maši, so se z očetom sešli in je povedal o svojem begu. Videli so ga zadnjikrat. Čeprav ni oblekel domobranske uniforme in nosil orožja, so ga z drugimi 32 ujetimi prignali v Gorenjo Trebušo in ustrelili, razen Janeza Pivka, ki je pobegnil z morišča. «
Karel Kavčič iz Lom je bil takrat star 16 let. Blizu hiše ga je teden dni pred napadom dobila domobranska patrulja in ga odpeljala v postojanko. Nič ni pomagalo, ko jim je razlagal, da je premlad. Res je nato smel domov po osebne reči, dalo bi se tudi pobegniti, pa je kar ostal.
V kratkem času so zgradili pet bunkerjev okrog šole, kjer so imeli tudi poveljstvo, severni del vasi pa obdali z žično ograjo in postavili španske jezdece. Bunkerji so bili zgrajeni v obliki kock iz debelih hlodov, streha je bila okrepljena z dvema vrstama hlodov, naloženih križem, na vrh pa so nasuli še zemljo. Reža za opazovanje in streljanje je bila visoka 20 centimetrov. Prostora je bilo v vsakem za nekaj vojakov. Okna po stavbah niso bilo zavarovana, čeprav Petelin, kronist Gradnikove brigade, piše o skoraj zazidanih oknih in o hišah, spremenjenih v trdnjave.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Črni Vrh pred napadom (AMNZ)

V nekaj tednih naj bi se število moških na postojanki povečalo na 140, vendar večina ni nosila uniforme niti ni dobila orožja. Rudi Tekavčič pripoveduje:
»Ne verjamem, da nas je bilo toliko. Mogoče, če štejemo zraven prav vse, kar se je zateklo v vas, tudi skrivače. Orožja nismo imeli veliko. Bilo nam je obljubljeno. Tako smo imeli težko strojnico v zvoniku, po ena je bila tudi v vsakem bunkerju, imeli smo težki minomet in kakih petindvajset pušk, mogoče nekaj več, in ročne granate. Mi trije smo iz Trsta prinesli vsak svojo brzostrelko, za druge ne vem. Osebnega orožja torej skoraj ni bilo. Vojak ga je dobil, ko je šel na stražo ali patruljo.«
Petelin sicer piše, da je padlo 84 domobrancev, 38 so jih ujeli, pa zaplenili samo 40 pušk. Verjeti moramo župniku, da je resnici padlo ali bilo pobitih med bojem ali neposredno po njegovem koncu 47 vojakov in 6 civilistov, 31 je bilo utreljenih v Gorenji Trebuši, vsega skupaj torej 84. Petelin se nič ne vprašuje, zakaj tako malo pušk. Preprosto je zadovoljen z lastno razlago, da je drugo orožje zgorelo ali bilo kako drugače uničeno.

Napad

Tekavčič trdi, da je bil napad za posadko popolno presenečenje. Vendar so prejeli vsaj eno opozorilo, pa ga žal niso upoštevali. O tem ve povedati Vida Bratina, roj. Jerančič:
»Doma nas je bilo deset otrok in tako me je babica, klicala sem jo mama, vzela s seboj v Črni Vrh, kjer je bil za župnika njen sin, moj stric Ivan Kobal. Stanovali sva v župnišču. Takrat sem bila stara deset let. Mama je vodila gospodinjstvo, jaz pa sem hodila v šolo. Dva dni pred napadom je šla pomagat domov v Zgornje Orešje pri Colu. Opazila je, da se zbira velika vojska. Partizani sploh niso skrivali, da se pripravljajo na uničenje Črnega Vrha. Še istega dne se je vrnila in o tem obvestila poveljnika Jakoša in ga rotila, naj se umaknejo na varno. Bil je neodločen in pustil, da ga je njegov namestnik Anton Grum, kot pravite, da mu je bilo ime, pregovoril. Prepričal ga je, da se bodo že ubranili in da ne gredo nikamor. Tiste dni je bil doma tudi bogoslovec Rudi Trček. Zelo mi je bil všeč. Tako kot prej, je tudi sedaj prihajal k župniku. Ni slutil, v kako nevarnem času je prišel na počitnice.«
Preseneča, da tako sporočilo ni spodbudilo resnega obveščevalnega delovanja, nič ni znano, da bi vodstvo skušalo priti v stik s poveljniki drugih postojank v okolici, da bi izvedelo, na kakšno pomoč sme računati. Čeprav se je okrog Črnega Vrha razporedilo dva tisoč partizanov in čeprav so na serpentine ponoči pripeljali sedem topov in večje število minometov, niso zaznali nič. Gornji del vasi je namreč že na strmem bregu, ki se dviga dvesto metrov visoko. Čezenj je speljana cesta na Col in tisti, ki ima v lasti ta breg, obvladuje položaj. Branilci bi morali poslati vsaj dva opazovalca, enega na sedlo proti Colu, drugega proti Zadlogu.
Topovske krogle ob 6. uri zjutraj so naznanile napad. Tekavčič je spal v šoli na podstrešju. V temi je pograbil obleko in orožje, odnesel vse skupaj v vežo in se oblekel. Nato je stekel do bunkerja pred šolo. Zadeta je bila cerkev, pa tudi bunker. Temu je odbilo samo nekaj hlodov s strehe. Znotraj so bili trije domobranci in mu zatrdili, da jim ni nič in bodo vzdržali. Nadaljeval je do bunkerja pred cerkvijo, ki je bil postavljen tam, kjer je danes farna spominska plošča oz. spomenik. Tudi tam so bili vedri in pripravljeni na boj. Obiskal je tudi bunkerja pred Poldetovo hišo, ki sta gledala na severni del planote. Vračal se je po vzhodni strani med hišami.
Govori se, da je poveljnik Jožko Jakoš padel ob prvem strelu. Po najbolj znani verziji naj bi ga iz sosednje hiše kar skozi okno ustrelil partisan – domačin. Že ponoči naj bi mu uspelo priti vanjo. Po drugem sporočilu naj bi skozi okno priletela mina. Bratinova ve povedati, da je poveljnik ob prvih strelih zapustil župnišče, da je organiziral obrambo, dozdeva se ji, da se je kasneje še enkrat vrnil. Tekavčič trdi, da ga je ob napadu še videl, da sta se dogovorila, kako organizirati obrambo. Celo opozoril ga je, ko je videl, kako odhaja k skupini, ki je za šolo pripravljala minometalec: »Boš videl, niti ene mine ne boste oddali! Orožje je slabo postavljeno in dobra tarča.« Kmalu po tistem je priletela mina, se odbila od zidu in zadela vojake, vendar ne poveljnika. Petelin trdi, da je bil poveljnik med tridesetimi domobranci, ki so organizirali izpad ob 2. uri popoldne in da je takrat padel, kar je samo domneva ali zamenjava. Zanesljivo drži, da je bil Jakoš med zgodaj padlimi, več se zanj ne ve, poveljstvo je prevzel Anton Grum - Zob, ki je bil tudi sicer vojaško bolj izkušen in so ga že prej imeli vsi za komandanta. Rad je govoril, da ga mora dati na zob, in pod imenom Zob so ga sploh poznali. Padel je čisto na koncu in bomo o tem pisali podrobneje.
Od vseh strani so letele mine in topovske krogle. Pred leti mi je pravil pacient, ki je bil med topničarji, kako je bilo. Topove so pripeljali iz Lokev skozi Trnovski gozd in čez Angelsko goro, kar je trajalo dva dni. V noči pred napadom so se spustili z njimi čisto blizu na tretjo serpentino in ko se je začelo, so samo nabijali. Že ponoči so napadalci zasedli vse hiše zgornjega dela vasi prav do žične mreže. Poslopju, prvemu znotraj te mreže, ki so mu rekli kasarna, tam sta bili prej karabinjerska kasarna in občina, so se približali na nekaj metrov. Karel Kavčič, ki je bil v tej stavbi, ve povedati:
»Brž ko se je začelo streljanje, smo vedeli, da slabo kaže. Na drugi strani ograje je bila sosednja hiša, oddaljena od nas komaj pet metrov. Partizane smo videli, kako so skakali okoli in streljali skozi okna, naprej pa se niso premaknili. Mi smo čepeli po tleh tako nizko, da nas krogle niso zadele. Bili smo kot ohromeli. Imeli smo samo dve puški in sploh nismo odgovarjali.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Farna spominska plošča v Črnem Vrhu

Obstreljevanje se je vleklo dolge ure. Cilj niso bili samo šola, kasarna, zvonik in bunkerji, ampak prav vse. Čeprav je bilo očitno, da v župnišču ni nikogar, so ga obstreljevali s težkim orožjem. Obenem so v obroču druga za drugo zagorele hiše, kot opisuje župnik, najprej gospodarsko poslopje in žaga na zahodni strani trga. Ko so se partizani približevali in stiskali obroč, so jih sistematično zažigali. Bratinova pove tole: »Z mamo sva se skrili v klet pod obok. Ko je opoldne streljanje malo ponehalo, me je poslala navzgor po denarnico in dokumente. Spodbujala me je, da sem majčkena in me ne bodo videli. Takoj ko sem se razgledala po sobah in tistem razdejanju, so me morali že opaziti, saj je brž zaropotalo. Zbežala sem navzdol, kolikor so me nesle noge.«
Tekavčič je imel brzostrelko, pa jo je zares uporabil šele ob poskusu preboja. Še največ so se domobranci oglašali iz bunkerjev. Po njih so padale mine in topovske granate, vendar jim najmanj deset ur niso prišle do živega. Le bunker na južni strani ceste proti Godoviču je bil slabo postavljen, namreč tik zraven kozolca. V njem je bilo žito, tudi mlatilnica, saj so nameravali naslednjega dne mlatiti. Kozolec je zagorel, ogenj pa se je razširil tudi na bunker. Kaže, da so se branilci pravočasno umaknili v šolo. Posebno vlogo je imel bunker pod hribom, tisti, za katerega piše župnik, da je bil na koncu tretje palacine. V njem so bili Franc Žejn - Zagričar, Štefančeva: Ivan Mikuž, oče, in Ivan sin ter Viktor Bonča iz Zadloga. Govori se, da so bili ves čas povezani s partizani, se zvečer pred napadom sestali z njimi v samem bunkerju in popivali na bodočo zmago. Morda ni bilo ravno tako, res pa je, da so se ob koncu napada svobodno gibali. Viktor Bonča je celo po Trebčah nabiral vrvi, da bi z njimi zvezali ujetnike. O drugih bunkerjih kasneje. Tam je šlo za izjemno junaštvo in vztrajanje do konca. Šele partizansko topništvo, ki so ga pripeljali čisto blizu, je bilo branilcem kos.
Za zasedbo kasarne ni bilo treba pravega boja. Popoldne je partizanom uspelo, da so prišli v stavbo po drugih stopnicah, ki so vodile v občino, in se od vrha navzdol po veznih stopnicah spustili do zaklenjenih vrat, jih razbili ter vdrli v prostore, kjer se je zadrževalo kakih petnajst domobrancev.
Karel Kavčič iz Lom je bil med njimi: »Vdrli so in obstali smo dvignjenih rok pred njihovimi brzostrelkami. Orožja skoraj nismo imeli. Zlahka so nas dobili. Le Franc Rupnik - Tratar se je bil prej skril v dimnik. Bil je namreč pečar in ga je dobro poznal, saj ga je gradil in popravljal. Tako se je rešil. Druge so nas peljali navzgor po cesti proti Colu. Najteže je hodil možak, ki je bil ranjen v nogo. Niso ga ujeli z nami, morali so ga dobiti nekje drugje. Podpirali smo ga. Na vrhu serpentin je rekel, da ne more več. Brez besed so ga potegnili iz vrste in pod cesto ustrelili. Ostale so nas spravili malo naprej od kapele. Tam smo čakali do konca boja. Mimo je prikorakal Ivan Tominc iz Lom, ki je bil tudi na postojanki. Kolikor se spominjam, ni nosil orožja, ampak napeljaval elektriko in polnil akumulatorje. Zdaj si je otovoril volovski komat, kot da nima nič z nami. Zavidali smo mu, ker je kazalo, da jo bo odnesel. A je kasneje izginil. Daleč ni mogel priti. Njegov bratranec partizan nas je na Otlici vpraševal po njem. Trdil je, da je pregledal vse kraje, kjer imajo ujetnike, pa ga ni našel. Po končanem boju je eden od poveljnikov pripeljal domačega terenca Dominika Rupnika. Ta je najprej pokazal na dva ali tri svoje zaupnike, ki so jih takoj izpustili, nato še na nekaj drugih. Milo sem ga gledal, star sem bil komaj šestnajst let, pa ni bilo nič. Ker je šepal, je smešno poskakoval in se izgovarjal, da bodo za nas druge že poskrbeli. Pa so tako, da so nam z žico zvezali roke in nas čez Col peljali proti Otlici. Pri Tratniku na Kovku so nas zaklenili v skedenj. Čez dva dni so mene in Antona Mikuža iz Zadloga vzeli ven in naju priključili partizanski enoti, za druge nisem vedel, kaj se je z njimi zgodilo. Kaže, do so jih pridružili večji skupini ujetih, ki so jo pripeljali čez Zadlog in Malo goro. Vse te so ustrelili v Gorenji Trebuši. Meni so dali lopato in kramp.«
Videti je bil, da je bil najbolj srdit boj za bunkerje. Tisti pri Dominetovem kozolcu ob cesti proti Godoviču je zgorel. V bunkerju pred cerkvijo so bili Franc Trček iz Trebč, Franc Bezeljak iz Križne gore in Jakob Tominc iz Lom. Eden ali dva od njih sta zgorela. Najdlje se je držal bunker pred šolo. V njem sta bila Ivan Rupnik - Nagodetov in Ivan Terček, Francetov in Rudijev brat ter še eden ali dva, za katera ne vemo imen. Sredi popoldneva so partizani prisilili Pepovo Katro in še dve stari ženski, da so šle z rjuho blizu. Sporočile naj bi partizansko ponudbo za predajo. V tistem je na sredo trga priletela mina in razbežale so se po hišah. Iz opisov partizanskih zgodovinarjev so branilci zdržali do konca, kos so jim bili šele izstrelki iz 10 milimetrske havbice. Ko so partizani prišli do bunkerjev, so bili branilci mrtvi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Valentina Bončo (1927–1945), umorjenega kot domobranskega ranjenca v eni od tržaških bolnišnic, je s plošče izbrisal brat partizan

Partizanskih žrtev je bilo malo, po eni verziji pet, po drugi so imeli petnajst mrtvih. Jakob Pivk meni, da jih je bilo veliko več, da jih je domačin trikrat s polnim vozom odpeljal proti Koševniku.

Vsak je se reševal po svoje

Zvečine so si neoboroženi branilci, sodimo, da jih je bilo najmanj polovica, pomagali po svoje in se skušali reševati, kakor so vedeli in znali. Petnajst, morda dvajset, se jih je zateklo v manjši toplar-kozolec na kraju Pri terilnici, kjer se začne prva vzpetina dvesto metrov severozahodno od cerkve. Poskrili so se v senu. Tam so zdaj zrasle počitniške hišice, nekdaj pa je bila terilnica za lan. Ob koncu bojev so partizani skrite izsledili in jim zagrozili, da bodo zažgali, če sami ne pridejo ven. Od njih se je rešil samo kuhar Tone Kavčič - Kamnar. Ostal je v senu. Maks Felc in Ivan Mikuž sta vedela za skrivališče v Dominetovi štali. Ko je zagorela, sta se zadušila v dimu in zgorela. Franc Rupnik iz Zadloga se je skril, zatekel v cerkev v spovednico in se rešil.
Ne vedo razložiti, zakaj sta se domobranec Jože Cigale in njegova žena Barbara odločila, da s sedmimi majhnimi otroki zapustita hišo, v kateri je družina začasno prebivala. Hiteli so proti Godoviču. Na desni strani ceste je bil namreč izkopan jarek, globok pol metra, ki se je po dvesto metrih končal s kanalom pod cesto, širokim v premeru pol metra. Do kanala se je torej dalo priplaziti, naprej pa se je ustavilo. Tam nekje so jih dosegli streli ali drobci granat. Mati in trije otroci so ranjeni obležali. Jožef je hitel v vas po voziček, da bi jih odpeljal. Ko se je vrnil, je bila žena mrtva, njega so ujeli in čeprav je izgubil ženo in tri mladoletne otroke, zanj ni bilo usmiljenja. Končal je v Gorenji Trebuši. Zvečine so imeli natlačeni v betonski cevi več sreče. Bili so sicer lažje ali težko ranjeni, da se je slišal jok in stok, a ko je bilo streljanja konec, so se rešili.
Kako je umrl bogoslovec Rudi Trček, smo izvedeli iz župnikovega pisanja. Med napadom je bil skrit v kleti konzuma naproti župnišča. Čez nekaj ur se je odločil, da se umakne bolj na varno. Že na drugi strani ceste so ga dobili partizani. Ni jasno, kako se je znašel v skupini osmih postreljenih 500 metrov od vasi, o katerih piše župnik. Matej Čuk ve povedati za svojega brata Franca, da je bil v manjši skupini. V njej je bil tudi Ivan Trček iz Trebč, bogoslovčev brat. Čeprav je bil Ivan na začetku napada v zvoniku in že takoj ranjen v roko, se je boril naprej v bunkerju pred šolo. Proti koncu se je pridružil skupinici, ki je hitela po planoti proti Idriji. Blizu terilnice za lan so padli v partizansko zasedo. Trčku so ukazali, naj se uleže na tla, in ga pri priči ustrelili, verjetno samo zato, ker je bil ranjen. Kaže, da so imeli navodila, da ranjence streljajo na kraju samem. Vse to je videl Franc Čuk, ki se jim je zasmilil. Pustili so ga skritega v seneni kopici, kjer je počakal noči in se rešil.
Partizanski pisec Petelin opisuje, kakšen je bil juriš na šolo, kjer je bil sedež postojanke. Tako beremo: »Le v šoli se še tiščijo: prokleto debeli so zidovi in trdoživo se držijo beli za njimi. Naj spregovori havbica! Takoj zatem so se v šoli razletele tri granate. Nekaj hipov kasneje: juriš…! Politkomisarka Dušica in komandant Tarzan se z bombami poženeta naprej …« Vendar kaže, da Tarzan in njegova komisarka nista imela drugega dela, kot da sta postrelila ranjence.
Tekavčič namreč ve povedati tole:
»Bližala se je šesta ura in videli smo, da se bliža konec. V šoli nas je bilo sposobnih za izpad samo še pet, drugi so bili težko ranjeni ali mrtvi. Med njimi je bil tudi Martin Rejc iz Lom. Bil je res hraber. Prvič je bil ranjen pri uničenju minometa. Obvezal si je glavo in se boril naprej, dokler ga ni ponovno zadelo. Ko smo zapuščali šolo, smo ga videli ležati ranjenega pri umivalnem koritu.
Anton Grum si je nadel nahrbtnik z dokumenti, midva sva imela brzostrelki, drugi puške in ročne granate. Umikali smo se daleč narazen za cerkvijo in čez polje. Saj do gozda in tistih gričev ni bilo niti sto metrov. Polegali smo se in tekli. Gruma sem še videl, kako je prišel na vrh griča, tam pa padel kot pokošen. Pritekel je partizan in mu snel nahrbtnik in vzel brzostrelko. Domobranec, ki je bil ob meni, je vrgel granato, ki je padla v polno. Partizani so se razbežali, midva pa hitro skozi gozd. Fant je ušel, sam pa sem se kar na lepem znašel obkrožen s partizani.«
Po šesti uri zvečer je bilo vsega konec. Bratinova pripoveduje:
»Partizani so nosili seno in požigali hiše, prebivalci so se zgrnili na trg in vili roke nad mrtvimi, ki si jih videl ležati, kamor si se obrnil. Slišalo se je jokanje ter kriki žalosti in obupa. Čeprav se je znočilo, je bilo svetlo kot pri belem dnevu. Plameni so silili v nebo, dim nas je dušil in dražil in silil v oči, ostrešja so hreščala in se podirala. V župnišče je prišel partizanski oficir in nama rekel, da so ubili tudi našega farja, kriv pa je sam, ker je bil v civilu. Vedeli smo, da je moral biti to Rudi Trček. Stricu se ni zgodilo nič. Rešil ga je njegov znanec, takrat komandant 3. bataljona Gradnikove brigade. Tudi ni dovolil ropanja po župnišču.
V župnišču nisem hotela ostati in sem se skozi množico prebila v Trebče. Tam sem se zatekla k Trčkovim. Bili so zaskrbljeni, kaj je z njihovimi tremi fanti. Sama sem že vedela za Rudija, pa sem bila tiho. Kasneje so izvedeli, da so izgubili vse tri. Partizani so se hitro umaknili, kot zadnjo sem videla skupino z ujetniki. Prosili so za vodo. Poslali so spet mene, ker sem bila majhna, pa se je približala partizanka in mi izbila posodo iz rok.«

Nihče ni prišel na pomoč

Če primerjamo, kako je bilo ob partizanskih napadih drugod, ugotovimo, da so branilci lahko računali na učinkovito pomoč samo, če so bili sposobni sami zadržati napadalce vsaj dan ali dva. Turjak se je zgodil v izjemnem času čiste državljanske vojne. Zato obleganih ni rešilo niti to, da so zdržali teden dni. V napadu na Črni Vrh je direktno sodelovala samo Gradnikova brigada, sicer sestavni del 30. divizije, in korpusno topništvo, kasneje tudi 3. bataljon Kosovelove brigade, vsega 500 do 600 vojakov, na dohodih v vas pa so bile tri brigade 31. divizije in preostali del 30. divizije. Branilci so vseeno računali na pomoč. Pisali smo že, kako je bilo z Rupnikovim bataljonom. Lah piše: »Najhuje je pritiskal Drugi (Rupnikov) domobranski bataljon iz Rakeka. Do noči mu je uspelo prebiti položaje Vojkove brigade in priti do Hotedršice, toda bilo je prepozno, ker je bila postojanka v Črnem Vrhu že uničena.« Drugi razlagajo, da so ga ustavili Nemci, ko je hotel na pomoč, in mu niso dovolili prestopiti nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Nič tega ni bilo res. Rupnikov bataljon je bil res že zjutraj v Logatcu, kamor so ga pripeljali z vlakom, ter slep in gluh za vse česal gozdove od Kalc do Planine in zvečer prirokakal nazaj na Rakek. Za nemškega poveljnika v Idriji se govori, da ni dovolil nobenega poskusa pomagati. Hotedršica se ni zganila, baje so poskusili z Vrhnike, pa hitro odnehali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Črni Vrh nad Idrijo – Po polju za cerkvijo so se proti bližnjim gričem umikali branilci

Dan po napadu

Ogenj je ugasnil, iz hiš pa se je še kadilo. Širil se je vonj po ožganem. Domačini so pobirali mrtve. Našli niso niti enega ranjenca, vsi so bili pobiti. Tekavčič, ki je bil v skupini ujetnikov, ki so jih vodili skozi Zadlog, ve povedati, da so noč preživeli v kleti na kmetiji v Plestenicah. Naslednjo noč so jih zvezali z žico in gnali čez Malo goro. Tu je pobegnil. Takrat je bilo v Zadlogu še veliko vojske.
Bratinova pripoveduje:
»Že naslednjega dne, v soboto 2. septembra, me je župnik poslal na Col s sporočilom, naj pridejo z lojtrskim vozom po svoje padle. Cesta je bila prazna, nikjer nobenega partizana. Izginili so kot kafra. Saj nisem bila sama. Po cesti so hodili tudi drugi. Pa so začele leteti granate po bregu. Streljali so Nemci iz Godoviča. Na srečo smo jo odnesli brez praske. Na Colu sem šla k mežnarju in predala sporočilo. Nisem pa povedala, koliko je njihovih mrtvih, čeprav sem vedela, da jih je osem. Partizanov nismo potem videli tri mesece. Izogibali so se vasi, ker so se zavedali, kakšno grdobijo so zagrešili.«
Kaže, da je bil pogreb v nedeljo ali ponedeljek. Domačine so pokopali v družinskih grobovih, če so jih imeli, druge pa v skupno jamo. Bratinova ve povedati, da je »župnik obsodil nesmiselno in surovo dejanje«. Po vojni so morali odstraniti znamenja in grobove zravnati z zemljo. Trije Trčkovi so bili pokopani posebej. Ker je bil zravnan tudi njihov grob, danes o njih ni sledi.

Niso mogli biti uspešni

Brat Jože je bil pri domobrancih v Trstu in najprej tudi določen za Črni Vrh:
»Jakoš je bil sijajen fant, predan, neizobražen, brez vojaških izkušenj. Nekaj fantov iz Črnega Vrha je bilo v kasarni v Trstu, nanje se je naslonil v upanju, da bodo s postojanko pretrgali povezavo, ki je tekla od Zadloga proti Hotedršici. Računal je, da bo ob nevarnosti pomoč iz Godoviča tam v nekaj minutah. Sklepal je tudi, da so ljudje na domobranski strani. Seveda so ga pustili na cedilu. Če bereš partizanske zgodovine, boš vedel, da so se brigade utrjevale na prelazu nad Črnim Vrhom, ne da bi domačini o tem obvestili Jakoša. Tako so fantje zjutraj šli v cerkev namesto na postojanke. Ko se je napad začel, niso bili na mestih. Jaz sem bil tam okrog novega leta 1944–1945, ko sem šel s Cola do Veharš, ker se je Nace Hladnik uprl, da bi se prestavil na Col. Bil sem tam mesec kasneje na poti iz Idrije. Meni je bilo nerazumljivo, da se je Jakoš tako zanesel na domače ljudi in organiziral obrambo, ki ni mogla biti uspešna. V Vipavski dolini smo se zavedali, da ljudje niso na naši strani. V Črnem Vrhu so živeli z iluzijo, da jih domači ljudje podpirajo.«